Intervju: Karin Michalski
Working on It / Na delu
Pojdiva od začetka. Kdaj in zakaj si se začela zanimati za film?
Od leta 1990 naprej sem bila kustosinja feminističnega in queerovskega filma, najprej za Berlinski lezbični filmski festival in za neodvisno feministično filmsko skupino Cinesisters Berlin, potem pa osem let za clipclubBerlin, neodvisno queerovsko filmsko in video skupino. Medtem ko sem se ukvarjala s tovrstnim filmskim delom, so me začeli vse bolj zanimati filmi in videi – tudi kot politično sredstvo. In v nekem trenutku sem začutila potrebo po ustvarjanju lastnih filmov, tudi zato, ker sem bila kritična do mnogih filmov (še posebej v lgbti-kontekstu, ki ga navadno doživljam blizu političnemu) in hotela sem ustvariti filme, ki bi funkcionirali na drug način.
Torej si takoj vedela, da bo tvoje filmsko delo povezano z lgbt/queerovskimi temami. Kako bi opisala svoje delo?
Bilo mi je jasno, da bo feministično-queerovska politika vedno pomembna zame – in hotela sem, da so moja politična stališča tudi vedno del mojega filmskega dela. Tako sta bila moja prva filma Pashke in Sofia o zapriseženih devicah v Albaniji in Monika M., portret ene od mojih sester. V obeh filmih se na svojevrsten način ukvarjam s spolnimi normami. Svoje filmsko ustvarjanje bi označila za feministično-queerovsko eksperimentalni film. Eksperimentalni zato, ker me zanima prevpraševanje spolnih norm, seksualnosti in »belosti«, hočem pa razdelati tudi filmske konvencije, ki te norme reproducirajo.
Dokumentarni film Working on It je bil posnet s petnajstimi ljudmi v Berlinu. Kako si izbrala protagonistke in protagoniste? Ali je berlinska scena specifična?
Film je bil posnet v sodelovanju umetnice Sabine Baumann in mene ter z dvajsetimi umetniki/cami, teoretiki/čarkami, aktivisti/kami, ki živijo v Berlinu in Zürichu. Oblikovanje koncepta filma je bil dolg proces načrtovanja formata, ker smo bili v marsičem kritični do že obstoječih filmov o spolu in seksualnosti. Na primer, mnogi filmi o transspolnosti so portreti samo enega človeka ali dveh, za katera se zdi, da sta razrešila težave, ki sta jih imela v družbi ali sama s seboj. Mi pa smo hoteli povedati, da to niso osebne težave posameznic in posameznikov, temveč politični problemi, ki jih družba mora spremeniti. Heteronormativnost, spolna binarnost in »belost« spodbujajo homofobijo, transfobijo, seksizem in rasizem. Tako smo se domislile, da hočemo imeti več ljudi, ki se s temi vprašanji ukvarjajo na osebni ravni, pa tudi poklicno, torej tudi v teoriji, umetnosti ali aktivizmu. Prav tako smo poskušale najti ljudi, ki delujejo v kolektivih.
V letu našega raziskovanja so se nam nekateri dogodki zazdeli pomembni: razstava v galeriji 1-0-1 intersex, univerzitetna queerovska konferenca Queering the Humanities, prvi pohod transspolnih lezbijk na alternativni paradi ponosa, dva protesta v času medicinskih konferenc itn. Berlin je specifičen tako za Nemčijo kakor za večji del Evrope, kajti število queerovsko usmerjenih ljudi je v tem mestu razmeroma visoko. Kar se tiče političnosti in življenjskega sloga, so scene zelo različne. V Berlinu boste našli več queerovskih ljudi, ki se bodo opredelili za antikapitaliste, kakor v drugih mestih. V tem mestu je tudi politično ozračje, ki omogoča, da so protesti vidnejši. Nekatere protagonistke/i so prišli iz Züricha in zdaj živijo v Berlinu. Tudi v Zürichu je queerovska scena, vendar je veliko manjša od berlinske. Zato je bilo laže posneti film v Berlinu in povabiti Švicarke/je, naj se nam pridružijo.
