Chantal Akerman (1950–2015) je belgijska filmska umetnica, pisateljica in feministična raziskovalka vsakdanjosti, ki je režirala več kot 40 filmov in ustvarila več umetniških instalacij.

Po kratkotrajnem študiju filma v Bruslju je pustila fakulteto, da je leta 1968 posnela anarhistični kratki film Saute ma ville in se na [...]]]> Prevedla: Jedrt Maležič
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda (175), Ljubljana, 2025

Chantal Akerman (1950–2015) je belgijska filmska umetnica, pisateljica in feministična raziskovalka vsakdanjosti, ki je režirala več kot 40 filmov in ustvarila več umetniških instalacij.

Po kratkotrajnem študiju filma v Bruslju je pustila fakulteto, da je leta 1968 posnela anarhistični kratki film Saute ma ville in se na kratko preselila v New York. Njeno najbolj znano delo je avantgardna klasika, film Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles (1975), s katerim je na festivalu v Cannesu prodrla na mednarodno prizorišče. Film natančno prikazuje podrobnosti vsakdanjega življenja ovdovele matere in je v filmskem svetu obveljal za izjemno vplivnega, za nekatere je celo eden najboljših filmov v filmski zgodovini. Režiserka se v svojih delih ukvarja z življenjem žensk, z odnosi med materjo in hčerko, s seksualnostjo, z lezbištvom in z žensko identiteto.

Chantal Akerman se je vse življenje borila z depresijo in z bipolarno motnjo, globoko pa jo je prizadela smrt matere Natalie (1927–2014). Leto in pol po materini smrti se je pri starosti 65 let odločila končati svoje življenje.

Knjiga Moja mama se smeje, napisana leta 2013, v slovnično povsem preprostih stavkih riše avtoportret ob svoji obnemogli mami, ob razhodu z nasilno partnerko in ob maminem (ne)sprejemanju istospolne usmerjenosti. Ob skrbi za mamo prvoosebna pripovedovalka svoja istospolna razmerja »preseli« v misli, saj o njih z mamo ne more razpravljati. Po eni strani tako besedilo opisuje težko izkušnjo globokega in hkrati nemogočega slovesa in maminih frustracij ob telesni nezmožnosti, po drugi strani pa prinaša inventuro umetničinega zasebnega in partnerskega življenja. Knjiga kakor v kontemplacijo ponuja tudi fotografije iz avtoričinih filmskih del, pri čemer neusmiljeno popisuje boleče detajle minulih razmerij in trenutnega vsakdanjika z bolno mamo. Besedilo se bere kot avtobiografsko, obenem pa Akerman s strogo disciplino pisanja ustvari refleksijo bližnjih odnosov, s katero se zlahka poistovetimo.

Jedrt Maležič (1979) je književna prevajalka in pisateljica. Prevaja iz francoščine in angleščine. Za prevod druge knjige iz trilogije Vernon Subutex avtorice Virginie Despentes je leta 2024 prejela Nodierovo nagrado.

SPLETNI NAKUP

Bjørn Rasmussen (1983) je ključna osebnost v sodobni danski poeziji, vzor mlajšim generacijam pesnikov. Piše tudi prozo, zaslovel pa je prav s prvencem, ki je pred nami. V romanu prvoosebni pripovedovalec, petnajstletni Bjørn, živi na jahalni šoli (kot je živel tudi avtor) na zahodu Danske, z [...]]]> Prevedel: Darko Čuden
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda (176), Ljubljana, 2025

Bjørn Rasmussen (1983) je ključna osebnost v sodobni danski poeziji, vzor mlajšim generacijam pesnikov. Piše tudi prozo, zaslovel pa je prav s prvencem, ki je pred nami. V romanu prvoosebni pripovedovalec, petnajstletni Bjørn, živi na jahalni šoli (kot je živel tudi avtor) na zahodu Danske, z bratoma in depresivno materjo. Bori se s prikrito istospolno usmerjenostjo in z destruktivnimi mislimi. Odnos med starejšim jahalnim trenerjem in Bjørnom temelji na zapleteni pogodbi, in Bjørn vnaša vanj mazohistične poteze. Zato je težko reči, ali je to prava zaljubljenost. Ali je zaljubljen trener, ostaja v romanu odprto, Bjørnova zaljubljenost pa je ambivalentna: izmenično ljubi in sovraži. Iz sovraštva se rojeva maščevanje učitelju in na koncu tudi sebi. Bjørna spremljamo kot otroka, mladeniča in odraslega. Pripoved je zmes avtobiografskih elementov in čiste fikcije. Prepojena je s fizičnim in z duševnim podrejanjem. Je potovanje skozi pokrajino telesa, zaznavanj in občutij. Rasmussnov jezik je izzivalen, pogosto hodi po rezilu britvice. Avtor je znan tudi po tem, da si »izposoja« stavke, misli, citate drugih pesnikov in pisateljev, ki pa jih tako preoblikuje, izkrivlja, sprevrača, da zvenijo kot njegov izmislek. V neki danski kritiki beremo, da če je jezik orodje, potem je avtorjev kot motorna žaga v živem gozdu. Bjørn Rasmussen je leta 2016 za to delo prejel nagrado Evropske unije za literaturo.

Darko Čuden prevaja v glavnem iz danščine in norveščine, manj iz švedščine, edini v Sloveniji tudi iz ferščine. Poleg številnih romanov je prevajal tudi za gledališča, med drugim Ibsna in Strindberga.

