ciril & mishima Mostovi
Predstavljamo srbska avtorja iz trilogije Mostovi Cirila Horjaka:
Vladana Nikolića iz Zrenjanina in Wostoka iz Vršca!
2005
oktober 2006, Ljubljana Napovednik 2006
Vladan Nikolić in Wostok v Sloveniji
Vladan Nikolic in Wostok
Mostovi so večleten projekt, ki si ga je zamislil slovenski stripovski avtor Ciril Horjak. Projekt temelji na sodelovanju s srbskimi stripovskimi avtorji in predstavitvi njihovih del v Sloveniji in Srbiji. In zakaj ravno s srbskimi? Ker je bil v času SFR Jugoslavije pretok kulturnih dobrin med takratnima republikama gost in ploden in ker je Srbija dežela z dolgoletno tradicijo stripa in plodnimi tli za stripovsko kreativnost. To je bilo opazno že z redno prisotnostjo srbskih avtorjev v reviji Stripburger, najbolj pa seveda ob prvi izdaji antologije vzhodnoevropskega stripa Stripburek - comics from behind the rusty iron curtain, v kateri so srbski avtorji zavzeli skoraj tretjino.
    Horjaka je zanimal tudi proces ustvarjanja stripovske knjige z drugimi avtorji. Mostovi so v tem primeru metafora tega sodelovanja in povezovanja ter hkrati tudi glavna tema stripov, s katerimi pri projektu sodeluje še šest srbskih avtorjev: Miroslav Lazendić, Maja Veselinović, Vladan Nikolić, Mr. Stocca, Aleksander Zograf in Wostok. Ups, "Wostokov" strip je pravzaprav rezultat sodelovanja s še tremi srbskimi ustvarjalci: Profijem (A. Opačić), Rashidom (R. Popović) in Moskovskim. Kaj se jim je porodilo ob misli na mostove, boste lahko videli decembra, ko v zbirki Republika Strip izide prvi del trilogije Mostovi. Drugi in tretji del pa bosta izšla v prvi polovici leta 2007.
    Lanskoletni raziskovalni fazi in "dokumentarni" razstavi v galeriji Kresija v Ljubljani, ki sta jo pripravila Ciril Horjak in kipar Matej Turnšek, sledita razstavi Vladana Nikolića, Wostokovo predavanje in stripovski jam session, kjer boste glavne vloge z Wostokovo pomočjo prevzeli vi.


Izginjajoče vrste Vladana Nikolića
Matjaž Brulc

    V likovnem delu srbskega avtorja mlajše generacije Vladana Nikolića so zaznavne oblikovne prvine, ki jih avtor ne omejuje zgolj na slikarstvo, temveč jih z enakovredno spretnostjo uporablja tudi pri karikaturi, medtem ko jih nekoliko skromneje poudarjene zasledimo tudi v njegovem stripovskem opusu.
    Vendar je ravno področje slikarstva tisto, kjer ostaja avtorjeva likovna problematika najbolj izčiščena in s tem tudi najlaže določljiva. Olja na platnu, ki stojijo v središču Nikolićevega ustvarjalnega zanosa, s svojo geometrijsko strogostjo in hladno natančnostjo budijo spomin na nekatere starejše umetniške dosežke, katerih oblikovno izročilo pa avtor tenkočutno prilagaja lastnim estetskim nazorom.
    Na Nikolićevih platnih se iz daljave oglaša tradicija kubizma oziroma njegovih kasnejših modifikacij, ki so se v zgodovini umetnosti pojavile predvsem v drugem in tretjem desetletju 20. stoletja, ko je kubizem kot analitični pristop k vprašanjem forme in njene reprezentacije vplival na vrsto slikarjev mlajših generacij.
    Nikolićeva likovna motivika je zapisana na videz preprostim upodobitvam živali in človeka, zaradi česar lahko pogojno govorimo tudi o "realizmu", sicer preseženem s pomočjo oblikotvornih postopkov, ki ne slonijo na verizmu, temveč na izrazito geometričnih principih. Nikoličev slikarski pristop je osredotočen na ploskev, ki ostaja najmanjša enota plastične modulacije, a hkrati tudi anatomski element živega bitja pred nami, ki s tem pridobi avro nezemeljske fantastičnosti. Igra ploskev, zaznamovanih s poenostavitvijo in redukcijo, slikam ne podeljuje le močnega dekorativnega naboja v najboljšem pomenu te besede, temveč se ravno preko nje - ter preko kompozicije, ki ima v kontekstu celote enakovredno vlogo - vzpostavlja tista optična igrivost, ki priklene gledalčev pogled. Vendar se Nikolić ne zaustavlja le pri ploskvi; vanjo naseljuje še minimalne dodatne plastične kvalitete, zgrajene predvsem na preprostem kontrastiranju svetlega in temnega. Razmerje svetlih tonov ter njihovih komplementarnih sodrugov pripomore k učinkom, katerih rezultat je kovinsko delujoč odblesk upodobljenih figur, kar še dodatno pripomore k vtisu "potujitve."

