Marcelo
D'Salete,
Stripburger 54
Marcelo D'Salete o brazilskem stripu
Bilo
je pred leti, na pust,
deževen dan, ko je v Stripburgerjev e-poštni predal padlo sporočilo iz
daljne,
sončne Brazilije. OK, "pust" in "deževen"
sem dodal zaradi stila, toda sporočilo je bilo pravo. Vsebovalo
je malo
besed, zato pa nekaj lepih ilustracij. Kmalu smo ugotovili, da njegov
pošiljatelj, Marcelo D'Salete, riše tudi stripe. In da je v
tem celo
zelo plodovit. Njegovi stripi, včasih kruto realistični, drugič lirično
impresionistični, so nam odškrnili okno v stripovsko sceno, ki nam je
bila
dotlej malo znana. Marcelovi prvi objavi na naših straneh (št. 47) je
sledila
druga (št. 48), drugi tretja (št. 49), ob zdajšnji, četrti, pa nas je
že
zasrbelo, da bi izvedeli kaj več o kontekstu, ki poraja stripe, kakršni
so
njegovi. Marcelo se je pri tem izkazal za nadvse primernega
sogovornika, in nam
je velikodušno razkril nekaj osnovnih dejstev o brazilski stripovski
sceni, o
njenih koreninah, trenutnem stanju duha, nenazadnje pa tudi o svojem
lastnem
stripovskem ustvarjanju. Intervju z njim je kratka uvertura v blok
brazilskega
stripa, ki preži na vas v globinah te cifre. Spraševala sta KA in GR.
Prosim, oprosti naši
nevednosti, toda brazilski strip je za nas, roko na srce, precejšnja
neznanka.
Nam lahko za začetek orišeš, kakšna je na splošno pri vas situacija,
kar se
stripa tiče? Je strip popularen, široko razširjen, ali pa se še bori za
svoje
mesto pod (brazilskim) soncem?
Stripovski medij je v Braziliji poznan. Seveda obstajajo različne
zvrsti
stripa, namenjene različnim bralcem. Večina popularnih stripov (mainstreama)
v Brazilijo prihaja iz tujine. Po drugi strani obstaja veliko izvirnih
stripovskih del brazilskih ustvarjalcev, namenjenih otroški publiki.
Tovrstni
stripi so dobro sprejeti in se dobro prodajajo. Pravzaprav se je na
stripe v
Braziliji dolgo časa gledalo kot na nekaj, kar je namenjeno izključno
otrokom
in mlajšim bralcem. Dandanes mladi "alternativni" stripovski avtorji
iščejo nove, odrasle ciljne skupine. Po drugi strani to ne pomeni, da
zanemarjajo
mlade bralce. Ti avtorji želijo pokazati, da lahko skozi strip izrazijo
svoje
poglede na zelo raznovrstne teme, in to na inteligenten način.
Nam lahko poveš kaj o
zgodovini brazilskega stripa? Kdaj lahko začnemo govoriti o stripu v
Braziliji?
Strip se je v Braziliji pojavil okrog leta 1869, njegov začetnik pa je
italijanski risar Angelo Agostini. Ustvarjal je neke vrste pripovedi s
podobami
in besedilom, predvsem tako, da je postavljal podobe zgoraj in besedilo
spodaj.
To, kar je ustvarjal, je bilo še vedno zelo blizu ilustraciji, čeprav
se v
njegovih delih že čuti tudi narativni element. Pomembno je, da je
Agostini
svoje zgodbe v podobah izdajal v časopisu O Diabo Coxo (“Puklasti
vrag”). Agostinu so sledila mnoga druga dela (brazilska, predvsem
pa tuja),
ki so podobe in besede grafično združevala v smiselno celoto.
Brazilski
strip je postal poznan v drugi polovici 20. stoletja.
Najslavnejši brazilski avtor stripov je Mauricio de Souza. Njegovi liki
iz Turma
da Mônica (Monikinin razred) so poznani
po vsej državi. Očitno je razumel potencial teh likov, danes so z njimi
potiskani vsakovrstni komercialni izdelki. Težko boste našli otroka, ki
ni
prebral vsaj enega izmed njegovih stripov. Iz 60. let 20. stoletja naj
izpostavim še Ziralda, ki je zelo tehnično dovršen v potezi in
kompoziciji.
