Marjan Manček,
Stripburger 56
"Za več dela, več počitka!"
-Dajnomir
Navihani Pedenjped, prijazna Mojca
Pokrajculja ali
dobro-dušni Peter Klepec so se marsikateremu slovenskemu
bralcu usedli v srce,
dušo pa jim je vdihnil ilustrator, karikaturist, stripar
in filmski animator
Marjan Manček. Mnogi med nami so učbenik slovenščine za
drugi razred zaradi
njegovih ilustracij prebrali še pred iztekom šolskega
leta.
Sam pa je študiral angleščino in zgodovino. Zgodaj je
stopil
na pot likovnega ustvarjanja. V gimnazijskih letih ter v
času študija je risal
karikature in stripe za revijo Pavliha, kasneje pa za
mnoge slovenske in tuje
revije. Kratko je zdržal v učiteljskem poklicu in se
kmalu popolnoma posvetil
risanju. Samostojno je razvil lasten in prepoznaven
slog. Zelo rad upodablja živali,
najbolj pa je verjetno znan po ilustracijah slovenskih
slikanic in knjig.
Ustvaril je serijo stripov o Hribcih, ki so izhajali v
različnih mladinskih
revijah (Kurirček, Kekec, Ciciban, Galeb), in več
animiranih filmov. Ilustriral
je več kot dvesto knjig poezije in proze za otroke, pa
tudi razna izobraževalno - poučna
gradiva. Njegovo delo preveva topel humor z nevsiljivo
vzgojno noto.
V Trubarjevi hiši literature se je ob predstavitvi
zbirke Hribci
kremeniti, ki smo jo septembra izdali v zbirki
Minimundus, z njim pogovarjal
Bojan Albahari.
Posladek: v tej številki ste si lahko
prebrali še osem
stripov
o Hribcih, ki so pred izdajo zbirke veljali za
izgubljene.
Po obsegu vašega opusa sklepam, da ste
morali že zelo zgodaj
začeti risati.
Že
v osnovni šoli sem zelo rad risal. Moja učiteljica ni
vedela, ali naj bo vesela ali žalostna nad menoj, saj
sem večino šolskih odmorov
presedel v klopi in risal. Tudi šolske zvezke sem
opremljal z risbami, še posebno rad sem v zgodovinski
zvezek
risal bitke …
Še hranite te zvezke?
Teh
zvezkov na žalost ne, mi je pa oče shranil moje stare
beležke polne Indijancev, kavbojev in vitezov. To sem
našel med njegovo zapuščino
in za to sem mu hvaležen.
Začeli ste z risanjem
karikatur. Bi lahko rekli, da je ta
pristop zaznamoval vaše delo in vaše like?
Moje
ilustracije imajo izvor v karikaturi, ampak v
osnovnošolskih letih sem najprej risal stripe. Učitelj
likovnega pouka mi je
sicer svetoval, naj se raje posvetim linorezu, lesorezu
in drugim slikarskim
tehnikam, da bi lahko študiral na akademiji.
Nisem ga ubogal in sem celo poletje z dvema
prijateljema risal stripe.
To sta bila Boris Bele in Mojmir Belavič, ki sta kasneje
osnovala vsak svojo
glasbeno skupino; Buldožer in Sinovi. Pod vplivom glasbe
Beatlov in Rolling Stonesov
sta si sama izdelala električni kitari, meni, ki sem
želel igrati bobne, pa mi
teh ni uspelo izdelati. Zato sem sam nadaljeval z
risanjem in se iz otroških
ter pustolovskih stripov usmeril v karikaturo. V
gimnazijskih letih mi je prve
šaljive risbe objavil humoristični list Pavliha.
Glede na to, da
rišete zelo izčiščeno, brez odvečnih črt ali
šrafur, postanejo liki skoraj upodobitve neke konkretne
ideje. Kako se v tem
pogledu pravzaprav lotevate razvoja lika?
Da
pridem do lika, najprej nekaj časa rišem po papirju, ob
tem si včasih izmislim kakšno besedo in iz vsega skupaj
potem nastane zgodba.
Za lik Cicibabe sem dobil navdih pri hčerki Mojci, ki
nas je sredi noči do
svojega tretjega leta redno zbujala.Božo Kos, dolgoletni
urednik Pavlihe in pozneje Cicibana, mi
je rekel: ‘’Veš, tebi ne bom dal ilustrirati kakšne
pesmi ali zgodbe, ker si ti
lahko sam kaj izmisliš. Tukaj imaš en list in zapolni mi
stran.’’ Zame je bil
to dober izziv.
