25. festival gejevskega in lezbičnega filma

Intervju: Ella Lemhagen

Patrik 1,5

Vaš scenarij temelji na gledališki igri Michaela Drukerja. Kaj vas je še navdihnilo, da ste ga napisali?

Pred nekaj leti sem posnela film Tur & retur (Immediate Boarding) v produkciji družbe Filmlance. Zatem so me vprašali, ali bi prebrala še eno predlogo, igro Patrik 1,5, za katero so odkupili avtorske pravice, vendar niso vedeli, kako bi se je lotili. Producentka mi je opisala zgodbo in zdela se mi je zelo zanimiva. Všeč mi je bilo klasično izhodišče, par, ki želi posvojiti otroka, ampak namesto leto in pol starega otroka dobita najstnika. Zdelo se mi je zabavno in obenem ganljivo, pa tudi nekonvencionalno zaradi gejevske tematike.

Privolila sem, še preden sem prebrala dramo. Ko pa sem jo, sem spoznala, da to ni zgodba, ki sem jo hotela opisati v filmu. Gledališka igra je bila v bistvu zgolj dialog med tremi glavnimi liki nekaj ur pred Patrikovim odhodom. Jaz pa sem hotela prikazati zgodbo, ob kateri bi občinstvo postopoma spoznalo glavne junake in jih dalj časa spremljalo. Osredotočila sem se na njihove medsebojne odnose in na spremembe v teh odnosih. Hotela pa sem tudi posneti ljubezensko zgodbo, prikazati ljubezen in težave med glavnima likoma, Göranom in Svenom, pa tudi med njima in fantom. Ogledala sem si veliko klasičnih romantičnih komedij, preučila njihovo strukturo in v filmu uporabila tudi nekaj njihovih klišejev.

Film ima tudi res pridih klasičnih elementov, čeprav opisuje zelo sodobno problematiko.

Zame je bilo zanimivo posneti film na tradicionalen način, ampak z gejevskim parom, torej z dvema moškima, ali tremi, če štejemo tudi posvojenca, ki morajo na svoj način spoznati, da ne bodo srečni, če ne bodo skupaj. Želela sem, da bi gledalci privoščili »zaljubljencema«, da na koncu ostaneta skupaj, kot v klasičnih romantičnih komedijah. Mnogi heteroseksualni gledalci, ki so bili pred ogledom homofobni in skeptični, so mi po ogledu rekli, da so bili na koncu nad liki navdušeni. Zato mislim, da je film marsikoga na nek način spremenil, to pa je seveda največji navdih – to, da prispevaš k ustvarjanju malce bolj sproščenega okolja.

Koliko ste se morali pozanimati, preden ste napisali scenarij?

Veliko sem brala o postopkih posvojitve in preučila zakon, ki omogoča posvojitev homoseksualnim parom. Zakon je na Švedskem v veljavi od leta 2003, ampak skoraj noben gejevski par še ni posvojil otroka, čeprav jih je veliko vložilo prošnjo. Težava, prav kot v filmu, je v tem, da druge države nočejo dati svojih otrok v posvojitev gejevskim parom. Preden sem se lotila scenarija, sem se pogovorila s prvim parom na Švedskem, čigar prošnji so ugodili, in v prvem osnutku sem uporabila precej elementov iz njune zgodbe. Pozneje sem se bolj osredotočila na konflikt s Patrikom.

Zdi se mi, da imate zelo lahkoten, a obenem prodoren čut za podrobnosti in izraze. Koliko »vas« je v Göranu?

Pravzaprav moram priznati, da v Göranu ni veliko mene. Več je Gustafa Skarsgårda samega (igralec, ki igra Görana in je za to vlogo prejel prestižno nagrado Guldbaggen, sicer sin slavnega Stellana Skarsgårda, op. L. P.), ki je liku vdihnil neverjetno pristnost. Gustaf je eden mojih najljubših švedskih igralcev in že med prvo avdicijo s Torklom Peterssonom (ki igra Svena) sem v njem videla Görana.

Film zelo subtilno izpostavi bistvo brezpogojne ljubezni. Imate občutek, da heteroseksualci pogosto težko razumejo željo gejev po otrocih?

Ne vem sicer, ali heteroseksualci to težko razumejo, na splošno pa je ta želja morda res bolj sprejemljiva, ko gre za lezbijke. To najbrž izvira iz vcepljenih prepričanj o spolnih vlogah, ki so v nekaterih okoljih še vedno močno ukoreninjena. Sama sicer poznam samo take ljudi, tudi heteroseksualce, ki so do tega zelo odprti, zato se položaj morda le spreminja. Zdi se mi, da je večini že zelo jasno, da družini ni več treba biti to, kar je bila pred petdesetimi leti.

Zdi se, da na nezaupanje do homoseksualcev vplivajo različne oblike strahu. Za Göranovo sodelavko, na primer, se pokaže, da ima o njem zelo dobro mnenje, in je manj zadržana, potem ko on prebije led. Zakaj nas je pogosto tako strah bolje spoznati sočloveka? Se vam zdi, da se nekateri nočejo potruditi zato, da bi se še naprej lahko počutili večvredne?

Pravzaprav ne vem, zakaj so nekateri vztrajno nezaupljivi do vsega, kar odstopa od norme. Morda res drži, da imajo nekateri potrebo po tem, da se počutijo nadrejene, večinoma pa je ljudi strah tega, česar ne poznajo. In dejansko si marsikdo res premisli, ko se enkrat sooči s svojimi strahovi.

Poleg nasprotij med glavnimi liki in nekaterih otročarij film delno izpostavi problem homofobije v sosedskih odnosih, precej zgovoren pa je tudi neprijeten incident z nestrpnim očetom v ordinaciji. Kako dojemate splošni odnos do homoseksualnih parov in staršev na Švedskem?

Sama, kot rečeno, poznam večinoma liberalne ljudi, med snemanjem pa sem naletela tudi na dokaj nenavadne primere negativne naravnanosti, čeprav ne takšne, kot bi jih pričakovala. Ko smo snemali, so bili vsi prijazni in pozitivno naravnani, celo v mestecih, kjer bi od krajanov pričakovali manj odprtosti. Tik pred izidom filma pa kinodvorane v nekaterih manjših krajih niso hotele predvajati filma, češ da je tamkajšnje občinstvo do takšnih tematik zelo negativno naravnano. Rekli so, da njih samih takšne tematike sicer ne motijo, »druge« pa. Tak odnos se mi zdi skrajno čuden. Ampak glavno je, da smo jim dokazali nasprotno, saj je bil film na Švedskem izjemno uspešen. Skratka, res mislim, da nam je uspelo marsikoga pripraviti do tega, da je začel drugače razmišljati, in na to sem zelo ponosna.

Luka Pieri