Tomaž
Lavrič,
Stripburger 54 "Predolgo že praskam in predober sem, da bi me lahko čisto ignorirali, ne vedo pa natanko, kaj bi z mano"
Tomaža Lavriča slovenskim stripoljubom ni
potrebno posebej
predstavljati, zato tega ne bomo počeli. Za vse slovenske stripovske
telebane
in za naše tuje bralce pa gre zgodba o Lavriču nekako takole: najprej
je bil,
tam nekje v davnih dvajsetih letih, nek Milko Bambič, ki je izumil
slovenski
strip. Potem je nekje v petdesetih nek Miki Muster ustvaril
prvi hit
tega novega izuma. Konec šestdesetih je nek Kostja Gatnik v slovenski
strip
uvozil underground. Potem dolgo časa spet ni bilo (skoraj) nič, dokler
ni konec
osemdesetih nek faliran študent
ljubljanske ALU začel risati stripe. To je počel tako spretno,
metiersko
dovršeno, zabavno, provokativno, očarljivo, raznoliko, širokopotezno in
obilno,
da je za domače stripofile sčasoma postal nekaj takega kot bog
slovenskega
stripa. Celo njegovi stanovski kolegi, sicer po slovensko pregovorno
zavistni,
ponavadi na koncu skozi stisnjene zobe le priznajo, da je, če se vzame
vse v
premislek, tale Lavrič morda res najboljši slovenski stripar doslej.
Prezreti
ga niso mogli niti nekateri ugledni tuji založniki; tako je Lavrič
postal eden
redkih pri nas, ki mu je uspel preboj v širše stripovsko vesolje.
Njegova
ustvarjalna pot se je doslej že nekajkrat križala s Stripburgerjem,
zato je kar
nekoliko nespodobno, da ga v vseh teh letih še nismo intervjuvali.
Povod, da
smo se končno odločili popraviti to zgodovinsko krivico, je skorajšnji
izid nove,
razširjene izdaje Rdečega alarma, po mnenju mnogih njegovega
najboljšega
stripa. Nalogo sta izvršila Koco in GR. Za
ogrevanje eno bolj splošno vprašanje. Kot stripofila in striporisca
me vedno zanimajo bralne navade "stanovskih kolegov". Nam lahko zaupaš,
kateri strip trenutno bereš (če kakšnega)? Če ne, kateri je bil zadnji
strip,
ki si ga prebral? Evo, sem se končno
pregrizel skozi vašo Gemmo Bovery. Krasna risba, tekoča naracija,
inovativna
kombinacija stripa in literarnega besedila, lep in dovršen strip v vseh
pogledih, ampak … meni ni čisto po okusu, preveč mi diši po telenovelah
in
“ženskih” romanih. Po drugi strani pa sem prebral Wilsona od Daniela
Clowesa,
kot vedno hladno ciničen, zoprn, pameten, zloben in nesrečen komentar
sveta,
depresiven do amena. Take imam rad. Kaj še? Sitarjeve Striporeke sem
dobil
pravkar v roke, zanimiva ideja in simpatična izvedba. Od vaših mi je
bil všeč
Čuha-puha zvežčič. Nasploh preferiram avtorski strip, klasični serijali
me
povečini dolgočasijo, superherojev in mang ne berem. No, se popravljam,
v
vsakem žanru je nekaj izjemnih izjem, ki jih občudujem, velika večina
pa je le
sranja, žal. No, pa saj tako ni le pri stripu. Znano je, da se znaš
izražati v različnih risarskih slogih, ki jih prilagajaš vsebinam
svojih stripov.
