Januar / Februar 2004

KOLOFON

Dresira: Janis

Skozi ognjeni obroč skačejo: Igor, Maja, Luka in Sabina.

Akrobacije izvajajo še: Suzana Tratnik, Roman Kuhar, Mitja Blažič, Josephine, Lezzie, Tadej, Nejc, Simon, Dejan, Xenchy, Nika, Kristina H., Tomaž Škorjanc in žurnalistka Malka.

Naslovnica: foto Janis

Tisk: Biro M, Ljubljana, naklada: 1000 izvodov.

Pritožbe, pohvale in članke pošljite na naš e-naslov: oznanila@yahoo.com ali na naslov
Skupina Legebitra
p.p. 106
1000 Ljubljana
s pripisom za Oznanila


Oznanila so brezplačen mesečni bilten skupine Legebitra.
Naročila sprejemamo tudi po e-pošti. Svoj naslov nam pošljite na:
legebitra26@yahoo.com ali oznanila@yahoo.com


(Na)mesto uvoda
Februarsko žmukslanja ali Težave, problemi in nevšečnosti

V petek
Vzorci hranjenja
Tradicionalna prvodecembrska aktivnost

Kaj se je dogajalo?
Dolgo, sistematično in preračunljivo nategovanje
Jebeš konzervativo

Festival gejevskega in lezbičnega filma
Venerini fantje
Njegov brat
Grenke solze Petre von Kant
Einstein seksologije

Via e-mail
Kot ima vsaka roža pravico cveteti, ima vsak človek pravico po svoje živeti

Kolumna
Nimam fanta, pa kaj?!
Organizatorka

Svetovni popotnik
Greste v Zagreb?

Out in Slovenija
Jajca ot narbujšeha soseda
Napovednik za februar/februar

Recenzija
Njeni mami so všeč ženske...

Literarni kotiček
Intermezzo med ps266 in naslednjo visoko poezijo

Pop kultura
Gilbert & George

Anali zgodovine
Michaelangelo Buonarotti

Legebitrin zimski tabor >>

Horrorskop >>

Trači >>

Izložba nečimrnosti >>

Kaj? Kje? Aja!?! >>

Legebitrino stopnišče
Napovednik Legebitrinih aktivnosti

 


 
 


(Na)mesto uvoda

Februarska žmukslanja ali Težave, problemi in nevšečnosti

Piše: Janis

Kot je naše velecenjeno bralstvo verjetno opazilo, sta letos izhajanje in distribucija vašega najljubšega GLBT časnika močno motena. Prejšnja leta me je vedno razjezilo, kadar se Oznanila niso pravočasno pojavila v mojem poštnem nabiralniku. Danes na to gledam precej drugače in neprikrito občudujem bivše ustvarjalce Oznanil, ki so se tako mojstrsko spopadali z vsemi nevšečnostmi.

Kot vam je znano, so Oznanila neprofitna publikacija, kar pomeni, da tudi avtorji člankov in uredniki za svoje delo dobimo zgolj osebno zadovoljstvo in toploto v srčku, ker si pač mislimo, da smo naredili dobro delo. Ljudi, ki bi jim to zadostovalo, pa ni veliko, kar glede na čas, v katerem živimo, niti ni tako zelo nenavadno. In čas - je seveda denar. Zato se najlepše zahvaljujem tistim, ki so kljub vsemu pripravljeni pomagati, ki neumorno pišejo prispevke in nam pomagajo soustvarjati ta časopis.

Včasih pa tudi dobra volja peščice ni dovolj. Še vedno se ubadamo s pomankanjem sodelavcev (zato tudi traja toliko časa, da naberemo dovolj člankov za objavo in da Oznanila zapakiramo ter razpošljemo), pestijo pa nas tudi finančne težave (posledica je zamuda pri tiskanju). Zato vse naše bralce naprošam, da sodelujete z nami, morda le s predlogom, o čem bi radi brali, ali pa kar s konkretnimi prispevki. Mi pa obljubljamo, da se bomo potrudili čim prej rešiti vse ostale težave, tako da boste spet lahko našli Oznanila v svojih nabiralnikih takrat, ko jih boste pričakovali. Volk sit, koza cela.

Rada vas 'ma

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


V petek

Vzorci hranjenja

Pise: Lezzie

Vzorci hranjenja so odvisni od spola in razredne pripadnosti... ter motečih dejavnikov. V četrtek popoldne sem puščala za seboj porazno statistiko vnosa hrane. Med brzenjem na Miklošičevo sem jo sama sebi končno lahko opravičila z vznemirjenostjo zaradi obetavne aktivnosti.
Eva je simpatično uravnotežila hardware navad hranjenja različnih kultur s patološkimi vzorci hranjenja, prisotnimi v vsaki kulturi: anoreksija, bulimija in Adonisov kompleks; posredoval jih je Rihard. Za uvod si preberite Evin članek (v eni od prejšnjih številk Oznanil), se pod nujno pomudite ob vprašanju, zakaj moški radi ali zakaj sploh jedo banane (have fun :) ) in razmislite, ali je biološko ali družbeno pogojeno, da v študentski menzi kdaj posadijo moškemu na krožnik večji kos mesa kot nežnejšemu spolu. V nadaljevanju samo kratek pregled nenormalnih (oh, i hate this word!) vzorcev prehranjevanja: Anoreksija je bolezen, kjer oseba stalno odklanja hrano, manično prešteva kalorije, v zrcalu se zaznava kot debelo, ki mora shujšati. Bulimija je prenajedanje s hrano, ki mu sledi izzvano bruhanje. Adonisov kompleks zadane moške, je manično fitnessiranje, polnjenje s steroidi, da bi pridobili idealno moško telo. Pri razširjenem opisu v podobi bigorexie nervose se moški v zrcalu zaznava za preveč suhega, sramuje se tega, zato nosi ohlapne hlače in puloverje, hkrati pa si poblaznelo pumpa telesce. Vzroki posegajo v družbene zahteve izgleda, razmerij moči moški/ženska, težnje kapitala in v telo samo. Telo naj bi bilo edino polje, ki ga v današnji družbi še lahko obvladujemo.
V homo populaciji velja, da so geji večkrat žrtve anoreksije in večinski 'odjemalci' Adonisovega kompleksa. Skratka, obremenjeni s svojim telesom. Lezbijke so kontra strašno zadovoljne s svojo samopodobo, a večkrat na dieti kot strejt ženske. Mogoče pristopajo do svojega telesa neobremenjeno, toda z zavestjo o zdravem življenju.
Odnos do telesa v gejevski in lezbični populaciji je kmalu pripeljal do sočnih primerjav lezbijka/strejt moški in gej/strejt ženska…..ki kliče po aktivnosti s tem imenom!!!! V končnem krogu je vsak legebitrič (je to že vrsta, ker je zapisano z malo začetnico?) izpljunil lasten vzorec prehranjevanja, in me spomnil na mojo četrtkovo statistiko. Nenamenoma. Drugo leto pribrzim z boljšo.

Aktivnost v 3 besedah: Paše pa paše! :)))

Post Scriptum
Po kofetku in zabavnem spremstvu na postajo sem ujela trolo in se naključno postavila zraven nune z dvema deklicama. Od nunine besede »Škuc« naprej bi slišali ta pogovor:
Nuna: »Klicala sem na Škuc in vprašala neko gospo, kaj je zdaj s tem zakonom in kaj bo z otroki. Izmikala se je in rekla, da nima časa. Saj nimam nič proti homoseksualno usmerjenim, sprašujem se samo, kakšne družine bodo to.« Deklica: »Naj bodo skupaj, samo kaj bo z njihovimi otroki?« Nuna: »Nihče ne pomisli na otroke.« Deklica: »Kako bo pa v šoli, ko bo otrok rekel, da ima dve mami?« Nuna: »Vesta, začenja se s porokami, in to potegne vse za seboj, otroke in nevemkakšne pravice še! Homoseksualnost ni naravna!«…Otrokom ne bo lahko, ker bodo že oni, strejti poskrbeli za to?? Strejti se blazno (ne)empatično vživljajo v vse akterje, kako-bo-ko-bo. So dejansko v svojih glavah že odločeni glede svojega ravnanja, kako-bo-ko-bo? Ali pozabljajo, da se bodo enkrat znašli v situaciji, ko bo otrok govoril o svojih dveh mamah (govoril, kot da je to nekaj normalnega!)? In na tem mestu bodo oni sami tisti, ki mu bodo pritrdili ali ga zasmehovali.
Strinjam se s preteklo izjavo Tatjane Greif, da večina ne more odločati o življenju manjšine. Še posebno, ker se tako ``uspešno`` vživlja v vloge drugih, ki jim jih hoče sama diktirati. In sem se peljala, peljala, peljala mimo grafita SK8=GR8, ki ga – vedno – preberem STR8=GR8 in – vedno – miselno korigiram v STR8?GR8. Ja, tudi meni manjka empatije.

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


V petek

Tradicionalna prvodecembrska aktivnost

Izvajal in aktivnost obnavljal: Tadej

Tudi letos naju je z Rihardom odbor za aktivnosti prosil, da izpeljeva delavnico o varni spolnosti. Ker to delavnico vodiva že tri leta, sva se odločila, da si zasluži nov veter. Tako sva povabila idejno in organizacijsko gonilno silo Projekta Virus (poglejte si www.projektvirus.org) - Mišo. Žal smo bili na aktivnosti že sami "stari mački", ki smo se že vsaj enkrat seznanili s temo delavnice. Vseeno smo izvedeli še kaj novega in se prav lepo zabavali.
Miša nam je predstavila potek njihovih delavnic, se pomudila pri opisu nekaterih spolno prenosljivih bolezni (SPB) in predvsem pri najpomembnejši temi: varnejši splonosti – to je preprečevanje okužb s SPB, kar bi nam vsem večkrat moralo priti na misel. Za zaključek pa sva s Tinetom imela še praktično predstavitev pripomočkov, kondomov in njihove uporabe – si lahko mislite, da je bilo neponovljivo! Tako, vsem tistim, ki vas ni bilo tam, je lahko žal!!! Pa se vidimo naslednjič.

