Stripburger št.

ALAN FORD, HAMLET NAŠE MLADOSTI

Alan Ford in Hamlet? Kako gre to dvoje skupaj? Strip in gledališče! Lepo vas prosim! Saj vsi vemo, da je strip strup za kulturo, plehka, cenena, nizkotna zabava brez najmanjše umetniške vrednosti, na drugi strani pa je gledališče svetišče najvišje kulture, dramatika pa sinteza in vrh celotne umetnosti, kot je menil Hegel.

A v današnji dobi vsakovrstnih priredb, crossoverjev in mešanja žanrov ni nič več nemogoče. Tradicionalne delitve ne štejejo več. Visoka in nizka oz. popularna kultura se mešata, strip se kot »deveta umetnost« bori za svoje zasluženo mesto na umetniškem Parnasu in gledališče spet išče stik s svojimi ljudskimi koreninami. In tako je postalo mogoče v isti sapi govoriti tudi o stripu in gledališču, o Alanu Fordu in Hamletu. Uprizoritev Alana Forda v Šentjakobskem gledališču je krasna prilika, da ugotovimo, ali to dvoje paše skupaj.

Spet pa ne gre tako zlahka. Mešanje žanrov in medijev je zanimivo ravno zato, ker je vedno tudi nevarno. Zatorej mi dovolite, da za začetek izkoristim priložnost in se malo považim s svojo teoretično podkovanostjo in razgledanostjo (v resnici jako pomanjkljivo). Brez tega pač ne gre.

Sodobna teorija gledališča ve povedati, da je gledališka predloga (drama, scenarij ...) pravzaprav nekakšna matrica, polna praznin in lukenj, ki jih mora bralec zapolniti z mentalnimi podobami iz lastnih izkušenj, če želi besedilo razumeti. Kadar pa se namenimo uprizarjati takšen tekst, je treba te praznine zapolniti z gledališkimi sredstvi, v prvi vrsti vizualnimi in akustičnimi, lahko pa tudi s taktilnimi, olfaktornimi in celo gustativnimi ( sic , naravnost iz slovarja tujk). Za dramsko gledališče, kakršno prevladuje v naših krajih, je značilno, da verbalno združuje z vizualnim oziroma narativno z likovnim, in sicer tako, da oboje prenese v realni prostor in čas.

Do neke mere lahko podobno trdimo za strip (še bolj pa seveda za film). Tudi tam se združujeta likovna in narativna komponenta, le da je prostor v stripu omejen na dve dimenziji, čas pa zreduciran na ločene in zamrznjene posamične trenutke (sličice), razporejene v zaporedje, ki določa njegov potek. Te strukturne značilnosti dajejo stripu posebne kvalitete, ki jih ni mogoče prenesti v noben drug medij. Zato strip ne more predstavljati zgolj predloge za gledališko uprizoritev, saj že sam nastane na podlagi scenarija in s svojimi sredstvi zapolni določene praznine v narativni predlogi. Strip je že realizacija predloge, z specifičnimi pravili in konvencijami, ki se razlikujejo od gledaliških. Zategadelj ga ni mogoče preprosto prenesti na oder. V ta namen je treba najprej razbiti njegovo globinsko strukturo, da se dokopljemo do elementarnega likovnega in narativnega bistva, potem pa to bistvo prevesti v sredstva drugega medija, v našem primeru gledališča.
Seveda so stvari še veliko bolj zakomplicirane, a za ta kratki prispevek bodi dovolj, saj je že ob tem mogoče zaslutiti težave, ki nastopijo. Navidez še tako realističen strip, je v resnici močno stiliziran, saj sledi konvencijam dvodimenzionalnega prostora in časovnih izsekov. Zato igralci iz mesa in krvi likom vedno nekaj dodajo ali odvzamejo. Pri Alanu Fordu, kjer je risba še dodatno duhovito stilizirana, je to posebej pereče. Ta strip ni dosegel takšnega uspeha le, ker je ujel duha časa, ampak tudi, ker sta avtorja mojstrsko obvladala medij, kar se kaže v neprekosljivi mešanici brezkompromisnega cinizma, nonšalance, domišljije, parodije, ironije in groteskne komike na eni strani, ter grenkosladkega in mestoma naturalističnega realizma na drugi, in to v sliki in besedi. Zelo težko je tako edinstveno kombinacijo razgraditi in nadomestiti z odrskimi sredstvi. Ob tej nalogi si je polomila zobe že cela vrsta filmskih priredb različnih stripov, od Spidermana do Asteriksa.

