Resnična zgodba mladega fanta (1. del)
Moje življenje s HIV-om (2. del)

Naše življenje na tem planetu je le bežno, sedaj smo tukaj, vendar mine nekaj let, desetletij – in ni nas več. In kaj odnesemo s seboj? Pravzaprav nič materialnega, za seboj pustimo samo sled svojih stopinj v pesku časa, odtis svojih dejanj, besed in misli.

Svet ne deluje samo po zakonih fizike in težnosti, temveč tudi po naravnih duhovnih zakonih. Le od nas je odvisno, kaj od življenja želimo, kako ga bomo usmerjali, kako ga bomo izkoristili, živeli in izživeli. Če ga resnično želimo živeti tako, kot je prav, moramo zato tudi nekaj narediti. Pomeni, da moramo imeti željo in voljo po spremembi.

Ali je življenje samo obdobje med začetkom in koncem zemeljskega življenja, obdobje med rojstvom in smrtjo? Ali pa je tudi kaj več? Današnji znanstveniki bolj ali manj ne morejo razložiti življenja, njegovega namena, večinoma ga samo opisujejo. Veliko se govori in piše o duhovnosti. Ob tem se pojavi vprašanje, kdo je duhoven in kaj sploh je duhovnost? To ni nič drugega kot izvajanje življenja v praksi, to pomeni delati dobro, govoriti in misliti samo dobro. Da spoštuješ pravila, da ne delaš drugim stvari, za katere tudi ti ne želiš, da so storjene tebi. Če tako deluješ, si duhoven in ni pomembno, če hodiš v cerkev in koliko moliš. Sprašujemo se, če duša obstaja, zakaj je ne vidimo ali ne slišimo, kaj moram za to narediti? Brez duše ne moremo obstajati kot človeška bitja. Stik z njo pa lahko najdemo le, če obstaja v nas želja in motiv. Skrivnost življenja je v razvijanju duhovne razsežnosti, za kar se moramo v sebi preusmeriti. S tem ko dobimo uvid v novo razsežnost, počasi začnemo razumevati sebe in svojo naravo, s tem pa odpremo vrata k bolj uravnoteženemu in polnejšemu življenju.

Celo življenje hrepenimo po sreči, ki ne mine. Ponavadi jo iščemo v karieri, medsebojnih odnosih, v okusnih jedeh, nakupovanjih, oblačilih, v iskanju položaja, slave itd. Vse to se nahaja zunaj nas, pa tudi splošna človeška miselnost jo načeloma išče le v zunanjem svetu. Če je to res, zakaj je potem toliko bogatih, lepih in slavnih ljudi takooo nesrečnih in polnih notranjega nemira? Zadovoljstvo, ki ga najdemo v zunanjih stvareh, nikoli ne traja dolgo. Tukaj tiči največji problem in obstaja tudi zanka. Vedno iščemo kaj drugega, zamenjujemo partnerje, obleko, hodimo na lepotne operacije, vendar še vedno nismo srečni »za vedno«, temveč samo začasno. Ponovno se podamo v svet in iščemo nove in nove stvari. Posvetne dobrine nas zadovoljujejo in razveseljujejo samo krajši čas, mogoče leto ali samo teden. Kam iti ali kaj storiti, da bi sreča trajala in trajala? Ali pa srečo iščemo na napačnih krajih?

Na ta svet smo prišli, da odigramo določeno vlogo, kajti življenje je učilnica naukov in prikazov. Včasih lepih, včasih bolečih. Naučiti se moramo odigrati svojo vlogo. Naučiti se moramo postaviti življenje v pravo luč, dogodkom in stvarem pripisati pravi pomen. Naučiti se moramo sprejemati vse – dobro in slabo.

Večina ljudi, tudi jaz, gledamo na življenje kot na borbo, na boj za ohranjanje ravnotežja med množico ljudi. Istočasno se trudimo kazati drugačen obraz, ne takšnega, kakršen je v resnici. Ponavadi kažemo obraz, ki ga od nas pričakujejo drugi. Vsi se trudimo igrati določene igre, ki smo se jih naučili že v zgodnjem otroštvu. Izstopiti moramo iz te more! Stopiti korak naprej. To pomeni – razumeti načine iger in tudi to, kako z njimi končati. Življenje naj bi imelo smisel, vendar moramo sami ugotoviti, kaj je za nas dobro in katere stvari so za nas dragocene. Začrtati si moramo »prednostno listo«. Doseči moramo ravnotežje, ki je bistvenega pomena pri spoznavanju samega sebe. Družba nam narekuje, da pomeni uravnoteženo življenje imeti partnerja, otroke, prebivališče, avto, službo, hobije, da smo dejavni, fizično zdravi – in tako življenje teče. Vendar pravo ravnotežje nima veliko skupnega s temi stvarmi. So stvari, ki so zunaj nas, pravo ravnotežje pa je znotraj nas, je naše notranje stanje.

Ali lahko v tem trenutku poveš o sebi deset lepih stvari??? Če jih lahko, si na dobri poti. Če se nisi zmožen pohvaliti, potem potrebuješ samozavest in samospoštovanje. Zavedati se moraš, da si enkratna oseba, ne glede na to, kaj si in kako izgledaš – zaslužiš si brezpogojno ljubezen, vendar moraš najprej ljubiti in sprejemati sebe takega kot si. Ko se boš sprejel, boš tega deležen tudi od drugih.

