recenzije, Stripburger št.
ENNEA # 1, Media Art, Novi Sad, 2008, 104
strani, srbščina
Konec
avgusta je luč
sveta ugledala prva številka nove srbske revije za teorijo stripa Ennea
(kar
po grško pomeni devet, kao
deveta umetnost) novosadskega publicista in scenarista Svetozarja
Obradovića, starejšim bralcem poznanem predvsem po megahitu
osemdesetih let, kaskaderju Kobri iz Yu
stripa. O projektu, reviji, se je v
stripovskih krogih govorilo že dalj časa in priznam, da sem bil do
njega precej skeptičen, predvsem zaradi Obradovićeve izjemno slabo
narejene Antologije novosadskega stripa,
izdane lani. Ko pa sem dobil v roke Enneo,
sem bil izjemno prijetno presenečen.
Tehnična
izvedba
je
zelo dobra, revija na stotih straneh je v celoti barvna,
papir in tisk kakovostna, oblikovanje odlično. Slednjega podpisuje
Ivica Stevanović, ki se ga spomnimo po likovno izrednem prvencu
Ljubazni leševi
(Novi Sad 2003), nasploh enem najboljših in najoriginalnejših
srbskih stripov. Približno pol revije je namenjeno stripom, ostalo
pa so teksti.
Kar
se teoretskega dela tiče, Ennea
ne dosega nivoja velikega vzornika iz sedemdesetih let, Pegaza,
sicer pa to niti ni bil njen namen. V podnaslovu piše, da je to
revija za afirmacijo stripa, in točno to tudi je. Kdor je pričakoval
obsežne kvadratovske intervjuje, lucidne tinktankovske recenzije ali
študiozne pegazovske analize, je bil verjetno malce razočaran.
Teksti so kratki in zgolj informativni, edini izjemi sta Zagrebčan
Rudi Aljinović (starosta jugoslovanskega stripa in eden od
Maurovićevih scenaristov), ki v rubriki Stari mojstri piše o bardu
hrvaškega animiranega filma in stripa, Borivoju Dovnikoviću Bordu;
ter Beograjčan na začasnem delu v Parizu, Aleksandar Manić, ki
recenzira dva francoska albuma srbskih striparjev, razvpitega
vangogovskega Gradimira Smudja in kalokagartijevskega Milana
Jovanovića. S krajšimi prispevki so predstavljeni še nekateri
drugi sodobni srbski avtorji (Vladimir Aleksić, Kristijan Cvejić,
Mirko Čolak, Dražen Kovačević, Vladimir Kuzmanov,Vladan Nikolić,
Milorad Vicanović in Simon Vučković), jugoslovanski festivali
(Makarska in Laktaši), razstave (Štirideset let Stripoteke),
založbe (Lavirint) in na koncu v rubriki Striparne še ljubljanska
Strip.art.nica Buch našega rojaka Aleksandra Buha, ki je bila lani
na hrvaškem portalu Stripovi.com razglašena (in to čisto
upravičeno) za najboljšo striparno na področju naše bivše
države.
Stripovski
del
je
soliden. Osrednji strip je reprint Bordovega Novega
centarforja iz popularnega Plavega
vjesnika, družbo pa mu delajo še novejši stripi avtorjev, ki so
povečini predstavljeni v tekstih (Vladimir Aleksić, Goran Djukić,
Denis Dupanović, Dražen Kovačević, Milorad Vicannović in Simon
Vučković).
In
kot pravijo Srbi: Šečer dolazi na kraju. Če so stripi in besedila
v Ennei v povprečju čisto povprečni, pa to vsekakor ne velja za
miniaturna bisera Djordja Milovića. Stripa Klopka
(Past) in Glad (Lakota)
sta vrhunec njegovega dozdajšnjega opusa. Že prvi Milovićev album Ono
što tražimrešpekta
ruši pred sabo vse oblike mastodonskega akademskega realizma. To je
še potrdil z drugim albumom Grbe u vrtu
(SKC Novi Sad, 2004), v katerem je svojo nekonvencionalno risbo
nadgradil s sijajnimi akvareli. V Pasti in Lakoti gre pri kolorju še
korak dlje in plavkaste akvarele nadomesti s celotno paleto razkošnih
barv, ki so v popolni harmoniji z njegovimi senzibilnimi poetičnimi
stripi. Vsekakor je Milović eden največjih svetovnih mojstrov
stripa, in če že zaradi drugega ne, se vam splača kupiti Enneo zaradi
njega.
(SKC Novi Sad, 2003) je nakazal, da gre za izjemnega stripovskega
avtorja.
Ennea gre naprej!
(Iztok
Sitar)
|