Poseben problem se pojavi ob dolgometražnih stripovskih serijah. Alan Ford izhaja že več kot petintrideset let. V tem času se je nabralo okoli petsto epizod. Kako to maso strniti v slabi dve uri gledališke predstave? Posebej če upoštevamo, da so se nekateri liki predvsem na začetku še precej razvijali in spreminjali skozi epizode – v mislih imam predvsem debelega Šefa in njegovo visokost Broja Jedan. Ali je primerno in sploh smiselno uprizoriti le eno ali dve epizodi stripa? Ali pa je bolje obdržati samo like in predstaviti povsem novo zgodbo, ki naj nekako povzame celotno serijo?

Še posebej nevarno je to v primeru legende, kakršno je Alan Ford predstavljal na celotnem področju bivše SFRJ. V Jugoslaviji je začel izhajati že leta 1972, kar pomeni, da so ob njem odraščale tri ali celo štiri generacije naše mladine. Nenavadno je, da je ob matični Italiji strip doživel tak uspeh samo še v Jugi, kar gotovo ni bilo brez zveze s tedanjim političnim sistemom in družbenimi razmerami. Razpadajoča cvetličarna in tretje do četrtorazredni špijoni, ki so se kljub skrajni revščini s svojimi bizarnimi in mizernimi sredstvi zoperstavljali finančno in številčno premočnim nasprotnikom, ob tem pa sanjarili o reševanju sveta, so sijajno odražali realnost naše neuvrščenosti in komunizma po meri človeka. Misli, da je poleg Lavričeve Diareje ravno Alan Ford brez dlake na jeziku ponujal sproščeno in hkrati primerno kritiko tistega obdobja, kot da bi ga Raviola in Secchi (alias Magnus in Bunker) ustvarjala nekje v osrčju Balkanskega, ne pa Apeninskega polotoka. Niččudnega, da je Mladina objavila piratsko epizodo Alana Forda, ki se je dejansko dogajala v Jugi, poleg članov Grupe TNT pa je v njej nastopal tudi ljubi nam Titej in drugi liki iz naše polpretekle zgodovine.

Ko smo še kot mulci prebirali Alana Forda, smo v njem, največkrat ne da bi se tega zavedali, prepoznavali sami sebe, ujete v nedoumljive igrice politikov, daleč od razkošja in bogastva, o katerem smo lahko le sanjali. Seveda je bila kritična nota nadgrajena s primerno dozo akcije in črnega humorja, da smo tudi najmlajši in še neangažirani z veseljem segali po njem. Magnus je dal našim frustracijam in željam primerno podobo, Bunker besede, Nenad Brixy, prevajalec v srbohrvaščino, pa sočen in domač izraz. Tudi on je opravil sijajno delo. Celo kadar je bil površen (kar je bil dostikrat), je bil površen s pravim občutkom. Še ena problematična stran Alana Forda: njegova materinščina bo zame vedno ostala srbohrvaščina. Pa ne zato, ker bi podcenjeval slovenščino, daleč od tega. A Alan preprosto govori hrvaško in pika. Iz Alana Forda in drugih stripov smo se Slovenci učili naše tedanje lingue france. Po svoje še sreča, saj se drugače danes ne bi mogli bahati, kako razturamo srbščino, hrvaščino in po možnosti še bosanščino.