Torej najraje rišete like,
ki ste si jih sami izmislili.
To
drži. Zakaj? Zato, ker jih potem, ko jih narišem iz
različnih
kotov in v različnih fazah, nekako tudi obvladam. Tako
jih posvojim in vem, kaj
početi z njimi. Sam sem tisti, ki določim, kam jih bom
dal, v kakšnem
prizoru bodo
nastopali, s kom bodo
komunicirali in tako naprej. Ko pa ilustriram kakšno
literarno predlogo, moram
nujno izhajati iz nje. Pri tem se moram zavedati za koga
delam in se potruditi,
da bo bralec sprejel in razumel likovno sporočilo.
Nekatera vaša dela so
izšla tudi v tujini, poznamo nekaj
angleških prevodov vaših del. Kaj menite, da je
botrovalo temu, da so se
založniki odločili za prevode?
Ne
vem, verjetno so liki tisti, ki so jih prepričali. S
tujimi izdajami se ukvarja založba, jaz pri tem nisem
dejaven.No, kot študent, ko sem z dvignjenim palcem
potoval po
Evropi, sem bil pri tem malo bolj aktiven, saj sem si z
risanjem služil za pot.
Takrat še nisem imel izdelanih likov, risal sem manjše
karikature brez besed,
dovolj razumljive tudi na primer za Skandinavce. Humor
ne pozna meja.
Imate kakšno zanimivo
anekdoto s teh potovanj?
Ja,
pravzaprav kar nekaj. Ko sem približno sto kilometrov
pred Oslom štopal s tisto trikotno zastavico, mi je
ustavila gospa s tremi
otroci v ‘katrci’. Prepoznala je to jugoslovansko
zastavico in me po pogovoru
povabila na njihov dom. Njen mož je bil veleposlanik v
Beogradu in njuna
najmlajša hči je bila tam rojena. Štiri dni sem ostal
pri njih in v zahvalo risal
njunim otrokom. Eden od teh otrok je zdaj predsednik
norveške vlade Jens Stoltenberg.
Njegova mati, gospa Karin Stoltenberg, se je še dodatno
izkazala s tem, da mi je dala naslove redakcij
norveških časopisov, katerim sem potem prodal nekaj
karikatur. Priznala mi je,
da še nikoli ni videla hitrejšega zaslužka.
Vaše stripe na
splošno zaznamuje preprostost in razumljivost
v izrazu, poučnost in celo filozofija – sploh pri
Daj-nomirovem liku. Ta se
večkrat sprašuje o svetu in o tem, kako ga doživljamo.
So to tudi vaše
lastnosti?
Morda
se skozi delo res sprašujem in se to tudi odraža v
oblačkih, sicer pa svojih pogledov načrtno ne dajem v
stripe. Ideje se mi med
igro s svinčnikom nekako podzavestno in postopoma
rojevajo.
Vaši stripi se
ponašajo z nevsakdanjo količino pedagoške
vrednosti. Dober primer so recimo Velike misli malega
muca, kjer ste ustripili
modre misli velikih mož, pa tudi Hribci. Je to posledica
vaše krajše učiteljske
kariere ali česa drugega?
Tista
učiteljska kariera je bila res kratka. Tri mesece in
pol sem zdržal v podaljšanem bivanju. Ker pa sem do
takrat v različnih časopisih
in revijah objavil že veliko karikatur, sem uspel
pridobiti status samostojnega
umetnika. Bilo pa je tudi obdobje, ko sem bral aforizme
različnih mojstrov
pisane besede, kar je očitno vplivalo na ‘pedagoškost’
mojih stripov.
Ste pa nadaljevali
svoje pedagoško delo skozi stripe.
Ja,
stripi lahko imajo veliko pedagoško vrednost. Ko sem še
gulil osnovnošolske klopi, so pravili, da strip kvari
mladino,
sredi devetdesetih let pa so tudi v našem izobraževanju
priznali strip kot
vredno pedagoško sredstvo. Zgodilo se je, da je bilo kar
nekaj mojih stripov
uvrščenih v osnovnošolske učbenike. Vem za primer, ko so
na neki osnovni šoli celo fotokopirali stripe o
Dajnomiru in Miliboži, in z njihovo pomočjo so
četrtošolci vadili dialoge.