Ziralda so zanimale teme s področja kulture in brazilske folklore, kar
je
osebnostim njegovih likov dajalo zelo poseben pridih.
Ali v brazilski tradicionalni
(likovni) umetnosti obstajajo kakšne prakse, ki imajo na sebi kaj
stripovskega,
oziroma poudarjajo narativni element?
Mogoče ... Na severovzhodu Brazilije obstaja
t.i. literatura de cordel,* ki
je morda blizu
stripom po svoji produkcijski plati, ki je enostavna in poceni. Podoba
na “cordelu” ilustrira besedilo. Vendar v tem primeru ne gre za
pripoved, ki bi
se porajala iz podob samih. Barok je bil pomembno umetnostno obdobje v Braziliji in v
njem lahko
najdemo določene povezave s stripom. V tistem času je cerkev
uporabljala podobe
kot didaktične pripomočke, saj je bil velik del populacije nepismen.
Krščanske
zgodbe so bile lažje razumljive skozi podobe. Kljub temu pa je bil za
pojav
stripa ključen nek drug kontekst, moderen, povezan s širjenjem tiskanih
medijev.
Ali v tvoji
domovini obstaja kakršnakoli avtohtona stripovska industrija? Domnevam,
da v
nasprotnem primeru stripe za "široko potrošnjo" (mainstream)
uvažate. Če je to res, kakšne, iz katere države? Ob katerih stripih si,
na
primer, ti odraščal?
Kot otrok sem bral zgodbe Brazilca Mauricia de Souze,
kasneje sem začel spoznavati zgodbe o ameriških superjunakih. Kot
najstnika so
me navdušili Sandman Neila Gaimana, Akira Katsuhira
Otoma in
zbirka kratkih zgodb Mundo Cão Michelanxa Prada. Prijatelj,
grafitar Pato, mi je pokazal dela Brazilca Lourença
Mutarellija, knjigo Desgraçados. Ko sem prebral te
zgodbe, sem doumel,
da je svet stripa veliko večji, kot sem si mislil. Čeprav sem risal od
zgodnjih
let, so bili mainstreamovski stripi zame nekaj precej
oddaljenega. Nisem
si predstavljal, da bi lahko risal heroje. Tip pripovedi Prada in
Mutarellija
mi je pokazal, kako je strip povezan z literaturo in s filmom, s
svetovi, ki so
mi dosti bližje.
To sicer ni
najbolj pomembno vprašanje, toda rad bi preveril govorico, ki mi je
nekoč
prišla na uho. Namreč, slišal sem, da je na brazilskem stripovskem trgu
pomembno ime Bonelli, italijanski stripovski založniški gigant
... Ali
to drži? (Če da, bi to lahko pomenilo, da so stripovska obzorja
povprečnega
bralca stripov v Braziliji in v deželah nekdanje Jugoslavije, kot je
Slovenija,
podobna ...)
Ja,
založniška hiša Bonelli je v Braziliji aktivna. Poznam nekaj
malega Kena
Parkerja in Dylana Doga, sicer pa se ne spoznam preveč na
ta del
stripovske produkcije.
Ali
je v Braziliji prisotna močna delitev med stripovskim mainstreamom in alternativnim
stripom?
Kot
izgleda, da. Obstaja stabilen trg za maintreamovske stripe. Velik del
tega
predstavljajo stripi severnoameriških avtorjev. Evropski strip
predstavlja
manjšo nišo. Še manjši pa je trg alternativnega stripa brazilskega
izvora. Kar
poznam alternativnih stripov, jih rišejo avtorji, ki želijo pokazati
svoje
delo, vendar jih večje založbe redko opazijo. To se zgodi zaradi dveh
razlogov:
dolgo časa brazilske založbe niso prepoznale brazilskega stripa kot
nekaj, kar
se lahko prodaja, druga stvar pa je, da avtorji ne morejo kontinuirano
ustvarjati, ker na tem področju nimajo dela. Torej, začaran krog. Vse
to lahko
povežemo z dejstvom, da v Braziliji obstaja izjemno visok procent
nepismenih
(eden najvišjih v Latinski Ameriki!). Obstajajo skupine neodvisnih
stripovskih
avtorjev, ki se intenzivno ukvarjajo z vprašanjem produkcije, predvsem
pa z
distribucijo domačih stripov. Nujno je, da poleg velikih založb
obstajajo (in
ostajajo) tudi take, ki se ukvarjajo z alternativnim stripom.