In kako zdaj, po petnajstih letih, v čisto drugačni družbeni, politični, ekonomski, jezikovni in predvsem duhovni klimi, oživiti staro čarovnijo in jo prenesti na oder? Ob vsej fordonostalgiji, ki je še danes zelo živa, bo to zagamano težka naloga. Vsak gledalec bo namreč prišel v gledališče gledat svojega Alana Forda iz stripa in prvi vtis bo gotovo razočaranje, ker »to ne bo tisto«, saj »tisto« ne more biti. Uprizoritev bo vsekakor morala razbiti ta pričakovanja. Kljub temu pa sem prepričan, da lahko v zameno ponudi veliko drugih in drugačnih rešitev, ki ne bojo nič manj privlačne in zabavne. Tako kot sem prepričan, da nam lahko Alan Ford tudi danes še vedno marsikaj pove o svetu, v katerem živimo. Ne pozabimo, da Alan Ford ni nastal za železno zaveso, ampak v kapitalistični Italiji, zato nikakor ni vezan zgolj na »svinčene čase«.

Ker sem Hamleta že vtaknil v naslov, naj za konec malce pofilozofiram še o najslavnejšem dramskem liku na svetu. Ali ni Alan Ford skorajda nekakšen Hamlet dvajsetega stoletja? Ni naključje, da je v devetindvajseti epizodi z naslovom Bradati pljačkaši (Bradati roparji, pa saj razumete), v kateri je Grupa TNT uprizorila Shakespearovo mojstrovino, ravno Alan 'tolmačil' (kot sem nedavno nerodno dobesedno prevedeno prebral v Vikend magazinu) vlogo Hamleta. S svojo dolgokrako suho postavo, blond lasmi, modrimi očmi in temno obleko res ustreza neki jako stereotipni podobi danskega kraljeviča. A podobnost seže globlje od videza. Čeprav avtorja kot Alanova vzornika navajata Jako Racmana in Petra O'Toolea, je v Alanu tudi nekaj Hamleta. Seveda Hamleta v perspektivi neusmiljene parodije konca prejšnjega stoletja, ko se je vsa globokoumna modrost in učenost tisočletij razkadila nazaj v Sokratov aforizem »Vem, da nič ne vem«. Si je mogoče zamisliti nazornejši prikaz tega samokritičnega uvida od obraza, ki ga naredi Alan, kadar mu kaj ni jasno (kar je praktično non-stop)? Tako kot Hamlet se tudi Alan ne znajde v našem iztirjenem svetu, polnem zahrbtnosti in pohlepa; tudi on si želi miru in spokoja, hkrati pa ga nekaj žene, da kljub zapečkarstvu, neodločnosti in svetobolju vedno znova poskuša rešiti svet v upanju, da nekje nekako vendarle obstaja boljše in pravičnejše življenje. To je tisti del Hamleta, ki verjetno tli v vsakem izmed nas. Z ramo ob rami pa mu družbo dela njegov po letih in usodi mlajši brat Alan, ki mu ni dano niti, da bi vsaj v smrti dosegel veličino tragičnega junaka. Ker vedno preživi, mora vdano prenašati življenje z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in ničevostmi vred. In prav zavoljo tega se v Alanu vsakdo zlahka prepozna, tudi če se noče identificirati z njim. (Jaka Vojevec)

P. S.
Kot po-mislek naj navržem samo še eno aktualno o kamenodobnem šovinizmu Alana Forda, kar kaže, da so najradikalnejši liberalci v resnici na dnu duše le zagrenjeni konservativci, ki jih je družba povozila in se želijo na ta način maščevati. Kolikor mi je znano, ni Grupa TNT nikoli imela niti ene članice. Celo živali so striktno moškega spola (Skviki, Nosonja, Klodovik, …). Sporočilo je jasno: bolje udav kakor ženska. In tudi ženske, ki se pojavljajo v stranskih vlogah, lahko razvrstimo v zgolj dve kategoriji: potencialne matere junakovih otrok ter sovražne fatalke, ki ga zapeljujejo v smrt. No prav, obstaja še tretja kategorija: brezspolne ženskolike pošasti nečloveških oblik in oblin, ki so na svetu samo zato, da trpinčijo uboge moške. Zveni znano? Vsa čast Šentjakobu, da je uprizoritev zaupalo režiserki. Le po njih, Ivana.