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Kaj se je dogajalo

"Dolgo, sistematično in preračunljivo nategovanje..."

Žolč špricala: Josephine (a ni zanimive barve? :) )

...Je Miha Lobnik ocenil "demokratično" ravnanje našega pravosodnega sitema z zakonom o registraciji istostpolnih partnerstev.

No, pa začnimo na začetku.
Okrogla miza o trenutnem stanju zakona o registrirani partnerski skupnosti se je zgodila v četrtek, 27. 11. ob šestih zvečer. Z xX sva približno dvajset do šestih prišibali na medicinsko fakulteto in srečali nekaj ljudi, ki so poplesavali pred vhodom, ker še niso vedeli, v kateri sejni sobi se bo okrogla miza odvijala.
Očitno je nekdo mislil, da mora potekati v popolni tajnosti, kajti zanjo je vedela le peščica ljudi, nikjer pa ni bilo nobenega plakata, ki bi javnost razsvetlil o dogodku.

Udeležencev je bilo zelo malo, povabljeni gostje iz "nasprotnega tabora" pa se sploh niso prikazali, zato smo se hvaležno odrekli sikanju o suhih vejah in izkoriščanju otrok s tlačenjem v debato o registraciji istospolnih partnerstev.

In tako smo začeli z informacijo, da so pri sprejetju zakona o registraciji istospolnih partnerstev v parlamentu spet težave (A ste ob tem res presenečeni?).
Desničarji trdijo, da ima zdajšnji predlog zakona premočan vonj po poroki. In zdaj trdijo, da se izenačuje s poroko, kar jim na noben način ni všeč.

Ko so prvič vložili predlog tega zakona, je pravosodje izjavilo, da ga ne more sprejeti, ker je vključeval člen o prepovedi posvojitve otrok. Ta predlog naj bi bil protiustaven.
Isti organ zdaj izjavlja, da zakona še ne morejo sprejeti, ker hočejo člen o posvajanju otrok nazaj.
Na podlagi argumentov smo morali zaključiti, da ministrstvo s sprejetjem zakona namerno zavlačuje. Na primeru Hrvaške lahko vidimo, da se da zakon hitro sprejeti, če za to obstaja politična volja. V takem primeru je pritisk od zunaj brez moči.

Lobnik je izpostavil še en argument: in sicer, da je Slovenija že tako majhna država, ki ima malo ljudi. Istospolno usmerjenih pa je še manj. Povrhu tega pa tisti, ki se jih zakon o registraciji partnerstev tiče, niso dovolj angažirani v medijskem "boju". To pomeni, da ni zadostnega števila ljudi, ki bi bombardirali medije in zahtevali svoje pravice.
Prav tako je izredno malo istospolno usmerjenih parov, ki so se voljni izpostaviti medijem in javnosti pokazati, da smo čisto navadni ljudje, tako kot vsi drugi.
Tatjana Greiff, ki je bila ena od gostov, pa je zatrdila, da se nikoli ne bo zgodilo, da bi šla v javnost kot par. Mediji so seveda navdušeni nad pari, saj jih lahko izkoristijo v svoje namene, njej pa je kot svoji osebi, ki ima svoje pravice, iti v javnost na tak način nesprejemljivo.
Upoštevati moramo tudi, da visoko število omemb v medijih ne prinese nujno želenih rezultatov. Za primer smo vzeli izbrisane. Kar naprej se pojavljajo v medijih. Javnost je končno začela razumeti, v čem je pri njih problem. Pa še vedno bi se na osnovi populizmov izrekla za referendum proti njim.

Prav tako ji je bilo rečeno, da naj bi bila ukinitev revije "Lesbo" dober znak, ker naj bi se homoseksualci že tako veliko pojavljali v drugih medijih. Vseeno je izdajateljem revije uspelo seštrikati finance za naslednji izvod. Tako bo revija "Lesbo" izšla "na črno" in ob izidu bodo po en izvod dobili vsi poslanci.

Prejeli smo tudi razveseljivo novico, da društvo DIH (Društvo za Integracijo Homoseksualcev) veselo deluje in da so eno srečanje že imeli.

A ste se že kdaj vprašali, za kaj tukaj gre? Za vstop v bolj civiliziran svet ali pa za pomoč "demokratični" republiki Sloveniji, da nas prešteje in hkraten podpis sramotne, protiustavne pogodbe, da ne bomo posvojili nobenega otroka?
A si predstavljate, kako bi skakljali v zrak, če bi mi zahtevali pravo poroko?

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Kaj se je dogajalo?

Jebeš konzervativno

Piše: Nejc

V Klubu Gromka na Metelkovi je 18. decembra 2003 potekalo provokativno predavanje s provokativnim naslovom "Jebeš konzervativno". Predavanje spada v tematski ciklus Ljubezen in politika, ki ga organizira Delavsko-punkerska univerza. Predavatelj Dušan Maljković, srbski filozof, gejevski aktivist in publicist, je predstavil svojo kritiko splošnega prepričanja, da je pornografija prispevala k liberalizaciji seksualnega prostora, predvsem glede homoseksualnih spolnih praks. Svoje teze je zagovarjal s pomočjo različnih filozofskih teorij, predvsem marksizma in teoretske psihoanalize, skliceval se je na Foucaulta, Lacana, Freuda ipd., pa tudi popularno kulturo, npr. na Madonno. Svojo diskusijo je podprl (in dodatno začinil) s konkretnimi primeri, torej odlomki iz porničev. Še to: ker je bilo predavanje v srbščini, mu žal nisem mogel dobro slediti. Ujel sem le bolj ali manj povezane drobce, zato bo to poročilo morda precej fragmentarno in nepopolno.

Maljković je najprej predstavil svoji osrednji tezi: prvič, da pornografija ustvarja gejevsko ideologijo in, drugič, da obstaja neposredna relacija med liberalnim kapitalizmom in gejevsko pornografijo, ki je dejansko sistem nadzora.

Pri gejevski pornografiji je zanimivo to, da dejansko prevzema koncepte heteroseksualne pornografije, seveda v svojem kontekstu. Tako v svojem bistvu ostaja globoko konzervativna. Še več, pornografija naj bi nam vsiljevala vzorce, kako moramo seksati, kako moramo pri seksu uživati in kaj je pri seksu sploh normalno.

Najprej gre za tako imenovano normalizacijo seksualnosti: če je včasih veljalo za neprimerno, »čudno«, če si sploh seksal (oz. o tem govoril), je danes prav tako nenavadno, če kdo ne seksa oz. pri seksu ne uživa. Prav tako je jasno, da tudi v pornografiji še zdaleč ni dovoljeno vse, popolne liberalizacije ne dosežemo, spreminja se le meja, torej meja na perverzno.

Če govorimo o »postopku užitka«, ki nam ga sugerira pornografija, je matrica vedno ista. V praktično vsakem porniču se seks začne s poljubljanjem, sledi oralni seks, nato analni, na koncu pa je nujno vidna ejakulacija, cum-shot. Vedno je prisotna delitev na aktivnega in pasivnega partnerja, njuni vlogi sta striktno določeni. Ta formula je tako očitna, da jo bo prepoznal vsak konzument pornografije.

Pornič telo "mapira" (relokacija funkcij oz. seksualnih organov, če komu to kaj pove), poudarek je na genitalni spolnosti. Pride do redukcije, ko ni več pomemben cel moški, ampak le penis ali celo samo dildo. Omenjen je bil tudi auto-eroticizem, po Freudu je namreč za homoseksualce menda značilna narcisoidnost v smislu iskanja lastne strukture v drugih. In kaj je bolj narcisoidnega kot autofelatio oz. self-suck, kjer je dosežen svojevrsten ideal, biti sam svoj seksualni objekt.

Še en aktivistični gejevski koncept, ki je bil morda subverzivno prevzet, je tendenca, da naj se gejev ne bi več feminiziralo, nasprotno, poudarjalo naj bi se njihovo moško naravo, celo do mačističnega ekstrema. Ta dejansko vsebuje konzervativno mišljenje, da je za moškega slabo biti ženska, kar pa temelji na še bolj konzervativni predpostavki o ženski manjvrednosti. Moški torej ne bi smel biti podoben ženski, ker je biti ženska že samo po sebi slabo.

Za praktično potrditev svojih tez je Maljković predvajal odlomke iz porničev. Predvsem je bil zanimiv prvi, iz filma z naslovom "Army Boys 3". Gre za t.i. military porn, kjer se je vprašal, ali gre za gejevsko subverzijo na homofobično vojaško institucijo, ali pa za prej omenjeni hipermačizem, saj so v vojski sami moški. Razvidna je tudi striktna hierarhija, saj je nadrejeni častnik pri seksu zmeraj aktiven.

Na koncu se je v odgovoru na eno izmed redkih vprašanj iz občinstva (ki je nasploh pokazalo precejšnjo zadržanost in neodzivnost) Maljković opredelil še do turbofolka. Ta fenomen srbske popularne (ne)kulture je označil za pornografizacijo ženskega telesa in vezo do zahodne pornografije. Turbofolk naj bi bil bastard (ne produkt) Miloševičevega režima, ki je tudi prispeval k njegovemu propadu, zaradi končnega razočaranja nad dejanskim stanjem nasproti idealiziranemu svetu, ki ga je obljubljal.