Nikolićeva reducirana geometrizacija praviloma ne vodi v sfero čiste abstrakcije, kjer bi za motivom ostala le sled njegove prisotnosti, temveč ostaja vselej berljiva in nazorna. Seveda si avtor dovoljuje različne stopnje njene intenzivnosti, ki svojo skrajnost dosega pri obeh razstavljenih Aktih, kjer sta človeški figuri transformirani v skupek osnovnih geometrijskih teles, v mehaniziran preplet udov, ob katerem se telo razkriva kot brezosebni stroj, oropan svoje duše. Drugo posebnost lahko zaznamo ob kompozicijsko izjemno razgibanih delih, kot sta Bitka ter Cirkus, kjer avtor najdosledneje artikulira pripovedni moment, s tem pa tudi ilustrativnost. Nazorna je tudi razlika v uporabi kolorita, ki ga Nikolić spretno zastavlja v prid svojim ciljem; če je ta pri obeh Aktih zamolklo hladen, s čimer je Vladan Nikolic: Kameleonomenjena mehaničnost "človeškega stroja" še dodatno poudarjena, pa nasprotno v Bitki zasledimo izjemno živo in pisano paleto, namenjeno intenziviranju dinamike, ki je imanentna delu samemu. Neločljiv del takšnega likovnega programa je vsekakor duhovita igra, ki jo avtor razvija pri slikanju, pri čemer se ne pusti omejevati strogosti strukture, temveč si dovoljuje vso vedrino in lahkotnost.
    Izginjajoče vrste, kot je avtor naslovil svoj cikel, so v likovnem smislu daleč od frivolnosti, s katero je zaznamovan marsikateri dosežek sodobne umetnosti.
    V Nikolićevih slikah, ki v galerijskem prostoru s pomočjo mehanske naprave tudi dejansko izginjajo, lahko prepoznamo hommage imaginarni (post)industrijski vrsti bitij, ki je kot vse (ne)živo kljub temu namenjena izginotju, še zlasti v svetu, ki ga bo, če uporabimo naslove treh, od večine izstopajočih del, še dalje omejeval trikotnik Bitke, Cirkusa ter "Kafane."

Wostok
Wostok: Mostovi
Vršac - Po Srbiji se širijo govorice o ogromnem porastu stripovske ustvarjalnosti v tem do nedavnega mirnem, skoraj idiličnem srbskem mestecu. Zaskrbljujoče je to, da se množijo low budget filmi, vrstijo številni performansi, govori se tudi o poletu naivne umetnosti. Baje tudi oči svetovne javnosti nadzorujejo dogajanje v tem srbskem Twin Peaksu. Povzročitelj tega razdejanja naj bi bil mutiran virus z Bližnjega vzhoda ali iz tretjega sveta. Wostok, ali nekaj takega. No, za vas smo poiskali Danila Miloševa, v stripovskem svetu znanega pod imenom Wostok, in se pogovorili o pereči situaciji. Sicer pa nismo ugotovili, ali je povezan z virusom ali kakšno drugo politično kliko.

