Coming
out
ali prva lekcija iz 'homoseksualne angleščine'
'Coming out' ali 'coming out of the closet' označuje tiste trenutke
v življenju gejev in lezbijk, ko zberemo dovolj poguma, da drugim
jasno in glasno (brez momljanja!) povemo, da smo istospolno usmerjeni.
Tako stopimo iz omare ('coming out of the closet' dobesedno namreč
pomeni priti ven iz omare), v kateri se pred tem skrivamo, živimo
dvojno življenje, se sami sebi smilimo in predvsem porabimo ogromne
količine energije, da ustrezamo pričakovanjem naše mame in očeta in
po možnosti še sosede Toncke. Vse to človeka lahko precej pobije,
če ne spozna, da je življenje, ki ga živi, njegovo življenje (in ne
mamino!), da je to, da je gej ali lezbijka povsem O.K., da je čas,
da za seboj zaloputne z vrati homofobije (to je strah pred homoseksualnostjo),
da stopi v novo in ponosno življenje brez skrivalnic in končno naredi,
recimo zdaj temu slovensko, RAZKRITJE.
<<
-------------------------------------------------------------------------------------
Česa nas je strah?
Preprost odgovor: strah nas je drugih ljudi. Starši, učitelji in družba
nam sleherni dan govorijo, da bomo nekoč našli osebo nasprotnega spola,
se noro zaljubili, poročili, imeli otroke in živeli srečno do konca
svojih dni. Strah nas je torej drugačnega konca pravljice (čeprav
si ga želimo), strah nas je staršev, ki nas bodo vrgli iz stanovanja,
strah nas je prijateljev in prijateljic, ki se z nami ne bodo več
želeli pogovarjati, strah nas je bratov in sester, ki bodo o nas govorili
kot o seksualnih izprijencih, strah nas je tet in stricev, ki nas
bodo imeli za nenormalne, saj omenjeni vse svoje življenje bržkone
niso veliko slišali o homoseksualnosti, sploh ne pozitivnega. Tudi
mi smo ponotranjili homofobijo, pa nas je zdaj strah še samih sebe.
A strah je... no, saj poznaš zgodbo. Izkušnje številnih, ki so se
razkrili, namreč govorijo, da se črni scenariji najpogosteje (ali
skoraj obvezno) ne uresničijo. Ko se boš razkril/a svojim staršem,
ti bržkone ne bodo od veselja skakali do stropa ali se od smeha valjali
po tleh, a slej ko prej te bodo sprejeli takšnega/takšno, kot si,
saj si se vedno njihov sin ali njihova hči. Tudi prijatelji in prijateljice
ti ne bodo obrnili hrbta. Z nekaterimi boš zaradi svoje odkritosti
morda celo poglobil/a odnose, v družbi z drugimi pa ti bo najprej
neprijetno, potem pa boste tako ti kot oni na to pozabili. Če pa se
uresniči kaksen črn scenarij, potem se zavedaj, da ljudje, ki so te
zavrnili, niso vredni tvojega prijateljstva in bližine, saj nisi prav
nič drugačen/a, kot takrat, ko jim še nisi zaupal/a o svoji istospolni
usmerjenosti. V vsakem primeru si ti zmagovalec/ka, saj boš z razkritjem
iz svojega vsakdana črtal/a skrivanje in laži.
<<
-------------------------------------------------------------------------------------
Kako torej povedati?
Žal ni recepta! Je pa nekaj stvari,
o katerih razmisli, preden se vržeš v vodo in razkriješ.
1. Si prepričan,
da si gej, lezbijka oziroma biseksualec/ka?
Pred starši (in tudi prijateljicami in prijatelji) se nikar ne razkrivaj,
preden nisi povsem prepričan/a o svoji (homo)seksualnosti. Tvoja negotovost
bi namreč povzročila še večjo negotovost pri starših, ki ti prav zaradi
tega ne bi povsem zaupali. Nikar ne misli, da te ne bo doletelo vprašanje:
'Ali si prepričan/a?' Le če boš deloval/a dovolj samozavestno, te
bodo vzeli resno.
2. Izberi
pravi čas.
