recenzije, Stripburger št.

“Leah Hayes je temni otrok z nenavadnim talentom,” piše na zadnji strani ovitka črne knjige, na katere straneh se prepletajo bela besedila z izpraskanimi belimi podobami.

Funeral of the Heart (Pogreb srca) je prva t. i. “grafična novela”* ameriške avtorice, ki, kot pravi, že celo življenje piše in riše ter ustvarja čudno glasbo.

Zbirko kratkih zgodb z enobesednimi, nominalnimi naslovi The Bathroom (Kopalnica), WhoresonThe Change (Sprememba), The Needle (Igla) in The Hair (Lasje) je mogoče opredeliti kot slikanico za odrasle. V celoti je napravljena v ne prav pogosto uporabljani tehniki praskanke (scratchboard), ki poudarja izvenzemeljskost avtoričinih obskurnih in intenzivnih podob.

Težek prozni ritem mojstrsko ujame življenja obsedenih, ekscentričnih in v vsakršnem smislu nenavadnih protagonistov, ki se soočajo z lastnimi demoni ali poskušajo rešiti nerazložljive uganke svojih življenj. Čudaški pripetljaji, iritirajoče smrti in neobičajna, vendar globoka ter nepokvarjena ljubezen povezujejo nastopajoče in njihove zgodbe v tapiserijo, ki na različne načine izpričuje, da ljudje ostajajo navezani eden na drugega in posledično odvisni eden od drugega.

Besedilo, izpisano prostoročno z rahlo v desno nagnjenimi velikimi tiskanimi črkami, nastopa enakovredno ilustracijam. Na nevidnih, z ravnilom potegnjenih linijah besede stojijo strumno, vendar črke v njih migetajo. Nehote spomnijo na pisanje pri tehničnem pouku v šestem razredu osnovne šole. Oblikovno je pisanje smiselno: bele, na prvi pogled naivne črke na močno grafični črni podlagi izpričujejo nekakšno latentno infantilnost. Kljub temu pisanje (tako kot risanje) ni namenjeno otrokom. Ali pač: odraslim z ostanki otroške duše. Tako se zdi že ob površnem listanju globoko črnega papirja, ob pozornejšem prebiranju pa postane popolnoma jasno.

Tako nekako se začne Kopalnica: “Nekoč sta zakonca Paper poskusila imeti otroka. Vendar je gospodu nosečnost povzročila tolikšno depresijo in jezo, da je otrok “prišel narobe”. Imenovala sta ga Daniel in ga imela, dokler ni naslednjega dne umrl. Ga. Paper se je zdravnikom opravičila za povzročitev kakršnihkoli težav in po nekajurnem izpolnjevanju papirjev sta zakonca odšla domov. Za dvajseto obletnico poroke je g. Paper ge. Paper kupil bazen. Ga. Paper mu je podarila uro iz nerjavečega jekla … G. in ga. Paper nista nikoli ljubila nikogar drugega.” Zgodba se nadaljuje v podobno bizarnem tonu. Sosedov deček pade v bazen ge. Paper in umre. Zakonca ga najdeta vsega opečenega od sonca. Ga. Paper namesto kolumne napiše opravičilo njegovim staršem. In tako dalje: bralca ob vsaki zgodbi posebej navdajajo tesnobni občutki. Nekakšen rahel brezbrižen gnus čuti v predelu trebuha, kjer se nahaja popek. Ali pa nekakšno medlo grenko nostalgijo; nekaj, čemur je Freud rekel “nedomače”. Nekaj sanjskega in prežečega iz podzavesti. Nekaj, kar čaka, da se udejani. Nekaj, kar nimamo pod nadzorom in nas plaši, saj vemo, da obstaja v vsakem izmed nas. Razbiranje Leahinih besed in podob na trenutke postane zoprno, vendar privlačnost ne popusti in zapleti nemalokrat presenetijo s stopnjujočo se čudaškostjo.

Pogled se vedno znova ustavi na zloveščih vrstah zobkov, ki gledajo iz režečih se ust nastopajočih, ali na njihovih strmečih očeh v obliki drobnih belih pik. Z dlakami povsem obrasel obraz Whoresona, ko sedi pri brivcu z nabrušenimi škarjami v roki, široka gola pleča obsedenega klavca gosi, injekcija v roki ženske z belo dezinfekcijsko masko, z lasmi zraščeni sestri dvojčici … vse to navdaja bralca s čudnim strahom. Strašne podobe iz halucinacij, omehčane z zaobljenimi linijami lic, prsi, stegen, ramen.

Intenzivno: stilsko, grafično in vsebinsko. Ne dvomim, da je mnogim prenaporno. Strip je vsekakor lep dosežek; izdelek, ki tistega, kateremu pride pod roke, skorajda ne more pustiti hladnega.

*Meje med ilustracijo, stripom in literaturo se tanjšajo oz. zvrsti in žanri vstopajo eden v drugega in se prepletajo.

Kaja Avberšek