Kaj imajo skupnega samostalniki iz naslova? Vse besede se začnejo z isto črko, po drugi strani pa so to tudi pojmi, ki prav dobro definirajo svet našega tokratnega portretiranca. Iztok Sitar (1962) je najbolj kontroverzni slovenski stripar. Vsaj tako se označuje v svoji lastni Zgodovini slovenskega stripa 1927-2007. Definitivno pa je Iztok eden tistih slovenskih avtorjev, ki jih pozna celotno domače stripovsko občestvo, pa tudi širši javnosti ni neznan. Svojo prepoznavnost si je v veliki meri prislužil z lastno pridnostjo, saj od albumskega prvenca (Sperma in kri) pridno nabira kilometrino in skoraj ne mine leto, da ne bi zvestim bralcem predstavil kakšnega novega naslova. V pričujočem intervjuju smo Sitarja prisilili, da se nam je izpovedal o vseh obsesijah, omenjenih v naslovu. Izpadel je edino ping pong, kar gre pripisati odporu izpraševalcev do družabnih športnih tekmovanj. Iztok se namreč (poleg vseh drugih vrlin in kreposti) ponaša tudi s slovesom podprvaka med slovenskimi striparji in stripofili v omenjeni (nedvomno zahtevni in junaški) športni panogi. O vsem ostalem, kar obljubljamo, pa - kot rečeno - v vrsticah, ki sledijo. Sitarja sta mučila JK in GR.

Začnimo pri tvojem zadnjem stripovskem albumu, Dnevniku Ane Tank. V njem se lotevaš mladinske (najstniške) tematike, ki je ena od stalnic v tvojem opusu ... Od kod izvira tvoja fascinacija nad najstnicami in njihovimi življenji? Kaj te je navdihnilo, da si se lotil tega albuma?
Kot piše že v uvodu Ane Tank, je glavna junakinja skrojena po resnični osebi, ki sem jo spoznal na nekem žuru v neki grapi pod Blegošem. Zbližala sva se, se tudi veliko pogovarjala in v kratkih fleših sem zvedel domala cel njen življenjepis. Fasciniralo me je dejstvo, koliko je že doživela kljub svoji mladosti (takrat je bila stara 17 let in na metadonu). In kaj je bolj logičnega, kot o punci, ki je videti, kot da bi prišla iz kakega najstniškega stripa, tudi narisati najstniški strip?

Opažamo, da med tvojimi ženskimi liki prevladuje določen tip: mlado (adolescentno) dekle malenkost "plastičnega" videza ... Si se nemara kot otrok igral z barbikami (ali s kakšnimi njim sorodnimi igračami)?
He, takrat še nismo poznali barbik, vsaj jaz se ne spomnim, da bi videl kakšno (so pa bile druge, bolj tumpaste punčke), je pa imela moja mlajša sestra polno raznoraznih plišastih medvedkov (ki so tudi stalnica v mojih otroških ali najstniških stripih), zajčkov in drugih kosmatih zverinic. Sam sem se najraje igral s koloysovimi miniaturnimi plastičnimi kavboji in Indijanci, ki so se v tistem času dobili poleg žvečilnega gumija (ki pa kasneje niso vplivali na moje stripe, saj razen par nedokončanih stripov iz srednje šole nisem risal vesternov). Poleg tega sem vedno zelo rad bral in ena mojih najljubših knjig v otroštvu je bila debela, v rdeče platno vezana bukla, na kateri je z zlatotiskom pisalo Sveto pismo, in v kateri je bilo od prve do zadnje strani polno kičastih ilustracij, ki so se mi takrat zdele izjemno lepe. Verjetno je name bolj vplivala ta knjiga, saj sem pozneje narisal cel kup precej pobožnih stripov, katerih vrhunec je zagotovo Zgodba o Bogu.

Sicer pa ima vsak stripar svoj tip ženske in če lahko moške protagoniste nariše na sto in en način, bo lepa ženska vedno narisana po bolj ali manj istem kopitu. Tako denimo, Crepax riše dolgonoge, vitke, že skoraj anoreksične manekenke, ki pa so čustveno izjemno hladne, za razliko od Manare, ki uživa v risanju strastnih in vročekrvnih lepotičk, ki ponavadi zaradi svoje naivnosti padajo v najbolj nemogoče erotične avanture; spet drugače riše Corben, ki je svoje junakinje obdaril z ogromnimi joški in bilderskimi postavami, Eleuteri pa vse ženske napumpa s silikonom - če naštejem samo par striparskih ženskoljubcev. Pri tako imenovanem avtorskem stripu, ki ga pri nas prakticira predvsem Stripburger, je stvar popolnoma ista, čeprav ne tako potencirana. Skratka, kolikor striparjev, toliko žensk.

