recenzije, Stripburger št.
MARJANE
SATRAPI: Perzepolis - Zgodba o otroštvu, Društvo za oživljanje zgodbe 2
koluta; Društvo za širjenje filmske kulture Kino!, Ljubljana, 2008;
158 strani, slovenščina
Sredi letošnjega maja smo dobili v
slovenščini prva dva od skupnih štirih delov grafičnega romana,
ki je bil v francoskem originalu objavljen v letih 2000–3, dodaten
mednarodni uspeh pa je lani doživel v obliki istoimenskega
animiranega filma, katerega režiserja sta avtorica stripa in Vincent
Paronnaud.
A med stripom
in
filmom so dokaj opazne razlike: strip z otroško navihanostjo in s
preprosto šaljivostjo zbada iranski politični režim, film je
politično korekten; za razliko od filma strip grafično obdela tudi
npr. norčevanje iz režimskih zahtev udarjanja z dlanmi po prsih za
padlimi mučeniki, pletenje brezobličnih kap za vojake na fronti,
primere mučenj, ki morda v stripovskem mediju niso tako mučna in
grozljiva, so pa pričevanje o dejanskih dogodkih in že zaradi tega
manj politično korektna.
V prvih dveh
delih Perzepolisa nam avtorica predstavlja svoje spomine in Iran
na
pragu sprememb v obdobju 1980–4, ko je sama prehajala iz otroštva
v puberteto. Njen govor je otroški, preprost, navihan; prvine
fantastičnega meša z zgodovinskimi dejstvi, resničnimi dogodki in
zgodbami iz družinske sage. Uporablja enak princip pripovedi – pa
naj pripoveduje avtobiografske ali družinske zgodbe, razpravlja z
babico, s sorodniki ali z Bogom in Marxom o zgodovini Irana in o
politično-filozofskih pogledih.
Začne se s
strmoglavljenjem režima šaha Reze Pahlavija. Marjane izhaja iz
sodobne, liberalne, komunistično usmerjene družine, ki se je borila
proti šahovi diktaturi. Sorodniki in prijatelji, pod šahom
politični zaporniki, so po odpravi samodržca pripovedovali zgodbe o
mučenjih in pobojih v iranskih zaporih, s tem pa postali dekličini
heroji.
Ko so prišli
na
oblast islamski skrajneži, je Marjane kot otrok zaznala povečano
zatiranje osebnih svoboščin, krepitev strahu in negotovosti zaradi
uredb, kot npr. obvezno nošenje rut v šolah, ločevanje dečkov od
deklic, ukinitev dvojezičnih šol. Ne le da so bivši nasprotniki
šaha zdaj skoraj čez noč postali nasprotniki islamskega režima;
kazen in mučenje sta doletela vsakogar, ki ni upošteval strogih
pravil. Strah in negotovost sta se še povečala z začetkom
iransko-iraške vojne in z bombardiranjem Teherana. Vse to in
opozorila iz šole glede neprimernih hčerinih vprašanjih so starše
Marjane prepričali, da jo pošljejo na šolanje v Avstrijo. Z njenim
odhodom se sklene slovenski prevod.
Po formalni
plati
si zgodbe epizodično sledijo v okvirčkih po tri vrstice. Zaradi
večje ekspresivnosti se včasih pojavijo pasično z okvirjem ali
brez, lahko pa se dve ali tri vrstice združijo v en sam okvir, pri
čemer risba še vedno ostaja enake velikosti. Risbe so črno-bele,
narisane s peresom in čopičem. V različnih emocionalnih momentih
se lahko spremenijo, npr. za epizodične zgodbe sta značilni
konturna in kontrastna stilizirana grafična risba z narisanim ali
nakazanim prostorom v ozadju; pri celostranskih risbah je sama risba
bolj ekspresivna, z mehkimi prehodi ali pa s podobnostmi imaginarija
iranskih zgodovinskih reliefov.
Zelo lep primer sta risbi 2500
let tiranije (str. 11) in Rajski ključ za reveže (str.
105). Ekspresivnost risbe avtorica veča tudi z različnim številom
oseb v posameznih okvirih: s sorodniki, prijatelji in z drugimi,
povezanimi z njeno zgodbo in njenim tedanjim razmišljanjem. Za
skupine grafično stiliziranih oseb, ki se ponavljajo v skoraj enakem
vzorcu, lahko rečemo, da predstavljajo eno od teles družbe. Le-to
pa je uniformirano in tudi po formalni plati enotno podrejeno režimu.
Lep primer tega je risba Objokovanje žrtev vojne (str. 98).
Marjane
Satrapi v Perzepolisu prek osebnoizpovedne pripovedi in razmišljanja
o
odraščanju v represivni državi kritizira tako islamski režim kot
tudi zahodnjaško obravnavo nazadnjaškega Irana. Namesto gole
kritike političnega režima, ki vpliva na to, da so Irančani
medijsko predstavljeni v slabi luči, Marjane v svojih grafičnih
pripovedih zavzema predvsem humanistično stališče. Če bi Perzepolis
vzeli za pogojno aktivistično obliko stripa, bi
lahko dejali, da se prej bori proti vsakršnim predsodkom kot zgolj
proti določenemu režimu. (Zoran Srdić) |