Razkritja nikdar ne uporabljaj kot orožja. Neprimerno se je razkrivati
na primer med prepiri ali v času večjih emocionalnih problemov, ki
tarejo tvojo družino oziroma prijatelje in prijateljice. Če boš v
navalu jeze staršem zabrusil/a, da prav ničesar ne razumejo in da
si po vrh vsega še istospolno usmerjen/a, se razkritje bržkone ne
bo odvijalo tako, kot bi si želel/a. Izberi trenutek, ko imate ti
in oseba, ki se ji razkrivaš, dovolj časa, da se o vsem pogovorite.
3. Bodi
pripravljen/a na vse.
Če se bodo ljudje na tvoje razkritje odzvali negativno, bodi potrpežljiv/a
in naj se te ne poloti jeza (da o fizičnem obračunavanju niti ne govorimo).
Dovoli drugim ljudem, da povedo svoje mnenje, ti pa poskušaj poudariti,
da si tega nisi izbral/a, da se nisi prav nič spremenil/a (da si bil/a
tudi včeraj, ko so te še imeli radi, tudi istospolno usmerjen/a in
da boš jutri prav tako) in poskušaj s kar največjo mero potrpežljivosti
odgovoriti na vsa njihova mogoča in tudi povsem nezaslišana vprašanja.
Zavedaj se, da se prvotna negativna reakcija kaj kmalu lahko (in ponavadi
tudi se) spremeni v pozitivno (ali vsaj nevtralno). Spreminjanje vseh
stereotipnih in homofobičnih predstav namreč zahteva nekaj časa.
4. In če
se zgodi najhujše?
No, na križ te bržkone ne bodo pribili! Z razkritjem drugim ljudem
zaupaš pomembno informacijo o sebi. Če jo ti zavrnejo, nikar ne izgubi
samospoštovanja, pač pa razmisli o svojem odnosu s to osebo. Se ti
zdi smiselno in vredno ohranjati prijateljstvo, če to od tebe zahteva
nepoštenost in skrivanje?
5. K(daj),
K(ako), K(omu), K(je)?
Predvsem si ne dovoli, da bi te kdo prisilil v razkritje. Sam/a pri
sebi boš začutil/a, kdaj je pravi čas, kdaj te bo skrivanje tako obremenjevalo,
da bi bil/a v navalu jeze pripravljen/a z vrha Nebotičnika nad celo
Ljubljano vpiti, da si gej ali lezbijka. Najbolje bo, da se najprej
razkriješ nekomu, ki ga/jo tako dobro poznaš, da lahko predvidiš njegovo/njeno
(pozitivno) reakcijo. Tako boš dobil/a, naj vsi jezikoslovci zdaj
zamižijo, grif in vsako naslednje razkritje bo lažje. Uči se iz preteklih
izkušenj. In še nekaj: nikdar ne dopusti, da bi tvoji prijatelji in
prijateljice ali družina o tvoji istospolni usmerjenosti izvedeli
prek tretje osebe. Odkritost se namreč vedno izplača! Razkriješ se
lahko s pomočjo pisma, ali pa zanalašč pozabiš kakšno ljubezensko
pismo na mizici v dnevni sobi (in tako izsiliš, da te oni vprašajo),
najhitreje pa boš opravil/a, če ljudem poveš kar v obraz. Razkrivaj
se v varnem okolju. Govoriti o tem v na primer nabito polnem avtobusu,
kjer bi se razkril/a še vsem sopotnikom in hkrati tvegal/a, da se
bo voznik ob tvoji veseli novici zaletel, bržkone ni primerno. Treba
je torej povedati, a ti sam/a najbolje veš, kdaj si pripravljen/a,
komu boš povedal/a ter kako in kje boš povedal/a.
Vso srečo!
<<
-------------------------------------------------------------------------------------
Zakaj bi moral povedati?
(Saj mi še nihče ni povedal, da je heteroseksualec)
Si prepričan/a, da ti še nihče ni povedal,
da je heteroseksualec? Kaj pa na primer tvoji prijatelji, ki ti vsak
ponedeljek na dolgo in široko razlagajo, kako so s svojimi ljubljenimi
osebami (nasprotnega spola) preživeli konec tedna, ti pa si spet izmišljas
zgodbe o namišljenih ljubeznih? Mar ti s tem vedno znova ne povedo
in potrdijo, da so heteroseksualni?
Zakaj naj se torej razkrijem?