V vaših delih tako za
otroke kot za odrasle je polno
humorja.Ste tudi v resničnem življenju zabaven in poln
duhovitih
domislic? Kakšno vlogo ima humor v vaših delih?
Včasih
rečem kakšno pikro na račun drugih in sebe, sicer pa
nisem tak, da bi kar stresal šale. Smisel za humor sem
podedoval po očetu, ki
je tudi sodeloval s Pavliho. Domov je nosil ta
humoristični tednik in mi tako
zbudil zanimanje za karikaturo, mama pa mi je dala neko
senzibilnost za
vživljanje v druge ljudi. Svojim likom skušam dati
značilno psihološko plat, da
potem na duhovit način povejo kaj resničnega o nas
samih.
Sami se niste
izrazito posvečali barvi, pri barvanju nemalo
katerega dela vam je pomagala vaša žena.
Sploh
na začetku sem imel težave z barvanjem. Mimogrede: še
ena anekdota. V Londonu sem reviji Reader’s Digest
prodal dve karikaturi.
Redaktorju sta bili všeč dve od petih, obe črno-beli.
Hotel je imeti barvni
risbi, zato je karikaturi kar sam pobarval. Ko sem doma
odprl revijo, ki so mi
jo poslali, sem si rekel: “Oho, barve! Ni slabo. Se bom
pa še jaz potrudil in
sam tudi barval.” Je pa moj temeljni izraz vendarle
črno-bela risba in to tudi
najraje delam. Žena Marta mi je veliko pomagala.
Pobarvala je moje risbe za
Radovednega Tačka, vse avtorske animirane filme in
sodelovala z menoj pri
nekaterih knjižnih in televizijskih projektih.
Relativno pozno ste
vstopili v svet animacije, čeprav
priznavate, da vas je že zgodaj navdušila. Povezujejo
vas tudi z Zagrebško šolo
animacije.
Na
podlagi mojega scenarija ter likovne zasnove so v studiu
Zagreb film realizirali dva kratka animirana filma. Eden
od teh je Zimska želja,
risanka o Ljubljani, dedku Mrazu in ekologiji. Baje je
to bila najbolj
prodajana risanka tega studia. Zanjo so naredili dve
verziji glasbene podlage.
Za tujino je bila ‘Jingle Bells’, za domače občinstvo pa
so izbrali nekaj bolj
jugoslovanskega.
V
ilustraciji se ukvarjaš s statično figuro, z likom. V
stripu je ta že viden v različnih pozah, potem pa je
prišla želja po oživljanju
risanih likov oz. animiranju. Film me je vedno zanimal,
vendar pri nas ni bilo
pravih pogojev oz. profesionalnega studia za animirani
film. Animacija je bila
bolj stvar entuziastov. Če sem se hotel ukvarjati z njo,
sem moral najprej
nekaj zaslužiti z ilustriranjem, šele potem sem si ob
večerih lahko privoščil
narisati sekundo ali dve gibanja.
V
zadnjih letih je moje zanimanje za tovrstno filmsko
ustvarjanje na stranskem tiru, toliko bolj pa se zdaj
filmski animaciji posveča
mlajši sin Mitja.
Še ena značilnost
vaših stripov je skorajda otroška
radovednost likov, ki živijo v neznanem in nespoznanem
svetu, nekoloniziranem z
vednostjo in znanostjo. Hribci bi lahko predstavljali
otroka, ki je vržen v
svež in deviški svet, ki kar kliče po tem, da bi se ga
spoznalo in stvarem dalo
imena. Bi se strinjali s tem? Je morda to botrovalo
odločitvi, da
jih postavite v prav to zgodovinsko obdobje?
Prvi
dve imeni, ki sem ju imel za osrednja lika tega stripa,
sta bila Adam in Eva. Zanimalo me je, kako sta se bila
prisiljena znajti na
Zemlji po izgonu iz Raja. Uredniku Janezu Kajzerju se ti
dve imeni nista
najbolj ujemali z imenom revije (Kurirček) in založbe
(Borec).
Skupaj
sva ugotovila, da bi bila nekakšna praslovanska imena
kar pravšnja. Ker mi je žena večkrat rekla: “Daj no
mir”, je tako nastal
Dajnomir. Tudi ona je kot Miliboža bolj pri tleh in
prizemljena, jaz pa sem
bolj v ‘luftu’.