Nas lahko
spomniš, opozoriš na kakšnega brazilskega striparja oz. strip
svetovnega
slovesa? (Velja tudi za emigrantske avtorje brazilskega rodu.) Žal
moram
priznati, da se sam takole na pamet pri najboljši volji ne spomnim
nobenega ...
Najbolj poznan, popularen in tudi najstarejši je
Mauricio de Souza, ki svoja dela izdaja v raznih državah sveta. Po letu
1990 se
je pojavil kup ljudi, ki se ukvarjajo s stripi s priokusom ameriškega
mainstreama; s tem mislim predvsem na način proizvodnje, pri katerem si
avtorji
razdelijo posamezne faze nastanka stripa (risba s svinčnikom,
tuširanje,
barvanje, zaključna dela ...).
Zelo
cenim delo Marcela Quintanilhe, ki treuntno živi in dela v Španiji,
predvsem
zaradi močnega avtorskega izraza.
Na južnoameriški
celini ima, vsaj po mojem védenju, najmočnejšo stripovsko sceno
Argentina, ki
premore tudi nekaj mednarodno uveljavljenih imen (na primer
Joséja Muñoza). Ali
obstaja kakšen pretok stripovskih vplivov med obema državama?
Komunikacija
obstaja. Vendar šibka, žal. Glede na bližino bi morala biti močnejša.
Dela, ki
sem jih v starejših brazilskih (alternativnih) revijah videl
najpogosteje, so
stripi argentinca Carlosa Nine. Kar se tiče Joseja Muñoza,
poznam samo eno
njegovo v Braziliji izdano
delo in sicer Billie
Holiday. Novejša izdaja je Che (risarja: Alberto in Enrique
Breccia,
scenarij: Hector German Oesterheld). Leta 2008 sem bil povabljen na
festival Viñetas
Sueltas v Buenos Airesu. To je bila zelo dobra izkušnja. Spoznal
sem dela
odličnih risarjev in scenaristov: Jorgeja Pereza, Lucasa Varele,
Salvadorja
Sansa, Ivana Bruna, Angela Mosquita, Alberta Vazqueza, Braisa
Rodrigueza.
Dogodek je vključeval tudi razstave in pogovore. Dejstvo je, da je
stripovski
medij v Argentini zelo močan. Ravno na tem “potovanju” sem spoznal
Breccijeve.** Izjemno. Brazilske založniške
hiše povsem ignorirajo kvaliteto njihovih del. Imel sem srečo, da je
bil moj
knjižni stripovski prvenec Noite Luz izdan v Argentini v
španščini;
izdala jo je založba Ex-Abrupto Thomasa Dassanca.
Stripovski
festivali danes rastejo kot gobe po dežju povsod po svetu; domnevam, da
jih
tudi tvoja ogromna domovina premore vsaj nekaj ... Katerega festivala
(festivalov) se sam rad udeležuješ?
Pomemben
brazilski mednarodni stripovski festival je Festival Internacional
de
Quadrinhos v Minas Gerais. Tam sem bil leta 2004, v sodelovanju z
revijo Front.
Letos sem bil na srečanju stripovskih avtorjev v Rio Grande do Sul.
Obstajajo
še drugi festivali. V São Paulu, ki je ogromno mesto, ni
velikega stripovskega
festivala z razstavami in spremljevalnimi dogodki (pogovori, jam
sessioni) za
alternativno stripovsko produkcijo. Škoda. Kar se tiče festivalov izven
Brazilije sem letos razstavljal na 7. festivalu Luanda Cartoon
v Angoli.
