recenzije, Stripburger št.

MATJAŽ SCHMIDT:
Slovenske pravljice (in ena nemška) v stripu, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2008, 63 strani, slovenščina


Ustripljene pravljice Matjaža Schmidta so po kosih izhajale v Cicibanih v letnikih 2001/02 in 2002/03, dokler niso lanskega leta povezane v trden snop ugledale luči slovenskega neba. Mladinska knjiga je pred tem že izdala na stripovski način napravljeno zbirko nemških pravljic nemške avtorice, vendar z radostjo lahko napišem, da je slovenska različica knjige iz zbirke Velike slikanice preprosto boljša.

Schmidt, ki ga ljubitelji otroške literature in posledično ilustracije kaj dobro poznamo, se je stripkov lotil v prijazni in prijetni tehniki, kjer je grafitna linija tipično “schmidtovsko” napolnjena z večinoma svetlimi in zračnimi toni akvarelnih barv.

Pravljice, tokrat v sekvencah, so polne duhovitosti, tako v izjavah nastopajočih, ob njih dopisanih komentarjih, kakor seveda tudi v upodobitvah ljudi, vsakovrstnih pravljičnih bitij in dogajanj. Schmidt se poslužuje subtilnih podrobnosti, polnih humorja, ki ne nasmejejo le otrok; mislim si celo, da je humor namenoma večplasten in ena izmed plasti je namenjena tudi odrasli pameti. (Tako se recimo v pravljici Pastirček tri gospodične vile sončijo v nekakšnih belih enodelnih kopalkah in se prav po žensko nečimrno delajo, da spijo, vse pa z enim očesom sledijo pastirčku in čakajo, kaj bo storil …). In taka dela, ki s svojo tridimenzionalnostjo dosežejo vse vrste bralstva, so dobra.

“Služabnik bolj slabo riše” piše ob oblačku, kjer služabnik mlinarici–kraljici s podobicami oriše, kako škrat Špicparkeljc poplesuje okrog ognja in poje škratovsko pesmico, v kateri izda svoje ime, na koncu pravljice pa, zbadljivo: “Kralj se je poboljšal, kolikor se je dalo …”

V pravljici O mladeniču, ki bi rad strah spoznal nastopajo hecni zeleni vragi, ki kartajo in zraven kolnejo v obliki zvezdic, spiral in strelic. Mladenič zelo slovenskega videza dvigne enega izmed velikanskih vragov s preplašenimi očmi in mu zagrozi, da mu bo zmlel glavo …

V Grofiču Prašiču grofica v naročju drži sina prašička, grof vznak leži pred posteljo, poleg njega pa piše: “Grofa je kap.” Grofič prašič se prav po svinjsko hrani in nekdo za bogato obloženim omizjem reče: “Bogme, prašič ostane prašič za vekomaj!” Drugi pa: “Pujs prašičji!”

V Šivilji in škarjicah škarjice s porednim pogledom v izbuljenih očeh do gat razrežejo zoprno grofico, ki tuli: “Saprabolt!” (vsi zoprni ljudje imajo tako kot ona vijolično-modrikaste obraze, dobri in plemeniti pa lica rožnato-breskvastih odtenkov). Na koncu pravljice nekdaj uboga šiviljica kot samostojna podjetnica odpre “Šiviljstvo Bogdanka” z vso potrebno strojno opremo …

Avtor je uspešno in hudomušno združil mešanje arhaičnih elementov s sodobnimi. Podobno meša tudi različne nivoje slovenščine, na primer starinsko (Saprabolt!), narečno (Guspa, ne me prašat zakuga) in slengovsko (Ful sem bil ziher, da bo izi, ampak sem se zmotu!; spodaj pa sledi prevod besed “ziher” in “izi”, ne pa tudi besede “ful”!).

V Hudičevem mostu prisrčen hudič z naprej vrženo spodnjo čeljustjo in razmetanimi zobmi prisluškuje omizju, ob njem je komentar: “Hudič rad sliši, ko se ga omenja. ”Zelo hitro sezida most in si reče: “Evo, pa sem fertik!”, vaščani pa mu v zameno za most podtaknejo dušo psa Šturmija (ki je moral zaradi tega v pasjo šolo, saj je brez duše postal neznosen …)

Miklavž (Sveti Miklavž in parkelj) jaha po zasneženi pokrajini in naleti na “nekaj črnega in nemarnega” - spet eden izmed Schmidtovih simpatičnih rogatežev. Parkelj, ki mu Miklavž z mečem odbije krempelj, se ga potem, ko ga dobi nazaj, prav po otroško razveseli: “Juhej, moj krempeljček!” Zame so tovrstna pravljična, rahlo pošastna bitja (nekaj vragov in hudičev sem že omenila) Schmidtova najbolj posrečena, tem se vedno smejem. Nekako naivno hudobna so, kot bi želela biti strašna, a v resnici niso. Lep primerek je tudi povodni mož (O povodnem možu), osamljen in melanholičen kup alg z žalostnim pogledom, ki se v zadnjem kadru razleze po vodi, ko se odpravi iskat mamico, očka, bratca, sestrico in dom … Ali pa hudobni kukec iz štedilnika Pavlihove mame (Kako je Pavliha kukca prodal), ki je strašansko smešen kup saj z rožički in skrivenčeno ročico, vse, kar od njega izvemo, pa je le “PRRČ” …

Schmidt mojstrsko obvlada risbo in atmosfere: prava žena prašiča grofiča v vetrovih škornjih išče izgubljenega moža in bralec skoraj čuti veter v laseh. Verjamem, da se lahko otroci pri prebiranju podob še posebej vživijo v zgodbo. Menim, da je ilustracija v otroški literaturi lahko problematična; kadar je plehka in trivialna, nima pravega smisla. Takšna lahko zavira razvijanje čudežnih podob v otroških glavicah, saj so z lastno domišljijo sposobni ustvariti veliko bolj krasne, z barvami nabite pokrajine in premikanja v njih. Za pričujočo knjigo in podobe v njej to seveda ne drži, neklasično stripovsko slikanico priporočam otrokom vseh starosti, tja do devetdesetih.

Kaja Avberšek