Cerkničani
sicer radi rahlo posmehljivo govorijo o hribcih.
Tako rečejo ljudem, ki živijo v vaseh nad Cerknico. Iz
tega domačega
poimenovanja sem si sposodil to družinsko ime za svoje
pra-zgodovinske junake.
Kako vam uspeva
vzdrževati to skorajda otroško radovednost
in svežino pristopa k stvarem, ki jih odrasli že dobro
poznamo, in nam niso več
zanimive?
Saj
sem tudi jaz vzhičen, ko sneg tako lepo zapade in je
Cerkniško jezero poledenelo, da se lahko drsaš po njemu.
Ali pa se s kolesom
odpeljem na hrib in si rečem, kako lepa je jesen.
Dajnomirovi monologi izražajo
to moje gledanje. Verjetno sem še vedno otrok oziroma še
vedno imam v sebi
otroško dušo. Sam se še danes čudim marsičemu.
Kako dolgo so Hribci
izhajali?
Približno
deset let. Najprej so izhajali v Kurirčku, ki se
je kasneje preimenoval v Kekca. Tega je urejal Boris A.
Novak, ki me je
spodbujal, naj nadaljujem s serijo. Po tem sem naredil
tri kratke risane filme
o Hribcih. Kasneje sem za Galeb, zamejsko revijo za
otroke, ki izhaja na
tržaškem, narisal še barvne Hribce.
Tam
so izhajali leto dni, eno leto pa so nastopali tudi v
Cicibanu, prav tako v barvah. Ker sem barvne slikanice
ustvarjal sočasno z
animacijami o Hribcih, je tudi njihova likovna podoba
drugačna od starih črno-belih
stripov.
Zdi se mi pomenljivo,
da na umetnikovo kariero izdatno
vplivajo tudi uredniki.
Štirje
uredniki so zelo vplivali na moje delo. Prvi je bil
Niko Grafenauer, ko je bil urednik pri Mladinski knjigi.
Predvsem njegova
zasluga je, da so nastali Kozlovska sodba, Pedenjped,
Mojca Pokrajculja in
številne druge slikanice z mojimi ilustracijami. Zelo so
me spodbujali še Janez
Kajzer pri založbi Borec, urednik Cicibana Božo Kos ter
Boris A. Novak pri
založbi DZS.
Da
sva s Kostjo Gatnikom začela sodelovati z Mladinsko
knjigo, je bil gotovo zaslužen tudi likovni urednik Aco
Mavec, tudi sam odličen
ilustrator, ki je sprejel karikaturistični pristop
ilustriranja mladinskih del.
Za izdajo Hribcev
kremenitih ste tudi narisali dodatne štiri
zgodbe, ki jih bralci še niso videli. Kaj je botrovalo
temu?
Za
novo knjigo se mi je zdelo vredno dodati še nekaj
novega,
hkrati pa like predstaviti postopoma, tako, kot so
nastajali. V prvem poglavju
se predstavi Dajnomir in njemu sem po-svetil štiri nove
zgodbe. V naslednjem
poglavju se mu pridruži Miliboža, v tretjem se jima rodi
Milimir, v zadnjem pa
spoznamo soseda Kajtimara.
Ustvarjali ste
predvsem za otroke in mladino, medtem ko za
odrasle precej manj.
Naredil
sem tudi nekaj satiričnih risb za odrasle. Koroškemu
pisatelju Janku Messnerju sem ilustriral kar nekaj
knjig, polnih ostre satire v
zvezi s koroško zamejsko problematiko.
Nasploh
se mi zdi, da imajo uredniki pri likovni opremi za
odrasle raje fotografijo. Poglejte dnevno časopisje,
kjer so skoraj izključno
fotografije, kljub temu, da je pri nas kar nekaj mladih,
zanimivih in
kvalitetnih risarjev, kot je na primer Jure
Engelsberger. Zakaj ni tega več? V
periodičnem tisku zgolj Mladina konsistentno namenja
prostor slovenskemu stripu
in ilustraciji. V Delu objavljajo pasični strip o mačku
Garfieldu. Mislim si:
“Ja, menda imamo še kaj domačih stripov!”
