SOS telefon
za ženske in otroke - žrtve nasilja

Pokličete nas lahko vsak dan od 18.00-23.00.

Na razpolago smo vam za anonimen pogovor - če ne želite, se vam ni treba predstaviti. V vsakem primeru bomo razumele vašo stisko in vam bile v oporo pri reševanju težav. Posredujemo vam informacije o obstoječih institucijah, ki vam lahko pomagajo oz. vam morajo pomagati (policija, centri za socialno delo, pravna pomoč itd.). S temi ustanovami tudi navežemo stike oz. posredujemo pri njih, kadar dobimo od vas informacijo, da svojega dela ne opravljajo ustrezno, ali če skupaj z vami ugotovimo, da vam lahko naše posredovanje koristi. Posredujemo vam tudi informacije o ustanovah in raznih oblikah pomoči v zvezi z različnimi problemi (odvisnost od alkohola ali drog, vedenjske težave otrok itd.). V primeru spolnega nasilja ali posilstva vas lahko spremljamo k zdravniku, na policijo in v sodnih postopkih.

Kaj lahko naredite, če je partner ali sorodnik do vas fizično nasilen

Takojšnji ukrepi
1. Pokličite policijo in zahtevajte, da pride v intervencijo. Če nimate telefona ali v nasilni situaciji ne morete do njega, greste lahko na policijo tudi kasneje in zahtevate, da naredijo zapisnik o vaši izjavi.
Če nimate telefona, se lahko dogovorite s sosedo, da pokliče policijo, kadar sliši, da je pri vas prišlo do nasilja.
2. Če imate možnost, se pred nasilnim partnerjem vsaj čez noč umaknite k sorodnikom, prijateljem, sosedom, za daljši čas pa se lahko umaknete v zatočišče.
3. V vsakem primeru pojdite k zdravnici, ki naj vas pregleda in vam da spričevalo o poškodbah. Ta dokument lahko ostane shranjen pri zdravnici, kjer ga boste dvignili, če ga boste potrebovali.

Kasnejši ukrepi
4. Če vas je partner hudo telesno poškodoval, bo policija proti njemu sprožila postopek, tj. podala ovadbo na državnem tožilstvu.
Če ste dobili lahke telesne poškodbe ali modrice, podplutbe ipd., lahko na državnem tožilstvu vložite predlog za pregon. Policija v tem primeru ne sproži postopka, predlog morate dati sami.
Policija pa bo morda vložila prijavo pri sodniku za prekrške in partnerja, če je vinjen, odpeljala na pridržanje (do 12 ur).
5. Če partner postane do vas nasilen, je zelo malo možnosti, da se bo spremenil oz. da bo prenehal z nasiljem. Nasprotno, najverjetneje je, da se bo njegovo nasilje stopnjevalo. Zato bi bilo dobro, da razmislite o ločitvi.
Mogoče se bojite, kako boste živeli sami z otroki. Razmislite - morda vam bo sami lažje kot z nasilnim partnerjem, ki vam ni v oporo, temveč vas pogosto ali stalno ogroža.
6. Če se ne želite ločiti, razmislite o tem, kam se lahko skupaj z otroki začasno umaknete, kadar pride do nasilja, in imejte pripravljene stvari, ki jih nujno potrebujete (toaletne potrebščine, plenice ipd.).
7. Ne bojte se poiskati pomoči in razumevanja pri drugih ljudeh. V nasilni situaciji pomoč drugih preprosto potrebujete. Od ljudi, ki vas imajo radi, upravičeno pričakujete, da vam bodo stali ob strani.
Prav tako naj vam ne bo nerodno poklicati na SOS telefon - tu smo zato, da vam pomagamo.


Sporočilo svojcem, prijateljem, sosedom...