Te besede so napisane v premislek in v želji, da resnično najdemo svoj notranji mir, lepoto in harmonijo, ki jih bomo delili s svetom. Tako bomo lahko s skupnimi močmi spremenili svet, ga postavili na prave, zdrave temelje in popravili napake. TI SI PRIHODNOST! MI SMO PRIHODNOST!

Pot skozi življenje ni vedno lahka in je polna preizkušenj, vendar vedi, da obstajajo bitja, polna brezpogojne ljubezni, ki pazijo na nas in nas spremljajo na tej poti. In zato ne smeš nikoli izgubiti poguma, vztrajnosti in vere vase!

Petek 30. november 2006, diagnoza: HIV pozitiven! Kaj mi je takrat rojilo po glavi, ne vem, problema HIVa in aidsa nisem poznal, ker meni se pa to ne more zgoditi! Prekleto življenje, končno si ga urediš, pa te udari kot strela z jasnega. Verjetno sem že ob rojstvu imel prednaročilo na same probleme. Pa čeprav se malo čudno sliši, v tem letu sem imel samo en spolni odnos, pa ravno takrat se me prime! No, ja, imel sem pa to srečo, da so me v službi podprli, čeprav o HIVu  niso imeli kaj več pojma kot jaz. Da pa se mi ne bi utrgalo, me je šefica zaposlila z vedno novimi nalogami. Tako nisem imel časa veliko premišljevati.

Nekega dne sem se pa le opogumil ter na mrežo skupine za samopomoč poslal sporočilo s svojim jamranjem. Kar se je kasneje izkazalo za nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi. Tako je prišlo do srečanja z enim od članov. Osmega marca 2007 sva se spoznala, od takrat sva skupaj. No, vidite, pa le ni vse tako črno kot se zdi na prvi pogled. Vsaka stvar je za nekaj dobra, tudi HIV.

Prijazno se je nasmejal in odgovoril: veste, ne boste umrli, to niso 90-a leta, ko še ni bilo tako naprednih zdravil kot danes. Živeli boste normalno, seveda če boste redno jemali vsa predpisana zdavila … ter boste dočakali visoko starost, kot vsi ostali ljudje, seveda če ne bo nastopila kakšna druga bolezen (npr. rak), ki ni neposredno povezana z aidsom. No, po njegovi temeljiti razlagi sem se že precej umiril ter sam sebi rekel: seveda, ob rednem jemanju zdravil bom lahko živel normalno kot ostali in bil vesel, da nimam raka, saj to bi me pokončalo v času treh let.

Na kliniki so ob preiskavah ugotovili, da imam tudi tuberkulozo (TBC) ter meningitis. Seveda to ni bila samo okužba s HIV, temveč že kar stadij aidsa. Začel sem z vsemi terapijami, kar je bilo skupaj 18 (tablet) ter zdravljenje na Golniku zaradi TBC. Na Golniku sem bil dva meseca – ker so zdravljenje prehitro končali, se mi je TBC ponovil in sem se moral ponovno začeti zdraviti. Na začetku zdravljenja sem imel v krvi več kot milijon kopij virusa HIV. GROZA! Začetek jemanja vseh zdravil je bilo mučen, toda rekel sem si, da bom ozdravel in pika. Ob prijaznem zdravniku ter ostalem osebju na kliniki se mi je stanje zelo izboljšalo. Tako da danes ob rednemu jemanju zdravil, ki jih ni več 18, pač pa samo dve zvečer, živim res normalno, kot vsi ostali in brez večjih zapletov. Seveda imam kakšen prehlad, ampak to po lastni krivdi. Tako je minilo že sedem let od okužbe. Danes imam manj kot 20 kopij virusa HIV, cd4 pa imam okoli 1000. Seveda je pri meni še vedno prisoten strah, da ne bi izvedela okolica, v kateri živim.

Zato vsem priporočam, da se pojdite testirati za HIV, da ne bo tudi za vas že skoraj prepozno, kot je bilo zame, saj sem bil že skoraj na kritični točki za odhod s tega sveta. In svojo bolezen zaupajte le osebam, ki jim res zaupate. Jaz sem se zaupal samo svoji dobri  prijateljici … Saj veste, kakšna je okolica in v naši družbi se o tej bolezni premalo govori, zato mnogi bolezen ne sprejemajo. Zadnji dve leti sem spoznal tudi našo skupino in priznam, da je bilo to zame nekaj najboljšega, sedaj sem redno na srečanjih. V skupini se pogovarjamo o naših problemih. Zelo sem vesel, da sem se priključil skupini ter ostalim priporočam, da se nam pridružijo, saj smo kot ena velika družina. Zato, ne bojte se bolezni, ker od nje ne umreš, temveč se spoprimite z njo, jemljite redno zdravila ter bo vse ok. Vsem želim, da greste naprej novim dogodivščinam naproti, kot jaz – končno brez strahu in normalen kot vsi ostali ljudje. Lep pozdrav ter brez strahu!!!!