Diareja je recimo skrajno stilizirana, skoraj znakovna, Ekstremni
športi so ekstremno karikirani, za Nove čase, Bosanske
basni,
Evropo (in še nekaj drugih) si izbral bolj realističen
slog (čeprav ne
popolnoma!), Slepo sonce se spogleduje z abstrakcijo ... Zanima
me,
kateri od teh slogov pa je v resnici najbolj tvoj? Z drugimi besedami:
kdaj je
"Lavrič najbolj Lavrič"? Vse to sem jaz, to včasih
ljudem težko dopovem. Rad imam različne žanre, ki potrebujejo različne
likovne
stile. Slučajno jih znam na različne načine tudi risati. Ne vem, zakaj,
zgleda,
da imam na tak način povezane (ali razvezane) možgane. Menjanje
likovnih stilov
mi je tako naravno kot glasbeniku, ki na istem inštrumentu za zabavo
preigrava
malo Mozarta, malo Metallico, pa malo, em, Avsenike. Tvoj album, kjer pride
omenjeno preigravanje slogov najbolj do izraza, je prejkone Ratman. V
njem
privzemaš risarske sloge znanih striparjev oziroma njihovih stripov
(Lucky
Luke, Alan Ford, Corto Maltese ...). Pa je ta tvoja sposobnost
stripovske
"imitacije" res tako brezmejna, kot daješ vtis? Ali pa so kakšni
avtorji tudi zate "nedotakljivi" (bodisi zato, ker dvomiš, da bi jih
uspel prepričljivo posneti, bodisi zaradi (straho)spoštovanja do njih)? Ah, Ratman, to je že tako
daleč. Ja, tam sem preigraval avtorje, ki so mi bili všeč, malo za
vajo, malo
za hec. Nekako se mi zdi, da delo umetnika še močneje začutiš, če ga
“daš skozi
prste”. Nekdaj je bilo prerisovanje starih mojstrov standarden del
likovne
izobrazbe. Imitacija kogarkoli na strani ali dveh res ni problem, saj
ni nujno,
da jih popolnoma posnameš, bolj gre za to, da začutiš njihovo potezo,
“filing”;
in ravno tisti mojstri, ki jih strašno občuduješ, so vredni truda – z
drugimi
se mi ni ljubilo ukvarjati. Jih je pa še precej, ki bi jih lahko tako
obdelal.
Še za en album, mogoče. Podobno kot menjaš risarske
stile, se sprehajaš tudi skozi različne (stripovske) žanre: satira
(Diareja,
Sokol in golobica), humor (Ekstremni športi), kriminalka (Evropa),
"slice
of life" (Rdeči alarm), parodija (Ratman, Slovenski klasiki),
znanstvena
fantastika (Slepo sonce, Lomm) ... Kaj je tisto, kar po tvojem mnenju
kljub tej
žanrski raznolikosti povezuje tvoje stripe? Ali vidiš kakšno tematsko
(ali
drugo) rdečo nit, ki se vleče skoznje? Hm, kvaliteta mogoče? Ne,
jaz jasno vidim vsebinske in formalne skupne točke, tudi prekrivanja,
čeprav
stripi pokrivajo res širok žanrovski spekter. Tudi v najbolj trdo dramo
se na
primer trudim vnesti kak
ščepec humorja, in tudi v najbolj odbitem
humorju se, upam, čuti kanec človeške drame. Kateri strip, avtor ali
dogodek je usodno vplival na tvoje "spreobrnenje" v profesionalnega
strip avtorja? Hm, pravzaprav ni bilo nič
usodnega, nobenega razsvetljenja. Od malih nog sem risal. Drugega ne
znam. Je
pa res, da sem si na določeni točki rekel: Okej, sprijazni se s tem.
