recenzije, Stripburger št.
IZTOK
SITAR: Dnevnik Ane Tank, UMco,
Ljubljana, 2008; 109 barvnih
strani, slovenščina
Skrajno
objektivno
sem se potopil v branje najnovejšega Sitarjevega albuma. Zavedam se
namreč, da avtor v slovenskem prostoru ustvarja že kar nekaj časa
in uživa že določen ugled. Kljub temu se med branjem stripa nisem
mogel otresti občutka, da gre v vseh pogledih za nekoliko posiljen
album, ki ne presega denimo albuma Glave.
Že sama izdaja se mi zdi prestižna povsem po nepotrebnem. Trde
platnice, šablonsko nedinamično oblikovanje in prevelik format
naredijo album prav nestripovski, okoren za branje in predrag. V prid
ceni govori le dejstvo, da gre za strip, ki je v celoti v barvah.
Navkljub
neprivlačni
zunanji podobi pa strip bralca hitro potegne v pripoved o deklici, ki
prezgodaj postane žrtev drog. Bo že držalo, da je Sitar po
pripovedni plati kvaliteten avtor. Z odličnim kadriranjem in tekočo
pripovedjo bi lahko bil zgled marsikateremu mlademu avtorju. K temu
pripomore tudi tipična Sitarjeva risba, ki smo jo morda nekateri res
že nekoliko naveličani, vendar ji težko očitam kaj drugega kot
to. Njegove tipične debele in raskave poteze suhega čopiča so
zame takorekoč legendarne. Nekoliko me je presenetilo dejstvo, da se
je avtor odločil celotno zadevo opremiti z barvami. Menim namreč,
da njegova dela bolje izgledajo v črno-beli tehniki. Barve stripu ne
dodajo nobene nove dimenzije, njihova izbira je morda celo preveč
naključna in nepremišljena. Namesto da bi se osredotočil na
manj barv in z njimi ustvaril groteskni svet zadrogirane najstnice,
se zdi, da bi enako lahko pobarval katerikoli svoj strip. Še ena, za
moje pojme odvečna poteza.
Žal dobra
risba
ni še nikoli rešila nezanimive štorije in tudi tokrat je ni. Na
stodevetih straneh izvemo zgolj še eno zgodbo o dekletu, ki si je
zavozila življenje. Problem je v dejstvu, da gre za izredno
nepoglobljeno pripoved, ki našteva dejstva, ki so znana vsakemu, ki
je vsaj enkrat prijel v roke Otroke s
postaje Zoo ali si ogledal The
Panic in Needle Park.
Tisto, kar knjigi
primanjkuje, je boljša analiza likov, ki se zdijo prav pretirano
džankijevski in pretirano stereotipni. Tudi če ne bi dobil v roke
dnevnika mlade drogerašice (če ga je Sitar zares imel priložnost
brati, kot zapiše na začetku stripa), bi bil marsikdo drug sposoben
ustvariti precej podobno zgodbo.
Očitek
zgodbi
velja tudi njeni nerazgibanosti: tako je zgodba od začetka do
konca enaka, brez kakih preobratov,
pomembnih dogodkov, na trenutke se zdi, da gre za nizanje podatkov,
kakor da bi spremljali zapis kake kronike in ne dnevnika. Konec je
odsekan, epilog pa nam postreže s kratkim prostorom za razmislek. Ta
preobrat je žal premajhen in preveč nepremišljeno zastavljen, da
bi se primerjal denimo z Infernom
(Marcel Ruijters), ki je žanrsko resda povsem drugačen, vendar na
trenutke prav tako deluje preveč ponavljajoče.
Strip Dnevnik
Ane Tank vsaj zame ostaja globoko v
sivem povprečju. S svojo nezanimivo zgodbo nam v celoti prikrije
svetle točke stripa, ki se kažejo v dobrem kadriranju, risbi in
občasnih humornih detajlih ali komentarjih, ki zabavajo. Vendar tudi
pri slednjih stvari ostanejo nedorečene. Strip ni ne smešen, ne
žalosten, kot da se avtor ne bi mogel odločiti, na kakšen način
bi bralcu predstavil usodo Ane Frank, pardon, Tank.
Naslova knjige
tudi ne razumem. Očitna referenca na Dnevnik
Ane
Frank se mi zdi povsem nepotrebna,
morda celo žaljiva. Njuni usodi sta popolnoma neprimerljivi in se
razlikujeta vsaj toliko, kolikor se bosta
po
vsej verjetnosti razlikovali tudi usodi obeh del. Dnevnik
Ane
Frank
je namreč že prestal sodbo časa, za Ano Tank pa raje ne bi dajal
roke v ogenj. (Mimo)
|