Vsekakor zelo zanimivo, a obenem zelo zahtevno predavanje, pri katerem bi za celostno razumevanje (poleg dobrega znanja srbščine) potreboval predznanje iz mnogih filozofskih smeri.

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Festival gejevskega in lezbičnega filma

Mnenja nekaterih Legebitrovcev o filmih, prikazanih na festivalu.
Recenzije še nekaterih drugih filmov sledijo v naslednji številki.

Venus boyz

Preoblačenje komentira: Tadej

Sobota, 6. december, 20.00

Začuda je bila ta projekcija, vsaj po mojem občutku, med najmanj obiskanimi na letošnjem festivalu LGBT filma. Pa si tega ni zaslužila, saj je bila med najbolj zabavnimi! Že med predfilmskim druženjem in srebanju piva / vroče čokolade je v lokal vdrla horda moških, in to kakšnih! Latino lover, gradbenik, klovnovska figura, mornar, polizan mafijozo, delavec Andrej... Ja, pravzaprav so bile to preoblečene ženske, kralji preobleke ali morda bolj poznano - drag kings. Najbolj sem bil navdušen nad resničnim izgledom njihovih brkov, kar sem videl prvič v življenju! Pred filmom je potekala prva delavnica za balkanske kralje preobleke, ki sta jo je vodili/a Indra Windh in Del LaGrace Volcano, ki se s preobleko tudi profesionalno ukvarjata. Rezultat te dvodnevne delavnice so bili pravi dedci! (Nekaj jih je bilo prav greha vrednih!!) Vsi so se predstavili publiki pred začetkom projekcije in poželi navdušen, zaslužen aplavz. Potem se je pričela projekcija dokumentarca Venus boyz, ki predstavi poglede in življenja žensk, ki se oblačijo v moške. Nekatere za zabavo, druge za provokacijo, tretje živijo moškega v sebi vedno in povsod. Kralji preobleke se zberejo vsako leto na legendarni prireditvi Drag King Night v New Yorku. Izseki iz tega šova so tudi prikazani v filmu, ki potem razširi zgodbo posameznih protagonistov in jim posveti več pozornosti. Razkrijejo nam svojo preteklost, svoje vsakodnevno življenje, mojstrstvo preoblačenja (med drugim tudi kako narediti pravi vtis bogastva v hlačah), moško filozofijo, pojavnost v prostoru...
Zame je bil to prvi stik z drag kingi, s kralji preobleke. Prav z zanimanjem sem gledal, kako nastaja ta metamorfoza, kako se doživljajo, kot ženske, kot moški in kot vmesne spolne identitete. Presenečen sem bil nad njihovim uspehom! To so pravi profesionalci! Malo je manjkalo, pa bi se zaljubil v črnega reperja in v njegovega rasta prijatelja. Tako lepih ljudi res ne vidiš vsak dan! [Vsakemu svoje!, op.Janis]
Vsekakor poučen film, ki vsakemu ponudi košček vznemirljivosti preoblačenja. Morda kdaj izkoristim kakšno idejo iz tega filma!

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Festival gejevskega in lezbičnega filma

Njegov brat (Son frere)

Piše: Simon

Zgodba o dveh bratih, Thomasu in Lucu, ki se po več letih odtujenosti zbližata zaradi nenavadne krvne bolezni starejšega brata. Mlajši brat Luc je gej in živi s svojim ljubimcem Vincentom, s katerim se kasneje tudi razide. Tega spozna tudi Thomas, kar izkoristi kot nekakšen povod za pogovor o bratovem ljubezenskem življenju, ter odnosu med njima. Thomas je drugače v vezi s Claire, katera ga tekom filma zapusti, zaradi zmeraj večje oddaljenosti med njima in nezmožnosti prenašanja vseh tegob, ki jih prinaša ljubezen.

Luc prizna Claire, da je njegov starejši brat prvi moški, ki se ga je dotaknil...

Režiser postopoma stopnjuje temačno vzdušje s poslabšanjem Thomasove bolezni in izkorišča razmere v bolnici in neosebni odnos osebja do bolnikov ter vedno bolj potiska v ospredje vedno večjo navezanost med bratoma ter ju nekako oddaljuje od ostalih ljudi in sveta, dokler ne ostaneta sama.
Režiser raziskuje sam pojem ljubezni, predvsem med dvema moškima, in za to izkoristi nekoliko incestoidno zvezo med dvema bratoma, ne poslužuje pa se spolnosti, temveč se osredotoči predvsem na samo globino čustev. Zabriše meje in raziskuje kje le-te sploh so in kdaj ljubezen med dvema moškima ni več samo prijateljska oz. bratska in postane nekaj več. Problem človeštva po označitvi vsake stvari in nedopuščanje, da ostane samo tisto kar je. V tem primeru samo ljubezen.
Dobra igra glavnih akterjev, mogoče preveč predvidljiva in že velikokrat izrabljena temačnost za ponazoritev odnosov med ljudmi ter vedno pričakovani konec - smrt Thomasa. Glede na inovativnost teme bi pričakoval tudi malo več eksperimentiranja ter drugačen pristop in več inovativnosti pri predstavitvi odnosov med Thomasom in Lucom. Film, ki postavi veliko vprašanj in da le malo odgovorov.

Za konec: Danes je slab dan, četudi je vreme lepo, jutri bo bolje...

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Festival gejevskega in lezbičnega filma

Grenke solze Petre von Kant

V kinu sedela: Josepnine

Petra von Kant je uspešna modna kreatorka. Živi v ateljeju s svojo služabnico Marlene, ki jo molče prenaša in izpolnjuje vse njene muhe.
Ravnokar se je ločila in prijateljica jo obišče in hoče tolažiti. Preko nje spozna mnogo mlajšo Karin, v katero se takoj zaljubi. Z izgovorom, da ji bo pomagala pri karieri, jo povabi, naj se zvečer oglasi pri njej.
Karin je poročena in zatrjuje, da je njenega zakona konec. Sploh pa je njen mož v Avstraliji. Petra jo zato »preseli« v svoje stanovanje.
Karin je kapriciozna in vrti Petro okrog prsta. Prav paradoksalno je opazovati, kako Petra streže Karin, od Marlene pa zahteva, naj streže njej.
Nekega dne Karin po telefonu pokliče njen mož, ki je prišel v državo. Na hitro se razide s Petro, zraven pa jo še prosi za denar za letalsko vozovnico, ki ji ga Petra da.
Na Petrin rojstni dan jo obiščeta njena mati in hčer, vendar se ona ne premakne od telefona v upanju, da jo bo Karin poklicala.
Svojo mater obvesti, da je zaljubljena v dekle. Mati jo začudeno pogleda in ponovi: "V dekle??? Moja hči ljubi dekle..." {Ob tem se je vsa kino dvorana začela smejati}
Zvečer jo Karin le pokliče in se hoče sestati, a Petra odkloni.
Petra se opraviči Marlene za vse nesramnosti, ji obljubi, da bosta odslej sodelovali in jo vpraša po njenem življenju. Marlene ji poljubi roko, nato pa gre nekaj iskat. Na sredo sobe vrže kovček in začne, še vedno molče, pakirati.
Zapre kovček, pod roko vzame ogromno punčko brez oblek, ugasne luč in odide.

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Festival gejevskega in lezbičnega filma

Einstein seksologije (Der Einstein des Sex)

Piše: Dejan

Zabaven in hkrati tragičen, odkrit in šokanten, nepredvidljiv in še bi lahko naštevali za ta nemški dokumentarec, ki mu uspe ostati na lahkotni ravni, kljub vsemu kar predstavlja.

Po lanskoletnem dokumentarcu Sestre ne lažejo, nam Rosa von Praunheim letos predstavlja drug dokumentarec in sicer življenje in delo Magnusa Hirschfelda.

Težave s sprejemanjem samega sebe, borba za pravice homoseksualcev (ukinitev paragrafa 175.), služba, transvestija, antisemitski napadi, je samo nekaj od težav, s katerimi se je glavni junak spopadal v življenju, kljub temu pa dokumentarec gledalca nikakor ne pusti zamorjenega, pač pa ga nasmeji in z odkritostjo informira.

Einstein seksologije je pravzaprav Magnus Hirschfeld, ki so ga tako poimenovali ameriški novinarji. Igrata ga dva igralca in sicer Karl Schumann in Friedel von Wangenheim. Dorchen, njegovo gospodinjsko pomočnico, igra transvestit z umetniškim imenom Tima die Göttliche. Njegovega ljubimca Karla Gieseja pa uprizori Olaf Drauschke.

Dokumentarec kot film ni na nekem visokem nivoju, še posebej ker na koncu kar razvodeni, pomemben pa je, ker je to »spomenik« očetu prve homoseksualne organizacije in hkrati novi znanosti- seksologiji, ki jo je razvil.

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Via e-mail

Spodnje besedilo nam je posredovala naša bralka iz Srednje zdravstvene šole v Ljubljani. Žalostno je, da članek v šolskem glasilu ni bil objavljen v celoti, ker naj bi, kot nam je sporočila avtorica, po besedah mentorice prof. Nadje Seražin blatili učitelje in njihovo dostojanstvo. Stavke, ki se nanašajo na odnos učiteljev in njihovo vlogo pri diskriminaciji so preprosto izbrisali. Že večkrat smo opozarjali na težave v mnogih slovenskih srednjih šolah zaradi zapostavljanja in neenakopravnosti istospolno usmejrenih. To je očiten dokaz, da na tem področju vlada nered in očitno lahko nekateri še vedno počnejo, kar se jim zljubi.

Kot ima roža pravico cveteti,
ima vsak človek pravico živeti!

