recenzije, Stripburger št.
LUCA
DE SANTIS, SARA COLAONE: In Italia sono tutti maschi, Una graphic novel
sul
confino degli omosessuali durante il fascizmo, Collana Mondo
Naif,
Kappa Edizioni,
Bologna, 2008; 176 strani, italijanščina
Ko prebiram
italijanske
stripe (še posebej Bonellijeve), se vedno spomnim na špageti
vesterne, ki so postali razpoznavni produkt italijanske filmografije,
pa čeprav se je to zgodilo bolj po naključju kot hote. Prikazovali
so tipičen ameriški žanr (tako kot je to tudi strip), ga
podomačili s svojimi naivnimi predstavami, in ga s tem nehote
nadgradili v umetnost, ki je bolj prepričljiva kot katerakoli
hollywoodska verzija vesterna. Italijani so mojstri improvizacije in
izvirnih rešitev, sploh takrat, ko od njih pričakujemo najmanj (ne
vem, zakaj sem se zdaj spomnil na Alberta Tombo!). Skoraj po pravilu
pa razočarajo, ko se projektov lotijo organizirano in z veliko željo
po dokazovanju.
Strip
mladega
scenarista Luce De Santisa in izvrstne striparke Sare Colaone In
Italia sono tutti maschi (V
Italiji so vsi moški) nam veliko pove
že v svojem podnaslovu – torej, da gre za »grafični roman o
priprtju homoseksualcev za časa fašizma«. Seveda takoj pade v oči
izraz »grafični roman« (ki smo ga na žalost v EU z lahkoto
uvozili iz ZDA, ne da bi poskusili razumeti, kaj to knjižno zvrst
sploh definira), kar nas na psihološki ravni že pripravi na
soočanje z obsežnim in poglobljenim pričevanjem o zamolčanem
obdobju iz nedavne italijanske zgodovine. Tema je seveda privlačna
in še vedno aktualna, sploh v današnjih časih, ko je postal
družbeni fašizem tampon za katerim se najlažje skrije mali človek
s svojimi nerešenimi frustracijami, ki žal ne izvirajo samo iz
njega. Torej, strip je zastavljen precej ambiciozno, z izčrpnim
predgovorom in z intervjujem na koncu knjige, ki je služil kot
ključno gradivo za nastanek tega stripa. Zgodba se začne kot
snemanje dokumentarca o Antoniu Angelicoli z vzdevkom Ninella, ki je
bil kot homoseksualec v fašistični Italiji pridržan od leta 1938
vse do kapitulacije leta 1943. Seveda ne kot »femminella«
(poženščen), ampak kot politični zapornik, ki so jih v tistih
časih pošiljali na »isole Tremiti«, natančneje na otok San
Domino (ob obalah Foggie v Jadranskem morju). Zgodba se seli iz
današnjega časa v spomine 75-letnega starca, ki si kronološko
sledijo od prvega stika s t. i. »odprtim priporom«, ko se
kaznjenci
na otoku lahko svobodno gibajo, zraven pa jih spremljajo
karabinjerji, ki jih nadzorujejo iz bližnje razdalje. Ljubezenska
zgodba med enimi in drugimi je žal predvidljiva že vnaprej. Kar pa
je še najmanj moteče. Zgodba se razvija v širino s karakterji, ki
jih Ninella spozna na otoku in napoveduje nek dogodek v prihodnosti,
ki bo celotno druščino na otoku spremenil. V zgodbo se vključuje
vse več junakov (Mimi, El Caprara ), ki se jih veličastno
napoveduje kot krivce, ki bodo zakuhali vrh, vendar vrha noče in
noče biti ... Liki zapadajo v ljubezenske zgodbe, ki so strašansko
platonske in globoko idealizirane, poetična patetika likov pa se
najbolj kaže v njihovem premlevanju o pravi ljubezni, o ubogih
starših, ki so onečaščeni zaradi pederastičnih sinov, itd.
Predstavljene teme so seveda še kako zanimive, le njihov prikaz ne
preseže nivoja abstraktnih razglabljanj, ki so zreducirana na
klišejske prizore, kakršne najdemo v poceni mehiških
nadaljevankah. Konfliktov praktično ni (če izvzamem vrh), celotna
zgodba deluje kot pregled situacij, ki se nikoli ne razrešijo,
katerih ozadje je neznano in ostane takšno tudi po samem razpletu,
skratka, od vseh tistih grafično-romanesknih napovedi ne boste našli
ne seksa, ne trpljenja (razen platonskega), ne drugih zgodovinskih
zanimivosti. Slednje se končajo s prihodom Ninelle na otok, kjer se
napovedano trpljenje, izkoriščanje, kaznovanje in krivice izkažejo
za čisto postranske stvari. Problematičih prizorov ni, niti
problematičnih likov (saj so kot taki samo napovedani, ustvarijo pa
bolj malo problemov ...), niti problematičnih razmer (v večini
prizorov ga zaporniki žurajo), niti problematičnih homoseksualcev
(ki bi lezli v rit oblastem na otoku). Zgodba je oropana svoje
resničnosti, če izvzamem faktografske podatke iz začetka! Na
žalost deluje kot slab konstrukt, preveč ambiciozen in premalo
izviren, da bi ga človek jemal kot kakršnokoli referenco ali, še
slabše, kot zgodovinski dokument! Virtuoznost in izvirnost Sarine
risbe tudi ne more rešiti praznine, ki zeva iz tega samooklicanega
grafičnega romana. Žal... (KOCO)
|