Svoje albume razvrščaš v štiri kategorije: Bučmanovi (no, ta serija je verjetno zaključena), Svobodna Slovenija, Teens in Erotika. Zdi se, da meje med temi zbirkami niso vedno jasno zakoličene, še zlasti to velja za zadnji dve (Teens in Erotika). Katere so tiste subtilne podrobnosti, po katerih se odločaš, v katero zbirko boš uvrstil posamezen album?
Kar se Bučmanov tiče, materiala imam še za en album in potem bo zadeva zaključena. Vsekakor ga bom izdal v barvah (samo še pobarvati ga moram, jasno), kajti otroških črno-belih stripov nihče več ne bere, sploh pa ne mularija. Vsekakor sta prvi dve zbirki, Bučmanovi in Svobodna Slovenija najbolj profilirani, Bučmanovi opisujejo mali svet malih in vedno istih junakov, Svobodna Slovenija pa skozi oči različnih protagonistov opisuje družbeno-politično-cerkvene deviacije v velikem svetu. Tudi drugi dve zbirki, Erotika in Teens (sicer sem jo hotel najprej nasloviti Najst, potem pa sem videl, da ima zbirko z istim naslovom že Mladinska knjiga), sta po mojem dokaj jasno profilirani, je pa res, da je v sami najstniški zbirki, kar zadeva tematiko, pa tudi način risanja, velik razpon. Matilda in Tisa (ki še čaka svoj albumski ognjeni krst) sta si tako tematsko (enostranski skeči o vsakovrstnih najstniških težavah s poudarkom na ljubezni in spolnosti, razlika je samo ta, da se Matilda dogaja v današnjem času, Tisa pa v pradavnini) kot stilsko (obe sta risani v izrazitem karikaturističnem slogu) zelo podobni. Namenjeni sta mladini, ki je že prerasla Bučmanove, za Mavrico in Ano Tank, ki sicer obravnavata isto tematiko na bolj subtilen način, pa je še prezelena. Logično nadaljevanje tinejdžerske zbirke je seveda Erotika, v kateri pride spolnost, ki je v prejšnjih stripih sicer pomembna (a kot bi dejal Turk, drugorazredna tema) do pravega izraza. Ta ne manjka niti v Svobodni Sloveniji, ki je prav tako logičen korak naprej, od erotike k pornografiji (politiki), saj že star slovenski pregovor pravi, da je politika kurba. V bistvu lahko moje stripe prebirajo vse generacije.

Pred Ano Tank si kot risar sodeloval pri stripu Temna stran mavrice, ki prav tako obravnava problem zasvojenosti z mamili med najstniško populacijo. Če je omenjeni album zelo didaktičen, pa v tvoji Ani Tank - vsaj na prvi pogled - droga ni izpostavljena zgolj kot absolutni vir zla. Kakšno je v resnici tvoje mnenje o tej problematiki?
Temna stran mavrice je bil prvi album (in za zdaj tudi edini), ki sem ga zrisal po tujem scenariju, v bistvu je bil to skupinski projekt (čisto po ameriškem vzoru) producenta Cirila Horjaka, scenarista Iztoka Lovrića, koloristke Jelene Bertoncelj in moje malenkosti. Tematika je bila čisto po mojem okusu, pa tudi zanimivo mi je bilo delati po že narejenem scenariju. Jaz namreč pri svojih stripih scenarij vedno pišem sproti. Začetek in konec ter okvirno zgodbo imam sicer že narejene, dialoge pa pišem vzporedno z risanjem stripa. To vsekakor ni najboljši način (ampak tako sem se pač navadil) in predvsem pri celovečercih (stripih albumskega obsega) se mi večkrat zgodi, da bodisi skrenem z začrtane poti ali pa, kar je še huje, sploh izgubim rdečo nit in se zgodba začne odvijati čisto drugače, kot sem si prvotno zamislil. Pri Mavrici imam še en rekord, narisal sem jo namreč v pičlih dveh mesecih (svoj prvi album Spermo in kri, ki je istega obsega, sem risal dve leti!), kar pa upam, da se ne pozna pri kvaliteti. Mavrica je tudi strip, ki je izšel v najvišji nakladi v zgodovini slovenskega stripa, v 40.000 izvodih, po drugi strani pa je zelo cenjen med zbiralci in ga je težko dobiti. Strip so namreč brezplačno delili v višjih razredih devetletke (ni bil na prodaj v prosti prodaji), kaj se pa zgodi z brezplačniki, pa vsi vemo: končajo v kontejnerjih za star papir.