Danilo Milošev Wostok. Stripovski avtor iz Vršca. človek, ki je prepričan, da so mu stripi v mladosti rešili življenje. Njegov fenzin Krpelj (Klop) je presegel trimestno cifro. Sedaj je tudi na internetu. Ko ne riše stripov, snema low-fi filme. Ima jih celo množico.
Danilo Milošev Wostok. Kultni srbski stripovski avtor. Tako so ga krstili mediji in stripovska publika. On pa samo riše. Pri svojih štiridesetih je eden najbolj aktivnih stripovskih avtorjev. V njegovih delih je ogromno dobrega rock'n'rolla.
Danilo Milošev Wostok. Dakke in Medi
okritet. Leta 1985 je zažgal vse svoje stripe. Po treh letih je zopet začel risati. In jih potem spet zažgal.


Danilo Milošev Wostok. Sodeluje s piscem Naborjem Devolcem, čigar literarWostok & Devolac: Nikad se ne znane predloge uporablja za svoja dela. Objavil jih je v zbirki Nikad se ne zna (Nikoli se ne ve). Sodeluje še z enim vršaškim freakom, Grabowskim.



Danilo Milošev Wostok. V sodelovanjem s stripovskim avtorjem Saletom Mihajlovičem je nedavno objavil še drugi album Popoška i Cveča. Že nekaj let čaka keš za novo številko Patagonije.

Danilo Milošev Wostok. NaWostok: Druzina kreativcevgovarjal je celo družino, naj riše stripe. Od hčerke Lole do očeta Boče.

Danilo Milošev Wostok: "Mogoče je stvar mojega obstoja v stripu v tem, da sem imel srečo, da sem sodeloval s popolnoma neobičajnimi 'umetniki': od svoje petletne hčerke, brata, ki ga kličejo Zlikovac (baraba), do svojega upokojenega očeta. Pri
Lolateh 'amaterjih' sem odkril neverjetne kreativne in inovativne zmožnosti, ki so tako pogosto manko 'profesionalnih' stripovskih avtorjev. Veselo ekscentrično vzdušje, ki pogosto vlada v naši družini, smo vsi poskušali skozi različne projekte prenesti na druge."

Danilo Milošev Wostok: "Sredi devetdesetih me je neki novinar vprašal, koliko je pravzaprav pri nas underground stripovskih avtorjev. Odgovoril sem: 'Približno trije.' Sedaj je stanje na tukajšnji sceni neprimerno boljše kot takrat, ves čas se pojavljajo novi avtorji s svežimi idejami."

Danilo Milošev Wostok. Njegova dela srečate povsod: od evropskih do najbolj preprostih srbskih fenzinov. "Veš, mogoče na začetku ni slabo biti na distanci do urednika in založnika ter se svobodno in samostojno razvijati v fenzinih in različnih neodvisnih publikacijah. To omogoča maksimum kreativne svobode, vendar postane problem, če traja predolgo. Pogosto se dogaja, da talentirani avtorji zaradi pomanjkanja podpore resnih založnikov opustijo risanje stripov."

Danilo Milošev Wostok. Ne dolgo tega je dobil svojo internetno stran.
"Šele pred kratkim sem začel uporabljati računalnik in sedaj, v zrelih letih svojega življenja, se moram učiti to, kar je moja hčerka znala v prvem razredu osnovne šole! Ampak brez šale, čisto sem navdušen nad možnostmi menjave idej po internetu in mislim, da bodo ljudje z alternativne stripovske scene v prihodnosti veliko uporabljali možnosti, ki jih ponuja internet," razmišlja.

Danilo Milošev Wostok. Končno nam
predstavlja svoj strip Billy, borac za pravdu! (Billy, borec za pravico!). Strip je nastal, ker se je Grabowski strašno navdušil nad istoimensko zgodbo Naborja Devolca. "Nabor je sicer mislil, da zgodba ni vredna objave, in jo je nam, dobrim kolegom, dal, da si jo le preberemo, ampak Grabowski in jaz sva, ne da bi vprašala avtorja, naredila strip."

