|
Stripburger št.
NOVI ŠPANSKI STRIP
|
Španija še ni dežela, ki bi strip sprejela kot obliko izražanja "visoke umetnosti". Žal to drži za veliko držav, Španijo pa omenjam, ker na severu meji na svetlo izjemo Francijo, kjer je stripovska industrija precej močna. Stripu se je tam uspelo prebiti tako med najrazličnejše kulturne kroge, kot tudi med ljudske množice. Dejstvo je, da se španski strip ni nikoli razvil v industrijo v pravem pomenu besede, pa tudi med ljudmi ni bil nikoli sprejet kot kulturni element. Čeprav se bom omejil na špansko govoreči trg, pa obstaja v Španiji več jezikov, ki se govorijo le v nekaterih regijah. Toda število bralcev je v baskovskem, galicijskem in katalonskem trgu zelo majhno (izjema je morda Katalonija, saj je tamkajšnji trg odvisen tudi od števila španskih izdaj). Tako majhen delež ljubiteljev stripa zavira založniške projekte v regijah, ki niso tako dobičkonosne. Novejša zgodovina stripa v Španiji se piše od začetka demokratične ureditve države po smrti generala Franca leta 1975. Takrat je prišlo do prave eksplozije stripa, ki se je končala šele nekaj let kasneje, sredi osemdesetih let. Od takrat naprej je španski strip v krizi. Kljub temu pa so, potem ko so stripovske revije propadale ena za drugo (npr. El Vibora , zadnja preživela revija iz zlatega obdobja, je prenehala izhajati pred kratkim), neodvisne založbe začele dobivati vedno večji pomen v devetdesetih. Ti so prinesli nov veter na stripovski trg in prisilili velike založbe kot je Planeta-DeAgostini, da razširijo svoje uredniške nazore. Špansko stripovsko tržišče je bilo od nekdaj zelo majhno in tudi zelo zaprto. Velika večina publike je poznala samo stripe, izdane v Španiji, ki so bili v glavnem mainstreamovski. Internet in delo fanzinov in neodvisnih revij (predvsem NLSM, ki ga vodita Max in Pere Joan) ter napori specializiranih trgovin za strip (slednje so imele dvojno in nasprotujočo si vlogo: po eni strani so razširjale medij, ki ni bil dostopen prek drugih kanalov in hkrati skrbele za material iz tujine; po drugi strani pa so razvoj stripa zavirale, saj so strip getoizirale in ga omejile na zvesto in nespremenljivo publiko, ki je odvračala širše množice) so dosegli, da je v Španiji izšlo veliko znanih stripovskih imen, kar se je še pred desetimi leti zdelo nemogoče (avtorji založb L'Association, Drawn&Quarterly, Jason, Peeters,...). Zdi se, da je ta sektor korenito spremenil položaj, ki je postajal že krizen. Profil bralca stripov se spreminja: stripi niso več le najstniški hobi, ki se preneha, ko mladostniki odrastejo, se zaposlijo in dobijo družino. Počasi si strip pridobiva svoje mesto v knjigarnah in seznanja javnost, da je v stripu več estetike, tem in področij, kot jih prikazuje njihov stereotip o stripu. Še vedno pa se spopadamo z nedorečenimi vprašanji: založniške hiše so vse manj zveste domačim avtorjem, kar je povezano z majhno prodajo stripa v Španiji in z nižjim dobičkom (v primerjavi s prevodi), ki ga imajo zaradi višjih stroškov domače produkcije. Sodeč po podatkih iz leta 2004 je samo 10,14% stripov izdanih v Španiji avtohtonih. V vseh teh letih so bile domačim avtorjem zveste le neodvisne hiše, saj so se veliki (Planeta-DeAgostini in Norma) posvečali predvsem posameznim primerom: tako je Norma objavila Miguelanxa Prada. Med drugimi "velikani" (a še vedno malčki po tržnem deležu) je tudi Glenat Espana, edini, ki še posveča pozornost španskim avtorjem, četudi zgolj s ponatisi starejših avtorjev. Ostali založniki so neodvisne založbe, ki si na tržišču majhnem kot je španski, lahko privoščijo le majhne naklade. Tantieme tako niso dovolj velike, da bi lahko avtorji dobili pošteno plačilo. Ta težava je prisotna še od prejšnje krize: v Španiji lahko le malo ljudi živi od stripov. To bi po vsej logiki moralo odvrniti avtorje od tega medija, a je se je zgodilo ravno nasprotno. Nova generacija stripovskih avtorjev je v stripu našla sredstvo za osebno izražanje in ne nekaj, kar je odvisno od uredniških zahtev. Morda je to posledica povezanosti z mednarodno sceno, ki je Španiji pokazala, da poleg mainstreama obstajajo tudi druge vrste stripa, ki niso le eksperimentalne. Dober primer je Max, ki se je kljub velikemu številu izdanih stripov odločil poklicno ukvarjati le z ilustracijo in se posveča stripu le občasno in s temami, ki so mu pri srcu. Njegov odlično tempirani album z naslovom Nostros somos los muertos (Mi smo mrtveci) je surov odsev vojne v bivši Jugoslaviji in odnosa Evrope do nje. Ta strip je kasneje vzpodbudil nastanek nove stripovske revije NSLM, ki objavlja dela avtorjev, ki jih Max srečuje na festivalih neodvisnega stripa po celem svetu. Pohod interneta in računalniških tehnologij je stripovskim avtorjem zelo koristil. Prednost interneta je, da so postali avtorji medsebojno še bolj povezani (risanje je samotno delo in ljudje potrebujejo vzpodbudo!), prav tako založniki: z decentralizacijo založb je prišlo do decentralizacije avtorjev, katerih prisotnost v mestu založnika ni več obveza. Tehnike so postale hitrejše, omogočen je bil boljši nadzor; tudi samozaložništvo je postalo bistveno lažje. Svetovna stripovska gibanja so postala del splošnega znanja in tujejezične izdaje so postale dostopnejše. Večina ljudi, ki v teh krogih deluje, se strinja, da bo prihodnost prinesla normalizacijo tega medija: stripi morajo postati stalnica v knjigarnah in javnost mora dobiti bolj jasno sliko o njih. Le tako bodo lahko avtorji svoja dela objavljali in od njih tudi živeli. Izbor stripov v tokratni številki Stripburgerja je rezultat sedanjega stanja: avtorji različnih generacij in stilov so združeni v svoji predanosti stripu, ki služi kot dopolnilo njihovemu umetniškem poklicu. (Henrique Torreiro)
|
|
|