Če ne bi imel težav z vizo, bi sodeloval tudi osebno. Žal mi
primanjkuje časa
in se udeležujem le malo tovrstnih dogodkov.
Strani
brazilskega bloka si med drugimi deliš z Danielom Buenom, Jaco,
Lauro Teixeiro, Rafaelom Sico, Claytonom
Juniorjem ... Ali poznaš katere od teh avtorjev in avtoric, nam lahko
kaj poveš
o njih?
Daniel
Bueno je v tukajšnjih ilustratorskih vodah
dobro poznan. Ilustracije ustvarja tudi digitalno. Je eden izmed
najboljših na
tem področju. Jaca pripada starejši generaciji. Prvič
sem videl njegove originale na FIQ (stripovski festival) leta
2004.
Slike. Njegov
stripovski jezik je zelo specifičen. Raztresen, nekoliko grob,
kompleksen. Igra
se s fenomeni pop kulture in z njeno množičnostjo ... “Plastičnost”
je pri njegovih delih precej poudarjena, kot tudi pri Lauri Teixeiri na
primer.
Clayton Junior je moj
sošolec s
faksa, tako kot
tudi ustvarjalec animacij Adams Carvalho, iz njunih del sem se v času
študija
kar veliko naučil. Mislim, da sem šele letos prvič trčil ob dela
Rafaela Sice.
Bila so mi všeč. Njegova narativa ima zelo specifičen ritem v okviru
stripovske
logike, poln eksperimentiranja.
Kateri pa so, po
tvojem mnenju, ta hip najbolj zanimivi brazilski striparji oz.
striparke? Nas
lahko opozoriš na kakšno ime, ki si ga je vredno zapomniti oziroma biti
nanj
pozoren? (Zanimajo nas predvsem avtorji iz alternativnih vod.)
Trenutno v Braziliji deluje kar lepo število t. i.
alternativnih stripovskih avtorjev (s tem mislim tiste izven velikih
trgov) z
močnim in kvalitetnim avtorskim pristopom. Lourenço
Mutarelli je eden izmed najpomembnejših
ustvarjalcev te vrste. Začel je v začetku osemdesetih in je s
svojim delom vedno ostajal izven okvirjev konvencionalnega stripa.
Zgoščeno. Z
ogromno produkcijo si je ustvaril svojo lastno nišo. Šele dandanes, se
pravi s
približno 20-letno zamudo, je poznan in priznan. Čeprav je to bolj
zasluga
njegovih novejših del v povezavi s filmom, ali pa njegovega
udejstvovanja v
literarnih vodah, je namreč tudi pisatelj. Iz istega obdobja kot
Mutarelli so
pomembni še Laerte
Coutinho, Luis Gê, Fernando Gonzales, Angeli,
Flávio Colin, Marcatti in Mauricio Pestana. Vsi ti so del
alternativnega
stripovskega toka iz 80. let 20. stoletja. Laerte Coutinho je, v smislu
stripovskega jezika, najbrž eden izmed najbolj kreativnih na področju
Brazilije. Predstavnik mlajše generacije je
Marcelo
Quintanilha (Gaú).
Izdal je dve knjigi kratkih zgodb. Obe sta osredotočeni na
mikrokozmos Ria de Janeira. Quintanilha pretanjeno razume
gestikulacijo, govor
in ritem prebivalcev mesta. Ne samo, da izjemno obvlada narativo,
njegova risba
je posebna poslastica, z detajli se ukvarja do ekstremov.
Eloar
Guazzelli je stripar, ki eksperimentira z vizualnostjo in
oblikotvornostjo.
Poleg kratkih zgodb se v svojem delu ukvarja tudi z literarnimi in
zgodovinskimi besedili. Njegova skladnja je poudarjeno lirična,
nadrealna,
odprta.
André Kitagawa je predstavnik
narative bolj klasičnega kova,
njegov izraz je
sarkastičen, močan in grob. Njegov grafizem je natančen, skoraj
kirurški.
Sposoben je uravnovesiti liričnost, nasilje in ciničen humor v smiselno
celoto.
