Razpoke v glavah fašistov
Ne glede na to, kako radi in pogosto govorimo, da se vsaka revolucija, vsaka politična, družbena ali umetniška platforma, ki v speče družbeno telo zarije trn kritike in obet spremembe, sčasoma izpridi, je neizpodbitno, da vsaka vendarle predstavlja razpoko svobode, iz katere bodo črpale naslednje revolucionarne generacije. Dejstvo je, da ostajajo minule revolucije neizmerne zakladnice znanja, idej in veščin – če jih le znamo poiskati, jih prepoznati in navezati naše lastne revolucionarne želje na pretekle realne utopije.
Še posebej pa je sposobnost prepoznavanja revolucionarnih preteklosti dobrodošla v obdobjih družbene konsolidacije, v obdobjih, ko se zdi, da ni mogoča nobena alternativa, stvarnost pa se zatika v globokem fašizmu, v obdobjih, ko je družbeni konsenz okrog reakcionarnih, konservativnih politik tako silovit, da postane vsaka kritika predmet javno sprejemljive in odobrene sistemske represije, v obdobjih torej, ko je blokada svobode popolna. Govorim seveda o dandanašnjem času.
Seveda ni naključje, da se ravno v tem trenutku oziramo nazaj – in zdi se, da se nazaj oziramo vsi. Zdi se, da je boj za preteklost in okrog preteklosti ena glavnih front v sedanjosti: če sodobno evropsko politično dogajanje v zadnjih dveh desetletjih v veliki meri obeležujejo poskusi čiščenja protifašističnih in komunističnih idej, seveda predvsem z namenom čimbolj temeljite odstranitve vsakršne rušilne kritike danes gospodujočega kapitalizma, pa se v malce manj vidnem ozadju bije še en hud boj – in sicer boj za dediščino revolucionarnega leta 1968.
Revolucija 1968 je zahtevala spremembo socialnega in demokratičnega ustroja zahodnih družb. Spodbujena z vzporednimi družbenimi, kulturnimi in političnimi gibanji v šestdesetih, s procesi dekolonizacije, boji za rasno enakost, mirovništvom, eksplozijo novih mladinskih kultur, se je začela v Franciji s študentskimi in delavskimi upori ter se nenazadnje stekla v novo družbeno zavest, ki je na eni strani zahtevala razširitev politične in družbene participacije skupin ali vsebin, ki v povojnem družbenem konsenzu niso dobile zadovoljivega ali sploh nikakršnega predstavniškega mesta, na drugi strani pa revolucionarno emancipacijo posameznika od institucionaliziranih oblik vsakdanjega življenja. S to novo senzibilnostjo – s spojem nove levice, kritične teorije, poststrukturalizma, situacionizma, subverzivne umetnosti, seksualne revolucije, socialnega angažiranja in eksperimentiranja, rock kulture, upora proti vsem oblikam avtoritete – se je izoblikovala tudi podlaga za gejevsko osvoboditev.
Četudi gejevska osvoboditev izhaja iz revolucionarnih šestdesetih, se je kasneje zaradi političnega pragmatizma, pa tudi socialnega konformizma skorajda povsem odrekla ključnemu pozicioniranju (homo)seksualnosti kot družbene provokacije in transgresije, ki je bilo tako značilno za šestdeseta ali morda celo za vse modernistične projekte 20. stoletja. Zgodba je grenka in precej ilustrativna za razvoj dogodkov v zadnjih štiridesetih letih: revolucioniranju seksualnosti, temu natančnemu udarcu v obraz konservativne morale in njenih utelesitev, zakonske zveze, jedrne družine, monogamije, spolne dihotomije, se je desetletja kasneje skorajda povsem odrekla ena izmed družbenih skupin, ki je neposredno pridobila prav iz njega: gejevska in lezbična skupnost (če uporabim netočen izraz) oziroma množica homoseksualnih vernikov in iskalcev fantazme osebnega ter socialnega miru znotraj nove oblike družine (če uporabim točnejši izraz).
Ta samozavestni novi konservativizem seveda glasno zahteva ukinitev revolucije 1968. Ko Nicolas Sarkozy, »moderni reakcionar«, kot pravi sam sebi, izjavi, da želi »izginitev pošasti«, to je, maja 1968, ko izjavi, »zahtevamo, da se ukine tudi vsako obliko možnega komunizma, zahtevamo, da komunizma nihče ne more več omenjati niti kot hipotezo«, pravzaprav zahteva popolno ukinitev spomina na to, da so institucije družbenega in individualnega nadzora, omejevanja in hierarhičnega normiranja, torej fašizem, nekoč že bile deležne konsistentne kritike in razgradnje, pa tudi oboroženega upora. Če bodo ti in takšni reakcionarji uspeli, bosta socialna mimikrija in njen spremljevalec Teror postala družbeni etiketi. Oziroma: dokler bodo ti in takšni reakcionarji uspevali, se nam bodo iz preteklosti vrnile najprej družba izpred leta 1968, nato družba izpred leta 1945 in nenazadnje družba izpred razsvetljenstva, dokler ne bomo vsi skupaj izginili v naslednji križarski vojni.
A stopimo raje spet v leto 1968 in njegova nadaljevanja. Na ljubljanski univerzi so potekali študentski protesti, obstajala je skupina OHO, revija Problemi, filmi Boštjana Hladnika, pesmi Tomaža Šalamuna, ustanovljen je bil ŠKUC, oglasil se je Radio Študent. Vse to so temelji, na katerih se je v sredini osemdesetih oblikoval gejevski in lezbični aktivizem, ki je že s svojim pojavom, predvsem pa s kontrakulturno izraznostjo predstavljal provokacijo. Od tega je – bolj v idejnem kot časovnem smislu – že daleč, kajti danes se zdi povsem pozabljeno, zakaj sta se gejevska in lezbična politika osemdesetih odevali v S/M ikonografijo. Ali zakaj je Ron Athey v devetdesetih polival svojo kri po »hramu slovenske kulture«, Cankarjevem domu. Ali zakaj je Tomaž Šalamun leta 1970 napisal pesem Počakajmo. Ali zakaj je Boštjan Hladnik leta 1963 posnel Erotikon, leta 1971 Maškarado, leta 1979 Ubij me nežno in pravzaprav vse ostalo.
V tem nasilju kulture nad topoumnostjo večne Oblasti, v teh namerno škandaloznih preteklostih so naši začetki. Spomnimo se: osnovni boj človeštva je vselej bil in vselej bo boj za eksistencialno prostost in svobodo – boj za prostost in svobodo pred Bogovi in Vladarji. Zdi se neuresničljivo. Ampak vsi ti boji, vse te revolucije so razpoke v glavah fašistov. Kar je ogromno. Naj se nadaljujejo: naj se leto 1968 spne s sedanjostjo – tako kot pogled starega revolucionarja, ki se z nasmehom, z upanjem zaustavi na rdečih, KOMUNISTIČNIH zastavah nove generacije političnih demonstrantov in se od njih ne odmakne več.
Nataša Velikonja