Foto: Jasna Klančišar

Drago Graf (1991) je magister grafičnih in interaktivnih komunikacij; scenarist, režiser, producent in kreativec. Zase pravi, da je zaljubljen v pripovedovanje zgodb, ki spreminjajo razmišljanje množic. Zadnje čase se posveča predvsem korporativni vizualni komunikaciji za različna slovenska podjetja, a njegova prva ljubezen ostaja film. Leta 2012 je s prijatelji posnel celovečerni prvenec z naslovom Jutri.

Scenarij za film Jutri ste napisali sami. Od kod ideja za ustvarjanje celovečernega filma, glede na to, da ste se do tedaj izražali s kratkimi žanrskimi filmi in spoti?

Povod za Jutri je bila gledališka predstava Terapija, ki smo jo ekipa sedmih mladih ambicioznežev zasnovali na igralskih delavnicah v Cafeju Open. Ko smo imeli zadnjo predstavo, smo po izjemnem uspehu zaključenega projekta vsi izrazili željo za nadaljnje sodelovanje pri kreativnem izražanju. Tako sem dobil idejo o celovečernem filmu in jim jo predstavil. Nad njo so bili navdušeni in spustili smo se v projekt, ki se je marsikomu zdel preveč ambiciozen.

Kako je nastajal scenarij in kako se je ta spreminjal med snemanjem?

Ko sem pisal scenarij, sem si prizadeval, da bi film čim bolj imitiral realna življenja. Inspiracija so bile predvsem zgodbe, ki sem jim (bil) priča v svojem življenju. Na takšen način smo skušali ustvariti material, ki prelit na platno lahko vzbudi empatijo in se dotakne ljudi.

Od uprizoritve zadnje predstave pa do začetka snemanja je preteklo manj kot štiri mesece. To je moral biti res zagon. Kdo vse vam je pri tem pomagal?

Ja, imeli smo res zelo malo časa. Scenarij sem pisal dva meseca, potem pa smo pričeli s produkcijo. Imeli smo tri tedne časa in v tem časovnem okvirju nam je uspelo aktivirati približno tridesetčlansko ekipo. Delali smo od šestih zjutraj do pozno ponoči. V 17-ih snemalnih dnevih smo posneli vse, kar je bilo predvideno. Za to gre zahvala predvsem Tamari Dervišević, producentki in eni izmed glavnih igralk v filmu.

Igralke, igralci, tehnične pomočnice, tehnični pomočniki, maskerke, maskerji … vsa ekipa z dvema izjemama je to počela prvič skupaj z vami. Po kakšnem ključu ste jo izbirali?

Razmišljam v slikovnih podobah in pri pisanju scenarija so te še toliko bolj izrazite, zato se mi pogostokrat zgodi, da pišem o liku, za katerega kasneje ugotovim, da ga je navdihnila oseba, ki jo poznam v resničnem življenju in si posledično težko predstavljam, da bi kdorkoli drug lahko poosebil ta lik na platnu. Marsikdo je sprejel povabilo za sodelovanje ravno zato, ker me je navdihnil, navdihnila. Med celotnim snemanjem je vladalo posebno vzdušje, ki ga rad ohranjam pri življenju tudi zdaj, ko se s produkcijo ukvarjam profesionalno. Še vedno izbiram amaterske igralce in igralke in pogosto jim z nasmeškom zaupam, da jim ni treba igrati, ker so bili navdih za vlogo.

Jutri je, vsaj kakor ga sama berem, zgodba štirih. Zgodba treh, ki se stikajo v zgodbi četrtega. Zgodbe treh, ki so zelo jasne, medtem ko je zgodba četrtega vprašanje. Kako to, da si se odločil za prikaz teh štirih zgodb?

Prvi razlog je bil zelo praktičen, namreč potreboval sem dolžino, če smo želeli realizirati celovečerni film (smeh). Ker pa so te zgodbe tako specifične in različne, sem potreboval človeka, ki jih bo povezal v eno celovito zgodbo. Vili me zelo fascinira. Ljudje me po ogledu filma pogosto vprašajo: »Kdo je on? Zakaj enkrat hodi, drugič je na invalidskem vozički? Zakaj je tako naiven?«

Če me kdo vpraša, kdo je Vili, mu odgovorim, da tudi mene to zanima.

Kje se je film že predvajal in kaj ti pomeni projekcija na Festivalu LGBT-filma?

Film še ni imel javne projekcije, imeli smo le zasebne projekcije za sodelujoče pri projektu. Čeprav se zavedam njegovih pomanjkljivosti, sem na ta film izredno ponosen in vem, da ima ekipa podobne občutke. Delali smo ga zase, želeli smo ovekovečiti tisto poletje v obliki filma in Jutri mi predstavlja lep opomnik, da je vse mogoče. Mislim, da bo Jutri zanimiv prispevek Festivalu LGBT-filma, ker je to film, s katerim se lahko vsakdo poistoveti.

Je film od interne projekcije pa do sedaj doživel kakšne modifikacije?

Ja, čeprav sem celotno postprodukcijo realiziral sam, so bile potrebne izboljšave zvoka in nadgradnja glasbe, pri čemer so mi pomagali strokovni sodelavci.

Na začetku je film imel drug naslov. Kako to, da ste se na koncu odločili za Jutri?

Delovni naslov filma je bil Lajf, med snemanjem pa smo ugotovili, da že obstaja slovenski film s tem naslovom in tako se nam je zdelo primerneje, da ga spremenimo v Jutri, ki lepo pooseblja duh filma. Jutri je nova priložnost, ki ti jo podari življenje.

Trenutno ste kreativni direktor v agenciji, ki je posvečena tržnemu komuniciranju skozi čustvene zgodbe. Imate v načrtu še kakšen drug projekt? Morda zopet kaj povezanega z LGBT-tematiko?

Zaradi poslovne racionalnosti sem se med študijem osredotočil na področje tržnega komuniciranja, kjer gre podobno kot pri filmu za pripovedovanje zgodb, ki morajo na gledalca narediti vtis. V TV-oglasu je potrebno prikazati prepričljivo zgodbo v 30-ih sekundah ali manj in to je samo po sebi umetnost in velik izziv. Video je čarobno komunikacijsko sredstvo in v svetu, kjer je digitalna komunikacija vse bolj prominentna, omogoča, da se v zgodbah prepoznamo in tako prakticiramo več samorefleksije.

Maja Ličen