Piše: Xenchy

Narava nas je naredila vse drugačne in nam podarila lastno identiteto, posebnosti in lastnosti.
Ljudje bi morali spoštovati in upoštevati posameznikove posebnosti, saj nam prinesejo drugačno mnenje in drugačno razmišljanje, ki lahko popravi našo zmoto. Nestrpnost do drugačnih je prisotna že od nastanka civilizacij in se prenaša iz roda v rod. To vse je nepotrebno, saj smo si vsi enaki, vsi živimo pod istim soncem in dihamo isti zrak. Žal nam te pravice lahko kratijo starši, učitelji, država in proti temu ne moremo ničesar storiti. Starši in učitelji naših nasvetov ne upoštevajo, saj se imajo za pametnejše in bolj izobražene. Že res, da so več doživeli in imajo morda več izkušenj, vendar pa smo mladi bolj odprti in imamo več idej za današnji svet. Tudi na naši šoli je veliko nestrpnosti, kar je za zdravstveno šolo in bodoče zdravstvene delavce povsem nesprejemljivo. Nestrpnost je lahko tudi zasmehovanje nekoga, ki se oblači drugače, razmišlja drugače ali pa se samo obnaša drugače. Velikokrat se pri nas dogaja, da učitelj javno diskriminira drugačnega, npr. istospolno usmerjenega učenca, zaradi tega, kar je in je na to ponosen. Nekateri imajo to za sramoto, vendar je to le izražanje "drugačnih" čustev. Zdravstveni delavci bomo celo življenje delali z bolniki, ki so različnih ras, narodnosti, ver, usmerjenosti,... in do vseh se moramo obnašati enako, jim zagotoviti enako kompetentno nego in enako mero pozornosti. Zakaj se torej ne bi lepo obnašali tudi do sošolcev in sošolk, jim pomagali in jih končno nehali zasmehovati? Prav tako pozivam učitelje naj pazijo, kako razred sprejema posameznika in ali ga zatirajo. Učitelji bi MORALI delovati vzgojno in biti dober zgled dijakom, lahko pa izzovejo val diskriminacije, ki lahko poslabša že tako občutljiva najstniška leta. Žal je tudi na naši šoli veliko takih učiteljev, ki to počnejo. Nevedoč ali vedoč povzročijo duševne bolečine in nizko raven samospoštovanja.


P.S.VSEM : Moj članek ni bil napisan z namenom, da bi koga užalila, ampak z namenom, da bi izboljšala odnos z drugačnimi. Če pa se vseeno kdo počuti užaljenega, pa se mu v naprej opravičujem!

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Kolumna

Nimam fanta, pa kaj?!

Piše: Roman Kuhar

Za novo leto sem dobil cel kup voščilnic, in skorajda vse – tako tiste elektronske kot tiste piskajoče papirnate, ki ne nehajo piskati džinglbels, tudi če trikrat skočiš nanje – so mi iskreno želele, da bi mi novo leto prineslo princa na belem konju. Pravzaprav, če dobro pomislim, ta želja ni bila zapisana zgolj v tistih dveh voščilnicah, ki sta mi ju poslali mama in teta. Ti dve gospe mi, od kar vesta, da sem gej, ob takih priložnostih voščita samo še "veliko zdravja in uspeha na delovnem področju."
Želje po belih princih so se tako vztrajno ponavljale, da se mi je zazdelo, kot da bi si ljudje okrog mene veliko bolj želeli, da bi imel fanta, kot je to morda lahko moja želja. Kot da bi bil brez fanta manj človeka. Manj vreden. Malce čuden, ker je menda normalno (to besedo imam sploh najrajši!), da imaš fanta, s katerim se ponašaš, dokler ne odide. In potem pride drug. Tako smo se začeli deli na tiste vzorne, ki živijo poštirkano »družinsko življenje«, in na nas, neulovljive samce, s katerimi mora biti gotovo nekaj narobe, ker jih ne pohopsa noben bel princ (ali, seveda, bela princeska.)
Z belimi princi in princeskami, če nas najdejo, seveda ni nič narobe. Ampak, ljudje, prosim, ne glejte nas tako čudno, če nimamo partnerja. Z nami ni nič narobe in tudi samsko življenje je legitimno, lahko povsem prijetno, nič manj vredno od vašega.
Argument iz istega koša je ena od največjih bojazni tistih, ki nasprotujejo gejevskim in lezbičnim porokam. Pri nas take debate seveda ni. Mi se vsi strinjamo, smo za in pika. V tujini pa – vsaj v akademskih krogih queer teoretikov – obstaja bojazen, da bodo gejevske poroke zgolj še ena od družbenih institucij, ki nas bo poskušala normalizirati in stlačiti v heteronormativne okvire življenja. Tako se bomo delili na »dobre državljane« (poročene, boga boječe geje v monogamnem razmerju) ter »perverzne pedre« (vse preostale, ki se ne bodo poročili, tega ne bodo želeli, ali pa bodo izbrali drugačen način skupnega življenja, ki ni v skladu z ozko postavljeno heteroseksualno matrico). Moj ugovor njihovim argumentom je optimistično pričakovanje, da imajo prav gejevske in lezbične poroke potencial, da od znotraj spremenijo obe družbeni instituciji – tako zakonsko zvezo kot družino – ter jima dajo novo, alternativno in ravno tako legitimno vsebino. Če nam bo res uspelo preseči patriarhalno vsebino zakonske zveze, ki (je) – zgodovinsko gledano – za marsikatero žensko pomeni(la) nasilje, obsodbo na neplačano gospodinjsko delo in obvezno materinstvo – bo pokazal čas. Je pa dobro, da se vseh teh pomislekov zavedamo – sicer nas bodo čez nekaj časa ob rojstnih dnevih in novem letu terorizirale voščilnice v stilu: da bi se letos končno poročil (beri: postal normalen, dober državljan).
Meni pa na koncu ne preostane drugega, kot da vam v novem letu (čeprav boste tole brali... Janis, kdaj? Februarja?) iz srca (kakopak!) želim, da bi - kot je pisalo v eni od bolj izvirnih voščilnic - "v vašo vas prijahal princ na belem konju, ali belem rogovem biciklu, ali vsaj v belih čevljih... da pa le ne bi imel belih nogavic." In če vam gredo princi in princeske na belih konjih na živce, spotaknite konja!

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Kolumna

Organizatorka

Piše: Suzana Tratnik

Trenutno sem v fazi praznine, saj je za mano lezbični in gejevski festival, še zlasti pa organizacijsko naporna dvodnevna delavnica za kralje preobleke.
PETEK: zjutraj sva z Branetom šla na švicarsko ambasado po film Venus Boyz, ga transportirala v Kinoteko (naj povem, da je povprečen filmski kolut težak vsaj 20 kg), potem na Škucu vzamem naročilnico za izposojo oblek, z Vesno šli v RTV fundus-garderobo, kjer sva skoraj 2 uri izbirali moške obleke za delavnico kraljev preobleke, zgodaj zvečer prvi del delavnice, ogled dveh filmov v Kinoteki in nazadnje še Monoklov sangria party, za katerega so poskrbele Mateja, Maria, Lucia, Sabina, Vesna. SOBOTA: Po štirih urah spanja se mi že zgodaj mudi na Škuc, kjer najprej pripravimo pisarne za celodnevno delavnico. Pokaže se, da smo le zbrale dovolj moških oziroma spolno nevtralnih čevljev. Kratek premor za kosilo, po telefonu se dogovorim s fotografoma za snemanje kraljev in rezerviram vrsto v Kinoteki. Delavnice konec ob 19.00, prideta fotografa revij Študent in Jana in že tečemo na ogled filma. Z odgovorno osebo Kinoteke se zmenimo za predstavitev Del LaGrace Volcana, Indre Windh in kraljev preobleke pred projekcijo filma. Po filmu še fotografiranje za Mladino in druge. Potem zabava v Monoklu. NEDELJA: Po štirih urah spanja se dobimo na Škucu, reflektiramo delavnico, pospravimo pisarno in obleke, Mateja, Sabina, Vesna in jaz še pucamo Monokel in okolico Lovcev. Potem kosilo, Mateja gre na pogovor o lezbištvu s študentkama socialnega dela, jaz v Kinoteko še na svoj zadnji film tega festivala, potem gremo z našimi tujimi gosti še v K4. Nazadnje se mi le posreči urediti prevoz za voditelja delavnice, ki letita drugi dan London. PONEDELJEK: Z Vesno vrneva obleke v RTV fundus. Ker se pokaže, da še ne moremo dobiti doniranega denarja za honorarje voditeljem delavnice, pač založim svoj denar, kupim eure in jih dam Indri in Delu. Vesna ju odpelje na letališče Ronchi pri Trstu, z Branetom greva v Kinoteko, vzameva film Venus Boyz (ki ima še vedno 20 kg) in ga vrneva na švicarsko ambasado. Kot da je med dvigom in oddajo filma minil en sam dolg dan, pretrgan s krajšimi dremeži.
V šoli sem vedno občudovala predsednike razredov, še zlasti pa zahtevno delo blagajnikov. Sama sem bila prepričana, da sem totalno organizacijsko nesposobna. Verjela sem, da se ne znam zmenit z ljudmi, ne komunicirat po telefonu, ne seštet denarja,... dokler nisem postala aktivistka: skrivnost je torej v motiviranosti.

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Svetovni popotnik

Greste v Zagreb?

Spisava: nika (nika@cro-lesbians.com)
Prevedva iz hrvaštine: M

Recimo, da nameravate preživeti nekaj dni v Zagrebu. Recimo, da potrebujete nekaj informacij o GLBT strani Zagreba.