SPLETNI NAKUP

Zakaj so Tinca klicali Punček, kdo je najhitreje tekel in koga je v visokem snegu našel Tar? Pripoved o tem, kako se postaviti zase, si izbrati prave prijatelje in na koncu zmagati.

Spletni nakup

Valentijn Hoogenkamp (1986), nizozemski multidisciplinarni umetnik, v svojem delu spretno prepleta literaturo, vizualno umetnost, gledališče in glasbo ter se posveča zlasti raziskovanju človekove identitete in intime. Njegovi pesniški nastopi in drzni performansi na uglednih domačih in mednarodnih odrih so vsakokrat vzbudili veliko pozornost, nizozemsko gledališče je [...]]]> Prevedla: Mateja Seliškar Kenda
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2025

Valentijn Hoogenkamp (1986), nizozemski multidisciplinarni umetnik, v svojem delu spretno prepleta literaturo, vizualno umetnost, gledališče in glasbo ter se posveča zlasti raziskovanju človekove identitete in intime. Njegovi pesniški nastopi in drzni performansi na uglednih domačih in mednarodnih odrih so vsakokrat vzbudili veliko pozornost, nizozemsko gledališče je med drugim zastopal na festivalih Women Playwrights International v Stockholmu in Interplay Europe v Madridu, za svoje ustvarjanje pa je prejel že številne nagrade doma in v tujini.

Leta 2021 je presenetil z romanesknim prvencem Čaščenje Louisa Clausa (Het aanbidden van Louis Claus), ki mu je prinesel nominacijo za nagrado Anton Wachter za najboljši knjižni prvenec. Roman, ki se ukvarja z odraščanjem, žalovanjem in izgubo, je bralce in kritike osvojil ne le s samo tematiko, temveč tudi z razgibanim, liričnim slogom. Avtor to pripovedno držo ohranja tudi v avtobiografskem poetičnem eseju  Antiboy (2022), ki pa se loteva kompleksnejše teme in se dogaja na zapletenem presečišču med spolom in spolno usmerjenostjo, spolnimi vlogami in medčloveškimi odnosi. Valentijn se po preventivni mastektomiji namreč odloči za vmesno spolno identiteto, ki se mu zdi naravnejša, in iskreno spregovori o trenjih, ki so tej radikalni odločitvi sledila v odnosih z zdravniki, s prijatelji, z družino in z ljubimci. Tudi v tem delu sta temi izgube in žalovanja v središču, vendar ju preglasi posameznikovo hrepenenje po popolni svobodi v izbiri lastne identitete, ki daje junaku moč, da sčasoma poskusi obnoviti odnose z bližnjimi. Pripoved o sprejemanju nove, a junakove resničnejše identitete, je pretresljiva; med odlikami Hoogenkampovega pisanja je treba izpostaviti zlasti psihološko kompleksnost junakov in odnosov med njimi ter dejstvo, da se avtorju uspe ogniti vsakršni sentimentalnosti.

Mateja Seliškar Kenda je na Filozofski fakulteti končala študij primerjalne književnosti, francoščine in nizozemščine ter doktorirala z disertacijo o nizozemski in flamski avantgardistični poeziji. Prevaja nizozemsko in francosko poezijo, prozo in dramatiko za odrasle in mladino.

Spletni nakup

Suzana Tratnik z direktnim jezikom in izjemnim čutom za podrobnosti reže, sestavlja in umešča pripovedi v razna obdobja in prostore, hkrati pa v dialoge vnaša narečne izraze, pogovorni jezik in izmenjave elektronskih sporočil. Tako nam odpre vrata v cimprano hišo, ki stoji na steptani zemlji, in tudi v najemniški prizidek, [...]]]> Založba ŠKUC, Zbirka Lambda / 163, Ljubljana, 2023

Suzana Tratnik z direktnim jezikom in izjemnim čutom za podrobnosti reže, sestavlja in umešča pripovedi v razna obdobja in prostore, hkrati pa v dialoge vnaša narečne izraze, pogovorni jezik in izmenjave elektronskih sporočil. Tako nam odpre vrata v cimprano hišo, ki stoji na steptani zemlji, in tudi v najemniški prizidek, da bi razumeli neomajno držo in odločnost protagonistk, ki želijo preseči naracije prekletstva, četudi to pomeni, da bodo na ulici edine, ki se družijo s kurvetino iz pejnezcuza. Avtorica tudi tokrat ne izpusti priložnosti za ošvrk tistega dela družbe, ki se še vedno veseli, če se lezbična zveza konča s smrtjo vsaj ene od partnerk.

Zbirka Škarje je kolaž zgodb o deklicah, mladostnicah, ženskah, ki vsak dan sproti odločno stopajo po nezačrtani poti, upajoč, da bodo kakor nori zajec Njusi skočile na polje svobode in neodvisnosti. Ko se znajdejo v nizu nezavidljivih situacij, ki jih skoraj zlomijo, vsekakor pa jim le še oddaljijo samorealizacijo, se protagonistke lahko oprejo predvsem na svoj notranji glas. Včasih jih pri ohranjanju lastne zbranosti podprejo majhni čudeži, denimo sposobnost za najdaljši skok na svetu, devet mačk, fotografija v zadnjem levem žepu kavbojk ali vreča krompirja na pikniku.

V žarišču pripovedništva Suzane Tratnik so vedno odnosi – družinski, prijateljski, erotični in nenazadnje družbeni –, zaradi katerih so junakinje pripravljene voziti v škarje, da bi le iznašle in si ukrojile lajf po svoji lastni podobi. 

Tanja Matijašević

Spletni nakup