recenzije, Stripburger št.
ČAS
ENCIKLOPEDIJ
IZTOK SITAR: Zgodovina slovenskega stripa (1927-2007),
UMco d.d., Ljubljana,
2007, 159
strani, slovenščina
ZDRAVKO
ZUPAN: Vek stripa u Srbiji, Kulturni centar Pančeva, Pančevo,
2007, 203
strani, srbščina
Po čudnem naključju
sta
skoraj istočasno izšla dva enciklopedična pregleda stripovske
zgodovine dveh južnoslovanskih narodov. Naslovnici obeh zaljšajo
dela srbskih avtorjev, sicer pa ena, trdovezana, popisuje osemdeset
let stripa na Slovenskem, druga, mehkovezana, pa sto let srbskega
stripa.
Pri prvi gre za
dopolnjeno
verzijo besedila, ki ga je Iztok Sitar kot Izar Isaković objavil
lani aprila v Strip Bumerangu. (Takrat je za prvi slovenski strip –
upravičeno, saj se prvič hkrati srečamo s kontinuiranim nizom
risanih prizorov in premim govorom v oblačkih – razglasil
Bambičevega Bu-Ci-Buja
in s tem na spodnji strani zakoličil osemdesetletnico.) Sitar je v
knjigi opisal več avtorjev, kot si jih je kdorkoli v Sloveniji kdaj
predstavljal. Pri tem je (kot je trend tudi npr. v sodobnem
umetnostnozgodovinskem pisanju) upošteval tudi gastarbajterje
(v obeh smereh – tujce, ki so delali pri/za nas, in Slovence, ki so
v glavnem objavljali zunaj), nemara najpomembnejši doprinos k
preučevanju slovenskega stripa pa je trden sistem kronološke
sistematizacije (tri generacije in pol plus vmesni členi). Ker
dosledno uporablja generacijski kriterij (in ne
slogovno-stopenjskega), najdemo znotraj posamezne skupine precej
raznorodne avtorje.
Če je bila izdaja v Bumerangu namenjena
ljubiteljem
stripa, cilja knjižna izdaja na širše bralstvo. Sitarjev način
pisanja, dovolj informativen in hkrati dovolj komunikativen, bi taki
ciljni publiki načeloma moral ustrezati, vseeno pa bi pisec moral
upoštevati, da tudi osnovni mejniki svetovnega stripa, predvsem
sodobnega (za razliko od literature ali filma), nespecializiranim
konzumentom sodobne pop kulture niso znani. Kratke, jedrnate oznake
najpomembnejših točk svetovne stripovske zgodovine v knjigi ne bi
vzele veliko prostora (Sitar bi tako ali tako lahko opustil
prenekatero od neženirano narodnozabavnih pripomb), bi pa neukemu
bralcu jasneje predočile, v čem je npr. omenjeni vpliv Moebiusa,
Hermanna ali Millerja pri tem ali onem avtorju. Kakorkoli, piscu
moramo priznati, da kot stripovski avtor ni imel lahkega dela, saj je
moral ves čas manevrirati med kritičnim vrednotenjem in možnostjo,
da bi se zameril komu od kolegov. Uspelo mu je spraviti skupaj delo,
ki bo že s samim obiljem podatkov (in kljub necitiranju virov ter
zelo ohlapni »izbrani stripografiji«) neogibna zlata jama
vsakemu
raziskovalcu ali teoretiku, ki se bo v prihodnje lotil slovenskega
stripa.
Zdravka Zupana
poznamo bralci
jugoslovanskih stripovskih izdaj iz 80-ih kot natančnega preučevalca
domače stripovske zgodovine, čeprav se je, kot je razvidno iz Veka
stripa, tudi
on
poskusil kot stripovski avtor. Njegov pristop je objektivnejši od
Sitarjevega; izogiba se neposrednemu vrednotenju posameznih avtorjev
in njihovih del. Opomb tudi njegova knjiga nima – in jih niti ne
potrebuje, saj so informacije, kakršne navadno najdemo v drobnem
tisku, zbrane na dnu strani ali na koncu knjige, tu servirane kar med
samim besedilom. Na prvi pogled bi taka knjiga, polna naštevanj,
morala ponujati dolgočasno branje, vendar je popolnoma drugače, saj
je Zupan znal nabrati in izbrati informacije ter citate, ki odlično
pričarajo vsakokratni socialni kontekst in polemična dogajanja
znotraj same stripovske srenje. Knjiga je izšla ob zadnji iz serije
razstav na temo zgodovine srbskega stripa na pančevskih festivalih
GRRR!. Tako kot pri Sitarjevi knjigi tudi pri Zupanovi pogrešamo
indeks osebnih imen in publikacij na koncu, jo pa zato odlikuje
obširen (več kot 30-stranski) rezime v angleščini. (JK)
|