Kar se tiče mojega odnosa do drog, sem bolj pristaš legalnih drog, kot sta alkohol in nikotin, kot ilegalnih, čeprav sem v srednji šoli poskusil tudi slednje. Pri Ani Tank je lepo vidno, da so situacije, ki sem jih sam doživel (prvi stik z alkoholom, cigaretami, travo in elesdejem) opisane veliko bolj doživeto kot kasneje s heroinom, s katerim nimam nobenih izkušenj in sem ga opisoval zgolj po pripovedovanju prijateljice ter prepisoval iz različnih, večinoma strokovnih knjig (tukaj mi je bila v veliko pomoč predvsem knjiga Vita Flakerja: Živeti s heroinom, ki je bila napisana na podlagi raziskav in intervjujev z narkomani).

Recimo zdaj še kakšno o neki drugi drogi, opiju. Tistemu za ljudstvo. Kar nekaj tvojih albumov (in kratkih zgodb) bolj ali manj ostro kritizira RKC. Kje je praizvor tega konflikta? Ali gre za kakšne osebne travme iz otroštva?
He, za razliko od Svetlane Makarovič, ki je v različnih intervjujih večkrat opisovala svoje travme iz otroštva, jaz na srečo nisem imel nobenih takih problemov. V bistvu nimam ničesar proti veri kot taki, dokler je osebna stvar vsakega posameznika, zaradi mene lahko vsak veruje v kar hoče, Kristusa, Alaha ali kurji krempeljc, ne prenesem pa cerkve kot inštitucije, ki v laični in sekularni družbi pač nima kaj iskati. Sicer sem se že malce utrudil od tega donkihotovskega boja z mlini na veter, ker itak vem, da s svojim kritičnim pisanjem o katoliški cerkvi ne bom ničesar dosegel in da proti njej nimam nobenih možnosti, ker kaj sem jaz, navaden smrtnik, proti katoliški cerkvi, ki je večna. Tako, kot je večna človeška neumnost. Ko pa človeške neumnosti enkrat ne bo več, zagotovo ne bo več tudi katoliške cerkve. In seveda tudi nobene druge.

Z Zgodbo o Bogu si storil še korak dlje. Če v albumu Črni možje, bele kosti, na primer, kritiziraš pretežno cerkev kot institucijo, je Zgodba o bogu pravi ateistični manifest. Ali je po tvojem mnenju vsakršno verovanje res zgolj ovira na poti človekovega napredka, brez katere bi ljudje že v kameni dobi osvajali vesolje (kot namiguje eden od tvojih stripov)?
Ja.

