Stripburger št.

MILIJON MEGAPIKSLOV SUBJEKTIVNE RESOLUCIJE

Tekst: Jakob Klemenčič, Skice: Peter Kuper

Mi sivolasi še pomnimo čase, ko so turisti hodili naokrog in zrli še kam drugam kot (z dvajsetih ali tridesetih centimetrov) v ekranček male srebrne škatlice - časov, ko so bili (klasični) fotografski aparati rezervirani za profesionalce, pa se verjetno spomni le malokateri metuzalem. Kaj pa je bilo pred izumom fotografije? Za spomin in hvaljenje pred bližnjimi so si bogatejši turisti s poti navlekli posebej v ta namen množično slikane vedute, malo manj premožni so se morali zadovoljiti z grafičnimi "razglednicami", ustvarjalnejši (ne samo poklicni umetniki; v 18. in 19. stoletju je skiciranje pri plemstvu in bogatejšem meščanstvu veljalo za prav tako nujen del omike kot npr. igranje klavirja) pa so vizualne in druge vtise beležili v skicirke. Sam pójem skicirke kot knjige, v katero umetnik brez vnaprejšnjega planiranja lovi podobe, ki se mu zataknejo v oko, sovpada z začetkom novega veka, saj so v srednjem veku na videz sorodne knjige, ljubosumno varovani zakladi posameznih delavnic, predstavljale priročne zbirke predlog za kompozicije, figure, ornamente ipd. Najstarejši ohranjeni pomembnejši popotni skicirki, Dürerjevi s poti v Flandrijo v 1520-21 (na žalost že dolgo tega razdeljeni na posamezne liste), poleg vedut in portretov vsebujeta še osebno knjigovodstvo in druge zapiske, med bolj znane pa sodijo vsaj še Delacroixove s popotovanja po Maroku l. 1832 in vrsta Turnerjevih.
Med platnice vezani izbori (kompletne faksimilne izdaje so redkejše) iz skicirk mojstrov likovne umetnosti se od časa do časa najdejo na policah knjigarn, videti pa je, da so vsaj na področju popotne tematike primat prevzeli risarji stripov in specializirani ilustratorji. Novo-stari hobi, "sketchbooking" oz. “journaling” (poleg likovnega in verbalnega dokumentiranja vključuje zlasti vlepljanje vsemogočih dovolj tankih objektov), se sicer prijema po vsem Zahodu, na frankofonskem področju pa publiciranje popotnih skic postaja pravi trend. Različne variante te tematike, od avtorskih, neredko precej newagersko obarvanih predstavitev eksotičnih krajev do sistematičnih prikazov francoskih regij se najdejo v katalogih mnogih založb. Tako sploh ni čudno, da je "Biennale du carnet de voyage”, srečanje/festival popotnikov-skicerjev v Clermont-Ferrandu z delavnicami, pogovori in srečanji, doživelo že šest ponovitev.

Seveda ni nobeno presenečenje, da med avtorji publiciranih popotnih skic od striparjev prednjačijo tisti, ki jiim je tovrstna tematika blizu tudi v njihovem siceršnjem stripovskem ustvarjanju. V Loustalovi seriji "Carnet de voyages" (januarja je izšla peta knjiga) srečamo natanko isti vizualni svet in občutja kot v njegovih stripovskih zgodbah: široke horizonte, čiste, intenzivne barve, eksotično favno in hotelsko letargijo. Če za Loustala velja, da bo marsikatero kompozicijsko rešitev ali držo figure s skice pozornejši bralec našel ponovljeno (tudi po večkrat) v ilustracijah, na sitotiskih in slikah, je na splošno pri knjižnih objavah "skic s poti" pogostejša obratna pot - publicirana "skica" je končni produkt, narejen v udobju domačega ateljeja ob obilni uporabi fotografskega gradiva. Na to ni imun niti Jacques Ferrandez, ki ga je uspeh serije Carnets d'Orient, v kateri je stripovsko pripoved dopolnjeval z "dokumentarnimi" akvareliranimi skicami (glavni junak, v Alžiriji živeči Francoz, je pač slikar) spodbudil k celi seriji nekakšnih risanih in slikanih (na terenu in v ateljeju, v najrazličnejših tehnikah) reportaž iz muslimanskega sveta, zadnja ima naslov "Les Trams de Sarajevo". Bolj neposredno delujejo - tudi zaradi izključno črnobele risbe, predvsem pa zaradi večje vsebinske vloge besedila - Baudoinove reportaže, npr. iz Čila (v samostojni knjižici pri L'Association) ali Aleksandrije (v antologiji štirih zgodb-reportaž iz Egipta pri isti založbi). Likovno še tesnejši je preplet sproščenih skic in relativno velikih kosov besedila pri Blutchevem albumu "Lettre Americaine" (Cornélius); tega je zanimivo primerjati s knjigo najslavnejših stripovskih siamskih dvojčkov, Dupuya in Berberiana, ki sta se pri isti založbi eno od svojih zbirk skic (poleg Lizbone in Tangerja) prav tako posvetila New Yorku. Pri njiju je besedilo skrajšano na minimum (največkrat zgolj na omembo lokacije), zaradi preference do estetiziranja in neproblematične tematike (in nenazadnje tudi zaradi ljubezni do linearne risbe s čopičem) pa sta na nek način blizu Loustalu, le da se prva gibljeta v čustveno svetlejših (čeprav likovno temnejših) registrih. Bolj sproščen slikarski pristop ima Christophe Blain; zbirka skic iz Latvije, njegova zadnja tovrstna publikacija, je, tako kot tudi že nekatere od prej omenjenih, nastajala na sponzoriranem potovanju v okvirju francoskih mednarodnih kulturnih projektov.
Poseben odvod ortodoksnih, bolj ali manj na lokaciji sami produciranih skic so publikacije, v katerih grejo risarji-popotniki v nadgrajevanju objektivnega sveta še dlje od zgolj obarvanja videnega s svojim likovnim slogom. Taki sta npr. Janojevi zbirki celostranskih akvareliranih risb značilnih lokacij podsaharske Afrike in Rio de Janeira, v katerih sta z dokumentarno natančnostjo izrisani arhitektura in vegetacija naseljeni z za risarja tipičnimi (in seveda kostumografsko popolnoma avtentičnimi) antropomorfnimi glodalci in drugo živadjo. Tovrstnih publikacij se risarji večkrat lotijo skupaj s tekstopisci - pravkar omenjeni Jano je skupaj z Dodo in Benom Radisom tako obdelal Indijo, Nicolas de Crécy pa z Raphaëlom Meltzem "imaginarno" Lizbono.

