INTERVJU, Stripburger št.

INTERVJU - M. S. BASTIAN

100 % vdan stripu - M.S. Bastian - stripar, umetnik in poet
M.S. Bastian je najbrž dovolj znan bralcem stripa. Njegovi stripovski eksperimenti in poskusi so objavljeni v revijah širom sveta. Razstavljal je povsod, od New Yorka do Pariza. S svojimi inštalacijami in grafičnimi akrobacijami presega meje klasične stripovske naracije in postavlja nove mejnike deveti umetnosti. Srečali smo ga na Berliner Comicfestivalu, kjer se je predstavljal skupaj še z nekaterimi švicarskimi kolegi. Tokrat nam je predstavil svojo inštalacijo Bastian bar, točilnico groze in absurda. Poglejmo, kaj je imel povedati o stripu, umetnosti, življenju in smrti…

STRIPOGRAFIJA: Crunch (Berlin, 1993), Schokoriegel (Berlin, 1994), Baluba (Paris, 1995), Päng (Zürich, 1995), Krampitz Rattenherz (Berlin, 1995), Comix Art Monographie - M.S. Bastian (Bern, 1996), Squid (Marseille, 1997), Squeeze (Zürich, 1997), Peep Trash Bubbles (Marseille, 2000), It's a wonderful world (Bern, 2001)

Bastian, tvoje delo nekako ni tipično stripovsko. Je bolj nekakšna mešanica slikanja in zlaganja podob drugo ob drugo, brez kakšne linearne zgodbe. Kako se sam umeščaš v stripovskem kozmosu?
Ustvarjati sem začel pred dvajsteimi leti. Na začetku me je res zanimalo slikanje. Vpisal sem se na likovno akademijo, slikal, kiparil in podobno. Tudi risanje me je zanimalo in nekoč me je profesor vprašal zakaj ne poskusim narisati nekakšen strip, ilustracijo iz desetih, petnajstih slik. Narisal sem dvostranski strip. Nato mi je nek prijatelj povedal, da pozna skupino ljudi, ki v Zürichu delajo revijo Strapazin in mi predlagal naj jim pošljem svoje delo. V tistem času nisem vedel ničesar o stripovski sceni. Vseeno sem jim poslal svoj strip in doživel prvo objavo. V tistem obdobju me je bolj zanimal klasičen strip. Po tej prvi objavi sem začel objavljati povsod, v fanzinih in revijah v Franciji in Nemčiji. Danes poskušam iskati meje stripovskega ustvarjanja. Primer takega “borderline” stripa je naprimer ta stripovski bar, ki sem ga tu naredil. Tridimenzionalen strip z abstraktno vsebino, ki spominja na izrezljanko. Besede, logotipe, poezijo in slike nabiram od vsepovsod. In ko jih vse pomešam, nastane moj strip, moja zgodba. To je ta meja, ki jo iščem.

Dandanes nas neprestano bombardirajo s pomeni, simboli in podobami. Ali je tvoje delo reakcija na čas v katerem živimo, ali pa gre za korak nazaj, izražanje s temi istimi simboli? Ali torej obstaja nek globji pomen v tvojem delu ali pa gre samo za obliko izražanja?
Na nek način sem ne znajdem v tem svetu, tako kot mnogi drugi, predvsem v stripovski sceni, in preprosto poizkušam ugotoviti kdo sem. Zgraditi sistem okoli sebe. Kot neko veliko iskanje, iščem kaj je pomembno zame. Zato imam to veliko zbirko raznoraznih stvari okoli sebe. Delam skice in iščem kaj je tisto, kar je zame pomembno. Vsak trenutek lahko zagledam, preberem kaj pomembnega. Še posebej ker veliko potujem. Poskušam ustvariti sistem v katerem bom ugotovil kdo sem. Na nek način gre za romantičen poizkus najti svoj svet. Ta poskus nikoli res ne uspe. Posebej tale bar tu…

Torej ti predstavlja neke vrste terapijo?
Ne bi rekel terapijo. Terapija bi bila stilistično bolj ezoterična. Prej prej bi rekel, da gre za nekakšen konceptualni sistem.