Hotelov je po vsem mestu precej; najnovejši, v Branimirovi ulici, se je predstavil kot gay-friendly hotel. Hostel je samo eden, v Petrinjski ulici – takoj za vogalom je klub Global (www.globalclubzg.hr). Ne bo vam škodovalo, če kar takoj za kakih 10KN v kiosku kupite mali vodič po Zagrebu "Zagreb in my Pocket". Ta vsebuje naslove, telefonske številke in cenike skoraj vseh hotelov, restavracij in klubov, njihov delovni čas in programe, razpored nočnih tramvajev in celo majhen zemljevid Zagreba – skoraj vse, kar potrebujete!

Večino informacij o zbirališčih istospolno usmerjenih lahko najdete predvsem na internetu: fantje na straneh društva Iskorak (www.gay.hr), punce pa na CroL (www.cro-lesbians.com). Toda tudi tam ne piše vse...

Ko se v centru pije kava, največ gejev hodi v KIC, kavarno v Preradovićevi ulici pri Cv(ij)etnem trgu (vstopite v videoteko in potem po stopnicah pri cyber-cafeu do drugega nadstropja). Toda istospolne pare boste le stežka ujeli sredi objema ali poljuba. Kavarna Theater v Teslinovi, ki je bila donedavna zelo priljubljena, je sedaj zaprta. Še en bife, Kolding, je v Berislavićevi ulici. Ob lepem vremenu so najbolj obiskane terase pred KICom in drugimi "kafići" v tej ulici.

Zadnja noviteta, nastala v organizaciji mladih, se imenuje Vision: je nekaj med majhnim bifejem, izložbenim prostorom in "slušaonico" s tematskimi glasbenimi večeri. Nahaja se v stanovanju v Draškovićevi ulici (Draškovićeva 53/III). Zelo ugodno vzdušje, pristopne cene (kava stane prb. 6KN oz. 185SIT) in užitek za vse, ki so razpoloženi za blazine, dišeče palčke in nekomercialno glasbo. Odprt je vsak dan od opoldne do trenutka, ko se zadnjemu gostu zljubi oditi.

In končno, edini zagrebški GLB klub: Global. Nahaja se v ulici Pavla Hatza 14 – na njihovi spletni strani najdete majhen zemljevid mesta z označeno lokacijo. Sredi oktobra 2003 so pričeli z novo programsko shemo, ki še stoji. Delovni čas je od 20h do 4h. Ob ponedeljkih in torkih so men only večeri, ob sredah pa damski Lilla Party večeri, ko je vstop prepovedan moškim. Obvezna konzumacija je 10KN, kar pomeni, da vsak gost ob vstopu dobi kartico, na katero se vpisuje, kaj je popil; račun plača na šanku pred odhodom. Če niste popili ničesar, boste plačali tistih obveznih 10KN. Posebna ponudba ob sredah so razne video projekcije, filmi, glasbeni tematski večeri in pivo Tuborg "2 za 1". Od četrtka do nedelje v klub prihajajo tako fantje kot punce – večinoma istospolno usmerjeni, z nekaj strejti. Ob četrtkih so na programu karaoke in tequila special: 1 meter = 100KN. Ob petkih in sobotah so večeri koktejlov in glasbenih hitov, nedeljski pa mirni s Café del Marom in Enigmo, prostim vstopom in poceni čajem. Včasih se je dalo v Globalu tudi surfati po internetu, toda trenutno računalniki niso v funkciji, glede na to, da se klub še vedno zdravi od svoje, tretje po vrsti, preureditve. Program Globala se spremeni, ko ta praznuje božič, novo leto, maškare, Halloween, svoj rojstni dan, ter ob nekaterih dogodkih, kot sta bila letošnja Gay Pride in Queer Zagreb. Največ lezbijk se v Globalu zbere konec maja, ko CroL proslavlja rojstni dan prve hrvaške lezbične spletne strani. Več o tem večeru lahko najdete maja na njihovi spletni strani.

In to je, za sedaj, Gej Zagreb, iz leta v leto vse bolj viden...

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Hujšajmo z Out in Slovenia

Jajca ot narbujšeha soseda

Rečte kr česte, ma to se mene ne zdi normalno. Že en par mescu sn tuhtala, de po 390 tolarju za 10 jajc jst že ne bom dajala. Sn zrasla hor na kmetih in vem prau dobro kolko dela je s kakwšmi, zato de te znesejo po 2 jajci na dan. Praktično neč. Zjutro jih spustiš po borjaču, de brskajo za kakmi črvičmi, muhami in ostalu holazniju, frfotajo po prahu – ben ja, moraš že vršt kaku cunju čes rože, de te ne popikajo use –, opudan jim vržeš malo sirka al pa kak košč starha kruha, kako zrnje al kaku druhu porkeriju, k te ostane ot kusila, in kdr pade sonce za hribe, jh zapreš u kurnik, zamenjaš wdu in bašta. Ma več dela petelin za jih štimat. Zjutro, ni me strela udare, je u hnezdu sihurno en par jajc al pa še več. In sn se odločila, de bom mela tut to u Lubjane kakwše. Sn kupila 10 nesnic pr Jati, postaula na hitro enu lesenu baraku pr vrti, lohla notr kakwši in, de videste, celo poletje sn mela jajca zatojn. Ma hudič, pozime je pa druha pesem. Ne nesejo neč, zatw sn šla h našmu nartabujšemu sosedu po 10 jajc. E ben, sn mohla spečt kubancu, al kakw že rečete, poticu, za božič. Sn šla če na konc Celouške enu nedeju. O buh reši ta naš narot! Nedeja dopudan, k bi člouk prčakavu, de so ldje u hribih, de malce mihajo, de so zuna... Ne! Cela Lubjana u ipermarketi. Prvo ku prvo, za parkirat, sn skor spraskala prvo soj auto in pole še enu monu, k ne vem du mu je dau ispit. Usa žiučna sn pole spulla enmu mulcu zadnju cajnu wn z roke. Mularija, ki jih tazha bomtona učijo u šwlah? Al mamo tastari prednost al ne. Pole sn se 10 minut hužvala do hladilnika z jajci. Sn še zdaj cjila plava. In k sn se končno prebila čes tistih 12 dehuštacij, je zmankalo jajc. "Tw je pa znak!" sn se rekla. Poklicala 041 562 375 in prašala, če hrajo moji pupe in pubje kn. Ni hudič, de ja. Na Osolnik ob 11. "Hran tut jst!" sn zatulila, laufala damu po hojzerje, debele kalcete, trenerku, vjituruku, palce, rucak in malo za se preoblečt in še flašku wde (res je bla wda!). U pu ure sn bla u Sori. So me že čakali, štirje fantje špadni. Adn buj ljip ku druh. (Se ne morem ki, de bi prau usakič potihem pomislla: ma, ki jih ni škwda. Samo, ne jim povedat.) In smo šli. Prvo malce po asvaltu, pole po makadamu, pole smo malce zavili u bošk (hozd, de boste zastopli), pole je začalo jt malo buj u hrip, ma zdaj mam že tolko kondicije, de me ni blo treba čakat, in po urci in pu, smo bli na vrhi. Za ne vjirvat, cela Lubjanska kotlina u muhli, mi pa na sonci. Ku de bi našpricu en kos Slovenije s smetanu. Se ne rečen, je blo mres, po adnih sjinčnih krajih je bla tut še slana, ma na sonci je blo prau ku u nebesih. Peter je potehnu wn en flaškon metineha in žajbljeveha čaja. Se šliše čudno, ma smo ha usak spili po dve šalci. Andrej pa je ponudu doma spečene piškote. Muj buh! Sn uhruznla u tiste malce preveč pečene zvezdice in kr zauriskala od bolečine. Sn mislla de me je šla proteza za 120.000 tolarju hudiču ret. Jst ne vjim, ki je daju u tiste piškote namesto moke. Cement?! Ma pole, k sn jih zhrizla, se je pa sprostiu tak okus, de sn se takoj opravičla. In mu sevjida pojedla pu škrtoca, de je on ostau bres. Rjis dobri domači piškoti. Malce trdi, ma dobri.
Nu, malce smo se sončli navrh, malce počokolali, pole pa se obrnil in u manj ku urci smo bli nazaj u Sori. Smo šli h Robinu, k so bli zmenjeni za skupno kosilo. Usak je njiki prnesu, edino jst ne, k nisn vedla. (Sn pa oprala pasodu!) Robin je nrdu neku protobiotičnu mineštru. Ni blo reči, de je ni blo notr. Okus za se zvrnt s stolice. (Čem rečt, de je blo dobro za past dol.) Edn druh pub je nrdu njik indijski karjes szi bazmati rajžm, Špela, k je pršla samo na kusilo, k je zaspala (ne bon nč rekla!), je prnesla salatu, Peter pa je speku zaher tortu. K sn probala tistu čokoladnu reč, vam rečem, me je spreletelo, so me skočile use dlake pokonc (in jih ni malo), de vam rečem, de niti moj Karlo... sej vjiste ki. Za ha porčit teha Petra! Za ha porčit!
Eko, takw je blo zadnjič z Out of Sloveniju. Jajc nism dobila pr sosedu, zato kubancu nisn pekla, smo pa meli za božič letos enu veliku zahercu. Ni ostal od nje niti tond (krožnik). Ne vem kakw povedat Petru, de smo ha razbil, k smo se cukali za zadnje kose.

vaša,
še zmeri sita
žurnalistka Malka

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Hujšajmo z Out in Slovenia

Napovednik za februar

Out in Slovenija

OUT IN SLOVENIJA je športno-rekreativna sekcija DIH – društva za integracijo homoseksualnosti

Bowling: ob ponedeljkih (2., 9., 16., 23.) od 17.00 do 18.30 v Klubu 300 na Regentovi v Ljubljani. Cena za stalne člane 1.050 SIT (dva okvira (tj. 2 igri+čevlji)), za naključne obiskovalce in obiskovalke 1.350 SIT

Plavanje: ob nedeljah (1., 8., 15., 22. in 29.) od 11.00 do 13.00 na bazenu Fakultete za šport v Ljubljani. Vstopnina za bazen znaša 1400 SIT. Možnost študentskih in ostalih popustov ter posebnih kart.