Danilo Milošev Wostok. Avtor kultnega avtorskega stripa devetdesetih Gusle u kosmosu (Gosli v vesolju). "Strip je nastal spomladi 1995. leta, ko sem imel eksistencialno krizo. Potem sem v čudnem spletu okoliščin zbral skupino klasičnih mainstreamovskih risarjev (!) v sestavi: Siniša Radovič, Dragan Lazarevič, Voja Vasiljevič in Bojan Redžič. Scenarij sem napisal v nekaj urah, vsi skupaj pa nismo risali dlje kot štiri dni. Strip smo hoteli natisniti v malo večji nakladi in ga prodajati
Wostok: Billypo kioskih, vendar od tega ni bilo nič. Dve leti kasneje je revija Lavirint objavila zafrkantsko verzijo tega stripa s kletvicami, vzeto iz mojega fenzina Krpelj."

Danilo Milošev Wostok. O njem bi lahko tako nadaljevali do jutra. Ampak naše zgodbe mora biti nekje konec. Vi pa sedaj vrzite oko na Billyja.

Prispevek je pripravil Igor čoko. V originalni verziji je bil intervju pod naslovom "Billy, borec za pravdu" objavljen leta 2003 v elektronskem fenzinu Ispod zemlje.
Nenaklepni samomor
Špela Štandeker

    Vladan Nikolić je bil rojen leta 1968 v Zrenjaninu, kjer živi in dela še danes. Kot otrok je na dvorišču sosednje tiskarne odkril papir, ko pa je začel prebirati še stripovsko klasiko la Alan Ford, Corto Maltese in Princ Valiant, ni mogel drugače, kot da je tudi sam začel ustvarjati stripe. Prvi strip, ki ga je narisal, je bil, po njegovih besedah, slaba kopija Huga Pratta, zato se je raje odločil, da bo risal stripe Vladana Nikolića. Medtem ko je še iskal svoj stripovski izraz, je dokončal študij grafičnega oblikovanja, obenem pa se je posvečal slikanju, ilustriranju in karikaturam. Kot pravi sam, je njegov slikarski stil na začetku precej vplival na stripovsko izražanje, danes pa je prej nasprotno, saj stripovski elementi in rešitve večkrat najdejo pot v njegovo slikarstvo.
   
Vladan Nikolic: Nenaklepni samomor (zbirka Mostovi)Prepoznaven stripovski slog, ki delno izhaja tudi iz njegovih zgodnjih kubističnih slik, je razvijal počasi, dokončno pa se je oblikoval ob ilustriranju knjige Danila Harmsa Slučajevi. Med delom se mu je namreč porodila misel, da bi bilo zanimivo stil ilustracij prenesti tudi v stripovsko obliko, in tako je nastala stripovska priredba Harmsove zgodbe Falling old ladies. Nastala je prepoznavna, homogena stripovska risba, ki mu omogoča tako izrisovanje humornih kot tudi resnih tem, ne da bi mu bilo za to treba iskati drastićno razlićnih vizualnih rešitev. Njegovi stripovski liki spominjajo na kompaktne, presekane elipse zaprtih oblik, katerih psihološka stanja se zrcalijo v detajliranih potezah njihovih fizionomij. Predvsem v zadnjih stripih pa namenja veliko pozornosti tudi izrisovanju detajlov eksteriera in interiera, s čimer ustvarja dodatne dimenzije svojih večplastnih zgodb. In podobno kot je iz svojih likov ustvaril mešanico vizualne okornosti in čustvene senzibilnosti, je po lastnih besedah v zadnjem stripu Nenaklepni samomor tudi iz okolja ustvaril svojevrstno mešanico sanjave Vojvodine in robatega Divjega zahoda.
   
Poleg prepoznavnega stila Nikolićeve stripe povezujejo tudi isti liki in detajli, ki se kot rdeča nit vijejo skozi različne stripe. Tako se nemalokrat zgodi, da glavni junak prejšnjega stripa postane statist v naslednjem, majhni detajli, kot sta oblika in okras besedilnih oblačkov, pa v drugačnem kontekstu postanejo nosilci drugačnih sporočil. Na ta način stare, skozi okna padajoče gospe strašijo nić hudega sluteče like, ki živijo drugo zgodbo, nekdaj glavni junak pa je nemalo presenečen, ko ga avtor spremeni v nepomembno senco na vogalu. Avtor pravi, da se je vse začelo s stripom Life is somewhere else, v katerem je upodobil preveč radovedno gospo iz prejšnjega stripa, kasneje pa je glavnega junaka stripa Life is somewhere else spremenil v mimobežnega statista v stripu Messiah. Zdaj je prišlo že tako daleč, da je v stripu Nenaklepni samomor kot stranske like uporabil skoraj vse junake iz prejšnjih stripov.
   
