recenzije, Stripburger št.
MISTERIJ LJUBEZNI
ACTUS COMICS: HOW TO LOVE, Actus
independent Comics (batia@actustragicus.com),
Tel-Aviv, 2007; 141 str., angleščina
Sodeč
zgolj po naslovu je moja
sodelavka ocenila, da je strip How
to love vsebinsko blizu
priročniku z nasveti za uspešen ljubezenski odnos med moškim in
žensko. Ob listanju je kmalu ugotovila, da temu ni tako. Zaprla je
140 strani dolgo zbirko, me pogledala in rekla: »Boring!«
Moram
priznati, da je v tistem trenutku moje zanimanje za strip še dodatno
naraslo, saj si s sodelavko redko deliva mnenje.
Šest
kratkih
zgodb različnih izraelskih avtorjev (vsaka šteje po dvajset strani)
predstavlja popoln odmik od splošnih stereotipnih konvencij o
odnosih med spoloma. Skupno temo – ljubezen avtorji izrazijo
tako v mediju stripa kot v ilustracijah in nenazadnje v pripovedi na
zelo subtilen, poetičen način. S tem prikažejo pojem ljubezni
zunaj okvira tega »klasičnega« odnosa prej omenjene
samoumevnosti.
Naše predstave o ljubezni se ujamejo v zamolčane, neizrečene
trenutke, v vprašanja o spolnih identitetah, varnosti in svobodi
odnosa. Posebnost leži prav v mimoidočem, a opazovanem. Ob
podajanju tega, kaj vse ljubezen komu pomeni, nas lahko zgodbe in
risba ganejo prav zato, ker kot opazovalci nismo neposredno
nagovorjeni, ne doživimo nekih dram, dogodke opazujemo z roba, smo
spremljevalci tišine, rutine, zmote pričakovanj, zmede in topline
jutranjega sonca.
Prva
zgodba,
Summer Story Batie
Kolton, in tretja, Independence
Day Mire
Friedmann, sta si dokaj podobni. Čeprav sta stripa slikovita,
barvita in čistih linj, je pripoved tista, ki ostaja zanimiva. V
obeh gre za ljubezensko izkušnjo mladega dekleta, doživimo jo kot
zunanji opazovalci, saj pripoved vse do konca ne vstopi v njeno
glavo, nikoli ne izvemo, kaj si junakinja dejansko misli. Lahko samo
interpretiramo, da je za obe junakinji ljubezen zvita, da si jo morda
vsak želi in da se ljudje včasih v odnosih vedejo precej
nerazumljivo.
Naslednji
avtor, ki se nam predstavi,
je David Polonsky. V L`Elixir D`Amour
se prečudovite risbe s
spremnim besedilom razprostirajo po celi strani, so črno-bele in
niso stripovsko kadrirane. Ponesejo nas v romantično renesančni
občutek kakšnega nemega filma. Postarani Baron na željo svoje
priležnice pripoveduje o ljubezni na različnih kontinentih sveta
vse od Evrope do oddaljenega sanjskega Orienta.
Zgodba
Itzika
Rennerta Love Love Love
predstavlja prozo v mešanci precej
nazorno evokativnih ilustraciji, kolaža, grafičnega oblikovanja. Te
simbolične umetnine spremljajo kratke ljubezenske izpovedi
anonimnega biseksualca. Malce kaotične pripovedi nas prek različnih
spolnih peripetij pripeljejo do sklepnega dela, kjer se dotlej
tretjeosebna pripoved prelevi v prvoosebno. Je zato ta pripoved edina
resnična in najde protagonist v njej svojo identiteto in ljubezen
svojega življenja? Kdo ve.
Rutu
Modan nam v Your Number One Fan
pripoveduje o neuspešnem izraelskem
pevcu, ki je povabljen v Sheffield, mesto Joeja Cockerja, da zapoje
svoje najboljše pesmi. Razočaranje in frustracija sta neizbežna,
ko ugotovi, da ga je povabila starejša ženica vdova, njegova zvesta
oboževalka. Še bolj ga prizadene novica, da bo imel koncert v
židovskem centru, kjer nikoli nihče še ni slišal zanj in niti ne
kažejo nobenega zanimanja, da bi ga sploh poslušali. Kljub temnemu
spoznanju ostaja pripoved ravno zaradi gospe Jackie, njegove
oboževalke številka ena, vedra, optimistična. Boljše je imeti eno
oboževalko kot nobene.
Pripoved
Yirmija Pinkusa, 8:00–10:00,
je poleg Love Love Love najboljša v zbirki. Slikovna pripoved
jutranje rutine, preprosta vizija romantične ljubezni z dialogom le
v zadnjem kadru ... po moje najprimernejša izbira za zaključek.
Actus
Tragicus,
kolektiv šestih profesionalno izučenih ilustratorjev in
striporiscev iz Izraela, je do danes v istoimenski založbi izdal
sedem publikacij. Kolektiv je najprej izdal Happy End, po
zbirki Small Series pa s pomočjo distributerja Top Shelf leta
2008 še zbirko šestih kratkih zgodb How to love.
Marsikje
je
zapisano, da iz kolektiva izstopa Rutu Modan, mednarodno priznana
avtorica. Kakorkoli, v letošnji zbirki je ne bi postavila v ospredje
kot izstopajoče. Zdi se, da delo vsakega posameznega avtorja v sebi
nosi svojevrstno težo, prepoznavno risarsko tehniko in pripoved, ki
skupaj zaokrožijo izdelek v celoto. (soberstar) |