V Rusiji so stripi od boga dani

Ruski striparji pravijo takole: njihova oblika ustvarjanja se je po ovinkasti poti razvila iz verskih ikon, preko luboka oz. lesoreza, ki je bil izjemno popularen med nepismenimi kmeti v 19. stoletju (rekli so jim celo “male ikone”). V mnogih skromnih kmeckih hišah so na stenah viseli grobo pobarvani odtiski, ki so skozi kombinacijo podobe in teksta prikazovali zgodovinske dogodke, verske vsebine ali prijetno pokrajino. Kasneje se je lubok prelevil v ROSTA in TASS okenske plakate, ki so združevali revolucionarne slogane in ucinkovito oblikovanje. Sovjetski pesnik Vladimir Majakovski se je dvajsetih letih intenzivno posvecal oblikovanju teh okenskih plakatov. Ko oblast v socialrealisticnem obdobju razglasila stripe za buržuazen drek, je razvoj medija zamrznil – z izjemo kratkih objav v otroških revijah, v casopisih (kot karikature) in v (dobro skritih) zvezkih underground striparjev, strip ni obstajal. Vsaj enkrat se je strip le pomembno dvignil glavo nad gladino: v ilegalni “alternativni” literarni antologiji Metropol' je bilo leta 1979 objavljeno delo “Okovi” avtorjev Henrika Sapgira in Anatolija Brusilovkega ki s kvazi-stripovsko kombinacijo teksta in grafike pripoveduje halucinatorno zgodbo o “lomljenju okovov”.

Potem je prišla Perestrojka in nova “Zlata doba”: nenadoma so stripovski umetniki lahko svobodno objavljali svoja dela, v prelepih trdovezanih izdajah zahvaljujoc nizkim – vladno nadzorovanim – cenam tiskanja. Ruski strip je prakticno cez noc šel od skorajšnjega neobstoja do obravnave “graficnega romana”. In prav tako na hitro se je spet vse sesulo. Sovjetska zveza se je po besedah pisatelja Viktorja Pelevina “tako izboljšala, da je prenehala obstajati.” Umetniki kot npr. Vladimir Sakov in Aleksej Lukijanšikov iz studija Tema so bili pušceni na cedilu ravno takrat, ko so zaceli dobivati pozornost Zahodne Evrope.

V postsovjetskem obdobju je šel ruski strip skozi obdobje reorganizacije in rekonstrukcije. Striparji so svoje talente posodili oddelkom za animacijo, neznansko popularni glasbeni video industriji in oglaševalcem (npr. reklama za Tide TV v obliki stripa na moskovskih podzemnih vlakih). Ruski strip se razvija v treh, v glavnem divergentnih smereh: nekateri založniki se posvecajo poplavljanju tržišca s prevedenimi ameriškimi uvozi ( X-Men, Jurrasic Park, Gen 13) , medtem ko drugi poskušajo ustaviti naval z lastnimi popularnimi izdelki ( Dimic in Timic, Mukha, Komiser, Novij Komiks, Nesmeijana – v casu ko to berete, je možno, da so nekatere ali celo vse te izdaje že propadle – takšna je stripovska industrija v Rusiji). In na koncu imamo še artstripe – umetnike ki v mediju vidijo direkteno povezavo z ironicno tradicijo Pop Arta in Sovjetske verzije – Sots-Arta – in vsem njunim subverzivnim potencialom. Ta struja je pred nekaj leti z velikim in kontroverznim bumom izdala Tolstojevo Ano Karenino avtorjev Katije Metelitse, Valerija Kacaeva in Igorja Sapožkova, ki so klasicno pripoved postavili v moderno Moskvo strip klubov, suši barov in kupov kokaina.

Na moskovskem stripovskem “vrhu” leta 1997 sem poskusil organizirati srecanje predstavnikov vseh teh treh struj: Sakova in Lukijašnikova iz Teme, krasne ilustratorke otroških knjig Irine Rudakove, Žore Liticevskij (ki je bila objavljena v elitnem Arts Journalu ) in Ilije Kitupa (fanzine umetnik). Ob vsesplošnem veselju so se vsi strinjali, da je potrebno izoblikovati specificno rusko obliko stripa; celo tisti, ki se ukvarjajo z bolj mainstream “junaki” niso vztrajali na ameriškem tipu supermana, ampak na dolgoletni ruski literarni tradiciji “malega cloveka”.

Ta želja je še danes živa. Decembra 2003 je umetnik Ilija Falkovskij v clanku v popularni reviji Ogonijok ugotavljal, da ruski stripovski junaki obsegajo vse od “Beavis and Butthead” stila npr. Dimica in Timica, preko mitoloških oseb, do “tabu podrocij cloveške zavesti: skatologije, drog, pornografije, bojev med raperji in skinheadi…” Clanek je bil napisan ob otvoritvi razstave ruskega stripa v Krimskij Val podružnici galerije Tetrijakov v Moskvi, pomembnemu koraku naproti kulturnemu ugledu te dolgo ignorirane in obrekovane umetnosti.

Tovrstne razstave, skupaj z zelo povecano internetno dejavnostjo in vse vecjim sprejemanjem stripa kot “legitimnega” medija umetniškega izražanja (t.i. deveta umetnost), dajejo upanje, da je ruski strip spet na poti nazaj in tokrat za vedno.

Istocasno me veseli, da mnogi striparji niso pozabili svojih korenin; njihove zgodbe pogosto ozražajo sofisticiran intertekstualen dialog z umetnostjo in literaturo preteklosti. Liticevski, v mnogih pogledih oce modernih art stripov, pogosto vlece iz ruskih motivov; v svojem prispevku prvi Stripburek antologiji predpostavlja seznanjenost bralca s težavnim življenjem sovjetskega pesnika Sergeja Esenina in njegove žene Isadore Duncan.

Podobno se Alim Velitov v “Fat Boy and Slim” jasno navezuje na roman “Zavist” Jurija Oleše iz leta 1927, kjer razlašcen junak Kavalerov ne more prenašati Babiceva, gnusnega, zajetnega “novega cloveka”. Podobno kot Kavalerov se tudi Slim ne more sprijazniti z novo, post-tranzicijsko realnostjo, pa naj bo v sovjetski ali post-sovjetski državi: “Da, to so bili krasni casi. Ne pa zdaj. Zdaj je vse sranje!” Savcenkov cinicno nadrealisticen “Rdeci telefon” pa mocno spominja na klasicno rusko pravljico “Vampir”, kjer zlobnež tudi enega po enega “napoveduje” smrt clanov družine nedolžne device.

Ruski strip potrebuje takšne navidez preproste, vendar kulturno precej sofisticirane zgodbe – po eni strani kot boj proti predsodkom, po drugi pa za razvoj specificne avtohtone oblike stripa. Hkrati se mora tudi izogibati vseruski nagnjenosti mesijanstvu. V svojem Ogonijok clanku Falkonskij na eni tocki priporoca strip kot obliko terapije, ki naj pomaga bralcem “predelati” travmo napadov 11. septembra. Halo!? Vesel bom že, ce bodo Rusi zaceli sprejemati in spoštovati svoje stripovske umetnike in njihova cudovita dela.

Ruski strip je morda res dan od boga, toda ljudje so tisti, ki morajo uživati v tem daru iz neba.

José Alaniz

Seattle, WA