Monika Treut
Danes mednarodno uveljavljena nemška režiserka se je rodila 6. aprila 1954 v mestu Mönchengladbach. V Marburgu je študirala literaturo in politične vede, sredi sedemdesetih let se je začela ukvarjati z umetnostjo videa. Leta 1984 je v Nemčiji, Avstriji in Švici objavila doktorsko delo Kruta ženska: Podobe žensk v delih Markiza de Sada in Leopolda von Sacher-Masocha, ki je bilo tudi navdih za njen filmski prvenec. Sredi osemdesetih je že snemala priznane neodvisne celovečerne filme in dokumentarce, ki so bili opaženi po vsem svetu.
Prvi, kontroverzen film z naslovom Zapeljevanje: Kruta ženska (Seduction: Cruel Woman, 1985), ki ga je režirala z Elfi Mikesch, dandanes že sodi na področje kultne filmske klasike. Črnobelo filmsko izpoved o coming outu z naslovom Virgin Machine je posnela leta 1988. Moj oče prihaja (My Father Is Coming, 1991) je komedija zmešnjav, postavljena v New York. Leta 1992 se je Monika Treut bolj posvetila režiranju dokumentarnih filmov, denimo, Female Misbehavior s štirimi portreti »nespodobnih deklet«, med njimi tudi razvpite teoretičarke Camille Paglia. Vse doslej omenjene filme smo v minulih letih že predvajali na našem festivalu lezbičnega in gejevskega filma.
Leta 1997 je posnela Tega nisem naredila zaradi ljubezni (Didn’t Do It For Love), portret Norvežanke Eve Norvind, filmske zvezde filmov B-produkcije v Mehiki in pozneje domine v New Yorku. V filmu Gendernauts (1999) prikaže skupino transspolnih kiborgov v San Franciscu. Leta 2001 je končala Bojevnico svetlobe (Warrior of Light), družbenopolitično obarvan film o Yvonne Bezerra de Mello, mednarodno priznani umetnici in aktivistki za človekove pravice, ki dela z otroki na ulicah in v favelah Ria de Janeira.
Leta 2002 je bila povabljena na tajvanski filmski festival Women Make Waves, kjer se je predstavila z retrospektivo svojih filmov. Monika Treut se je izjemno navdušila nad Tajvanom, mešanica modernosti in tradicionalizma te dežele jo je tako navdihnila, da je tam posnela dva dokumentarna filma. Med snemanjem dokumentarca Tigricam rastejo krila (Tigerwomen Grow Wings) jo je ena od protagonistk, pisateljica Li Ang, seznanila tudi s fascinantno kitajsko mitologijo duhov. Moniko je prevzel zlasti duh tako imenovane maščevalne ženske, saj je to ženski lik, ki ima veliko večjo moč kot ženske, ki živijo v vsakdanjosti tradicionalne kitajske družbe. Mitologijo duhov in motive iz nemške ter anglosaksonske romantike je prepletla v svojem novem igranem filmu Ghosted, ki ga bomo videli na letošnjem festivalu. To je napeta pripoved o treh ženskah iz dveh različnih kultur – sama režiserka pravi, da je hotela zgraditi most med dvema svetovoma tako, da je pokazala prepad med njima. Ljubezenska zgodba med nemško umetnico in njeno tajvansko ljubico, ki premine v nepojasnjenih okoliščinah, je posneta v duhu gotske romantike, mestoma aludira tudi na napeto kriminalko.
Od leta 1990 naprej Monika Treut predava in poučuje na več kolidžih (Vassar, Hollins in Dartmouth), umetniških inštitutih in univerzah (UI Chicago, UC San Diego in Cornell U) v Združenih državah Amerike. Vodi neodvisno filmsko produkcijo Hyena Films v Hamburgu. Za svoje filme je prejela več nagrad; kot avtorica skoraj petnajstih odmevnih stvaritev je imela retrospektive na številnih mednarodnih festivalih. Zaščitni znak njenega filmskega dela je gotovo transgresivnost kot vešča intervencija na področju seksualne politike, njene pokvarjene, neposlušne in humorne ženske pa pomenijo vitalno obliko upora.
Suzana Tratnik