Nisi
slikar. Nisi dizajner. Risar stripov si. Bodi torej dober risar stripov. Po več kot desetih letih se
vračaš k enemu svojih ključnih, domnevno tudi najbolj osebnih del,
Rdečemu
alarmu. Kaj je bilo tisto, kar te je (dokončno) prisililo k temu, da si
se
lotil razširitve prvotne zgodbe? Se ti je nadaljevanje v mislih
porajalo samo
od sebe (dokler ga nisi mogel več ignorirati in si ga moral preliti na
papir),
ali si se uklonil volji fenov, ki so vztrajno navijali zanj? Oboje. Ta strip ima res
kulten status – torej majhno, a zvesto
publiko, ki me je že leta gnjavila, kdaj bo ponatis. Pa tudi meni se je
vedno
zdelo, da ta zgodba ni čisto zaključena, in da bi bilo zabavno, ko bi
jo nadaljeval
enkrat pozneje v realnem času, iz nove življenske perspektive. Je pa
precej
depresivno, ko se zaveš, da je časovna perspektiva v stripu (dogodki iz
let
okrog 1980 – pripovedovani petnajst let pozneje – in v drugem delu še
petnajst
let pozneje, torej zdaj, 2010) tudi avtorjeva osebna, kako hitro je
torej
človek v par skokih od mulca prek dedca do starca. Brrr… Mnogi domnevajo(mo), da je
v Rdečem alarmu precej avtobiografskih elementov. Nam lahko v tem
pritrdiš? Ja, seveda, to je bil moj
čas, moj svet, moja generacija. Pa vendar je to fiktivna zgodba - biografski roman, recimo. In še podvprašanje: si že
kdaj resno razmišljal, da bi ustvaril povsem avtobiografski strip, kot
to
počnejo nekateri znani striparji, pretežno iz alternativnih vod (Joe
Matt,
Chester Brown, David B., Harvey Pekar ...). Avtobiografski strip mi je
sicer čisto všeč, še posebej, kadar je res boleče iskren, ampak jaz
nisem pravi
za ta žanr – prvič zato, ker sem precej dolgočasen tip in se mi nič ne
dogaja,
pa tudi, ker ne čutim nobene potrebe, da bi se razgaljal in seciral
pred
radovednimi neznanci. Zdi se mi, da skozi fiktivne zgodbe prav tako
dobro in
iskreno izrazim vse, kar želim, a na bralcu zanimivejši in jasnejši
način. Glavni junak Rdečega
alarma, Jure Krt, se spet in spet nostalgično vrača v svojo punkovsko
mladost.
To je počel v prvem Rdečem alarmu, to počne v nadaljevanju, torej kakih
deset
in še nekaj let pozneje ... Se imaš tudi sam za nostalgika? V stripu je to nujno, ker
je to pač rdeča nit zgodbe. Jaz sam pa, hm… Sem nostalgičen do neke
mere. Ne za
starimi časi, saj ni bilo vse tako krasno, pravzaprav se nam je zdelo
takrat
precej grozno. Ampak iz časovne distance je vse videti lepše. Predvsem
mi je
malo hudo, ko se spomnim, koliko ustvarjalne in življenske energije smo
imeli,
in koliko smo jo pokurili v prazno … Nekateri tudi vso. Ampak najbrž že
mora
biti tako, par plodnih let pustiš zgoreti na žrtveniku mladosti.
Pravzaprav
zdaj prav tako veliko časa brezplodno previsimo na kavču pred
televizorjem. Z Rdečim alarmom si
postavil nekakšen stripovski hommage slovenski punkovski
subkulturi iz
80ih let ... Pa se je zdaj, ko si se po več letih lotil nadaljevanja,
tvoje
videnje in vrednotenje le-te v čem spremenilo? Ne, ni se kaj dosti
spremenilo. Se mi zdi, da sem imel ves čas kar objektiven odnos do tega
obdobja
– da je bil pank pomemben tako zame, za mojo generacijo, kot za našo
družbo
nasploh, pomemben, a ne odločujoč. Tako jaz vidim ta
zgodovinski trenutek: slučajno smo rasli v času, ko se je zdel sivi zid
okrog
nas zacementiran za vedno, mi pa smo iz jeze brcali vanj in scali po
njem.