Navzlic temu odporu do vere in cerkve pa je znano, da si profesionalno sodeloval z desnimi in celo cerkvenimi mediji. Kako je prišlo do prekinitve te nenavadne poslovne zveze? Ali so "črni možje" kdaj dešifrirali tvoj psevdonim (Ninel)?
Dejstvo je, da je desnica intelektualno izjemno šibka (pa ne mislim samo pri nas, ampak na splošno), sploh na umetniškem področju. Če vzamemo za primer strip, lahko od osemdesetih obravnavanih avtorjev v Zgodovini slovenskega stripa desničarje preštejemo na prste ene roke (pa še bo kakšen prst ostal, če ne šteje ravno mizar). Zanimivo je tudi, da je bil že prvi slovenski strip Zamorček Bu-ci-bu, ki je izšel leta 1927, politična alegorija, v kateri je avtor Milko Bambič nostradamusovsko napovedal propad Mussolinija. Podobna situacija je tudi pri karikaturistih, saj so z izjemo Mikija Mustra (ki občasno riše za Reporter) vsi bolj ali manj levičarji. Do sodelovanja s Slovencem je prišlo čisto po naključju, namreč njihovo karikaturistko Aljano Primožič je v Pulitzer-Hearstovem slogu prevzel Bauer iz Slovenskih novic. V matičnem uredništvu ji niso hoteli delati težav s trimesečnim odpovednim rokom in podobnimi blokadami, dali pa so ji pogoj, da mora pred odhodom h konkurenčnemu časopisu poiskati zamenjavo. Takrat se je spomnila name, poznala sva se namreč že od prej, ko sem jaz delal kot grafični oblikovalec v nekem embalažnem podjetju v Škofji Loki, ona pa je bila v kranjski Iskri zadolžena za embalažo in jo je tako zanesla pot tudi v Škofjo Loko. Jaz sem ponudbo seveda sprejel z obema rokama, takoj naslednji dan odpovedal službo in začel risati karikature za Slovenca. Resnici na ljubo moram reči, da so bile tiste karikature čisti poden, to je bil pač moj prvi izlet v politično karikaturo in takrat sem se šele učil risati obraze politikov, po drugi strani pa so bile moje karikature vsebinsko precej mlačne, na kar so me vedno opozarjali uredniki, češ da sem premalo radikalen do Kučana in komunistov, tako da na koncu ni bil nihče prav zadovoljen, ne jaz, ne oni, sem pa vseeno zdržal dve leti in pol, to se pravi, do samega neslavnega propada časopisa. No, drugače pa sem rad risal karikature in proti koncu mi je že uspelo zadeti kakšnega politika. Že na prvi karikaturi sem se podpisal s psevdonimom Ninel, češ, če že rišem desničarske karikature, pa naj bo vsaj podpis levičarski. Leninov anagram so v uredništvu dešifrirali šele čez dobro leto, pa še to po zaslugi nekega jeznega možakarja, ki se je v pismih bralcev retorično spraševal, če bi karikaturistu dovolili tudi, da se podpisuje s Hitlerjevim anagramom, saj da gre ravno tako za diktatorja. Pa zaradi tega nisem imel nobenih problemov na uredništvu, niti jezni niso bili, samo smejali so se. Šele dosti kasneje sem zvedel, da je Ninel v resnici rusko, pravzaprav sovjetsko žensko ime. Ko je leta 1924 umrl vodja oktobrske revolucije, je na stotine ljudi svojim novorojenim sinovom dajalo ime Lenin, ker pa so bile deklice s tem prikrajšane, je centralni komite sklenil, da bo ženska oblika imena Ninel.

Začeli smo pri tvojemu zadnjemu albumu, vrniva se zdaj k tvojim začetkom ... Tvoj debitantski album, Sperma in kri, se na likovno-formalni ravni zelo razlikuje od kasnejših, dosti bolj eksperimentalen je. Pozneje si razvil bolj preprost slog, dostopnejši širšemu krogu bralcev ... Je bil ta preobrat zavesten, oziroma kako je do njega prišlo?
No, če začnem čisto od začetka (in ne štejem objav v osnovnošolskih glasilih) sem prvi strip objavil v orwellovskem letu 1984 v literarni reviji Mentor. To je bil enostranski strip v eni sami sliki pod precejšnim Moebiusovim vplivom Kdo je ubil risarja stripov? Potem sem do leta 1990, ko je izšel moj prvi album, objavil kup kratkih, največkrat enostranskih stripov, v ravno tako raznoraznih literarnih revijah predvsem lokalnega značaja. Leta 1987 sem narisal Povratak malog princa, prvi strip v takoimenovanem lesoreznem slogu (kot ga je v Delovi kritiki označil Branko Sosič), ki je bil uvertura v albumsko Spermo in kri. Takrat so mi bili zelo všeč (seveda so mi še zdaj) grafični stripi Sergia Toppija in Igorja Kordeja, in tako sem se tudi sam odločil za izrazito ekspresivni grafični slog. Ko sem tako po dolgem času dokončal Spermo in kri (takrat sem še hodil v službo in risal bolj občasno), sem jo ponudil parim založbam in časopisom, vendar stripa s tako hermetično risbo in vsebino pač nihče ni hotel objaviti, zato mi ni preostalo drugega, kot da jo objavim v samozaložbi. Računal sem, da bom s stripom lahko še kaj zaslužil, če bom prodal večino od petstotoh izvodov, kolikor je bila naklada, vendar se je kaj kmalu izkazalo, da nisem imel zastonj samih cvekov pri matematiki: prodal sem namreč samo nekaj deset izvodov. Po tem mini finančnem zlomu sem spoznal, da se z art stripom pač ne bom mogel preživljati, se odločil za komercialnejši pristop in tako čez dve leti začel v Dnevniku objavljati Bučmanove, kar pa je že druga zgodba.