Vsebinsko ga navdihujejo tako širše družbenopolitične teme, Disneyjevi junaki kot tudi vsakodnevne malenkosti. Teme, ki se jih loteva, so v glavnem brezčasne, saj se najraje ukvarja s psihologijo svojih protagonistov, tako da je vseeno, ali naslika čas razcveta rimskega imperija, križarskih vojn ali pa sodobni svet. In četudi se mestoma navezuje na širše družbenopolitične teme, avtor najbolj prepriča z bogatim notranjim svetom svojih junakov. Ti pogosto ne sodijo v svet, ki se dogaja okoli njih, in čeprav njihova kompaktna vizualna pojava tega ne postavlja v prvi plan, jih je večina preobčutljivih za ta svet. In podobno kot se dogaja Harmsovim protagonistom, čigar zgodbe Nikolić rad adaptira v stripovsko obliko, se tudi njihovo življenje ponavadi sesuje zaradi povsem nepomembnih stvari. Nikolić kot da želi poudariti človeško sposobnost ustvarjanja težav, nevšečnosti in posledićno nezadovoljstva tam, kjer tega sprva ni. Kljub vsemu pa avtor vedno obdrži distanco in zgodb svojih junakov ne spreminja v solzave melodrame, saj to prepreči humor. Ta je mestoma igriv, kot na primer v stripovskem serialu o antropomorfnem mačku Igorju in v z Disneyjevimi junaki navdihnjenem kratkem stripu The Nightmare, mestoma pa tudi bolj satiričen, predvsem v zgodbah o družbenih in političnih anomalijah, kot sta Victory in Master Piece.
    Poleg stripov, ki jih ustvarja sam, riše tudi stripe po scenarijih Aleksandra Pavkovića, s katerim sodelujeta že od sredine devetdesetih. Za strip I sutra je nov dan sta leta 2001 dobila nagrado na natečaju Odiseja Srbija 2001, istega leta pa sta začela objavljati tudi serial, ki je izhajal v časopisu Banatske novine. Trenutno objavljata serial z naslovom Mali bedni crv v časopisu Zrenjanin, po navdihu pa ustvarjata tudi daljše stripe, kot sta Gladiators in Life is somewhere else.
    Zaščitni znak Nikolićevih stripovskih junakov je njihova človeškost, tako v pozitivnem kot negativnem smislu, hkrati pa imajo to srečo, da njihov avtor niti v mračnih trenutkih ne pozabi na humor. Vseeno je, ali poustvari muke rimskega gladiatorja ali pa težave pop zvezdnika, v nobenem primeru ni moralizirajoč, temveč svet junakov izriše brez olepševanja. In kot pravi sam, mu je v največje zadovoljstvo spoznanje, da se nekdo zahvaljujoč njegovemu stripu sprosti in zasmeji.

Vladan Nikolic: Macek

Predavanje
in Jam Session


Od Krnjetina do kmeta ali Kako je srbski underground strip našel svojo dušo in Mosturbacija

