Léa Pool
Srednja generacija se gotovo spomni odličnega filma Anne Trister (1985) o študentki slikarstva Anne Trister, ki pride iz Izraela v Montreal in se spoprijatelji z otroško psihiatrinjo Alix. Čeprav obe živita heteroseksualno, njuno prijateljstvo preraste v zaljubljenost. Glavne teme filma so iskanje identitete, izgnanstvo in judovstvo. Filmska zgodba je tudi delno avtobiografska. Režiserka Léa Pool se je rodila leta 1950 v Švici, leta 1975 pa se je preselila v Kanado, kjer je študirala komunikacije, potem pa se je začela ukvarjati z režijo. Je tudi avtorica poetičnega filma À corps perdu (Straight for the Heart, 1988) o fotografu, ki se iz Južne Amerike vrne v Montreal ter ugotovi, da sta ga zapustila moški in ženska – ljubimca, s katerima je živel deset let. Nenavaden film Lost and Delirious iz leta 2001 je njena filmska stvaritev z eksplicitno lezbično tematiko. Čeprav so filmi Lée Pool izjemno gledljivi, liki pa izdelani do potankosti, nikoli niso postali komercialni, morda tudi zato, ker je zanje obveljala oznaka »ženska kinematografija« oziroma »feministični film«. Sama režiserka sicer zavrača puristično feministično filozofijo sedemdesetih, pa tudi klišejsko obravnavo odnosa moški-ženska, njen prijem je namreč naravnan bolj intimistično, analitično in netradicionalno. V svojih stvaritvah na izviren način izpostavlja stereotipnost vlog in prepričanj in daje prednost individualizmu, s čimer je nedvomno vnesla svež veter v quebeško kinematografijo. Njeni filmski liki so odprti, daljnosežni in brezčasni ter prepoznavni slehernemu gledalcu in gledalki. Doslej je režirala skoraj trideset kratkih, celovečernih, igranih in dokumentarnih filmov.
V svojem novejšem filmu Mama je pri frizerju (Maman est chez le coiffeur / Mommy Is at the Hairdresser’s) se teme homoseksualnosti loteva implicitno, brez izrečenih besed, čisto tako, kakor je bilo še močno v navadi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Mlada Elise po naključju prisluškuje telefonskemu pogovoru med svojim očetom in njegovim prijateljem ter slušalko prisloni tudi k materinemu ušesu. Nikoli ne izvemo, kaj je mati slišala, vendar je bilo očitno nekaj takega, o čemer se ne govori. Potem ko zapusti moža, ta ostane sam z Elise ter s sinovoma Cocojem in Benoitom. Vsi štirje se na svoj lasten način spoprijemajo s svojimi strahovi in težavami. Elise najde stik z gluhim Mouchejem, izdelovalcem muh za ribolov, njen mlajši brat Coco se popolnoma preda izdelavi super avtomobila, najmlajši Benoit z blažjo obliko avtizma pa vse bolj tone v svoj notranji svet. Oče samohranilec s tremi otroki na neprijetna vprašanja o manjkajoči materi vsem radovednim odgovarja, da je ta pri frizerju.
V filmu družinske zgodbe razgrinjajo otroci, ki se na sebi lasten način spoprijemajo s prikritimi, čeprav običajnimi motnjami, ki ne obidejo nobene družine v vasi. A Léa Pool tudi svet odraslih, ki se izraža s smešnimi evfemizmi, kakršna sta igranje golfa ali materin obisk frizerja, prikaže kot skorajda posebno obliko priučenega socialnega avtizma, očitno nepogrešljive strategije za vsakdanje preživetje.
Mama je pri frizerju je tudi pretanjena in precizna podoba ozračja šestdesetih, zato ne preseneča, da je bil film opažen zaradi izvrstne scenografije in glasbe. Léi Pool se je posrečilo prikazati homoseksualnost na način njene vpijoče odsotnosti, saj protagonisti in protagonistke o njej nikoli ne spregovorijo. A prav zanikanje sleherne drugačnosti je vzrok za to, da ta nenehno uhaja skozi vse pore družinskega in družbenega življenja.
Suzana Tratnik