Če smo natančni, je v tvojem opusu še en album, ki se po svoji eksperimentalni oziroma formalistični naravi lahko uvršča ob bok Spermi in krvi ... Zgodbo o bogu smo že omenili. Kako je prišlo do tega, da si se odločil ustvariti tako konceptualen album?
S tiskarjem, ki mi je stiskal prvih devet albumov, sva nekoč v oštariji skupaj popivala in v trenutku pijanske velikodušnosti mi je obljubil, da mi bo deseti album natisnil zastonj. Ker take obljube ponavadi izpuhtijo v dim, kakor hitro človek prežene mačka, sem moral hitro delovati in tako sem mu že čez par dni prinesel naslovnico ter eno samo tablo s šestimi praznimi kvadrati, ki naj bi bila tiskana na šestdesetih notranjih straneh. Mačkasti tiskar je nekaj časa z mežikajoče zabuhlimi očmi nejeverno gledal prinešeni material, potem pa začel s hlipajočim glasom stokati, da bi bilo dovolj že pol toliko strani, da ne bi šlo preveč papirja v nič, vendar sem mu odvrnil, da pri takem stripu človek pač ne sme biti malenkosten, s čimer se je nazadnje tudi on strinjal in tako je nastala Zgodba o bogu.

To je urbana legenda o nastanku tega albuma in čeprav sem ga imel v mislih že prej, je prav dana situacija pripomogla k njegovi takojšni uresničitvi; z njim pa sem hotel povedati samo to, za kar je Dawkins v svoji knjigi Bog kot zabloda potreboval celih 416 na gosto popisanih strani: da boga pač ni.

Ko že govorimo o slogovnih zadevah: videti je, da si prizadevaš ohranjati plemenito tradicijo bravurozne risbe s čopičem. Kateri risarji, stripovski in ostali, so ti pri tem v največjo oporo in inspiracijo?
Čopič mi res najbolj paše. Začetne srednješolske stripe sem sicer risal s peresom, s katerim pa se nekako nisva nikoli spoprijateljila, zato je bil rezultat precej klavrn. Potem sem pero zamenjal z nalivnikom, s katerim sem zrisal celo Spermo in kri, pri večjih površinah pa sem si pomagal s čopičem, ki sem mu ostal zvest do danes.

Že prej sem omenil Toppija, ki sem ga poleg Moebiusa, Crepaxa, Corbena, Bilala in Picharda v italijanskih revijah in albumih spoznal že v ranih srednješolskih letih. Ti so bili poleg standardnih kavbojk, zaradi katerih smo nekajkrat na leto sploh hodili v italijansko Gorico, obvezen nakup. Od naših avtorjev je bil celi generaciji striparjev z oblikovne šole (poleg mene so takrat gulili šolske klopi še Jure Kalan, Romeo Štrakl, Srečko Bajda, Zoran Smiljanić, Tomaž Lavrič in Dušan Kastelic, vendar se med sabo nismo vsi poznali, ker smo bili v različnih letnikih) vzor zagrebški Novi kvadrat z Igorjem Kordejem in Mirkom Ilićem na čelu, ki je takrat imel popolnoma drugačen, svež in inovativen pristop do stripovskega medija. Seveda je bilo potem še veliko avtorjev, ki so mi bili všeč, če bi hotel vse našteti, spisek bi bil predolg, omeniti pa moram vsaj še Milazza s svojo fantastično skiciozno risbo, mojstra črnobelih odnosov Berneta in genialnega virtuoza s čopičem Baudoina. Za slednjega bi si zelo želel, da bi ga Stripburger kdaj v bližnji prihodnosti uvrstil v zbirko Ambasada strip.