Wostok ni samo stripovski avtor, ampak ustvarjalec v polnem pomenu besede in hkrati kulturni aktivist. S stripovskim virusom je okužil številne prebivalce Vršca (še pomnite stripov njegove hčerke Lole, objavljenih v Stripburgerjuč), kot soustvarjalec pa je sodeloval s številnimi srbskimi in drugimi avtorji. Wostok izdaja fenzin Krpelj (Klop), ki je v papirnati obliki presegel 400 številk, v digitalni pa 600. Wostokovo ustvarjanje je že od začetka, v nasprotju s stereotipom stripovskega ustvarjalca, ki naj bi bil asocialen, povezano s  sodelovanjem z drugimi srbskimi avtorji. Tako je Wostok risal stripe po zgodbah Naborja Devolca, drugi pa po Wostokovih zgodbah. Organiziral in sodeloval je pri številnih stripovskih jam sessionih oz. skupinskih stripovskih seansah, ki so potekali ali še potekajo po Srbiji. Tudi pri stripovski publikaciji Mostovi bo sodeloval s skupinskim stripom, ki so ga ustvarili še Profi, Rashid in Moskovski.
S svojimi stripi in stripovskimi akcijami je spodbudil debate o avtorskem stripu, razkuril številne ljubitelje mainstream stripa, s stripom Ilegalni emigranti pa navdušil širšo publiko in Ramba Amadeusa.
Zdaj je tu, da razkuri ali nasmeje tudi vas ali pa vas samo spodbudi k razmišljanju. S predavanjem Od Krnjetina do kmeta ali Kako je srbski underground strip našel svojo dušo bo razkril stanje na srbski stripovski sceni, vzroke, ki so pripeljali do tega in napovedal posledice oz. možnosti nadaljnega razvoja. S stripovskim jam sessionom Mosturbacija pa vas bo uvedel v užitke neobveznega skupinskega ustvarjanja stripov. Ne zamudite te redke priložnosti! Vabljeni ljubitelji stripa, začetniki, izkušeni avtorji in radovedneži!


Wostok proti Wostoku

Rojen sem, živim in bom umrl v Vršcu, malem vojvodinskem mestu, ki leži daleč od vsega ali po ljudsko "bogu za hrbtom", tik ob meji Srbije z Romunijo. čeprav sem lociran na ravninski pokrajini Vojvodini, pravzaprav celo življenje živim na hribu. Na enem od dveh "hribovij" v Vojvodini. Nedaleč od mene je Gudurički vrh, najvišji vrh v Vojvodini. Koliko je visok, sprašujete. Visok je celo 641 metrov, ponosno odgovarjam, vi pa, opažam, umirate od smeha. Pravite, da je to za slovenske razmere pravzaprav nižji hribček. Seveda je, ampak v depresivni ravninski Vojvodini je to posebnost in čudo narave in otroci iz cele pokrajine prihajajo sem na ekskurzije, da bi ga videli.
No, tu imamo še en velik "naravni čudež", in sicer nevropsihiatrično bolnišnico dr. Slavoljuba Bakaloviča, največjo institucijo tega tipa v naši državi Srbiji sedaj brez črne gore. Se pravi, ljudsko rečeno, norišnica, umobolnica, ludnca je bila v našem skromnem mestecu zgrajena pred pol stoletja. Na vprašanje: Zakaj ravno pri nasč je anonimni bistroumni lokalni filozof poiskal odgovor: "Tovarne se gradijo, kjer je surovina."
Obstaja tudi zanimiva teorija o tem, kako je nastal Vršac. Najprej je bila tu le ta gigantska norišnica, potem pa so si pacienti drug za drugim, ko so se pozdravili ali bili odpuščeni, zgradili hiše, osnovali družine in tako je po malem nastal Vršac. Prebivalcev te ustanove ni moč srečati le na njihovem bivalnem naslovu, pač pa se svobodno sprehajajo po mestnih ulicah, parkih itd.
Tretja nenavadna stvar je, da v Vršcu, najpogosteje pozno jeseni ali pozimi, beležimo najmočnejše sunke košave (op. ur. JVZ veter, ki v hladni polovici leta piha po Podonavju) v vsej državi.