V Sloveniji bi najbrž rekli, da je laže izbrati in živeti s svojo spolno identiteto na lgbt-sceni in prostorih, a veliko teže v vsakdanjosti. Zakaj vsakdanje življenje vsem nam povzroča toliko težav?
Zato ker družba nenehno reproducira spolne in seksualne norme – heteronormativnost in spolno binarnost (da torej obstajata samo moški in ženska), ki spodbujata homofobijo, transfobijo in seksizem. Videti je, da je življenje v skladu z normami primerneje za vse in da prinaša več ugodnosti. In čim se ustvarijo večine, se zdi nujno potrebno pritiskati na tako imenovane manjšine. Ne vem, zakaj je tako, vendar se zdi, da je to zgodba brez konca. Moram priznati, da tega ne razumem – zato ker je zame očitno, da »večina« ne živi srečno. In sprašujem se, še zlasti iz »ženske perspektive«, zakaj se to nadaljuje in nadaljuje.
Kateri so bili vaši cilji, ko ste delali ta dokumentarec – izobraževanje, vidnost, umetniški dosežek? Vse skupaj ali morda kaj drugega?
Pravi odgovor na to vprašanje bi bil: vse skupaj. Kajti sprva je Sabina Baumann hotela narediti film, ki bi ga lahko uporabili v izobraževalne namene in bi tako prispeval k izboljšanju položaja transspolnih in istospolnih dijakov/dijakinj in študentov/študentk. Uradno šolsko in univerzitetno gradivo je namreč v Švici še vedno zelo heteronormativno, spolna binarnost pa velja za samoumevno. Zato je pritisk na transspolne učence in učenke razmeroma močan – kakor je izkusila tudi Sabina v enem od svojih razredov, kjer je predavala. Po drugi strani pa nismo hoteli narediti filma, ki bi bil uradno sprejemljiv, v smislu, če ga potrdijo institucije, potem bo že v redu. To naj ne bi bil naš cilj. Film naj bi bil tudi navdih za ljudi, kot smo mi, za feministično-queerovske scene, ki potrebujejo nove inpute in bolj raznoliko politiko. In nenazadnje smo hoteli narediti film, ki bi bil zanimiv še z estetskega vidika. In pokazati, da so podobe konstruirane.
Kakšni pa so odzivi občinstva? Ali film spodbuja razpravo o spolnih in seksualnih identitetah?
Ponavadi je občinstvo po ogledu filma zelo navdihnjeno, počutijo se močnejše. Mnogi nas sprašujejo o samem ustvarjanju filma in o ozadju protagonistov/k. Film zagotovo spodbuja razprave v smislu prepoznavanja absurdnosti norm, ki jih vsi mi vsak dan reproduciramo, pa tudi razmišljanje o možnostih za drugačno spoprijemanje s temi normami.
Kako lahko filmi in tovrstne razprave pripomorejo k invenciji novega jezika za fleksibilne družbene spole in identitete?
Filmi omogočajo predloge in vpoglede, lahko ponudijo podobe in jezik zunaj okvirov norm. Lahko eksperimentirajo in ustvarjajo prostore z drugačnimi pravili. Lahko so dokumenti. In lahko kombinirajo podobe z jezikom in drugimi umetniškimi zvrstmi, denimo z glasbo.
Filmi so dobro sprejet medij, na katerega se lahko naveže veliko ljudi. In dopuščajo, da občinstvo filmsko vsebino doživlja tako z distance kakor iz neposredne bližine. Zato je film zelo dobro sredstvo za odpiranje vprašanj spola in seksualne politike. Seveda pa obstaja tudi tveganje, kot sem že omenila, ko morajo posamezniki in posameznice zastopati politiko.
Suzana Tratnik