recenzije, Stripburger št. 52
BB:
The Blues Brothers. Em ne ... Brata Bertoncelj
PRIMOŽ BERTONCELJ:
Ambrožev Paberkuum 2,
revija Joker, 2009; 182
čb str., slovenščina; Strip je možno
kupiti v Strip.art.nici Buch
MATJAŽ BERTONCELJ:
Večstranski, KUD
Apokalipsa
(www.kud-apokalipsa.si), Ljubljana, 2009; 189 čb strani, slovenščina
MATJAŽ BERTONCELJ:
Enostranski, KUD Apokalipsa
(www.kud-apokalipsa.si), Ljubljana, 2009; 156 čb strani, slovenščina
Primož in Matjaž
Bertoncelj sta na slovenskem stripovskem prizorišču prisotna že
od
devetdesetih let. Njuna opusa, vsaj zame, predstavljata prezrto in
podcenjeno poglavje slovenskega stripa, ki bi ga moral prebrati
vsakdo, ki si ga želi pobližje spoznati. Slovenskega ne pravim
zato, ker ga delata Slovenca v Sloveniji, temveč zato, ker sta
precej edinstvena. Tako po stilu, kot tudi po vsebinah zgodb jima
težko očitam tisto, kar opažam pri vse več mladih - zatekanje k
že znanim risarskim šablonam, ki so morda recept za komercialno
uspešnost, nikakor pa ne zadovoljijo nekoga, ki želi v stripu
spoznati avtorja kot samostojno in edinstveno osebo.
Zdi
se, da se je tudi Primož Bertoncelj
zatekal k tem šablonam v svojih
začetkih. V njegovih stripih, ki pod naslovom Crtič
delux izhajajo v računalniški reviji Joker,
spremljamo dogodivščine Jokerja, ki se mu kasneje pridružijo Neki
neznanec, Zasekamož, Božiček, Nadsimbol, Zli vesoljci ...
Dogodivščine so bile sprva, kot se za računalniško revijo tudi
spodobi, satira na stereotipnega igralca iger, ki predolgo sedi pred
monitorjem, krade igre sosedovim mulcem, ali pa se jezi na Božička,
ker mu je ta spet prinesel najbolj porazne igre na planetu. Strip je
služil kratkemu razvedrilu bralcev, saj je bil opremljen s povprečno
risbo in nič kaj smešnim humorjem (tudi za računalniškega
navdušenca). Vendar Primož nikakor ni stagniral, temveč je počasi,
skozi leta, pilil tako humor, kot tudi risbo, in preobrazil svoj
strip v to edinstveno mešanico absurdnega humorja, preproste risbe,
pingvinov in kaktusov. Pozabite na klasični časopisni humor in se
poglobite v Bertoncljevega: absurdnega, polnega nesmiselnih naukov in
nepričakovanih preobratov. Ta humor in efektivna črno-bela risba
sta tista, ki sta navduševala in še vedno navdušujeta bralce
Jokerja. Bralci Crtiča
po forumih sicer pravijo, da avtorju z novejšimi stripi spet
nekoliko pada kvaliteta, da mu zmanjkuje domislic, sam pa mislim, da
je to le ena izmed Primoževih prehodnih stopenj ustvarjanja tega
odličnega stripa, ki je postal že kar sinonim za revijo. Avtor že
nekaj časa namreč ni le njen stripar, temveč njegovi liki krasijo
nekatere njene naslovnice, ilustracije znotraj nje, njegovi so
nekateri vsakoletno priloženi koledarji, urniki ... To pa je tudi
največji problem stripa. Čeprav je namreč med bralci revije močno
priljubljen, je z njo tako tesno povezan, da si upam trditi, da
takole, zbran v knjigi pod imenom Ambrožev
Paberkuum 2, ne bo dosegel širšega
občinstva. Njegov humor hočeš nočeš bazira na rednih bralcih, ki
revijo poznajo, ki poznajo njen slog humorja in jim je ta všeč.
Tudi
(Primožev) brat
Matjaž z novima albumoma
verjetno ne bo dosegel širšega bralstva;
Sam pravi, da zato, ker nima vez, sam pa menim, da zaradi dejstva,
ker je tudi njegov risarski slog precej svojstven. Njegova risba je
za časopise neprivlačna, za galerije preljudska, za stripe pa je
perfektna. Sproščena, črno bela risba skupaj z avtobiografskimi
zgodbami tvori lep pogled v avtorjev svet.
Imeni
albumov in njuna razdelitev sta povsem praktični. Čeprav bi lahko
stripe iz obeh objavil v eni obsežni knjigi, se jih je odločil
razdeliti na tiste, katerih zgodbe se dogajajo na eni strani, ter na
tiste, ki so daljši od ene strani. Stripom v obeh albumih sledimo
kronološko, kar po mojem mnenju ne deluje najbolje. Čudovitim
impresionističnim stripom sledi kak absurden pripetljaj iz vsakdana,
ki nekako uniči vtis predhodno prebrane zgodbe. Bralec bi bolj kot s
praktičnim kronološkim principom bil zadovoljen s tematskimi
sklopi. Navkljub tej nevšečnosti se bralec hitro potopi v Matjaževe
zgodbe. Te so po eni strani polne stripovske agresivnosti, na katero
so, tako se zdi, mlajši avtorji že pozabili (vključno z mano),
nežnosti in dogodivščin iz vsakdana ter briljantnih likovnih
domislic, ki ponujajo tekoče in zanimivo branje. Po drugi strani so
vanje vključeni tudi bolj skiciozni poizkusi, nesmiselne enostranske
ilustracije in poceni humor. Skozi branje obeh albumov se zato nisem
mogel otresti občutka, da bi strožji izbor bralcu morda res
preprečil podrobnejši vpogled v širok spekter njegovih stripovskih
podvigov in nas prikrajšal za tisto sproščenost, ki striparju
avtomatsko povleče čopič iz predala, da nariše najbolj nenavadne
domislice dneva, po drugi strani pa bi tak izbor oba albuma še bolj
dvignil iz množice in poskrbel, da bi bralec užival v prav vsaki
strani.
Kot
član uredništva revije, ki je v njegovih stripih mnogokrat
negativno omenjena, ne morem mimo dejstva, da tovrstni stripi niso
berljivi za povprečnega bralca, ki lahko zaradi pavšalnih obtožb,
bere te zgodbe kot rumeni tisk brez znanih estradnikov. Berljivi niso
niti za stripovskega navdušenca, ki njegove pobude pozna in spremlja
že preveč let. Strinjam se, tudi pljuvanje je lahko snov za strip,
vendar sodi v njegovo fanzinsko-undergroundovsko vejo, ne pa v
profesionalno izdan album, kakršna sta Enostranski
in Večstranski.
Še
nekaj besed o oblikovni plati vseh treh albumov. Nisem navdušen. Če
ima Primožev album naravnost perfektno naslovnico, pa me motita meni
vedno nezaželen velik in nepraktičen format ter trda vezava.
Matjaževa albuma sicer presenečata s svojim nestripovskim izgledom,
vendar naslovnici nekoliko premalo sovpadata z njuno notranjostjo.
(DF)
|