recenzije, Stripburger št.
Marcos
Farrajota: Noitadas, Depres & Bubas, Chili
Com Carne, Lizbona, 2008;
brez paginacije, portugalščina
Samoreferenčnost
je
značilnost fanzinov še iz časov, ko se je tovrstna periodika
(ciklo)tiskala le znotraj znanstvenofantastičnega
»fandoma«, ki ga
je dostikrat bolj zanimalo in zabavalo komentirati (in ustvarjati)
znotrajscenske trače kot ZF produkcijo. Fotokopirani stripovski
fanzini z avtobiografsko vsebino so bili, desetletja kasneje (vmes je
underground strip razbil nekaj tabujev), takim vsebinam seveda še
bolj naklonjeni. V Depresivnih in pijanih nočeh je Marcos
Farrajota, eden še vedno (hiper)aktivnih veteranov portugalske
alterstrip scene, zbral stripe, ki jih je v obdobju 1995–7 objavil
v svojem fanzinu Mesinha de Cabeceira. Fant je bil takrat še
mlad; zelo pomembno se mu je zdelo, da je v stripu čim večkrat
napisal imena priljubljenih glasbenih skupin (kot jih manj
ustvarjalni vrstniki pišejo na torbe ali praskajo v šolske klopi),
in tudi tematika je predvidljiva: poleg znotrajscenskih tračev so tu
koncerti, žuri, legalne ter ilegalne opojne snovi in spolnost (oz.
sanjarjenje o njej). Tudi način risanja je v svoji naivnosti in
hoteni neobremenjenosti z »znanjem« že tisočkrat viden. Kaj
je
potem tisto, kar dela to knjigo še posebej simpatično? Po eni
strani avtorjeva razorožujoča neposrednost in duhovita (samo)
kritičnost, po drugi pa občasne inovativne rešitve v uporabi in
kombiniranju risb ter besed, s katerim kar nekajkrat preseže
standarden stripovski jezik, tj. enostavno vrstenje kronološko
zaporednih prizorov s premim govorom v oblačkih. Za razumevanje je
potrebno sicer nekaj znanja portugalščine in tamkajšnjega slenga,
je pa vsaj osrednja zgodba v angleščini (portugalski citati imajo
podnapise) in opremljena z opombami, ki razložijo kontekst. (JK)
|