Duševno zdravje. Če skrivaš svojo istospolno
usmerjenost, potem se sramuješ tega, kar si. Vse to prizadene tvojo
samopodobo in počasi začneš verjeti, da si slab človek. Kar seveda
ni res.
Zadovoljstvo. Ljubiti in biti ljubljen
je temelj človekovega zadovoljstva, če pa moraš ljubezen skrivati,
potem ti to vsekakor ne prinaša zadovoljstva.
Spoštovanje. Spoštovanja vredni ljudje
so tisti, ki so iskreni do sebe in mislijo s svojo glavo. Skrivanje
homoseksualnih občutij pa omenjeno zgolj preprečuje.
Pravo prijateljstvo. Svojo drugačnost
lahko izkoristiš kot dober preizkusni kamen za ljudi, ki te obkrožajo.
Le tisti, ki te bodo sprejeli takšnega, kot si, so vredni tvoje bližine.
Čas. Ne dovoli si, da izgubiš dragoceni
čas in ti bo pri 50-ih žal, da si skrival svoje bistvo. Nobena še
tako uspešna kariera namreč ne more nadomestiti zadovoljstva, ki ga
prinaša iskreno, zadovoljujoče osebno življenje.
Politika. Bolj ko bomo iskreni o svoji
seksualnosti, bolj vidni bomo in družba se nas bo zato naučila sprejemati
in spoštovati.
<< -------------------------------------------------------------------------------------
Dejstva o
homoseksualnosti
(da boš vedel/a, ko te bodo vprašali)
Nihče točno ne ve, kolikšen del svetovne
populacije predstavljajo geji in lezbijke. Rezultati nekaterih raziskav
govorijo o treh do šestih odstotkih homoseksualcev, vendar so številke
bržkone večje, saj je še vedno veliko ljudi, ki niti v anonimnih anketah
ne upajo priznati, da so homoseksualci.
Najpogosteje boste slišali, da ste si homoseksualnost izbrali. Halo?
Kdo bi pa izbral tako breme in želel spati z nekom, ki ga spolno sploh
ne privlači? Homoseksualnosti si (in naj si to ljudje enkrat že zapomnijo!)
ne izberemo. Če kdo koga izbere, potem ona izbere nas, saj ljudje
ravno tako ne izberejo, da so heteroseksualni, da imajo modre oči
ali pišejo z levo roko.
Homoseksualnost ni bolezen, niti duševna motnja. Ko so jo poskušali
zdraviti in zatreti, jim nikdar ni uspelo, kar je zgolj dokaz, da
je bilo njihovo početje jalovo. Ne obstajajo znanstveni dokazi, ki
bi potrjevali, da je spolno orientacijo možno spremeniti (le zatremo
jo lahko). To so leta 1991 doumeli tudi pri Svetovni zdravstveni organizaciji,
ki je tega leta homoseksualnost črtala s seznama bolezni.
OK, bodo rekli nejeverni Tomaži, če ni izbira in ni bolezen, je pa
vsaj nenaravna in nemoralna, saj je moški narejen zato, da spi skupaj
z žensko in tako nadaljujeta rod. Ampak, če bi bila homoseksualnost
res nenaravna, zakaj se potem, navkljub družbenim prepovedim, pojavlja
v vsaki generaciji? Dejstvo je, da se je homoseksualnost pojavljala
v vsej zgodovini povsod po svetu in je zato očitno oblika naravne
variacije med ljudmi.
<<
-------------------------------------------------------------------------------------
Kako naj jim povem, da sem gej?
Pravzaprav se moram zahvaliti svojemu bratu. Ta je bil tisti, ki je
nekje izbrskal takrat strogo zaupno informacijo, da sem gej in jo
brez obotavljanja posredoval mojim staršem. Že res, da sem dolgo časa
načrtoval, da bi jima povedal, saj mi je šla skrivnostnost vsak dan
bolj na živce, a nekako z nobenim dnevom in nobeno uro nisem bil najbolj
zadovoljen. No in, glej ga zlomka, potem sta starša sama določila
dan in uro. Mama je dva dni po 'posredovanju tajne informacije' stopila
v mojo sobo in začela nekako takole: 'Matej, nekaj te moram vprašati.
