Priznam, da me je bilo strah. Nisem si znala ustvariti niti ene same dostojne predstave o tem, kako vse skupaj izgleda. Sicer pa je bil že čas, da končno nekaj naredim zase in za svoje mentalno ravnovesje, tako da sem se nekega petka, kljub povečanemu srčnemu utripu in čudnemu občutku v želodcu, znašla na svojem prvem srečanju s skupino Legebitra. Vesela sem bila, da nisem edini zelenec, po kake pol ure pa se mi je tudi posvetilo, da je bil vsak strah popolnoma odveč. Sprejeli so nas v zabavnem, sproščenem, prijaznem vzdušju, nihče ni nikogar požrl, nihče me ni premeril od nog do glave in nikomur ni padlo na misel, da bi mi karkoli očital ali spraševal po razlogih, zakaj sem tam.

Ob Legebitro sem se spotaknila na internetu in nekaj časa je trajalo, da sem se vzela k sebi in se podala v "levji brlog". Zdaj se veselim vsakega naslednjega srečanja, ker tam so ljudje, ki so moji prijatelji, ki me razumejo in, kar je najpomembnejše, dali so mi obcutek, da tudi jaz nečemu pripadam.

Maruša, 18

<< ------------------------------------------------------------------------------------

Bilo je prvič...
...in seveda ne zadnjič

Jebenti. Spet sem pozen. In ponovno bom kolnil ves ta neurejeni promet. Kot bi bila Ljubljana edina prestolnica tega sveta v kateri se okrog treh na cesto zlije čreda lačnih in počitkazeljnih uslužbencev. In ponovno bom svojo zastavo tlacil na vse možne nedovoljene pločnike ter Stvarnika rotil, da bi mi ga zvečer ne bi bilo treba iskati na Dolgem mostu (avto namreč), kot se je tudi že zgodilo.

In sem prišel. Pred sejno sobo ŠOU-a je srce razbijalo nekje med glasilkami in zadnjimi zobmi. Roke in fasada sta se bleščali v znoju rahle nevroze, da o zdravi kmečki, rahlo vijolični barvi, niti ne izgubljam besed. In čemu vse to. Sem mar komu storil kaj slabega. Sem se mar v prejšnjem življenju res tako slabo odrezal. Niti ne. Samo srečati se mi je bilo kmalu z mladimi legebitrovci.

In sem vstopil. Stanje zunaj je bilo, ob pogledu na mnozico mladih za ovalno mizo, povsem normalno. Pozdravim in v sekundi najdem odrešilni stol. Nadaljnjih petnajst minut porabim za izločanje adrenalina, umirjanje rok, normaliziranje rdečice in brisanje potu. Kar nekaj energije pa porabim tudi za poskus igranja vloge navadnega smrtnika, ki mu novi položaj, s katerim sem bil ravnokar soočen, ni povzročal ravno pretiranih zadreg. In vem, da mi ni prav preveč uspevalo.

In je šlo. Tudi govoril sem. In spoznal prve ljudi moje endemitske sorte. Dobro.

Pet minut je še do pol treh. Čaka pa me še dolga vožnja s trolo do Legebitre. Ponovno bom zamudil. Jebenti.

Mitja

<<-------------------------------------------------------------------------------------

Kako sem prišel v stik z Legebitro

Za skupino mi je povedala Jasna, ko so začeli z njo, prvič pa sem sodeloval pri debati ob filmu Želim si te. Takrat nas je bilo okoli deset, sedaj nas je že nekaj več. Pogovori na določeno temo se mi zdijo v redu, saj so poleg tega, da ti posredujejo določene informacije, tudi zelo sproščeni in zabavni.

Igor, 18

<< ------------------------------------------------------------------------------------

Prvi korak je vedno najtežji. Zato je najbolje, da naredite še drugega, tretjega in četrtega (če ste pes, še kakšnega več) ter se nam čimprej pridružite.

P.S. To ni skupina za trening hitre hoje na dolge proge, njeni razultati pa so vseeno lahko dosti bolj daljnosežni.

Andrej

<< ------------------------------------------------------------------------------------

Za Legebitro sem izvedela preko interneta in ker sem se zelela skupini priključiti sem jim poslala e-mail, oni pa so mi poslali obvestilo, kdaj in kje se dobimo. Razlog, da sem se jim hotela pridružiti je predvsem, da sem hotela spoznati meni podobne ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjala o težavah, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju. Moram povedati, da nisem pričakovala, da bo srečanje v tako sproščenem ozračju. V skupini se ti ni potrebno pretvarjati da si nekaj, kar nisi in da bi moral skrivati kaj si, kajti vsi smo si na nek način podobni. In prav zanimivo je spoznavati ljudi, ki so mi tako podobni, a vseeno smo si popolnoma različni.

Maja, 17

<< ------------------------------------------------------------------------------------

Sama si niti v sanjah ne bi upala na sestanek Legebitre; še sreča, da sem imela znanca, s katerim sem lahko šla... Pričakovala sem, da bo to zaprt krog starejših studentov, starih znancev, v katerega se bom težko vključila. Pa ni bilo tako... Ne bi rekla, da je bilo ozračje sproščeno (prej obratno), a za prvi sestanek je to razumljivo. Glavno je, da nihče nikogar ne gleda postrani, od nikogar se nič ne pricakuje, ni nobenih formalnosti in vsi so dobrodošli.

Še vedno je vsak sestanek zame 10% treme, 10% 'kam naj se skrijem', 10% firbca in 70% nervoze. Pa vseeno ves teden čakam samo naslednji sestanek.

Manca, 18

<< ------------------------------------------------------------------------------------

Prvič nastopi pričakovana nervoza in strah, kar pa je vredno premagati. Kasneje se ti malo prepotenih rok dobro poplača z ljudmi, ki jih tam spoznaš. O določenih stvareh se preprosto moram pogovarjati, jih izpustiti iz sebe, vendar vsi vsega ne razumejo in za določene teme je težko najti sogovornika. Vesel sem, da sem prišel sem, kjer sem nasel nekoga, ki se srečuje s podobnimi vprašanji, kot se sam in ki pozna tudi odgovore.

Matej, 18

<< ------------------------------------------------------------------------------------