Dva
mlada in po mojem mnenju zelo dobra stripovska
avtorja sta Rafael Coutinho in Rafael Grampá.
Potem je tu še DW***, dober stripar,
pa vendar
v Braziliji slabo poznan. Omenil bi tudi Gugo Schulzeja
in njegov stripovski album Saida 3; odlična risba in narativa
posebne vrste.
Še eno
presenečenje, na katerega sem naletel letošnje leto je Pedro Franz.
Razvil je
izvirne teme in se z njimi ukvarja z raznih zornih kotov, hkrati pa
ohranja
nadzor nad ritmom in tonom zgodbe. Poleg vseh zgoraj omenjenih
obstajajo še
drugi, ki jih nisem omenil zaradi pomanjkanja prostora in spomina.
Povej nam zdaj še
kaj o svoji lastni stripovski ustvarjalnosti. Če vprašam kar najbolj
neposredno: kakšno je življenje striparja v Braziliji? Se s stripom
preživljaš,
ali za to počneš kaj drugega?
Ne
ukvarjam se samo s stripom. Trg za striparje v Braziliji je majhen.
Izpeljal
sem dva ali tri komercialne projekte, za katere sem dobil nekaj
denarja. V
splošnem se striparji profesionalno ukvarjajo z ilustracijo, ki je bolj
"varen" medij. Stripe rišem zaradi kompleksnosti tega medija, z njimi
lahko ljudem povem svoje zgodbe. Na splošno rad pripovedujem svoje
zgodbe ali
take, ki me privlačijo. Zaradi tega sem tudi sodeloval s pisci kot so
Kiko
Dinucci, Bruno Azevêdo in Eddy Gomez. Stripe sem začel risati ob
koncu srednje
šole po zgodbah Kika Dinuccija, ki je tudi glasbenik in specialist v
sambi São
Paula. Potem
je preteklo kar nekaj let in v obdobju študija sem spoznal revijo Front,
kolektivni založniški projekt, ki ga je upravljala internetna skupina
(začetnika projekta sta bila Kipper in Orlando). Sodeloval sem v šestih
izdajah
te revije. To je bila moja šola stripa. Tam so objavljali veliki
avtorji kot so
Eloar Guazzelli, Oswaldo Pavanelli, Maxx, Theo Cordeiro, André
Kitagawa itd.
Jaz sem bil le začetnik. Kasneje sem začel objavljati v drugih revijah,
kot so Graffitti,
Ragu, +Soma, Suda Mery K! in Stripburger. Sedaj sem stalno
zaposlen
in v času, ki mi ostane, rišem stripe. Leta 2008 sem izdal stripovski
album Noite
Luz, z njim nisem zaslužil bog ve kaj. Vendar sem zaradi knjige
spoznal
ljudi, ki jim je bila všeč, in se imel priložnost z njimi pogovarjati.
To pa
nima cene. Če bo šlo vse po maslu, bom prihodnje leto izdal nov album.
Nam lahko zaupaš,
kako si pravzaprav prišel do Stripburgerja? Spomnim se, da si nam, ko si
prvič navezal stik z nami, poslal nekaj ilustracij. Nato smo te
vprašali, če
rišeš tudi stripe, in izkazalo se je, da si na tem področju celo zelo
produktiven ...
Moje prvo
srečanje s Stripburgerjem je bilo internetno. Daniel Bueno mi
je poslal
sporočilo o evropskih in južnoameriških stripovskih revijah. Videl sem Stripburgerjevo
spletno stran, kar sem tam videl objavljenega, mi je bilo všeč, in
poslal sem
svoje zgodbe. Imel sem srečo, da sem našel nekoga, ki ga moje
ustvarjanje
navdušuje.
Tvoje stripovske
zgodbe, vsaj mene, v nekaterih potezah (ne po likovni plati, pač pa po
realistični tematiki, čutu za socialno stvarnost, malem človeku kot
glavnemu
junaku, odprtih koncih ...) nekoliko spominjajo na japonskega striparja
Yoshihira
Tatsumija. Ali poznaš tega
avtorja, je vplival nate? Če ne, kdo so tvoji
vzorniki (v stripu, pa tudi v drugih umetnostih)?