Vemo, da poleg risanja stripov del svoje kreativne energije namenjaš tudi stripovski teoriji in kritiki ... Zakaj se ti zdi pomembno, da v slovenski stripovski zgodovini ne sodeluješ samo kot njen dejaven (so)tvorec, pač pa tudi kot njen kronist in interpret? Tvoje delo na tem področju je kulminiralo v monumentalni Zgodovini slovenskega stripa. Zdi se, da je bil prvi korak na poti do nje obsežen članek na to temo, ki si ga objavil v reviji Strip Bumerang. Ali si o pregledu slovenskega stripa razmišljal že pred tem?
V bistvu se je vse skupaj začelo, ko so me ustvarjalci srbske spletne strani z neizgovorljivim imenom UPPS (Udruženje za promociju i produkciju stripa) pred kakimi petimi leti zaprosili, da bi kot slovenski predstavnik sodeloval pri stripovskem leksikonu jugoslovanskih avtorjev. Ponudbo sem seveda z veseljem sprejel, saj sem se že od srednje šole naprej zanimal tudi za teorijo stripa in sistematično zbiral članke, recenzije ter biografije avtorjev, ki so bili objavljeni v različnih časopisih in revijah po celi Jugoslaviji. Tako sem kronološko obdelal kakih desetih slovenskih striparjev, od Milka Bambiča do Kostje Gatnika, nakar me je prešinilo, da je to v bistvu zgodovina slovenskega stripa skozi biografije avtorjev in da bi to lahko objavil v Sloveniji. K temu me je še bolj utrdilo prepričanje, ko je bila leta 2006 v Celju postavljena druga razstava slovenskega stripa s spremljajočim katalogom, ki je bil za razliko od prvega pred desetimi leti (v katerem je Irena Čerčnik napisala sijajno študijo o slovenskem stripu) konceptualno izredno slabo zastavljen, s površnimi in subjektivnimi teksti ter odsotnostjo nekaterih eminentnih avtorjev, za nameček pa so se zraven po bogve kakšni logiki prištulili še animatorji, ki s stripom res nimajo popolnoma nobene zveze. Tako sem v dobrega pol leta napisal obširen pregled našega stripa - čeprav v Sloveniji ni izšlo veliko teoretskih del, pa so mi poleg člankov iz lastnega arhiva bili v veliko pomoč zgoraj omenjeni tekst Irene Čerčnik, članki o stripu izpod peresa Iva Antiča in Cirila Galeta v Srpu in knjiga XX. stoletje Iva Štandekerja) in ga najprej hotel objaviti kot podlistek v kakšnem dnevnem časopisu (z enim sem imel že neformalni razgovor), potem pa se je ravno takrat kot strela z jasnega pojavil Strip Bumerang entuziasta Vojka Volavška. Ta mi je predlagal, da bi celoten tekst objavil v njegovi reviji, kar se je potem v majski številki tudi zgodilo. Ta kratek stripovski pregled je naletel na izredno pozitivne kritike med poznavalci, še posebej je bil všeč Maxu Modicu z Mladine, ki je nanj opozoril Sama Ruglja iz založbe Umco. Z Rugljem sva takoj našla skupni jezik (on se je že prej zanimal za strip, skupaj s Smiljanićem sta že pred leti napisala knjigo o stripovskih junakih na filmskem platnu, izdaja pa tudi Smiljanićeve Meksikajnarje), tako da sem v naslednjih mesecih še razširil in dopolnil tekst, napisal stripografijo avtorjev in skeniral stripe za slikovni del gradiva. Največ problemov sem imel s skeniranjem starih časopisnih stripov, za katere nisem mogel dobiti originalov. Včasih sem kakšno stran delal tudi več dni in preklinjal dan, ko sem se lotil tega posla. No, nazadnje je knjiga le izšla in kljub nekaterim napakam in pomanjkljivostim vseeno mislim, da je to do zdaj najbolj temeljit in objektiven pregled slovenskega stripa.