Potem pa se je začel sčasoma po malem krušiti in majati, dokler se ni
nazadnje
vse dokončno sesulo. Seveda ne zaradi nas, malo pa tudi. Morda ne čisto slučajno se
je istočasno rodila čisto nova ideja, nov stil, z novo glasbo, novo
modo,
katalizator za nakopičene frustracije in jezo ene brezperspektivne
generacije,
(no ja, dela generacije - večina je poplesavala v disko klubih), surova
energija, ki je brizgnila z Zahoda, se prijela tudi pod komunizmom in
tudi doma
rodila nekaj vrhunskih bendov in komadov, takih, ki si jih slišal prvič
v
življenju in so ti spremenili življenje, takih, da si rekel – vau, to
je to, to
je točno to, kar čutim! Močna reč. Poleg tega, ne pozabi, da
smo bili mladiči – podivjani hormoni, šolske drame, prve ljubezni in
uporništvo. Vse to so zame osemdeseta. Kako se lotevaš risanja
stripov? Imaš kakšen ustaljen postopek (v smislu scenarij,
"storyboard", svinčnik, tuš, ...), ali pa le-tega prilagajaš vsakemu
novemu stripu? Kako si se, na primer, lotil pisanja/risanja "novega"
Rdečega alarma? Ko začenjam, imam par ključnih elementov, imam neko grobo okostje zgodbe in imam nek zadan okvir (format, število strani) in to usklajujem. Meni pomaga, da si zrišem pomanjšane strani po vrsti, recimo vse na enem A3 papirju in potem noter označim, kje približno in kako dolgo se kaj dogaja. To potem dodelujem, po potrebi spreminjam, vnašam vse več detajlov, in ko stvar približno stoji, jo razbijem na posamezne prizore ali neko obvladljivo število strani, ki se jim po vrsti bolj detajlno posvetim. To pomeni za vsako tablo stripa posebno skico, kjer rešiš vse kadriranje, dialoge … Ko mi je v glavnem vse jasno, se lotim dejanskega risanja in tuširanja na hamerju. Ni po pravilih, a jaz ponavadi zdivjam preko več tabel naenkrat in narišem najprej vse ključne prizore, ali tiste, ki so mi posebej pri srcu, vse zoprno pa flikam pozneje, ko se mi ljubi ali res ne gre drugače. Kakšen detajl tudi še spremenim ali dodam. Dialoge pilim do zadnjega. In nazadnje se vsi koščki
kar nekako sami lepo zložijo v celoto. Medžik. Kaj je tvoj
"ventil", ko se nažreš risanja? Imel sem metodo, ki se je
kar obnesla – zadal sem si, da bom delal po navdihu, a redno vsak dan.
Če sem
se zbudil poln idej, sem pisal scenarije, če ne, sem šel risat reči, ki
sem jih
rad risal, če sem se počutil posebej pridnega, sem šel risat tiste
zoprne reči,
ki se mi jih ponavadi ni dalo, kadar se mi ni dalo nič ustvarjalnega,
sem pa
zavihal rokave in vsaj pucal in radiral gotove stvari, da ni šel dan v
nič.
Tako porazdeljeno delo je delovalo raznoliko in je hitro napredovalo,
ne da bi
se ga na smrt zasitil. Priporočam. Zadnje čase, ko sem že star
in len, pa pač neham risati in ne delam nič. Sem v leru. Albumi, ki jih rišeš za
tuje (zlasti francoske) založnike, so za slovenske bralce manj znan del
tvoje
ustvarjalnosti. Če prav vem, je zadnji med njimi Appoline, ki si ga
ustvaril
skupaj s scenaristom Jean-Davidom Morvanom. Nam lahko na kratko
predstaviš ta
album? Pravkar ga bo pri nas izdal
Vojko Volavšek (še en Don Kihot na domači sceni). Gre za, hm,
thriller-dramo.
Ugrabitelj, lepa mladenka, stoični detektiv. Morvan je sicer
scenaristični
zvezdnik. Ampak … Nič ne bom rekel. (Glej naslednji odgovor.) Kako pa na splošno
doživljaš sodelovanje z drugimi avtorji (torej scenaristi)? Ali je za
spremembo
osvežujoče, da nekdo drug prevzame nase "breme" pisanja zgodbe, ti pa
se lahko v celoti posvetiš risbi? Ali pa imaš, po drugi strani, raje,
da sam
držiš v rokah vse niti? Em, imam mešane občutke.
Strip je naporno delo in po eni strani je res krasno, ko dobiš gotov
scenarij
in je pol posla že mimo. Tudi breme odgovornosti je manjše (Kilava
ideja?
Šepava zgodba? Slaba prodaja? To ni moj problem. Jaz samo rišem.) Vendar je hudič, če je scenarij, ki ga dobiš,
zanič (in avtorju je ponavadi itak zanič vse, kar ni njegovo delo). Saj
si
govoriš, da si profesionalec in oddelaš svoje, a je vseeno muka. In se
sprašuješ, a je vredno potrošiti pol leta, leto za nekaj, kar ti je
muka počet.
Po drugi strani je tu denar in slava in vse, kar spada k temu
mini-šovbiznisu.