Badminton: ob četrtkih (5., 12., 19. in 26.) badminton od 16h do 17h v športnem centru BIT, Štepanjsko naselje, Ljubljana. Cena igrišča (2-4 igralci): 1500 SIT.

Drsanje: 14. 2. 2004 (Valentinovo): drsanje na Blejskem jezeru oz. sprehod okrog jezera, če led ne bo dosti debel. Zbor na Bledu ob 11h, možen skupen odhod iz Ljubljane. Na Bledu pa še vsaj na kremšnito in čaj.

 

Sekcija +26

Skupina +26 je nova dejavnost (sekcija) DIH - Društva za integracijo homoseksualnosti.

Srečanja sekcije +26 so vsak drugi petek v knjižnici Mirovnega inštituta na Metelkovi 6 v Ljubljani (nasproti mladinskega hotela Celica, v neposredni bližini Tiffanyja in Monokla) ob 19.30. Februarska srečanja bodo:

· Literarno srečanje: 6. februarja bo naše 1. literarno srečanje, govorili bomo o knjigi Michaela Cunninghama Ure do večnosti (The Hours). Knjigo je treba do srečanja tudi prebrati.

· Film: 20. februarja pa si bomo ogledali romantično dramo iz leta 2002 The trip. Film, zgodba je postavljena v leto 1973, govori o mladem republikancu in jurnalistu, ki piše knjigo o zlobnosti homoseksualnosti, nakar spozna Tommya, mladega gej aktivista. Njuno sodelovanje pri pisanju knjige se sprevrže v idilično romantično zvezo s coming outom. Pred filmom bo verjetno kak predgovorček ali kaj podobnega (ne predolg).

 

Če ste za naše podvige, ali pa če se vam samo malo miga, pridružite se nam!

VSE DODATNE INFORMACIJE NA:
· spletna stran: http://www.outinslovenija.com
· na elektronskem naslovu: outinslovenija@yahoo.com
· na naši spletni strani se lahko vpišete na elektronski seznam in sproti vas bomo seznanjali z vsemi aktivnostmi
· vsak dan na telefonu: (041) 562 – 375
· pišite nam na:
DIH - Društvo za integracijo homoseksualnosti
OUT IN SLOVENIJA
Kašeljska 121
1260 Ljubljana Polje

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Recenzija

Njeni mami so všeč ženske, a je prezaposlena s svojimi nevrozami,
da bi se zasekirala...

Bral: Luka

A MI MADRE LE GUSTAN LAS MUJERES
Španija, 2002
Scenarij in režija: Daniela Fejerman in Inés París

Tri sestre. Elvira, Sol in Gimena. Oče je intelektualec, ki se rad poglablja vase ob raziskovanju dna komunalnega bazena, in se je od mame ločil pred mnogimi leti. Mama Sofia zdaj proslavlja svoj n-ti rojstni dan. S hčerami. In kot strela z jasnega se pojavi Eliska, Sofijina nova ljubezen – tista za vedno, da se razumemo –, ki jo Sofia ponosno predstavi osuplim dekletom, meni nič tebi nič, in ponosno čaka, da bosta skupaj zaigrali na klavir, medtem ko se mlada Čehinja ljubčka z njenimi hčerami – bodi zahvaljena španska tradicija, da se je ob stisku roke vedno treba poljubčkat, sicer bi ta male najverjetneje potegnile iz žepa svoje boksarske rokavice.

Sicer jih tudi potegnejo ven, ker take spremembe v mami pač niso pripravljene sprejeti. Predvsem Gimena, ki ima seksističnega moža in malega fantka. Družino je treba zaščititi! Tudi rockerica Sol, ki se ji zdi blazno kul, da je mama lezba, se premisli, ko ugotovi, da je njena sobica postala Eliskin studio. Elvira pa nima časa, da bi vse skupaj kaj preveč ocenjevala, ker ima že svojih problemov dovolj. V službi je nezadovoljna, z moškimi nima sreče in ni dovolj pogumna, da bi se zagrebla za tiste, s katerimi bi jo lahko imela, pogosto jemlje pomirjevala, je nesigurna in, kar je še huje, rabi denar, da bi pustila službo in postala pisateljica. A glej ga, zlomka: mama je ves denar, ki ga je imela, dala Eliski, da bi ta lahko ostala v Španiji, ker pač ni poročena in nima redne službe. Punce se zato odločijo, da bodo same poskrbele, da se bosta njihova mati in mačeha čimprej skregali in razšli. Pa četudi bo morala Elisko ena od njih kratkomalo zapeljati.

Zgodba je pravzaprav čisto luštna, film je duhovit in prisrčen, v bistvu gre za pravljico z originalnimi zapleti in posrečenimi štosi. Problem je mogoče v tem, da se ta pravljica vrti predvsem okoli simpatične Elvire (igra jo Leonor Watling, britanska Španka oz. španska Britanka, ki smo jo pred kratkim videli v ganljivem Moje življenje brez mene, pred tem pa še v Govori z njo "našega" Almodovarja). Gre predvsem za njeno ljubezensko zgodbo, ki bi rada zacvetela pa ne more. Sicer drži, da brez vseh zapletov, ki jih prinese mamino razmerje z Elisko, tudi Elvirina zgodba ne bi dobila zaleta in mlada dama se ne bi mogla soočiti z raznimi težavami, ki jih ima v življenju. A filmu vseeno spodrsne pri prikazovanju vzporedne lezbične zgodbe med zrelo Sofio (Rosa Maria Sarda, Vse o moji materi) in mlado Elisko (Eliska Sirová).

Treba je sicer priznati, da si režiserki lahko štejeta v uspeh, da sta prikazali lezbično razmerje kot veliko bolj solidno in normalno kot pa psihotični odnos med Gimeno in njenim možem, a ženski se v filmu niti enkrat ne poljubita! Saj ne, da bi se morali, a človek skoraj dobi občutek, da se je režija bala pretiravati. S tem pa film precej izgubi na verodostojnosti. Škoda, ker gre sicer za zelo prijetno in sproščujočo komedijo. Watlingova je sijajna (njen izbranec – Chisco Amado, ki smo ga videli na lanskem festivalu v filmu Krámpack oz. Nico and Danny – tudi, ampak pustimo zdaj to), lep je Madrid in lepa je Praga, lep in domač je lokal za ženske, ki so jim všeč ženske, najbolj odbita pa je pesem, ki jo na koncertu Sol pokloni svoji mami. Vse skupaj pa je mogoče preveč "polizano" in se žal oddalji od glavne teme. Film si vseeno zasluži spodbudno osmico, ker je zabaven.

Treba je sicer priznati, da si režiserki lahko štejeta v uspeh, da sta prikazali lezbično razmerje kot veliko bolj solidno in normalno kot pa psihotični odnos med Gimeno in njenim možem, a ženski se v filmu niti enkrat ne poljubita! Saj ne, da bi se morali, a človek skoraj dobi občutek, da se je režija bala pretiravati. S tem pa film precej izgubi na verodostojnosti. Škoda, ker gre sicer za zelo prijetno in sproščujočo komedijo. Watlingova je sijajna (njen izbranec – Chisco Amado, ki smo ga videli na lanskem festivalu v filmu Krámpack oz. Nico and Danny – tudi, ampak pustimo zdaj to), lep je Madrid in lepa je Praga, lep in domač je lokal za ženske, ki so jim všeč ženske, najbolj odbita pa je pesem, ki jo na koncertu Sol pokloni svoji mami. Vse skupaj pa je mogoče preveč "polizano" in se žal oddalji od glavne teme. Film si vseeno zasluži spodbudno osmico, ker je zabaven.

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Literarni kotiček

intermezzo med ps266 in naslednjo visoko poezijo

Kristina H.

II.
a) sledim ti po revijah, po mizah, po knjigah, po festivalih,
po lokalih, med množicami valečimi po ulicah ljubljane
b) vidim transparent tvojih zadetih oči - po sili prilike te
sprejmem - opazujem pripravljena, se ti hočem pridružit, te
razsvetlit, te potegnit k sebi in si vzeti…tvoje rabljeno telo
c) ni mi jasno, ali tvoja omejenost kdaj izgubi tla pod nogami,
ali se kdaj vidiš, kodrlajsast pljunek na svojem rozastem steklu
č) jebe se meni za tvoje akcije, če me ne moreš prijeti za roko,
če ne moreš razširit očesa od vzhoda severa zahoda juga kroga,
ustvariti spektrov gibanja, dol mi visijo registracije in varnost,
če mi je ne moreš dati ti, dol mi visi za pravno raven, če mi ti
ne znaš pokazati svoje svobode

III.
obče koristen je tudi lezbični aktivizem.
obče koristen je tudi ekološki aktivizem.
obče koristen je tudi begunski aktivizem.
obče koristen je tudi kak drug aktivizem.


IV.
je tvoje vesolje res pika, je tvoje vesolje res
mala pika pikica najmanjša, je tvoje vesolje ?

V.
torej to
piše ona
ki se odziva na 'naše' lezbijke, ki mora povedat svoje,
ki mora izstopit iz sebe, ki mora pobarat ženske, ki ji
ne kurijo kresa, ki imajo svoja pravila - enaka kot vsi.
ki se odziva na politiko, ki se odziva na množice. ki je
vojska in eno. ki je intermezzo, ko je trohica pripadnosti
skupini. ta je z vami. ta je z 'nami'.