Iluzorno bi bilo pričakovati, da lahko takšno delo zadovolji vse bralce. Polemike je zbudila že na videz manj pomembna podrobnost, naslovnica. Kako to, da si zanjo uporabil ilustracijo srbskega avtorja (Vladana Nikolića)? Ali ima pri tem prste vmes tvoja prislovična balkanofilija?
Ja, glede naslovnice sem pa res slišal marsikatero krepko, v bistvu ni bila nikomur všeč, ne kolegom, ne kritikom in ne kupcem. Najprej sem hotel za naslovnico uporabiti miks devetih najbolj znanih stripovskih junakov, od Bu-ci-buja, preko Zvitorepca in Kavboja Pipca do Diareje v devetih kvadratih (tri slike v treh vrstah), vendar mi končna podoba ni bila nikakor všeč, tako da sem to misel opustil. Potem sem na naslovnico hotel dati kako Lavričevo ilustracijo iz Mladine, ki bi imela kako zvezo s stripom (nisem pa hotel izpostavljati nobenega konkretnega junaka), vendar nisem našel nobene take, ki bi odgovarjala vsebini knjige. Nato sem pri pregledovanju starih Stripburgerjev naletel na sijajno Nikolićevo ilustracijo zgrbljenega starčka, ki sedi na pručki, v rokah pa drži sprehajalno palico, ki je pravkar začela zeleneti, kar se mi je zdela odlična alegorija na preporod slovenskega stripa, tako da sem jo z veseljem postavil na naslovno stran. Največ pripomb je bilo seveda na nacionalnost avtorja, kar pa se mi ob siceršnji slovenski zaplankanosti ne zdi nič čudnega in samo mislim si lahko, kaj bi šele bilo, če bi ob že legendarni slovenski nevoščljivosti na naslovnici izpostavil kakega slovenskega avtorja. To bi jih šele slišal!

Omenjena knjiga bralca postavi pred presenetljivo dejstvo: dokazuje namreč, da je zgodovina našega stripa mnogo bolj pestra, kot je videti na prvi pogled. V njej si zbral impresivno število avtorjev, ki so se pri nas kdaj ukvarjali s stripom (mimogrede, koliko jih je ?). Kaj je po tvojem mnenju razlog, da temu navkljub strip pri nas ni bolj viden?
Ko sem ob osemdesetletnici slovenskega stripa začel pisati tekst, se mi je zdelo najbolj logično, da bi obravnaval osemdeset avtorjev, čeprav sem sprva dvomil, da jih bom sploh našel toliko. Vendar pa je brskanje po lastnem arhivu in preperelih časopisih obrodilo sadove in preseglo vsa pričakovanja, tako da se jih je na koncu zbralo čez sto in sem moral narediti izbor. Edini kriterij je bila kvaliteta, avtor je tako moral imeti objavljen vsaj en dober večstranski strip, da je bil uvrščen v knjigo (pri ženskah sem si dovolil pozitivno diskriminacijo, tako da je bil dovolj že en enostranski strip). Tako je v knjigi predstavljenih nekaj avtorjev z izredno skromnim, a kvalitetnim opusom, nekaterih drugih z neprimerno večjo kilometrino pa glede na kvaliteto pač nisem uvrstil. So pa na koncu knjige v bibliografskem delu omenjeni skoraj vsi, ki so premierno objavljali v Sloveniji, tako da pridemo do končnega števila stodesetih avtorjev. Bi pa danes vsekakor naredil malce drugačen izbor in pri nekaterih napisal drugačen tekst, ampak tako pač je, šele ko je knjiga izdana, vidiš kaj bi lahko naredil bolje. Sicer pa imam v bližnji prihodnosti v načrtu namesto ponatisa (knjiga je bila namreč razprodana v slabe pol leta) novo, razširjeno izdajo z avtorji, ki jih iz objektivnih razlogov ni v tej izdaji (ker pač do takrat niso še nič narisali) ter starejšimi zamolčanimi avtorji, o katerih nisem imel nobenih podatkov; in pa, seveda, knjiga bo obvezno v barvah.

Kar se tiče drugega dela vprašanja, mislim da je v Sloveniji strip v zadnjem času zelo viden, razen tam, kjer bi izvorno moral biti, v časopisih. Imamo specializirano knjigarno s stripi, Strip.art.nico Buch, v kateri potekajo tudi družabna srečanja in raznorazne predstavitve albumov; zelo obiskan stripovski forum Striparno, na katerem je pred leti potekala prava mala vojna zaradi različnih pogledov na produkcijo in financiranje stripa pri nas, kar pa je le še en dokaz, da smo postali prava stripovska nacija; občasne stripovske bazarje; televizijske oddaje o stripu in okoli njega; malo morje člankov, recenzij in kritik v našem časopisju; mesečno revijo klasičnega stripa Strip Bumerang, o kateri smo pred leti lahko samo sanjali in o kateri lahko sanjajo tudi stripovsko veliko bolj razvite države v regiji; izjemna dela svetovnega stripa v slovenščini, če jih naštejem samo nekaj: Goražde, Odeje, Maus, Perzepolis, Gemma Bovery, Stigme, Na božjastni poti, Svet duhov in pa omeniti moram še izjemno teoretsko delo Kako brati Jaka Racmana; albume domačih avtorjev: Lavriča, Smiljanića, Bertonclja, Kocipra, Horjaka, Kocjana, Lunačka in drugih; seveda pa nikakor ne smemo pozabiti na prvoborce Mladino in Stripburger, ki si vsekakor zaslužita borčevsko penzijo. Poleg tega pa strip tudi na državnem nivoju ni več enfant terrible nacionalne kulture, saj je bil Tomaž Lavrič pred leti nominiran za nagrado Prešernovega sklada (ki je žal ni dobil), letos pa jo je (med drugim tudi za strip) prejel Kostja Gatnik (čeravno na podelitvi legendarne Magne Purge sploh niso omenili). Lahko rečem, da se stripu še ni godilo tako dobro kot zdaj (kako se godi avtorjem z mizernimi honorarji je druga zgodba), če pa bi množično prišel še v časopise, bi bila slika skoraj popolna.

