Vedno, kadar se v Sloveniji piše o stripih, se sestavek začne podobno: da je bilo branje stripov  nekoč manjvredno početje, rezervirano za odraščajoče najstnike, da se stripa še vedno ne obravnava kot umetnost, da strip pri nas še vedno ne predstavlja velike finančne perspektive. To je morda za  založnike, kot tudi avtorje, resen problem, vendar pa stripovska scena s ponavljanjem že znanih dejstev ne more biti uspešna v komunikaciji z javnostjo oziroma s potencialnimi novimi bralci.

S tovrstnimi splošnimi članki namreč potrjujemo dejstva, ki so znana že več desetletij. Mislim, da zdaj, ko velika večina Slovencev pozna Mikija Mustra in se Art Spiegelman pojavlja že v učbenikih, ne potrebujemo več tovrstnih člankov, ki bi nam ponovno podajali splošno znanje s področja stripa. Čeprav vedno znova enačimo strip z literaturo, pozabljamo, da je jezik živa tvorba, ki se spreminja. Stripovski jezik se torej neprestano dopolnjuje in sledi napredku. Prihaja vse več stripovskih avtorjev, neobremenjenih z ustaljenimi definicijami, vsidranimi v glavah ljudi, na primer s pripovedovanjem zgodbe v sekvencah in s pomočjo oblačkov[1].

Ne le jezik, tudi branje stripov se je korenito spremenilo. Danes namreč človek potrebuje tudi predznanje, da bi lahko polno užival v njih. S tem ne mislim le predznanje o vedah, ki jih obravnavamo kot del splošne izobrazbe. Bralec za mnoga dela potrebuje predznanje tudi o stripih. Poznavanje osnovnih stripovskih del, „stripovskih klasikov“, je kar nekaj stripovskim avtorjem postalo nekakšna povsem samoumevna predpostavka. Tu lahko preskočimo očitna sklicevanja oz. aluzije na druge stripe, na primer na The Peanuts, katerega junaki ali motivi se pojavljajo v kratkih stripih denimo Arta Spiegelmana (Abstract Thought is a Warm Puppy), Setha (Good Grief!) in Chrisa Warea (Charlie Brown, Snoopy, Linus, Lucy, …). Enako lahko mirne vesti preskočimo tudi bežno omenjanje stripovske scene v dnevniških stripih Julie Doucet (My New York Diary), nikakor pa ne moremo mimo dejstva, da je branje stripov kanadske trojice striparjev: Setha, Chesterja Browna in Joeja Matta, popolno šele takrat, ko preko stripov spoznamo karakter vsakega izmed njih. Ta trojica je namreč tudi v zasebnem življenju v prijateljskih odnosih in ker so njihovi stripi pogosto avtobiografski, se lahko v stripih enega pojavljajo tudi ostali. V praksi to pomeni, da posamezni zbadljivi in nesramni komentarji Setha v Mattovih stripih (The Poor Bastard), zazvenijo povsem drugače, saj Seth sebe v svojih stripih predstavlja kot nerazumljenega romantika, ki nikomur ne bi zabrusil ničesar žaljivega (Its a Good Life if You don't Weaken). V The Poor Bastard lahko spremljamo tudi telefonski pogovor, kjer Joe Matt obnavlja zgodbo enega izmed svojih najljubših zgodnjih stripov iz serije Peanuts. Prav tako zanimiv je strip Lewisa Trondheima Emmaüs (Racham Poutch, 1991), kjer so reproducirani štirje kadri iz že omenjenega Mausa. V njih se Art pritožuje nad dejstvom, da so vsi njegovi sorodniki za zgodbo njegovega očeta že pograbili vse obetavne medije (film, tv serija in roman)[2], njemu pa tako preostane le strip. Bralec brez predznanja o Mausu nima kaj dosti od branja tovrstnega dela.

