recenzije, Stripburger št.
ZORAN
SMILJANIĆ in MARIJAN PUŠAVEC: Meksikajnarji: Laibach, Založba Umco,
Ljubljana, 2008; 72 strani, slovenščina
V luksuzni
izdaji s
trdimi platnicami je avgusta izšel drugi del stripa v petih albumih Meksikajnarji
s podnaslovom Laibach. Strip je v
nadaljevanjih izhajal v reviji Mladina od julija 2007 do
februarja letos. Hkrati je izšel tudi ponatis prvega dela, Miramar,
iz
leta 2006 v enaki luksuzni preobleki: namesto mehkih je ponatis
dobil trde platnice.
Osnovni motiv grafičnega romana je posvečen delu slovenske
zgodovine, ko je sredi šestdesetih let 19. stoletja okoli 100
prostovoljcev z ozemlja današnje Slovenije šlo v vojaško službo
branit habsburško cesarstvo v Mehiki. Zanimivo je, da sta avtorja
Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec skonstruirala vzporeden potek
skorajda enakovrednih dveh življenjskih zgodb: glavnega junaka
Antona Brusa, klenega slovenskega fanta kmečkega rodu, ki mu je oče
omogočil študij medicine na Dunaju, ter drugega ključnega lika,
nadvojvode Ferdinanda Maksimilijana Habsburškega. Kdo od njiju igra
glavno vlogo, niti ni pomembno. Zdi se da mehiški cesar Maksimilijan
v zgodbi služi za predstavitev zgodovinskih podatkov, Tone pa kaže
verjetnejši vpogled na življenje v 19. stoletju. Tone bi bil lahko
kdorkoli, predstavnik brezimnega slovenskega ljudstva, ki sta mu
avtorja poskušala dati karakter zajebanega Kranjca, pijanca in
babjeka.
Smiljanić v osnovi tudi pri Laibachu deli strani na štiri
vrstice, s tem da si v določenih kompozicijah dovoli več kot v
prvem delu. Tam sta bili sicer najbolj drzni kompoziciji zamujanje
Antona na vlak (stran 58) ter kadriranje določenega momenta v zgolj
dveh celovrstičnih sličicah – trenutka, ko oče zagleda Antona in
svakinjo, kako se valjata po senu. Pri albumu Laibach je
kompozicijsko vsekakor najbolj impozanten začetek, ki je dejansko v
pet vrstic razrezana slika pijanega Antona pod lipo, kjer Smiljanić
pokaže pretanjeno kadriranje od detajla lipovih listov v prvi
vrstici do srednjega plana Antona ob praznem kozarcu v peti, zadnji
vrstici, pri čemer pa vmesne izrabi za uvodno špico svojega in
Pušavčevega priimka, naslova zbirke ter naslova albuma. Kaže da
Smiljanić obvlada obliko štirih vrstic na stran, ker drugače redko
krši razbijanje te kompozicije z združevanjem dveh vrstic v eno ali
celo z zmanjševanjem velikosti dveh vrstic na račun tretje ipd.
Najbolj drzna kompozicija je na straneh 60 in 61: slika,
razpotegnjena prek dveh strani, prikazuje Ljubljano, od katere se
poslavljajo meksikajnarji – čeprav bi táko podobo pričakovali že
nekje na začetku. Prav tako je pomembno omeniti Smiljanićev občutek
za detajl ter za kadriranje, predvsem z različnimi pogledi na isto
prizorišče. Če izpostavimo risbo, ta niha med izrazito obrisno in
grafično poudarjeno, kjer Smiljanić s črtami in ponekod z barvo
modelira površine obrazov. Med najbolje upodobljenimi je zateženi
korporal Schwarz. Barve so se glede na prvi del v drugem nekoliko
umirile, čeprav so določene podvojene kompozicije nekoliko okorne.
Tu bi kot primer navedli menjavo prizorišč: obakrat v tretji in
četrti vrstici iz Maksimilijanovega prostora preskoči v prostor
Cukrarne (stran 19 in 25). Gre za nepotrebno menjavo prizorišča s
popolnoma drugačnim koloritom, risbo in kompozicijsko zgradbo. Če
pogledamo še naprej, v oči nekoliko zbode tudi montaža skenirane
glave Kmetijskih in rokodelskih novic (strani 8), ki daje
vtis, da se Smiljaniću ni dalo časopisa prerisovati na transferni
papir. Vsekakor je pohvale vredno oblikovanje naslovnice. Medtem ko
je naslovnica Miramara skorajda podobna plakatu iz
Disneyjevega filma Lepotica in zver, ima Laibach
izraženo grafično risbo, boljšo kompozicijo ter bolj zanimive
karakterje.
Zgodba v Laibachu
se odvija sorodno kot v Miramaru in
je prikazana v preprostem narativnem poteku, s šaljivimi dodatki,
tako da strip pregledamo na mah. Pri zgodbi je vidna eklektičnost
mešanja stilov tako zgodovinskega kot pustolovskega oziroma
trivialnega romana, ki na trenutke poseže v polje fantazije.
Razdrobljenost in prevlada Maksimilijanovega lika iz prvega dela sta
v drugem manjši in vzporedni zgodbi obeh likov se lepše povežeta.
Prej ali slej se bosta junaka verjetno srečala, če malo
špekuliramo, vsaj na koncu petega dela, ko si bosta pred regimentom
iz slike Édouarda Maneta Usmrtitev cesarja Maksimilijana
izmenjala pogled.
Ne moremo
zanikati,
da so Meksikajnarji velik projekt, tako zaradi obsežnosti kot
zaradi obravnave manj znane teme slovenske zgodovine, ki jo pri nas
obujajo nekatere mehiške restavracije. Velik projekt pa je tudi, ker
za njim ne stoji stripovska industrija, ampak dva ustvarjalca, kar
lahko prinese manjše ali večje zaplete. Albumi namreč niso
epizodični, ampak je v osnovi ena zgodba razdeljena na več delov
oziroma dejanj. Medtem ko bi moral biti enovit, album že v drugem
delu kaže na določene oblikovne spremembe. Namensko bi lahko
strukturo stripov spreminjal od albuma do albuma, vendar se zdi, da
se strip izpopolnjuje z avtorjema, medtem ko nastaja. In če je temu
tako, potem si lahko obetamo, da bo že Meksiko, naslednji del Meksikajnarjev,
z veliko večjo kilometrino še boljši,
podobno kot je Laibach boljši od Miramara. (Zoran
Srdić)
|