Evo, te tri stvari so neke vrste poskus predstavitve življenjskega prizorišča, na katerem se je v devetdesetih pojavilo toliko neobičajnih kreativcev, kot so Lola, Vesna Tokin, Grabowski, Nabor Devolac, Misha Mangup, Peki, Opra, Bocha, Vlada Red, Deda Žira, Gospodin Kostić, Dijabolik in drugi. No, ta skupina ali banda, kar vam je ljubše, je ustvarjala dobesedno vse in še več v vseh mogočih in nemogočih "umetniških" medijih, od performansov do koncertov, radijskih oddaj, na tisoče strani stripa, desetine filmov, stotine pesmi, nekaj underground romanov in celo trash epov v desetercu. Vse to je zabeleženo v več kot 600 izdajah mojega fenzina Krpelj (Klop). In po vsem tem Lolina mati in moja žena Nataša pred očesom kamere izjavi: "Vršaška underground scena ne obstaja! To si si izmislil in skonstruiral! … Sicer so se tu res snemali neki filmi, risalo se je in igralo, ampak … ti si pravzaprav spustil množico lenuhov, da ne rečem manijakov, da se nebulozno igra pred kamerami, drgne in muči inštrumente ter praska po papirju, medtem ko si jim dajal svoje bolne ukaze! … Ma, jaz bi vse poslala v rudnik soli, da bi bila od vas vsaj kakšna korist!" Torej, obstajajo različna mišljenja o tem, kaj sem "kreativno" počel, celo v moji najbližji okolici … To Natašino izjavo sem celo vključil v svoj film "VS Underground", po tej izjavi pa sem zmontiral videoposnetek, v katerem vršaška underground atrakcija skupina Mulj izvaja utrgano verzijo svojega komada "Žuta mačka" (Rumeni maček), frontman benda Nabor Devolac pa iz hlač potegne kartonasto rumeno mačko in jo z zobmi raztrga na kose. Hotel sem samo, da bi lahko nekega dne vsem pokazali, da je vršaška underground scena res obstajala!

Vladan Nikolic: Fire

Vladan Nikolić
Nenaklepni samomor
razstava stripov

torek, 10. okt. 2006 ob 21.00
KUD France Prešeren, Ljubljana

Razstava bo na ogled do 23. okt 2006. Galerija je odprta med pon. in soboto od 10. do 24. ure, ob nedeljah pa od 15. do 24. ure.

Vladan Nikolic: Tukano

Vladan Nikolić
Izginjajoče vrste
razstava slik

sreda, 11. okt. 2006 ob 20.00
galerija Kresija, Ljubljana

Razstava bo na ogled do 21. okt. 2006. Galerija je odprta med pon. in soboto od 10. do 18. ure, ob sobotah od 10. do 14. ure, ob nedeljah pa od 10. do 13. ure.

Wosotk: Stripburek - comics from behind the rusty iron curtain

Wostok
Od Krnjetina do kmeta
ali Kako je srbski underground strip našel svojo dušo
predavanje

četrtek, 12. okt. 2006 ob 18.00
Kud France Prešeren, Ljubljana

Wostok
Mosturbacija
stripovski jam session

sobota, 14. okt. 2006, 14.30 - 16.30
Kud France Prešeren, Ljubljana

Predstavitev stripovske knjige
Mostovi, vol. 1

četrtek, 14. dec. 2006 ob 19.00,
StripArtnica Buch, Murgle center, Ljubljana

Mostovi so druga stripovska knjiga Cirila Horjaka. V tej trilogiji Ciril in Mišima pristaneta v Srbiji - Ciril po naključju, Mišima pa s tajno nalogo. Čeprav je poletje, v najbolj balkanski državi na Balkanu pada nenavaden sneg. Mišima ve, da to ni le meteorološka motnja, ampak čisto prava zarota nacionalistične desnice in multinacionalk! Bo japonski miši uspelo rešiti Srbijo in svet? Prebrati boste morali strip, da boste odkrili, ali bo nerodni Ciril pri tem v pomoč ali v napoto.


Kolofon:

časopis sta uredila: Katerina Mirović in Ciirl Horjak

oblika: Ciril Horjak

avtorji prispevkov:
Špela Štandeker, Matjaž Brucl, Igor Čoko, Katerina Mirović

jezikovni pregled: Mojca Lotrič


Pri projektu Mosotvi pogled omenjenih sodelujejo:
Brane Ždralo - tehnični direktor
KUD France Prešeren
Galerija Kresija
Kulturni Front Beograd
StripArtnica Buch

KUD France Prešeren

Galerija Kresija

Stripartnica Buch

Kulturni front Beograd


Projekt so podprli:
Grand Hotel Union
Dars d.d.
Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo
Ministrstvo RS za kulturo
Ljudmila

Grand Hotel Union


Dars


Ljudmila

MOL - Oddelek za kulturo

Ministrstvo za kulturo


Produkcija:
Strip Core / Forum Ljubljana

Strip Core

Forum Ljubljana

Stripburger