Poseben primer so skandinavske dežele (Danska, Norveška, Švedska in (op.p.!) tudi Finska), kjer obstaja možnost registracije istospolnih skupnosti, pri kateri so pravne posledice, razen možnosti posvojitve otrok, zelo podobne le-tem, ki izhajajo iz zakonske zveze. Toda sklenitev same zakonske zveze je možna samo med moškim in žensko. Registracija ni poroka, ni sklenitev zakonske zveze. Profesor Zupančič meni, da so prav v tej točki slovenska sredstva javnega obveščanja zavajala javnost, češ da gre za istospolne poroke ali zakonske zveze.
1.10.1989 na Danskem sprejmejo zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti. Registracija nima pravnih posledic glede otrok: niso možne niti skupne niti enostranske posvojitve. Slednje pomeni, da en partner ne more posvojiti otroka drugega. Prav tako mladoletni partner s tovrstno registracijo ne pridobi polnoletnosti. V prvem letu se je poročilo 125 ženskih parov in čez 500 moških. Sedaj je razmerje med moškimi in ženskimi pari 1:10. V toku diskusije je Zupančič to razliko pojasnil s tem, da so bili moški homoseksualci dolgo časa zatirani in preganjani, medtem ko lezbištvo ni bilo nikoli kaznivo. Naš komentar: zelo velik delež pri nizki stopnji poročanja lezbičnih parov ima gotovo tudi netradicionalna usmerjenost teh žensk! 1.4.1993 so podoben zakon sprejeli Norvežani, še pred njimi, oziroma pred vsemi, 1.1.1988, pa Švedi. Prva verzija zakona je istospolne skupnosti izenačevala z izvenzakonskimi: regulirala je vprašanja skupnega gospodinjstva, partner je lahko dobil delež na zapuščino. V novi verziji zakona prav tako ni možnosti posvojitve: otrok ne moreta posvojiti niti oba partnerja niti eden, nimata pravice vzgajati otrok enega od njiju in za tovrstne skupnosti ne veljajo predpisi o umetni osemenitvi.
Kot enega izmed najmočnejših vzrokov za sprejem tovrstnih zakonov v Skandinaviji dr. Zupančič omenja pojav aidsa. Tako naj bi zakon prispeval k zmanjšanju promiskuitetnega obnašanja med homoseksualno populacijo.
Februarja 1994 je bila v Evropskem parlamentu sprejeta Resolucija o enakopravnosti homoseksualcev in lezbijk, saj se je v diskriminacijo štelo tudi onemogočanje poroke. Države članice se upirajo možnosti za skupno posvojitev otrok ipd. Ta resolucija seveda ni obvezni pravni akt. Mednarodne pogodbe našega zakonodajalca ne silijo k spremembi. In tudi pri nas, po mnenju predavatelja, ni pravega razloga za drugačno pojmovanje zakonske zveze kot je to zapisano. Zakonska zveza je skupnost moža in žene. Različnost spolov je konstitutivni element zakonske zveze, zato aplikacija na istospolno zvezo ne pride v poštev. Po ustavi je bistveno varstvo družine, kateri je temelj zakonska zveza. Družino pa konstituira otrok. Zakonska zveza je za pravo zanimiva kot okvir, ki daje največ za koristi otroka. Gre za osnovanje družine na naravni način. Istospolni pa naravnih otrok ne morejo imeti. Dr. Zupančič meni, da je zamisel o implementaciji zarodka v trebuh moškega monstruozna. Dodaja še, da otroku življenje v homoseksualski skupnosti ni v največjo korist. Prav največjo korist za otroka pa omenja tudi konvencija OZN. Predavatelj sicer misli, da je treba urediti in izboljšati položaj istospolnih parov (preprečiti najbolj eklatantne neenakopravnosti, kot menijo tudi nasprotniki istospolni zakonski zvezi po drugih državah), podobno kot pri izvenzakonskih skupnostih, vendar pa rešitve ne vidi v omogočanju zakonske zveze. Drugačna spolna usmerjenost naj bi narekovala tudi drugačno zakonsko obravnavo.
Bistveni problem je v tem, da partner iz istospolne skupnosti nima položaja svojca, kar pomeni, da npr. ne more dobiti v bolnišnici informacij o svojem partnerju, ne more ga obiskati v zaporu in svojci mu lahko prepovedo udeležbo na pogrebu. Odločba nemškega zveznega ustavnega sodišča vzbuja hude in kontroverzne razprave. Leta 1992 je sodnica nekega prvostopenjskega sodišča razsodila, da ni razlogov, da istospolni ne bi mogli skleniti zakonske zveze. Onemogočanje take sklenitve namreč pomeni: kršitev ustavne pravice do svobodne sklenitve zakonske zveze; homoseksualna oseba ne more skleniti zakonske zveze z osebo, ki jo sama izbere; kršitev ustavnega načela o enakopravnosti in kršitev z ustavo zagotovljene pravice do svobodnega razvoja osebnosti.
Omenjena razsodba ni obveljala. Kritiki menijo, da je prezrt smisel in namen o posebnem varstvu zakonske zveze, kjer gre za zagotovitev preživetja družbe in pomoč pri socializaciji za naslednje generacije. Zakonska zveza je temelj družine in ohranitve ter množitve naroda(!!!). Je okvir za človeško reprodukcijo in zato pridržana za heteroseksualne zveze (četudi nimajo otrok). Drugače pa sporazumni istospolni odnosi med odraslimi moškimi niso več kriminalizirani in tudi odnosi prav tako niso moralno nesprejemljivi.
V toku diskusije profesor Zupančič omenja še slabe strani registracije (država bi imela spisek teh oseb), zlasti v civilnem življenju, saj samo priznanje skupnosti ne ureja denimo diskriminacije istospolnih na delovnem mestu. Okolje ni povsod tako tolerantno kot v Skandinaviji.
Dr. Karlo Zupančič ni posebej omenil ustavnega spora, ki sta ga v Sloveniji sprožila člana skupine Yoldashimm. Vendar je Aleksander Perdih predavatelja dopolnil, da so zakoni skandinavskih dežel opustili istospolne poroke tudi zaradi tega, ker je v teh državah poroka civilno-cerkveni element. Ponekod prav tako obstajajo možnosti, da partner vzgaja/posvoji otroka svojega istospolnega partnerja. Dr. Zupančič je menil, da vsak izpostavlja tisto, kar ga zanima oziroma od česar si obeta koristi. Perdih se je "strinjal" z njim, saj je predavatelj zanemaril nekatere elemente v zakonskih spisih, ki jih sicer imajo tudi na Pravni fakulteti.
V toku diskusije se je pojavilo še zanimivo (sicer teoretično) vprašanje, kako se bo v prihodnosti urejal položaj komune (recimo mnogoženstvo, mnogomoštvo,...) kot sosledje zakonskih zvez. Seveda pa tudi tokrat ni umanjkalo vprašanje iz železnega repertoarja, ali homoseksualnost še velja za bolezen.
Za konec je Zupančič menil, da bo morda čez več desetletij na področju urejanja homoseksualskih skupnosti marsikaj bistveno drugače, zdaj pa so potrebe (oziroma ne-potrebe!) pač takšne...
S.T.