Kar se tiče stripovskega jezika, je ta v letu 2009 krenil v nove smeri. Morda najbolj opazno v Driven by Lemons (J.W. Cotter, Adhouse Books) in Asterios Polyp (David Mazzucchelli, Pantheon). Prvi strip so kritiki označili za dnevnik, ki bi ga napisal norec, ga postavili na seznam najboljših stripov preteklega leta in ga predstavljali kot nekaj najbolj inovativnega po Chrisu Wareu. Celoten strip je tudi v resnici zasnovan v obliki Moleskineovega dnevnika, v katerega bi bolnik prerisoval svoje misli. Tako nam strip ponuja pravzaprav vse – od težkega in zgoščenega branja, ki nam pove bolj malo, kakor so tudi naše misli včasih prazne, pa vse do lahkih in hitrih kadrov, skozi katere se prebijemo v nekaj sekundah. Enako kot dinamika branja se spreminja tudi grafični stil. Ta skače od natančnih skic s svinčnikov do kopice črnih kadrov, očitno izrisanih zelo na hitro. Po zgodbovni plati nas strip sicer pusti nekoliko nepotešene, saj ni klasičnega dramaturškega trikotnika, je le niz na videz nepovezanih dogodkov. Toda Cotter nam zgodbe ne servira na pladnju, temveč jo snujemo sami. Driven by Lemons tako postane zgodba o človeku na robu samomora (ali ga je morda že poskusil storiti?), ki mu na koncu vendarle uspe doseči nek cilj v življenju, toda hkrati nam avtor še vedno sugerira, da gre za norca, za katerega je žarek upanja lahko že v naslednjem trenutku najbolj pogubna misel. Tesnoben občutek, ki ga bralec doživi na začetku, tako po koncu branja ne izgine, temveč se morda le še okrepi. Si delo res zasluži naziv enega izmed boljših stripov v minulem letu?

Sam menim, da nam avtor ponuja odlično izhodišče za stripovski jezik, ki pa bi lahko bil v mnogih  pogledih še bolj dognan. Lahko bi rekli, da gre za nekakšen prototipski izdelek, ki ponuja idejo o neskončnih stripovskih možnostih. Toda resnici na ljubo je tovrstnih poizkusov bilo že kar nekaj. Eden mojih najljubših eksperimentalnih avtorjev je Nizozemec Stefan van Dinther, ki je v stripu CHRZ (Bries, 2005) sposoben na eni sami strani predstaviti dogajanje iz kar devetih različnih točk: simultano in predvsem čudovito berljivo. Drugi „pionirski“ strip je prezrti mini album The Heroic Mosh of Mary's Son (Malcy Duff, Missing Twin Publishing, 2008). To je čudovito neprenteciozna zgodba, na katero sem med sicer precej neopaznimi škotskimi stripi naletel po naključju. Zgodba govori o sanjah, ki jih sanja najstnik, spočet na rock koncertu. Ta okviren opis ne more zaobjeti dejstva, da je strip neverjetno odbit: tako grafično, kjer se avtorica namesto risb poslužuje včasih fotografij, včasih kar besed, človeške figure pa so iznakažene do te mere, da jih od metel ločimo le po tem, da govorijo, kakor tudi po pripovedni plati. Ta se začne zelo podrobno, objektivno in konča zmedeno, subjektivno. CHRZ morda res ni dnevnik norca, Mosh of Mary's Son pa je v svoji zasnovi vsaj malo podoben stripu Driven by Lemons, a je tekmo izgubil v premajhni prepoznavnosti, kar je seveda posledica tako drugačnih trgov, kot tudi velikosti založnikov, promotorjev itd ... Toda kot že rečeno:  Mosh of Mary's Son je nepretenciozen strip, namenjen sladokuscem, Driven by Lemons pa je premišljen izdelek v lepih barvah in trdih platnicah.

Drugi zanimiv strip preteklega leta je Asterios Polyp. Ta je bil zavoljo odličnega Davida Mazzucchellia (od Steklenega mesta je to njegov prvi album) uspešnica že pred lastnim izidom. Redko se je o kakem stripu toliko govorilo še pred njegovim izidom, kar je še en dokaz o razvoju stripa. Kljub temu pri kritikih ni doživel tolikšnega navdušenja in z njimi se tudi sam strinjam. Strip je daleč od slabega, a nikakor ne izpolni pričakovanj. Gre za tipično ljubezensko pripoved med navidez nezdružljima osebnostima, ki ju združi usoda. Poln je neverjetno dobro izpeljanih, doslej še nevidenih grafičnih rešitev.  Odlično je denimo spletanje oblačkov, ko se glavna junaka zbližujeta, ali način, kako se svetloba (pozornost) s plahe deklice počasi pomika na dominantnega moškega ... Po drugi strani se med branjem ne moremo otresti občutka, da je zgodba v drugem planu, vzdušje in karakterji  pa se kažejo le skozi igro svetlob in barv, saj je risba prav arhitekturno hladna. To je bil tudi namen avtorja - glavni junak je namreč arhitekt. Vsaj po mojem mnenju je to napaka, kajti tako dobimo vpogled v urejen, a hladen lik, kar se žal prenese tudi na samo knjigo: strip je estetski, a hladen. Tako nam Asterios Polyp ne ponuja veliko razlogov za njegovo ponovno branje, kajti pozornemu bralcu so vsa presenečenja ponujena na pladnju.