Na oni strani Atlantika je trend izdajanja razkošnih popotnih reportaž med striparji precej manj izrazit - kot da bi hoteli reči, da prgišče lepih sličic s terena še ni zadosten razlog za natis samostojne publikacije. Zaradi koncentriranosti na popotno tematiko in (delne) uporabe štiribarvnega tiska je evropskim publikacijam verjetno najbližja Kuperjeva knjižica “ComicTrips”, vendar jih prekaša z raznolikostjo uporabljenih pristopov, saj vključuje tudi (na sami lokaciji risan?) strip in Kuperjev zaščitni znak, kolaž. Pravzaprav je, če uporabimo od uporabe utrujeno frazo, edina napaka te knjižice njen skromen obseg; temu je Kuper sicer nekoliko odpomogel z izdajo cedeja z res bogato zbirko terenskih skic, ampak računalniški zaslon nekako ni najboljši dom za likovni material, nastal na papirju, vezanem v knjige in risarske bloke. Od Kuperjeve likovno dosti manj pisana (podlage v obliki iz špiralno vezanih blokcev iztrganih listov so prav nadležne), a zaradi satirično našpičenega opazovanja vsebinsko sorodna je knjiga "Get Me A Table Without Flies, Harry" Billa Griffitha. Za satiro in absurd seveda materiala ne zmanjka, saj v nasprotju z rukzakarjem Kuperjem potuje, kot je videti, v glavnem po letoviščih in evropskih kulturnih prestolnicah, kljub temu pa z očitno načrtovano serijo (pričujoča knjiga je označena s številko 1) zaenkrat, kot kaže, ne bo nič. Po kultivirani Zahodni Evropi je potoval tudi Craig Thompson (in pri tem skočil še v Maroko) ter pri tem pridno sproti ustvarjal "Carnet de Voyage" (Top Shelf), zajetno publikacijo, polno lepih risb, s katero se je, kot kaže že naslov, kanil navezati na tradicijo frankofonske skicirne publicistike. Stara resnica je, da umetnik konec koncev vedno upodablja samega sebe, vseeno pa je Thompson v tej smeri (predvsem glede na žanr) nekoliko pretiraval.

Pri severnoameriških avtorjih se popotno gradivo dostikrat pojavlja zgolj kot sestavni del publiciranih "splošnih" skicirk, tako npr. pri Wareu, Crumbu in Collierju (in na tej strani Atlantika npr. pri Sfaru in Trondheimu). Kot da bi hoteli eksotiko odtraniti s piedestala privilegirane skiciranja vredne motivike in pokazati, da se da tudi na domače ulice, interierje in prebivalstvo gledati z radovednimi in pozornimi očmi turista. Je pa težje - kot je napisal Matt Madden v uvodu v "The Annotated Sketchbook from a journey around The Atlantic Nations", fotokopiran mini s popotno tematiko, je "vedno (nekaj) lažje skicirati in si zapisovati vtise med potovanjem kot pa dokumentirati vsakdanje življenje - ni začetka in ni konca, in področje, ki ga lahko vidiš, narišeš ali opišeš, je vsekakor širše". In še na en faktor bi rad opozoril spodal podpisani – na potovanju, med popolnoma neznanimi ljudmi, je precej laže potegniti risarski pribor na plano in razgaliti svoje risarsko (ne)znanje.