Striparji so (smo) znani kot introvertiranci in samotarji, ti pa skrbiš, vsaj enkrat letno, za družabno animacijo znotraj stripovske scene. Kdaj (in kako) si začel s to tradicijo?
Leta 2002 sva bila z Lavričem kot predstavnika Slovenije povabljena na balkanski festival stripa v Solun. Že na letalu sva se spoznala s hrvaško delegacijo (skupaj smo namreč poleteli z dunajskega letališča), Darkom Macanom, Štefom Bartolićem in Dušanom Gačićem, s katerimi sva se takoj ujela, ko pa sva s Štefom odkrila še najino skupno ljubezen do hladnega piva (ki se je začela že na letalu in nadaljevala cel vikend v Solunu) smo sploh postali nerazdružljivi. V hotelu se nam je pridružila še srbska delegacija z Zografom na čelu (Jugoslovani smo se sploh držali bolj zase) in skupaj smo v Solunu potem preživeli tri nepozabne žuristične dni (ter predvsem noči). Da se vsa stvar ne bi kar tako končala, smo se ob vrnitvi domov dogovorili, da se naslednje leto spet srečamo (takrat še ni bilo toliko stripovskih festivalov kot zdaj, ko ima že skoraj vsaka vas v Jugi svojega) in to maja pri meni doma na pikniku. Srbi iz razumljivih razlogov niso mogli prit, je pa hrvaška delegacija prišla v popolni postavi, kar je bil zametek tradicionalnega stripovskega piknika ob dnevu mladosti, in starim solunskim borcem (kot smo se v šali imenovali) so se kasneje pridružili še nekateri drugi striparji iz Slovenije in Hrvaške. Edini problem je prostor, ki je precej omejen, tako da kakšno večje število udeležencev pač ni možno. V zadnjem času je iniciativo na tem področju prevzel Sandi Buh, ki vsako leto aprila za najbolj zveste kupce, zbiratelje in striparje v Kozarjah na obrobju Ljubljane organizira pravo roštiljado, ki se je ne bi sramovali niti v Leskovcu. Da pa bo mera polna, je poskrbelo še društvo Stripoholik, ki v režiji Darka Tomića vsak konec julija priredi za člane in simpatizerje velik piknik v Kamni Gorici. No, če Slovenci že nimamo nobenega stripovskega festivala, nam pa vsaj stripovskih piknikov ne manjka.

 
Eni od tvojih velikih strasti pa vendar še nisi posvetil samostojnega albuma. Kdaj lahko pričakujemo album o picah oziroma o tvoji ljubezni do te kulinarične specialitete?
He, he, v Bučmanovih sem narisal kar nekaj pasičnih stripov s pico v glavni vlogi, sicer pa je pica v stranski vlogi prisotna skorajda v vseh mojih albumih, pri stripu 4000 je celo vzrok, da se je glavni junak znašel v tistem usodnem tavčarjevskem letu, torej, če ne bi bilo pice, sploh ne bi bilo tega stripa. Sicer pa pice veliko raje jem kot rišem. In pica mora biti seveda z jajcem, pica brez jajca je kot riba brez bicikla. Zraven pa obvezno mora biti mrtvo hladno pivo!

p.s. opravičujem se bralcem, še bolj pa raznim jezikovnim dušebrižnikom, če bodo slučajno brali ta intervju, ker je v zgornjem odgovoru skoraj v vsakem stavku beseda pica in v ostalih strip, ampak če že govoriš o picah in stripih, pač ne gre drugače.