Del
Tatsumija ne poznam. Vendar hvala za namig. Del japonskih mang mi
predstavlja
močno referenco. Gotovo so mange dvignile kompleksnost stripovskega
izražanja
na novo raven. Katsuhiro Otomo, Tayo Matsumoto, Takehiko Inoue so
resnični
geniji tovrstnega jezika. Akira je zame eno najboljših del, kar
sem jih
bral v mlajših letih. Zaradi ritma, kadence, izjemno sofisticirane
oblike.
Vzhodni trg je tako širok, da najdejo na njem svoj prostor absurdne,
čudne
stvari, kot je recimo prvi del Noise-a Tsutoma Niheia ali
obskurne
zgodbe o Eru-Guru Suehira Marua itd. Poleg stripov obstajajo
japonski
cineasti, ki me vedno znova presenečajo. Eden izmed njih je Takeshi
Kitano.
Pravzaprav je njegov filmski jezik zelo povezan s stripovskim. Pred
kratkim sem
spoznal filme Takashija Miike. Audition, Ichi The Killer, Blue Harp
in
njegovo sodelovanje pri Three Extremes so fantastični. Zelo rad
imam
Hitchcocka, Tsai Ming-Iianga, Antonionija, Hanekeja, Kieślowskega,
Ponte Corva, Cassavetesa, Spikea Leeja. Videl sem tudi nekaj odličnih
afriških
filmov kot je O Cedo Ousnama Sembena in Abouna
Mahameta-Saleha
Harouna.
Brazilska
filmska produkcija se, kljub vzponom in padcem,
ponaša z zelo posebnimi
deli. Filmi Glauberja Roche, nekateri filmi Rogéria
Sganzele, Sergia Bianchija, Cláudia Assisa, Luisa Sergia
Persona, Fernanda
Meirelesa, Andree Tonaccija, Karin Aïnouz ter Hectorja Babenka
(med drugimi) vsebujejo močne
dialoge, ki
temeljijo na brazilskem kontekstu.
O
ameriškem stripu: že pred časom sem bral Jimmija
Corrigana Chrisa Warea. Enostavna zgodba, podana v kompleksni
obliki z zelo
dobro scensko postavitvijo. Ware napravi preproste vsakdanje stvari
pomembne.
Ustvari svojstven ritem. Hkrati pa se dotika tem, občutljivih predvsem
za
Američane: rasizma, šibkosti itd.
Vedno znova
rad prebiram Daniela Clowesa, predvsem njegov
album Like a velvet glove cast in iron. Izpostavil bi še eno
remek delo,
o katerem se le malo govori, zame pa je absolutna referenca, to je The
System Petra Kuperja. Kompleksna, tiha in učinkovita narativa,
takšna, ki
zapelje.
Leta
2008
sem sodeloval na stripovskem festivalu v Alžiru (Alžirija), kjer sem
osebno
stopil v stik s striparji Matthiasom Lehmanom iz Francije in Jeremyjem
Nsingijem ter Barlijem Barutijem iz Konga. Na nekem knjižnem sejmu sem
spoznal
delo evropejca Marka Turunena (Finska), navdušilo in očaralo me je.
Evropski
striparji, ki jih zelo cenim, so med drugimi Mattotti, Stefano Ricci in
Hugo
Pratt (vsi Italijani).
V svojih stripih
kažeš, tako je videti, velik posluh za sodobno brazilsko stvarnost, še
zlasti
za tisto marginalnih družbenih skupin ... Kakšen je tvoj stik s svetom,
ki ga
opisuješ v svojih stripih? Ali te zgodbe pripoveduješ iz prve roke,
torej iz
lastnih izkušenj, ali pa do njih prideš preko kakšnih drugih
(informacijskih)
kanalov?