Tvoje zgodbe. Ali imajo začetek in konec ali pa so vedno odprte?
Začel sem z zgodbami Bukowskega in vedno sem čutil povezavo s tem avtorjem. Pisatelj je vedno odprt, drugačen, zgodbe so bile jasne. Klasične kratke zgodbe. Začel sem z njimi. Potem sem začel pisati svoje tekste, malo bolj abstraktne. Nekaj tekstov sem vzel tudi od Jima Morrisona. Vse je postalo bolj in bolj abstraktno in vedno bolj… ne najdem prave besede.

Imaš izdelano idejo preden začneš ali samo delaš kar prihaja iz tebe v trenutku ustvarjanja?
Trudim se… na likovni sceni razstavljam v muzejih in galerijah in hkrati delujem tudi na stripovski sceni. Zame ne obstaja nobena razlika med obema scenama. Ampak v realnosti sta to dve popolnoma razlilčni sceni. Pri umetnikih se vse vrti okoli denarja, galerijskih poslov in statusa. Kot umetnik vedno z enim delom možganov razmišljaš koliko denarja ti bo delo prineslo. Stripovska scena je popolnoma drugačna. Gre za subkulturo, ki je zelo pogosto nasprotovalna, alternativna… umetnost ni vedno nasprotovalna.

Misliš, da si tudi na likovni sceni uspešen?
Glede tega sem popolnoma zmeden. Danes sem na stripovskem festivalu. Naslednji teden bom v muzeju v Nemčiji. To je zelo zapleteno vprašanje. Stoprocentno sem predan stripu. Ampak ne bi mogel delati samo stripov. Kot sem rekel, iščem mejo. Zgradil sem fantomski vlak. Ogromno instalacijo, lahko si šel notri. Bila je kot strip. Sprehodil si se skoznjo, kot se sprehodiš skozi knjigo med branjem. Na zadnji razstavi sem naredil ogromno steno, višjo od 25 metrov in nanjo obesil 400 slik. To je bila likovna razstava. Vsi so imeli svoje slike, jaz pa sem imel strip.

Ali na likovni sceni poznajo tvoje stripovsko delo?
Da, ampak zato ker ga vidijo v mojem delu, ne zato ker berejo stripe ali kupujejo Stripburger. Danes je bilo nekaj mojih prijateljev iz likovne srenje tu v Bastian baru. Ampak to je drugače. V muzeju naprimer nikoli ne moreš piti piva. V bistvu sem edini umetnik na tej sceni, ki ima pivo ob svojih otvoritvah.

Veliko potuješ. Skoraj po vsem svetu. Iz svojih potovanj si prinesel veliko blokov skic. Kakšen je namen teh skic za umetnika?
Ne vem kaj pomenijo na splošno, lahko povem le zase. Obstajata dva svetova. Eden je svet osame doma, v mojem delovnem prostoru, kjer delam ob svoji glasbi in se trudim, da zunanji svet čim manj vpliva name. In delam kot norec. In drugi svet je ko grem ven in srečujem ljudi in potujem. Takrat dobivam ideje. Skicirni blok je kot katalizator. Srkam ideje in jih doma obdelujem. Skice so vedno najboljše delo. Album Peeptrash bubbles, ki ste ga recenzirali v Stripburgerju (No. 34) je bil tudi iz skic. Rad delam s skicami, nikoli ne vem kaj bo nastalo. Tista stena s 400 slikami o kateri sem govoril je bila iz samih reprodukcij skic. Same črno-bele reprodukcije.

Na koncu vedno vprašamo, kdo je imel največji vpliv na tvoje delo.
Gary Panther in Atak, Dead Kennedys, Charles Bukowsky, William Boroughs, režiser Robert Altman.