INTERVJU, Stripburger št.

INTERVJU - MAX ANDERSSON

Bralcem Stripburgerja te najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Ena izmed stvari, ki jih najbolj fascinirajo, so bržkone tvoje zgodbe, za katere se zdi, kot da bi prišle z nekega drugega planeta. Kot da bi nekje obstajal nek Anderssonov univerzum, iz katerega si izposojaš koščke za izgradnjo teh zgodb. Skoraj se mi zdi, kot da si nekoč delal v laboratoriju ali pa si kot otrok zbiral čudaške reči.
Kulturna izkušnja, katere se iz otroštva še najbolje spominjam, sta bili Disneyeva Knjiga o džungli in Frankenstein Borisa Karloffa. Če zmešate ti dve knjigi, dobite temelje mojega umetniškega univerzuma. Vplive lahko iščemo tudi v geografiji kraja, kjer sem odraščal. To je bil otok v Baltiku, sicer ne tisti slavni, na katerem živi Ingmar Bergman, ampak tisti zraven. Precej položen je in na njem uspeva le grmičevje in trava, kot nekakšna puščava je. Do najbližjega soseda je bilo približno en kilometer in kake tri kilometre do najbližje vasi. Še vedno ne znam dobro narisati dreves. Ne vem točno, kakšna so.

Precej osamljeno otroštvo! Hm, veliko ljudi tako začne risati stripe. Eden od vplivov je bil prav gotovo Balkan v stripu Bosnian flat dog. V tvojih očeh je Balkan precej drugačen od mile narave samotnega otoka. Preseneča me, da se tako veliko ljudi naveže na Balkan in kar naprej proizvaja čudaška dela o tem delu sveta, ki pa se meni zdi čisto običajen. Kaj je na njem tako privlačno, je to njegova eksotika? Zakaj sploh Balkan?
Ko smo potovali s predstavo Bosnian flat dog in s Titovo mumijo, smo pristali v Zagrebu pri Igorju Hofbauerju, striparju in risarju plakatov. Pripovedoval nam je zgodbe s Švedske, kjer je preživel en mesec pri svojem dekletu. Fascinirali so ga zapuščeni rudniki železove rude, ki popolnoma zapuščeni stojijo v gozdovih že od 60-ih in 70-ih let. Nikoli jim nisem namenjal veliko pozornosti, ker se mi zdi Švedska tako dolgočasna, da v njej nisem pričakoval nič zanimivega. Mi pa smo na Balkanu iskali razpadajoče zgradbe socializma iz 60-ih in 70-ih, kot tudi razvaline, ki jih je za sabo pustila vojna. Ne verjamem, da gre za nostalgijo ali eksotiko, pač pa za dejstvo, da smo obupano iskali nekaj pristnega, drugačnega od masovne proizvedene monokulture, ki trenutno zavzema svet.

Dober odgovor. Osebno sem mnenja, da so zahodni striparji Balkan opazili, ker za njih predstavlja čudaški svet, ki pa je še vedno precej pristen. Tukaj najdemo tudi malo Zografa. Kot tudi v Bosnian flat dogu, kjer ti je rekel, da zadeva ni v redu in da je nekorektna, kajne? Liki Radovana Karadžića in vdov iz Srebrenice bi v kakem drugem kontekstu verjetno naleteli na kritiko. Zdi se mi, da je zgodba povedana brez kakršnegakoli občutka krivde in obžalovanja. Je neke vrste post-apokaliptičen, amoralen (t.j. brez morale, ne s slabo moralo) svet, ki ga tako pogosto srečamo v tvojih stripih. Povojna družba je v Bosnian flat dogu kot otroško igrišče.
Drži, knjiga govori o naših osebnih univerzumih, verjetno še bolj kot o Balkanu. Uporabili smo ga zgolj kot platno, na katerega projiciramo našo podzavest. Švedske recenzije Bosnian flat doga so bile precej zavajajoče. Kar nekaj ljudi je menilo, da smo prečkali mejo dobrega okusa in da smo pretiravali v norčevanju iz stvari, iz katerih se ne bi smeli. Nekateri so se dejansko pritoževali nad dejstvom, da se nismo opredelili za nobeno stran, da nismo jasno prikazali Srbov kot glavnih krivcev, itd. Zanimivo, novinarji, ki so nam očitali, da nam ni preveč do resnice, niso imeli nikakršnih izkušenj s to regijo. Tisti, ki pa so ji imeli, so o knjigi pisali zelo pozitivno. Po mojem gre tukaj za splošno zmoto, da so stripi predvsem površinski in humorističen medij. Le malo ljudi je dojelo, da nismo poskušali biti smešni. Če hočeš vstopiti v svet nezavednega z odprtostjo in iskrenostjo, moraš za seboj pustiti vse oblike moralnosti, ker bodo tam precej neuporabne, pa čeprav so na pogled zelo lepe.