Zgodba se lahko začne na različne načine. Velikokrat
vzniknejo iz pogovorov s prijatelji, včasih izhajajo iz časopisnih
novic, ali
pa temeljijo na dogodku iz ulice. Prva zgodba iz albuma Noite Luz
temelji na resničnem fragmentu prostora in časa. Prijatelj mi je
pripovedoval o
punci, ki je delala v nočnem klubu. Pripovedi sem se oprijel in iz nje
razvil
svojo zgodbo. Ob drugi priložnosti so mi pripovedovali o smrti nekega
znanca
zaradi prepirov med navijaškimi klubi. Nastala je zgodba Buldog.
Moja
zadnja zgodba, ki še ni bila objavljena, temelji na nenavadnem dogodku.
Na
parkirišču velikega trgovskega centra je temnopolti moški. Obkrožijo ga
varnostniki. Prepričani so, da je avtomobilski tat. Pretepejo ga. Moški
pa je v
resnici lastnik avtomobila. Dobro, ta zgodba je že sama po sebi močna,
vendar
sem jo moral razširiti. Dodal sem še druge, svoje elemente in ustvaril
novo
zgodbo, ki govori o predsodkih, rasizmu, kriminalu in potrošništvu. Na
nek
način me tovrstne teme privlačijo, zato jih pogosto izbiram. Vendar,
kot se mi
zdi, obstaja nekakšna vrzel med brazilskim kontekstom in tistim, kar
prikazujejo in o čemer govorijo brazilski stripi.
Kljub
vsemu pa me dandanes, bolj kot vzgib za nastanek zgodbe, zanimajo način
in
možnosti, kako jo upodobiti v obliki provokativne, inteligentne,
učinkovite,
vprašujoče in edinstvene narative. Izbira osnovne zgodbe je pomembna,
narativno
in vizualno poigravanje z njo pa sta še pomembnejša.
Ob prebiranju
tvojega albuma (oz. romana v stripu) Noite-Luz
sem se vprašala: je to strip, literatura ali že kar film? Je Marcelo
stripar,
pisatelj in filmski režiser v enem? Bi se knjižico umestilo med ostale
stripe
na knjižni polici ali morda raje ob bok romanom, novelam in črticam?
Vesel sem,
da je knjiga Noite Luz nate delovala na ta način. Dejstvo kaže
na to, da
je strip lahko ravno tako kompleksen in globok kot katerakoli druga
umetnost.
Dobro delo povzroči, da človek vidi realnost z druge strani, z novimi
očmi,
obnovi svojo občutljivost zanjo. Fascinirajo me raznovrstne oblike
umetnosti in
to gotovo vpliva na moje delo. V stripovskem mediju lahko združim
raznovrstne
umetniške zvrsti v smiselno celoto. In kar je najboljše, v stripu
lahko, tako kot
pisatelji, naredimo sami skoraj vse.
V taistem delu
(in tvojih ostalih, ki sem jih imela priložnost videti) so besede
redke, tišina
pa glasna, kričeča, vseobsegajoča; kjer se pojavijo dialogi, imajo
razdiralno
moč vulkana. Lahko razložiš, kako ti gledaš na tišino, tako v tvojem
stripovskem (zelo filmsko začinjenem) ustvarjanju kot vobče?
Mislim,
da lahko podoba v stripu ustvari veliko
možnosti razumevanja. Poskušam raziskovati to področje. Beseda je
pomembna.
Vendar, če ni dobro uporabljena, lahko uniči zgodbo. Podoba odpre vrata
domišljiji v neskončno možnosti. Besedilo pa, kadar je slabo, to
vesolje
možnosti zapre, oklešči domišljijo in branje, kar se dogaja z mnogimi
tradicionalnimi stripi. Na ta dejstva me je opozoril The System
Petra
Kuperja, kot tudi Akira, Noise in nekateri drugi
(stripi). Mogoče
večina bralcev stripov ni navajena na učinkovito prebiranje podobe kot
take. V
splošnem poskušajo razmejevati, definirati, katalogizirati, razumeti
površno.
Skoraj v celoti kompleksnost podobe jemljejo v zakup. Res je, da živimo
v svetu
podob, v katerem so le-te bistvene. Vendar smo navajeni, da jih beremo
le
površno. Ne sprašujemo se, ne poglabljamo se v podrobnosti, ne razumemo
nians.