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Pop kultura

Gilbert & George - Živa skulbtura

Piše: Tomaž Škorjanc

Edinstveni in razpoznavni stil Gilbert & George vsebuje tako elemente poetično dandyjevskega stila Oscarja Wildeja, kot tudi jasne oblike poparta, kamor ju umetniški kritiki tudi največkrat uvrščajo. Njuni začetki segajo v leto 1969 (delata in živita pa skupaj od leta 1967), ko je v umetnosti nekako veljalo pravilo, da avtorjevo življenje nima nič skupnega z umetnino, ki jo ustvari. Tej ideji sta se uprla, tako da sta radikalno posegla v fotografijo, kamor sta v središče zanimanja postavila telo (moškega), osebo. Začela sta enostavno z lastnimi portreti, bila sta sama sebi model iz česar se je razvila ideja, ki ne zaznamuje zgolj njune umetnosti, pač pa tudi življenjski stil, čeprav umetnika na tako delitev ne pristajata, saj sta se začela in se še pojmujeta kot živi skulpturi.

Karkoli počneta in kakor koli se predstavljata, uporabljata sebe in to počneta z obilico humorja. V svojem bogatem in še nastajajočem opusu, ki ga sestavljajo fotografije, kolaži, skulpture, kipi, instalacije in film, se lotevata najrazličnejših življenjskih vprašanj, ki jih sicirata globoko do moralnih fundamentov. Želita spoznati in pokazati prihodnost ter zakone, ki bodo nekoč veljali. Na en način ne verjameta v netolerantnost, vseeno pa priznavata, da je umetniški svet netoleranten. 'Kajti, če umetnik sledi svoji ideji, formi, barvam in oblikam več kot deset let in ne parira ali se ne kontaminira z drugimi manirami in idejami, je "out"'. To pa je čista netolerantnost, poudarjata. Menita, da bi moralne vrednote morale biti bolj odprte, se odpreti, biti bolj kompleksne, umetnik pa tisti, ki v prvi vrsti reagira in spreminja svet.

Forme in umetniške tehnike ju ne zanimajo! Zanima ju tema. Tako njuno delo ne bo nikoli naslovljeno Fotografija mladeniča, ampak preprosto Mladenič, saj v zavesti nimata, da bi delala fotografijo, ampak delata sliko osebe. Iz tega pa najbrž izhaja njun tehnično raznolik, dinamičen opus. Kljub temu, da ne pristajata na formo ali tehniko, si bom dovolil in omenil, da so njune slike navadno velikanskih merskih razsežnosti, kjer govorimo v metrih.

Modele izbirata naključno, ogovorita jih na ulici. Če izbranec pristane, ga povabita v atelje, kjer se najprej dolgo pogovarjajo, da se model znebi zadrege, kajti največkrat gre za amaterje, ki pozirajo prvič. Šele ko je led prebit in je model sproščen, ga fotografirata. Takšna fotografija pa je posledično drugačna od tiste, kjer bi se model objektivu nastavil s svojo idejo, kakšen se želi videt. Kadar upodabljata sebe, pravita, da sta bolj ranljiva, predvsem v zadnjem času, ko eksperimentirata z materijami, ki so v njima (solze, kri, sperma, blato…). A ob tem velja opozoriti, da njuno delu ni nikoli ekscesno, šokantno, ki bi presegalo mejo dobrega ali meščanskega okusa, vsaj na prvi pogled ne. Nikakor pa ni všečen! Njun umetniški jezik je na trenutke morda težko razumljiv. Pogosto ga tudi sama mistificirata in ga razume šele pozorno opazovalčevo oko.

Čeprav njuna umetnost nima nič skupnega s populizmom in njune razstave obiskujejo z večine levičarski intelektualci starejše generacije, se vpisujeta med gejevske klasike.

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Anali zgodovine

Michelangelo Buonarroti (1475-1564)

Piše: Dejan

Bil je eden največjih umetnikov vseh časov, saj je njegovo ime sinonim za najvišjo umetnost.

Rodil se je 6. marca leta 1475 v Camprese v Toskani. Bil je drugi od petih otrok očeta Ludovica di Leonardo di Buonarotti Simoni in matere Francesce Neri. Čeprav je bil rojen na vasi, se je zmeraj imel za sina Firenc. Mati mu je umrla, ko je bil star 6 let. Njegova mladost je bila mračna in tiha. Oče ga je poslal k mojstru Francescu Galeota iz Urbina, ki ga je poučeval slovnico. Med študijem osnov latinščine se je spoprijateljil s 6 let starejšim študentom Francescom Granaccijem, ki se je učil mojstrstva slikanja v Ghirlandaisovi šoli. Ta ga je spodbudil, da mu je sledil v tej umetnostni smeri. Ko je bil star 13 let je presenetil očeta s tem, da se je vpisal v Domenicovo šolo, študiral pa je freske. Po prvem letu študija se je vpisal še na kiparsko smer. Kmalu zatem je bil povabljen k Lorenzu de Medici. Tu je imel možnost spoznati 2 bodoča papeža (Leon X in Klement VII). Navduševali pa so ga tudi humanist Marsilio Ficino in pesnik Angelo Poliziano, ter drugi pogosti obiskovalci Mediškega dvora. Med študijem v vrtovih sv. Marka je začel spoznavati človeško anatomijo, kar se je kasneje pokazalo v njegovih detaljih.

Michelangelo je šel nato v Rim, kjer je preštudiral stare grške in rimske klasične kipe.
Približno ob istem času je ustvaril umetnino znano kot La Pieta v baziliki sv. Petra. Svetovno znani kip je Michelangelo dokončal pred svojim 25 letom. Kip prikazuje Marijo, ki ima v naročju križanega Jezusa. Po nekaj dneh se je že govorilo, da je to delo Christofora Solaria, njegovega sokrajana. Pa je Michelangelo vzel kladivo in dleto ter izklesal napis MICHELANGELUS BONAROTUS FLORENT FACIBAT (Michelangelo Buonarroti, Firence, to naredil). In to je edino delo, na katerega se je kdajkoli podpisal.

Avgusta 1501 se vrne v Firence, kjer mu naročijo izdelavo kipa Davida (višina 4,34m, marmor). David simbolizira patriotska čustva do svojega ljudstva. Stoji pa pred Palazzo Vecchio (Firence), simbolom republike.

Aprila 1508 je šel v Rim na željo papeža Juliusa II, da poslika strop Sistinske kapele z motivom dvanajstih apostolov. Čeprav ni bil navdušen nad freskami, je ponudbo nazadnje sprejel. Tako je na koncu naredil okrog 300 likov na stropu. Najel je asistente, a ker z njimi ni bil zadovoljen, se je odločil, da bo vse poslikal sam. Projekt mu je vzel štiri leta časa in ga čustveno ter fizično izčrpal. Na teh slikah prikazuje svetopisemske prizore iz stvarjenja, skušnjav, poplave sveta, Abrahama in njehovih naslednikov itd. Papež pa mu je potem naročil še izdelavo njegove grobnice. Naredil je tudi načrt za Lavrentinsko knjižnico in njeno vhodno dvorano, povezano s cerkvijo sv. Lorenca.

V rodnih Firencah je zaradi bojev z Germani izdelal načrt obrambe hriba. Cerkev pa je dal obdati z žimnico. Še preden so se začeli boji je zbežal iz Firenc. In bil je tretiran kot izdajalc, a ga je papež Klement VII pomilostil. Mogočna družina Medici ga je zopet najela, da izdela njihovo grobnico. Leta 1534 je za vedno odšel iz Firenc v Rim. Papež Klement VII mu je zaupal poslikavo freske Poslednja sodba v Sistinski kapeli. Naslikal je tudi golo podobo, zaradi katere ga je Biagio kritiziral. Michelangeno pa se mu je maščeval tako, da ga je naslikal v peklu.


Umrl je leta 1564 za mrzlico, star 89 let. Pokopali so ga v cerkvi Santi Apostoli, vendar je njegove ostanke po nekaj dneh prevzel njegov nečak, da bi ugodil stričevi želji in ga odpeljal na pokop v Santa Crose.

Kako vemo, da je bil gej?
V njegovem obdobju ni govora o odkritih homoseksualcih. Ni nobenega imena, ki bi bilo javno oznanjeno. Zakaj pa bi bil on? Njegove umetnine golih moških aktov, njegove pesmi v katerih so skrite rime Feba Dal Poggio, Gherarda Perini, Cecchina Bracci, Tommasa de' Cavalierija, govorijo o tem. Celo tako očitno, da ga je moral nečak prepričati, da je pred objavo vse fante spremenil v dekleta.

Od 1960 naprej lahko ponovno beremo originale rim z močnim homoerotičnim nabojem.

Pesem je napisana 1534 in posvečena Tommasu de' Cavalieri:
" E se'l vulgo malvagio, isciocco e rio
di quel che sente, altrui segna e addita
non e l'intensa voglia men gradita
l'amor, la fede e l'onesto desio."

Poznano je pismo Pietra Aretina iz leta 1543, v katerem je zapisal (ker ni dobil v dar Buonarrotijeve risbe), da samo Tommas de' Cavalieri in Gherardi Perini poznata "način", da pridobita v dar njegove skice.

 

Viri in povezave:
http://www.gayheroes.com/michgallery.htm
http://michelangelo.com/buon/bio-early.html
http://michelangelo.com/buon/bio-mid.html
http://michelangelo.com/buon/bio-final.html
http://www.abcgallery.com/M/michelangelo/michelangelo12.html

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Legebitrin zimski tabor

Zakon o registraciji istospolnih partnerstev

5.3. - 7.3.2004

Kje? Dom Breženka, Fiesa
Posebna gostja?
mag. Tatjana Greif
Koliko?
3.000 SIT (+/- 1.000 SIT) - vključuje prenočišče in hrano
Kdo?
Vsi, ki ste stari manj kot 26 let, pa še kakšen 26-letnik/-ca za dobro mero
Udeležba?
Lepo po domače, mate da pridete!
Obvezne potrebščine?
Copati in posteljnina (drugače doplačilo 800 SIT)
Prevoz?
Ni organiziran. Kot ponavadi se bomo stlačili v jeklene konjičke tistih srečnežev,
ki jih pač imajo, in odbrzeli proti morju.
Zbor?
Petek, 5.3. ob 14h pred vhodom v stavbo ŠOU, Kersnikova 4, LJ
Prijave?
Simon (031 612 530) in Petra (040 726 531), do 29.2.!