Ravno na primeru Asterios Polypa in Driven by Lemons se ponovno odpira vprašanje, kakšno je idealno razmerje med zgodbo in grafično podobo. Odgovor je pravzaprav precej enostaven. Če sem v uvodu napisal, da je težnja po (iz)enačevanju stripa in literature prisotna (in gotovo tudi nujna), mora biti tudi dosledna. Tako bo počasi treba dojeti, da je postalo izražanje v stripu ravno tako raznoliko, kakor je velika razlika med različnimi literaturnimi izrazi. Nekoč izključno klasične pripovedi danes dovoljujejo tudi odklone od „pričakovanih“ vzorcev. Taka je zbirka Abstract Comics (Drawn and Quarterly, 2009). Ti večinoma enostranski, lirično eksperimentalni stripi se morda bolj kot z literaturo spogledujejo s slikarstvom. Po drugi strani strip Alan's War (La Guerre d'Alan, Emmanuel Guibert, L'Association, 2000-2008) funkcijo sicer odlične risbe postavlja na nekoliko stranski tir. Zgodba o veteranu druge svetovne vojne je mojstrsko izpeljana na način, ki se ga ne bi sramoval noben resen roman. Sam avtor je v uvodu zapisal, da je z okrnjeno risbo (v zelo zanimivi tehniki vodnega risanja, narisane so navadno le figure in pomembni predmeti, včasih pa so ozadja kar prazna in bela) hotel doseči, da si bralec sam v mislih izriše določene prizore. Poudaril je, da je zgodba nastajala na osnovi pričevanj precej let po vojni, kar pomeni, da so bili določeni spomini že pozabljeni, ostale so le bistvene stvari. Ta dva skrajna primera nam kažeta neprimerljivost določenih del, pa tudi to, da stripe ne rišejo več le samo striparji, temveč tudi oblikovalci ali pisatelji. Strip postaja predmet sporazumevanja, kjer lahko pisatelj neopisljiv občutek podkrepi s sliko, grafični oblikovalec pa svojim slikam doda besedilni opis. Slednje nas pravzaprav vodi do miselnosti, ki jo zagovarja Wostok. V Mali antologiji turbo folk stripov (Turbo pekmez, marmelada: pontonski mostovi, Forum, 2006) piše, da bi se pravzaprav vsi morali ukvarjati s stripom, da strip ne sme (p)ostati domena teoretskih in avtorskih elit, temveč mora biti vedno odprt do novih in kreativnih pristopov. S tem sicer ni nič narobe, a vsaj po mojem mnenju ta medij lahko do popolnosti izkoristi le stripar, torej tisti, ki je sposoben potegniti največ tako iz literature, kot iz grafičnega oblikovanja. Taki mojstri, hočeš nočeš, ostajajo Art Spiegelman, David B., Daniel Clowes in podobni, torej ljudje, ki morda niso „pionirji“ novega stripovskega jezika, ampak jezik preprosto obvladajo.

Tako. Članek, ki gre proti koncu, bi vam moral biti predvsem spodbuda za branje stripov, saj je njihova izbira postala neizmerno široka, hkrati pa opozarja, da bi se pisci člankov o stripih morali zavedati, da produkcija teče dalje. Zatorej ne bi smeli dovoliti, da bi zamudo z opazovanjem stripovske scene, ki traja že več desetletij, vlekli še naprej. Stripi so tu za sanjače, garače, gozdarje, FDV-jevce, mame, politike, estradnike in študente – za vse. Tudi večje knjigarne in knjižnice so povsem spodobno založene z njimi, kupovanje preko spleta pa je izjemno enostavno. Resnično ni nobenega razloga, da bi se še vedno vedno nazadnjaško spominjali časov, ko so bili stripi poceni in v vsaki trafiki. Časi se spreminjajo, zakaj se torej ne bi tudi stripi. (finžgar)