V smislu forme dobro zastavljen strip zahteva od bralca, da je pozoren,
da se
sprašuje, da se nauči videti in gledati. Ko se ukvarjam z zgodbo za
strip,
napišem (najprej) veliko dialogov. Vendar ko pričnem strip risati in
izpopolnjevati, sistematično odmetavam vso odvečno besedilo. Podoba
sama bi
morala povedati zgodbo. Beseda pomaga, vendar je tišina preveč
dragocena.
Marcelo, lepa
hvala za tvoje odgovore.
Njegova
dela si
oglejte na: www.dsalete.art.br
* Gre
za pesmi v
šestvrstičnih kiticah, po vsebini navadno satirične narave oziroma
nanašajoče
se na aktualne dogodke. Tovrstne pesmi so natisnjene v zvežčičih
(praviloma
dolžine okoli 10 strani, vsak vsebuje eno pesem), katerih naslovnice so
tradicionalno opremljene z lesorezi.
**
Enrique, Cristina in Patricia Breccia; sin in hčerki pokojnega Alberta
Breccie
(1919 - 1993), legende argentinskega stripa. Vsi trije se, tako kot se
je
njihov oče, ukvarjajo z risanjem stripov.
***
Njegov
strip Projection si lahko preberete na straneh prav tegale
Stripburgerja.
_____________________________________________
O
AVTORJU
Marcelo
d'Salete
(1979) je raziskovalec in specialist na področju
afro-brazilske likovne
umetnosti, magister umetnostne zgodovine,
diplomirani
grafični oblikovalec, ilustrator in risar stripov. Delal je tudi kot
profesor umetnostne
zgodovine in ilustracije. Svoje
stripe je doslej objavljal v
revijah Front, Grafitti, Quadreca, Contos Bizarros, +Soma (vse
Brazilija), Suda Mery k! (Argentina) in Stripburger.
Nekatere od
svojih stripov je ustvaril skupaj s tekstopisci
Kikom Dinuccijem, Eddyjem Gomezom, Brunom
Azevêdom in Edsonom Aranom.
Ilustriral
je več knjig za otroke. Sodeloval je pri razstavah Consecuencias
do
Injuve
(Barcelona, Španija, 2003), Ilustrando
em Revista (potujoča razstava, Brazilija, od leta 2005 dalje) in pri razstavi originalov iz revije Front (Minas Gerais, Brazilija, 2003). Sodeloval je
tudi na
nekaterih stripovskih festivalih: Festival Viñetas Sueltas
– Primer Festival
Internacional de Historietas de Buenos
Aires, (Buenos Aires, Argentina,
2008), I.
Festival International de La Bande Dessinée
d’Alger, (Alžir, Alžirija, 2008) in Luanda Cartoon (Luanda,
Angola, 2010).
Izbor svojih stripov je izdal v samostojnem albumu Noite Luz (recenziran
v št. 49 Stripburgerja). Živi in dela
v Brazíliji.
IZBRANA
BIBLIOGRAFIJA IN REVIJALNE OBJAVE
Quadreca n.12, (Com-arte) (BR),
2001
Quadreca
n.13,
(Com-arte) (BR), 2003
Noite
Luz,
Via Lettera (BR), 2008
Front
n. 10, Via Lettera (BR), 2002 (Trânsito)
Front n. 11, Via Lettera (BR), 2002 (Cheio de Azul)
Front
n. 12, Via Lettera (BR), 2002 (Noite Luz)
Front
n. 13, Via Lettera (BR), 2003 (Mamãe)
Front
n. 14, Via Lettera (BR), 2003
Contos
Bizarros, Abril (BR), 2003
Graffiti
76% quadrinhos n. 16,
(BR), 2007
Suda
Mery K! n. 5,
Ex-abrupto (AR), 2008
Graffiti
76% quadrinhos n. 17,
(BR), 2008
Stripburger
št. 47, 2008 (Between Roses
and Stars)
Stripburger
št. 48, 2009 (Sketch)
Stripburger
št. 49, 2009 (Fifteen)
|