To mi je najtežje v življenju, ampak moram...' In jaz sem takrat že
kako dobro vedel, kam pes taco moli. Tako sem se znašel v precepu:
ali naj se zlažem, saj mi bo mama verjela in se tako se nadaljnjih
bogsigavedi koli let skrivam ali na naj jo (njo in mene) postavim
pred dejstvo in bo kar bo. K sreči sem se odločil za slednje. To je
bila namrec čudovita priložnost, da končam z dvojnim življenjem, ki
sem ga prej živel. Rekel sem: 'Ja, mami, res je. Res sem homoseksualec.'
Kako prekleto dolga je ta beseda, ko jo je treba izgovoriti. A se
splača. Takrat sem se počutil 50 kilogramov lažjega. Sledilo je obdobje
sprejemanja mene kot geja in mojega prijatelja Gregorja kot mojega
ljubimca. Seveda ni šlo vse po maslu. Mama se sprva z njim sploh ni
hotela pogovarjati, potem pa ga je sčasoma le sprejela.
Vse to se je dogajalo v avgustu, za novo leto pa sta mu samoiniciativno
kupila novoletno darilo. In to je bilo takrat tudi zame najlepše darilo.
Stvari so se naprej odvijale tako lepo, da smo sli pred dvema mesecema
skupaj na večerjo: mami, oče, jaz in Grega. No, vidite, da se splača!
V vsakem primeru! Meni nikoli ni bilo žal, da sem bil takrat odkrit.
Matej, 25
<<
-------------------------------------------------------------------------------------
Kako
naj jim povem, da sem lezbijka?
Prvič sem se razkrila pri petnajstih, Ani, najboljši prijateljici.
Po stari navadi sva se zvecer sprehajali in zopet je bila tema pogovora
njena zadnja simpatija...
Ne vem, kakšne razloge sem imela, da sem ji povedala. Pravzaprav jih
sploh nisem imela; zdelo se mi je trapasto, da bi se morala pretvarjati
in si izmišljevati razne fante (kar sem tudi počela in na kar nisem
preveč ponosna). Dovolj dobro sem jo poznala, da sem vedela, da nima
predsodkov, in ji zaupala, da ne bo nikomur povedala. Bala pa sem
se vseeno ... Niti ne njenega odziva, ampak predvsem zato, ker nisem
se nikomur rekla, da sem lezbijka. Do sedaj je bilo vse samo v moji
glavi, od sedaj pa je bil na svetu še nekdo, ki je vedel za to. Odreagirala
je zelo v redu. Zanimalo jo je vse o tem; kako je to, kako mislim,
da je prišlo do tega, kaj planiram za naprej... Tisto noč sva se sprehajali
več kot tri ure. Najlepše pa je, da je to najin odnos se dodatno poglobilo,
saj sem sedaj lahko tudi jaz iskreno povedala, o cem premišljujem
in kaj čutim.
Drugič je bilo težje. Večkrat sem imela svet namen, da komu povem,
potem pa sem se ustrašila ne vem česa in pregnala to idejo. Cel mesec
sem zbirala pogum, da sem povedala sošolki Maji. Nisem se toliko bala
tega, kaj bo rekla, kot tega, kaj si bo mislila; ne trenutne reakcije,
temvecč neizrečenega, kar bi kasneje razdiralno vplivalo na prijateljstvo.
Poleg tega nisem bila prepričana, da bi prenesla, če bi zaradi tega
izgubila prijateljico. Naj sem si se tako dopovedovala, da bi me Maja
ne bila vredna, ce bi se tako odzvala na mojo iskrenost, tega nisem
iskreno verjela.
Po mesecu živčnosti in dvomov, sem ji končno rekla. Tudi tokrat je
pogovor trajal več kot tri ure in tudi to prijateljstvo zaradi moje
iskrenosti še danes traja.
Še danes ne morem tega povedati prijatelju, ne da bi prej dobro premislila,
ali mu lahko zaupam. Res pa je, da postaja s časom lažje; še posebno,
ko vidiš, da je večina strahov, ki jih imaš pred razkritjem, odveč.
In občutki, ki pridejo, ko vidiš, da imaš prijatelje, ki te imajo
radi, odtehtajo vse neprespane noči in dneve strahu.
Manca, 18
<<
-------------------------------------------------------------------------------------