Risal si z Larsom. Povedano po pravici, čeprav vajina dela vizualno ločim, sta se v tem stripu skoraj zlila skupaj. Kako vama je to uspelo? Kje so meje med delom enega in drugega?
Eden izmed razlogov za to, vsaj zame, je bilo raziskovanje, kaj definira identiteto - npr. individualno, narodno ali umetniško identiteto. Kaj bi se zgodilo, če bi razkosali dele tega, čemur rečemo identiteta in jih zmešali z nečim drugim, kakšni bi bili rezultati, je to sploh mogoče? To se je pri tem projektu izkazalo za nekaj povsem normalnega. Proti koncu sva bila že čisto fanatična in zares poskušala razčleniti najina sloga do zadnje črte. Tako je v risbi nekega lika na stotine mojih potez in na stotine Larsovih. Vse niso na istih mestih, pač pa so postavljene vedno drugje in popolnoma naključno. Stvar je izvedljiva, ampak na koncu sva zaradi nje skoraj znorela.

Zdi se tudi, da je Anderssonov univerzum izgubil svoje obveze do morale in krivde (tudi Pixy). Veliko skandinavskih striparjev (tudi Lars) želi zgolj povedati zgodbo - in nič povedati z zgodbo. Lahko komentiraš?
Ponavadi povem zgodbo, ker si je ne morem pojasniti. Če bi si jo lahko pojasnil, zakaj bi jo potem sploh pripovedoval? To bi bilo veliko lažje, a veliko bolj dolgočasno.

Preveden si bil že v poljščino, češčino, kmalu boš tudi v slovenščino (med drugimi bolj razširjenimi jeziki). Izdali so te tudi na Japonskem, ruski avtorji mi vedno govorijo o tebi. Si eden izmed redkih evropskih avtorjev, ki jim je uspelo v Ameriki. Zdi se, da ti je uspelo tam, kjer so drugi evropski striparji odpovedali. Mogoče veš, zakaj? In zakaj si tako priljubljen pri vzhodnoevropskem občinstvu?
Nimam pojma. Verjetno se nekako najdejo v mojih stripih, pa tudi nekaj njihovega sveta najdejo v njih.

Povej nam še o tvojih japonskih izkušnjah.
Kar zadeva stripe, so Japonci daleč pred Evropo in Ameriko. Zanje je strip medij za vsakogar in o vsem. Zavedajo se, da stripi nimajo nič z naturalizmom, vedno vse antropomorfizirajo, tako v oglaševanju, kot tudi v vsakdanjem življenju. Zato, recimo, nimajo nobenih težav z otrokom, ki ima namesto glave avto. To je tam nekaj povsem normalnega. Še več, ne razlikujejo med mainstreamom in neodvisno kulturo. Intervjuvala me je novinarka ženske izdaje Marie Claire, ki je prebrala Pixyja. Prediskutirala sva globinsko vsebino stripa in o stripih je vedela veliko več, kot veliko novinarjev, katere sem že srečal, in ki so specializirani za popularno kulturo. Kaj takega v Evropi ni mogoče.

V pripravi je film o stripu Bosnian flat dog, če se ne motim? Kaj lahko našim bralcem poveš o tem? Kako se znajdeš v svetu filma kot stripar?
Imamo veliko posnetega materiala, večinoma posnetega med našo turnejo Bosnian flat dog, ko smo potovali s Titovo mumijo po državah bivše Jugoslavije. Med moje najljubše prizore se uvrščajo dogodki na mejah. Pa Titove karaoke s transvestitom v Zagrebu. Že nekaj let načrtujem narediti nekaj s tem. Kaže, da mi bo proti koncu leta o tem dejansko uspelo posneti nekakšen dokumentarec. Rad bi dodal še kako animacijo, da zapolnim neposnete dogodke, ki manjkajo za povezano zgodbo. Film in stripi so v resnici zelo različni, bolj, kot ljudje mislijo. Stripi so ponavadi bolj kompleksni. Zato pa je tako težko posneti film po stripu. V filmu porabiš neskončno dolgo časa za nekaj, kar bi bilo v stripu izraženo v enem ali dveh okvirčkih. In ker so igralci živi ljudje, so le redko tako prepričljivi, kot so stripovski liki.

Imaš morda kak nasvet, kako brati Pixyja v slovenščini?
Ne. Branje je zelo intimna povezava med bralcem in knjigo. Tu se nimam pravice vmešavati.