In hec je potem, ko tak strip postane celo uspešnica in se začneš
spraševati,
ali je ves svet nor, ali pa mogoče samo s tabo nekaj ni v redu … Bah. Ko smo že pri tvojih
"tujih avanturah", kakšna je usoda Lomma? Lomm je že zdavnaj mrtev in
pokopan. Moraš vedeti, da frankofonska strip industrija zažene na
desetine
takih serijalov vsako leto, in velika večina, ki se v par sezonah ne
prime, je
prav tako brez milosti ugasnjena. In brez velikih sredstev za promocijo
se hitro
izgubiš v masi. Meni osebno ga je škoda, ker se mi je zdel sprejemljiv
kompromis – strip, ki bi ga z lahkoto in z veseljem fural naprej še
leta,
hkrati dovolj komercijalen in splošno sprejemljiv za tuje tržišče. Pa
se je
izkazalo, da ni. Bog pomagaj. Nasproti stripom, ki jih
rišeš za tuje trge, lahko postavimo nekatere, ki lahko v resnici
zaživijo samo
pri nas. Tak je na primer Sokol in golobica; v njem skozi satirično
prizmo
komentiraš slovensko politično dogajanje izpred dveh let ... Isto sicer
počneš
tudi v Diareji; za razliko od te pa je Sokol in golobica zasnovan in
izveden
mnogo bolj velikopotezno in razkošno, povsem primerno žanru
sentimentalnega
ljubezenskega romana, ki ga parodira ... Si se ob risanju kdaj
spraševal, ali
se tolikšen trud res izplača, glede na to, da je humor pogojen s
poznavanjem
tedaj aktualne politične situacije, in da kot tak že čez nekaj let
morda ne bo
več (v tolikšni meri) zažigal? Splača, ha. Seveda se ne
splača. Ampak v tistem trenutku se mi je zdela ideja toliko zabavna in
provokativna, da je vredna truda. Četudi za enkratno uporabo. Ne bi pa
tega več
počel, čeprav me ljudje, ki ne vejo, koliko je s tem dela, že
nagovarjajo k
nadaljevanju. S tvoje nedavne
retrospektive v Moderni galeriji mi je ostal v spominu strip, ki ga
doslej (v
celoti) še nismo videli natisnjenega ... Del njega je sicer postal
"Gospod
Hudournik" iz Slovenskih klasikov, vendar smo lahko na razstavi videli,
da
se zgodba nadaljuje ... Nam lahko zaupaš, za kaj gre (če ni skrivnost)?
Je to
kakšen projekt v nastajanju? (In če je, se po tvojih predalih nemara
skriva še
več takšnih zametkov za bodoče stripe?) Ah ja, to je eden od
projektov, ki se že desetletja “v nastajanju” valjajo po predalih. Tale
je bil
zasnovan precej “arty”, s poudarkom na likovni plati, pa hkrati kot
precej
počasen in dolg, tako da niti ne vem, kje in kako bi se ga dalo
objaviti. In
težko se je resno lotiti in vztrajati in dokončati nekaj, kar ima že
vnaprej
tako malo šans. Ampak enkrat ga bom že, zanalašč. Imam pa takih začetih
in
opuščenih idej še kar nekaj, vse se medijo in čakajo svoj čas. Delaš še kaj drugega na
umetniškem področju poleg stripov in ilustriranja? Strip je forma, ki mi
odgovarja. Najrazličnejši strip. Sicer pišem šaljive pesmice za
Mladinin
Mladinamit, občasno tudi kje drugje. To mi je v veselje in sprostitev,
rad se
igračkam z besedami. Enkrat bom moral napisati knjigo, kot se šika za
vsakega
pismenega Slovenca. Rad bi režiral film, če bi
bilo to mogoče na daljavo, s kavča, brez komplikacij, množice ljudi in
tehnike
in z neomejenimi sredstvi – hja, torej bi pravzaprav rad delal strip,
ki bi
pred menoj oživel. Tvoji stripi so v zadnjih
nekaj letih doživeli nekaj predelav v druge umetniške medije. Diareja
je
postala gledališka predstava, ena izmed zgodb iz Slepega sonca film,
spet druga
iz Ekstremnih športov risanka. Si si ogledal te adaptacije? Kaj meniš o
njih? Film Lovec oblakov (Slepo
sonce) je vizualno fascinanten, se je pa režiser Miha Knific toliko
oddaljil od
predloge (stripa), da ga ne jemljem čisto za svojega. (Razen, ko dobiva
nagrade.) Risanka Zid vzdihljajev
(Ekstremni športi) je odlična, liki in vsebina so zelo natančno
preneseni iz
stripa, praktično oživljeni. Dušan Kastelic, Igor Šinkovec in ekipa,
bravo še
enkrat. Škoda le, da so moji štosi tako svinjski, da jih še tako
simpatični
kužki ne spravijo v redni program TV. Diarejo so zaigrali Dejmo
stisn’t teater že v dveh predstavah, precej uspešno menda, čeprav je
tak
aktualno-politični časopisni humor težko prevesti v drugo formo. A
zaresni,
živi Diarejčki v belih pajacih z različnimi kapicami so bili na smrt
smešni. Tudi Bosanske basni bodo
morda nekoč film, Slepo sonce pa celovečerna animacija. Zmeraj mi je v veselje in
zadoščenje videti, ko moje stvaritve zaživijo drugo življenje, ne glede
na rezultat.