Kadar poznamo kakšno družino, v kateri prihaja do nasilja, običajno vstopimo v eno od dveh vlog - žensko, do katere je partner nasilen, prepričujemo, da je vredno vztrajati v zvezi z njim ali pa jo silimo, naj ga vendar že zapusti in gre na svoje. Če ne upošteva naših nasvetov, postanemo nestrpni in se naveličamo pogovorov z njo.
Če želimo pomagati ženski, do katere je partner nasilen, upoštevajmo naslednje:
1. Vsaka ženska začne graditi svoj partnerski odnos z zaupanjem v partnerja. Če postane partner nasilen, je šokirana, saj ga takšnega ne pozna. Prepričana je, da je šlo za enkraten izpad. To vero ji utrjuje tudi partner s svojim opravičevanjem, obljubami, da "ne bo nikoli več", večjo pozornostjo itd.
2. Ko ženska ugotovi, da je nasilje postalo sestavni del odnosa, lahko vztraja ob partnerju iz mnogih razlogov: boji se njegovih groženj z maščevanjem, sram jo je priznati, da ji zveza ni uspela in da je sploh lahko zašla v tak položaj, boji se, da sama z otroki ne bo mogla preživeti, strah jo je, kako se bodo otroci odzvali na "izgubo" očeta itd.
V takšni situaciji ji naši nasveti ("loči se", "tudi sama boš zmogla" ipd.) niso v pomoč, temveč jih doživlja kot pritisk, zaradi katerega se počuti še bolj krivo ("vsi mi hočejo dobro, jaz pa ničesar ne naredim, čeprav vem, da bi morala"). Če ji hočemo pomagati, gradimo svoje pogovore z njo na naslednjem:
1. Ne dvomimo o njeni želji, da se reši iz nasilnega odnosa. Mislimo na to, da v njej poteka zapleten proces, ki zahteva veliko časa, saj gre za odločitev o pomembni spremembi v njenem življenju.
2. Spodbujajmo njeno zaupanje vase, samozavest in samospoštovanje. Pomagajmo ji na novo razviti te lastnosti, če jih je v dolgoletnem nasilnem odnosu izgubila.
3. Spomnimo jo na njene potrebe in želje in ji pomagajmo razviti občutek, da jih je sposobna uresničiti.
4. Pomagajmo ji tudi konkretno: vzemimo jo k sebi čez noč, pojdimo z njo k zdravniku, na policijo, po pravno pomoč, svetujmo ji, naj pokliče na SOS telefon itd., skratka, stojmo ji ob strani. Če bo čutila, da ni sama, bo veliko lažje naredila vse, kar mora narediti, če se hoče rešiti iz začaranega kroga nasilja.
5. Ne bodimo nestrpni in ne silimo je k odločitvam. Ne pozabimo, da jo je strah in da mora v sebi ponovno najti izgubljeni občutek varnosti. Pomagajmo ji pri tem!


Kaj lahko naredite v primeru posilstva in spolnega nasilja

1. Čim prej, na vsak način, preden se umijete oz. najkasneje v 24 urah pojdite h ginekologinji (svoji ali dežurni), ki vas bo pregledala ter ugotovila sledove sperme in morebitne poškodbe. Ko je to za vami, lahko mirno razmislite, ali boste posilstvo oz. spolno nasilje prijavili ali ne.
2. Posilstvo oz. spolno nasilje lahko prijavite na policijski postaji ali dežurnemu kriminalistu na Upravi za notranje zadeve. Če se takoj odločite za prijavo, ni treba, da greste sami na zdravniški pregled, ker vas bodo tja odpeljali policisti.
Če posilstvo prijavite, to pomeni, da bo policija sprožila preiskovalni postopek, ki bo tekel neodvisno od vas. Temu bo sledil sodni postopek z obravnavo na sodišču. V teh postopkih nastopate kot priča, na sodišču pa zastopa vaše interese državni tožilec oz. tožilka.
Če ste posilstvo ali spolno nasilje doživeli v zakonski zvezi ali izvenzakonski skupnosti, morate na državnem tožilstvu sami vložiti predlog za pregon.
Obtoženemu v sodnem postopku država zagotavlja odvetnika, vam pa ne. Če potrebujete informacije o postopku, se lahko obrnete na SOS telefon ali na Pravno pisarno na Metelkovi 6.
3. Poiščite osebo, ki ji zaupate, in ji povejte, kaj se vam je zgodilo. Če takšne osebe nimate, pokličite na SOS telefon. Zaupna oseba ali sodelavka SOS telefona naj vas, če to želite, spremlja k zdravniku, ob prijavi in v postopkih, ki bodo sledili. Lažje vam bo, če vam bo kdo stal ob strani.
4. Ko prvi šok mine, se nikar ne zaprite vase. Pogovarjajte se z ljudmi, ki jim zaupate - dajte duška svojim čustvom, ne zadržujte jih v sebi.
Sčasoma boste želeli na dogodek pozabiti in morda vam bo postalo žal, da ste posilstvo prijavili. Takšna reakcija je normalna in dobro je, da se tudi o tem čim več pogovarjate.
Naj vam ne bo žal zaradi prijave. Proti vam je bil storjen zločin in prav je, da je storilec kaznovan. Hude trenutke v postopku naj vam pomagajo prebroditi ljudje, ki jim zaupate.
5. Čez čas boste na dogodek dejansko pozabili, imeli boste občutek, da ste ga preboleli. Tako je tudi prav. Toda kasneje v življenju se lahko spomin nanj nenadoma vrne - najverjetneje v kakšni situaciji, ki bo podobna situaciji ob posilstvu ali spolnem nasilju. Ob tem bodo spet prišla na dan čustva, povezana z dogodkom.
Ne ustrašite se tega, tudi to je normalna reakcija, in nikar ne zanikajte svojih čustev. Pogovarjajte se o njih, obnovite dogodek, premislite, kako je vplival na vas in na vaše življenje. Ne bojte se tega podoživljanja, čeprav je mučno in boleče. Ne pozabite - če ste preživeli samo nasilje, ste zagotovo sposobni preživeti tudi spomin nanj.