* Slika je simbolična! :)

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


Horrorskop

Sestavili: Red, Disciplina in včasih Aseksualnost

Opozorilo: Vse, kar sledi, je zgolj prepisano iz zvezd. Morebitna podobnost z opisanimi značaji ni nič več kot le plod vaše bolne domišljije. Če doslej niste verjeli horoskopu, vas bo Horrorskop zagotovo prepričal, da je na zvezdah vseeno nekaj.

 

OVEN

ON: Hopla, kaj pa je zdaj to?! Zvezde opažajo premike na čustveni plati, ki končno in neizpodbitno dokazujejo obstoj vašega srca. Najs in abaut tajm.
Scenarij za Valentinovo: Sleepless in Seattle

ONA: Vaš e-nabiralnik je lačen nežnih sporočilc, za Valentinovo pa se bo do roba napolnil. Večina sporočilc bo anonimnih, zato boste preostanek meseca porabili za razvozlavanje šifriranih imen. Zvezde, čeprav vsevedne, vam pri tem ne nameravajo pomagati, saj bi to uničilo ves čar tega početja.
Scenarij za Valentinovo: You've Got Mail

 

BIK

ON: »Jack, I'll never let go, I'll never let go,« je rekla Rose in le malce kasneje izpustila roko ubogega Džeka, ki je, trd kot kamen, hip zatem pristal na dnu oceana ... Saj veste, kam merimo?! Sami ste krivi, kaj pa niste oblekli rdeče srajce, ko smo vam to naročili.
Scenarij za Valentinovo: Titanik

ONA: Včasih se celo Zvezde nasmejejo čip štosom ...
Scenarij za Valentinovo: Kajmak in marmelada

 

DVOJČKA

ON: Vi bi njega, on bi njo, ona bi vas, on vas sovraži, vi sovražite njo, ona ga ima vrh glave, on je gizdalin, ona je krepostna, vi ste preračunljivi in muhasti ... Pa dej, zmente se že! (Rešitev je trisome, ddd?!)
Scenarij za Valentinovo: V vrtincu

ONA: Zvezdam se to, kar počnete, zdi malce Amelie-wanna-be. Pa že Amelie je bedna in osladna in zgolj kao nekaj posebnega. Raje se spustite na realna tla in nehajte pošiljati vrtne palčke okrog sveta.
Scenarij za Valentinovo: Amelie

 

RAK

ON: Za vas bo premagal vse preizkušnje, pobil vse tekmece in zaj**** vašega ubogega partnerja, ki mu nesmrtno zaupa in verjame vanj. Vi pa se mu boste vdali, saj boste kljub vsem dogodkom verjeli, da je vsa kri, ki jo je razlil vaš izbranec, polita s pravim razlogom. Zaradi ljubezni.
Scenarij za Valentinovo: Prvi vitez

ONA: D mor, d merier (pa četudi se ob tem kdo stegne)!!!
Scenarij za Valentinovo: 8 žensk

 

LEV

ON: Ni še prepozno, da postanete kraljica maturantskega plesa. Pri tem vam bo pomagal vroči plesalec, ki se bo pojavil prav na Valentinovo in vas bo zagotovo spravil v pravi ritem.
Scenarij za Valentinovo: Pretty in Pink

ONA: Za zvezdno voljo, ne javljajte se na telefon za Valentinovo! Zagotavljamo vam, da na drugi strani ni romantična ljubimka-to-be, ampak zgolj strašna, morilsko razpoložena ex-ljubimka.
Scenarij za Valentinovo: KRIK

 

DEVICA

ON: Non-stop preštevate cigarete, kalorije in bivše fante? Za Valentinovo se bo pojavil Mark Darcy, vi pa se boste obnašali neumno kot še nikoli (jep, niste še dosegli botom lajna). Do hepi enda je še daleč, ljubica!
Scenarij za Valentinovo: Bridget Jones

ONA: Saj ni važno, če ni ravno Sharon Stone, vseeno je lahko prav simpatična. Dobesedno padla je / bo na vaš planet.
Scenarij za Valentinovo: ET

 

TEHTNICA

ON: Ne sekirajte se, če vam v službi (ali v kaki izobraževalni ustanovi) ne gre dobro, kajti prav na delovnem mestu (ali v kaki izobraževalni ustanovi) bo vaše letošnje Valentinovo dobilo rožnate okvirje in mavrično vsebino ...
Scenarij za Valentinovo: Notting Hill

ONA: Lepa dekleta ljubijo barabe, še posebej če so polne šarma in ljubezni do deprivilegiranih družbenih skupin. Zvedni opomin najbrž nikoli ne škodi: kljub vsemu so še zmeraj barabe.
Scenarij za Valentinovo: Robin Hood

 

ŠKORPIJON

ON: Valentinovo bo za vašo zvezo težka preizkušnja. Zvezde vedo, kako je, ko razmišljaš o ločitvi, a nisi prepričan, da si jo pravzaprav želiš. Naj vas potolažimo – kakorkoli se boste pač odločili, vam bo hudo le kakšen teden, potem pa vas čakajo novi (ali pa stari) izzivi.
Scenarij za Valentinovo: Najini mostovi

ONA: Čeprav ste že hoteli vreči puško v koruzo, počakajte vsaj do Valentinovega. S pravim pristopom in resnično odločnostjo boste zagotovo osvojili svojo drago. Vseeno pa način malce prilagodite slovenskim razmeram in ne spravite vseh v zadrego.
Scenarij za Valentinovo: But I'm a Cheerleader

 

STRELEC

ON: Lahko bi doktorirali iz izgubljenih priložnosti. Bolje bi bilo, da se v prvih 5-9 dneh nove veze ne navežete preveč na izbranca, kajti morda ga prav to prestraši, da vedno znova pobegne. Valentinovi obeti pa tudi niso preveč trajne narave.
Scenarij za Valentinovo: How To Lose A Guy In 10 Days

ONA: Kaj dame hočejo, boste najlažje ugotovile, če se postavite v njihovo kožo, čevlje, whatever. J
Scenarij za Valentinovo: What Women Want

 

KOZOROG

ON: Vaše Valentinovo bodo zaznamovale patetične drame, povezane z iskanjem identitete. Bog je le metaforičen izgovor vašega izbranca, ki si ne upa priznati svojih seksualnih preferenc ...
Scenarij za Valentinovo: Pesem ptic trnovk

ONA: Najbolj seksi je z veliko keša in s črnimi očali z roko v roki in dvignjeno glavo dostojanstveno zapustiti prostor. Ampak ne zanašajte se, da vas pri nečednih poslih ne bodo ujeli.
Scenarij za Valentinovo: Bound

 

VODNAR

ON: Se vam zdi, da se vsako jutro začne včerajšnji, torej isti, dan? In v tem času je zelo težko osvojiti izbranca, ki se tega seveda ne zaveda, torej je vsak dan treba začeti iz nič. Mogoče pa vam za Valentinovo vendarle uspe – saj veste, ko ga osvojite, bo jutri nov dan.
Scenarij za Valentinovo: Groundhog Day

ONA: Žal, vaše letošnje Valentinovo bo prava familiarna štala, kaos, anarhija. Zvezde obžalujejo, ampak so vas ničkolikokrat posvarile pred tem, da bi vaša zveza (pre)hitro postala (pre)resna. Sorči.
Scenarij za Valentinovo: My Big Fat Greek Wedding

 

RIBI

ON: Želeli si boste, da bi vaše letošnje Valentinovo trajalo celo leto ...
Scenarij za Valentinovo: Kama sutra

ONA: Biti obseden s smrtjo (kako pa ne, če je mama v nebesih in oče vodi pogrebni zavod?!), biti zaljubljen v koga neprimernega (ali raje zelo neprimernega), imeti malce noro babico ... Hm, what can one do? Pokliče Macaulaya Culkina, ddd!
Scenarij za Valentinovo: My Girl

<< ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------


 
 


TrAčI

Vse tiste, ki se poimensko, opisno ali anonimno ne želijo pojavljati v družabni kroniki (tj. tračih) naprošamo, naj na javnih mestih ne počenjo stvari, kakorkoli zanimivih za rumeni tisk – dovolj je že, da se tam zgolj pojavite. Naša pravica in dolžnost je, da z občasnim obračanjem besed prirejamo resnico in manipuliramo z njo, kdaj pa kdaj pa si tudi kaj izmislimo, zato vsega ne jemljite smrtno resno. Nikjer niste varni pred: Pižmovko, Gordano + anonimneži, ki nam (ta mesec ne tako zelo) pridno pošiljajo trače!!!

TANTRIČNA JEDLA
Jedli se je v predprazničnih dneh na čelu razvila zanimiva tvorba, ki je postala znana kot "tretje oko". Jedla si je od svoje nove pridobitve obetala masten zaslužek in je že nameravala odpreti vedeževalsko linijo (čeprav je zadevo sprva sramežljivo skrivala pod obližem). Še preden ji je to uspelo, pa je blagoslov izginil in Jedla se je morala vrniti v natakarske vode. (več sreče prihodnjič press)

IZGUBLJENO S PREVODOM
Uredništvo tračev močno skrbi bodočnost slovenskega prevajalstva, saj v prvem letniku