No ja, če je še rezultat dober, pa sploh. Retrospektiva v Moderni
galeriji, nominacija za Prešernovo nagrado ... Videti je, kot da se je,
proti
vsem pričakovanjem, tudi domovina "spomnila nate" še za tvojega
življenja. Se uresničuje tvoja znana izjava "morda bom nekoč znan celo
doma"? Predolgo že praskam in
predober sem, da bi me lahko čisto ignorirali, ne vedo pa natanko, kaj
bi z
mano. Za strip ni predalčka v naši kulturni politiki, ne da se ga lepo
stlačit
niti pod literaturo niti pod likovno umetnost. Pa da ne bom krivičen,
veliko
sem tudi sam kriv. Bolj ko sem iskan, bolj se otepam. V teh časih, ko
se morajo
samoreklamirati celo astrofiziki, filozofi in papeži. Stripovski
albumi: Diareja - "A
smo se za to borili?!",
Fabrika 13, 1988 Diareja – "2.
zvezek", Fabrika
13, 1988 Diareja - "Najboljši
so že padli",
Fabrika 13, Inferno 1990 Rdeči alarm – črni dnevi, samozaložba, zbirka Cult
Comics, 1996 Ratman, samozaložba, zbirka Cult
Comics, 1997 Bosanske basni, samozaložba, zbirka Cult
Comics, 1997; (izdan tudi v
Franciji, Španiji (Glénat),
Italiji (Magic Press)
in na Hrvaškem (Fibra)) Le Cavale de Lézard (Glista na begu), Glénat, 1999; (izdan tudi
v Italiji (Magic Press) in na
Hrvaškem (Fibra)) Temps Nouveaux (Novi časi), Glénat, 2001; (izdan tudi
v Sloveniji (Stripburger /
Forum Ljubljana in Mladina, 2010) Le Décalogue – Le Serment, Glénat, 2001; izdan tudi v
Belgiji (Glénat Benelux,
2001), Italiji (Panini comics, 2002) in Nemčiji Le Décalogue – Le Xieme
Commendement,
Glénat, 2009 Lomm 1 – 3, Vents d’Ouest, 2002, 2003, 2004 Evropa 1 – 3, Glénat, 2003, 2004, 2009;
izdano tudi v Španiji
(Glénat, 2005) in na Hrvaškem (Fibra, 2009) Ekstremni športi 1-2, Mladina 2001, 2009; izdano
tudi v Španiji (La
Cupula, 2003) in na Hrvaškem (Mentor, 2005) Diareja 1988 – 2002, Mladina, 2002 Slepo sonce, Stripburger / Forum Ljubljana
in Mladina, 2004 Sokol in golobica, Mladina, 2008 Slovenski klasiki v stripu!
(skupinski),
Stripburger / Forum Ljubljana in
Mladina, 2009 Appoline, Casterman, 2009 Rdeči alarm – druga dopolnjena izdaja,
Stripburger / Forum
Ljubljana, 2010
|