Krivec za pomanjkanje
domačega stripa v periodiki je seveda
finančni aspekt. Uredniki nimajo na razpolago dovolj
denarja, da bi podpirali
domače stripovsko us-tvarjanje. Odkup avtorskih pravic
za objavo ene pasice
Garfielda stane nekaj evrov, medtem ko mora biti plačilo
slovenskemu avtorju za
izvirni strip bistveno višje. Tu je problem današnjih
časopisov in revij, ki
skušajo priti čim ceneje skozi, zato je tudi toliko
‘copy/paste’ člankov. To se
bo čez čas izkazalo kot zelo pereč problem, ker v
medijih ne bo mladih
avtorjev, ki bi se tam razvijali.
Se
strinjam. Spominjam se, ko sem hodil po Evropi in
ponujal
svoje karikature. Pri škotskem časopisu The Scotsman so
me odslovili rekoč, da
že imajo svojega karikaturista. Nekateri časopisi so
tudi za to delo imeli
zaposlene lastne ljudi. Pri nas je bila praksa takšna: v
angleški reviji so mi
objavili nekaj karikatur, potem pa sem čez leto dni v
Delovi tedenski
publikaciji ITD opazil te iste karikature. “Ja, kje pa
sem jaz že to objavil?”,
sem se vprašal. Stopil sem do urednika: “Natisnili ste
dve moji karikaturi, ki
sem jih že objavil v Londonu.” Odvrnil mi je: “Ja, ampak
mi smo ju izrezali iz
rimskega časopisa!” Plačal ni ne londonski, ne rimski,
ne naš časopis. Hvala
lepa, adijo.
Zdaj, ko ste v
pokoju, imate verjetno več časa. Se lahko
zdaj nadejamo kakih stripov za odrasle?
Ja,
rad bi predstavil dvajseto stoletje. To je bilo kruto
obdobje in generacija pred nami je dala marsikaj skozi.
Kdaj pa kdaj razmišljam
o tem, ampak nikakor ne najdem dovolj prostega časa.
Imate še kakšne druge
načrte za prihodnost?
Nimam
nekih posebnih načrtov. Zaenkrat vem le to, da mi v
ponedeljek pride bager in mi bo kopal za hišo ter vse
razril. Delali bomo
drenažo, ker nam ‘hodi’ voda v klet. To je trenutno moj
pogled v prihodnost.
(Delo je zdaj, ob izidu te številke, opravljeno in klet
je suha!)
____________________________________
STRIPOVSKI
ALBUMI (IZBOR):
Kdo
je homo S?, zbirka Kurirčkova torbica, Borec, 1982
Dajnomir
in Miliboža, Borec, 1984
Modri
medvedek, zbirka Mala slikanica, Mladinska knjiga, 1987
Brundo
Rjavček, zbirka Mala slikanica, Mladinska knjiga,
1988
Velike
misli malega muca: 100 izrekov iz vseh vetrov, Velike
slikanice, Mladinska knjiga, 1990
Hribci:
Zgodbe iz pradavnine, Državna založba Slovenije,1993
Hribci:
Sreča ne počiva, Državna založba Slovenije,1993
Hribci:
Kaj delaš Dajnomir?, DZS, 1994
Cufek,
zbirka Sonček, Mladinska knjiga, 1995
Cufek
in prijatelji, zbirka Sonček, Mladinska knjiga, 1996
Kaj
pričakujejo živali od olimpiade : sporoča leteči
reporter papagaj, Modrijan, 1996
Comics,
Vivacomix in Stripburger/Forum Ljubljana, 2006
Hribci
kremeniti, Stripburger/Forum Ljubljana, 2011
STRIPOVSKA
PERIODIKA (IZBOR):
Robin
z otoka Zon, Pionirski list, 1976
Nace
brez face, Pionirski list, 1978
Homo
S, Dnevnik, 1978
Cicibaba,
Ciciban, 1978/2004
Zlata
ribica, Ciciban, 1985
Kozlovska
sodba v Višnji gori, PIL, 1986
Cufek,
dežurni cucek, PIL: Pionirski list, 1987
Klarine
pustolovščine, PIL: Pisani list, 1990
Kokoška
bi letela, Ciciban, 2002
Pipi
pišče išče, Petka, 2002 dalje
Beli
galeb, Galeb, 2005
AVTORSKE
KNJIGE IN SLIKANICE (IZBOR):
Brundo
se igra, Mladinska knjiga, 1978
Brundo
skače, Mladinska knjiga, 1979
Mucek
Mjav, Univerzum, 1980
Kužek
Vuf, Univerzum, 1980
Piščanček
Pik, Univerzum, 1980
Zajček
Uh, Univerzum, 1980
Kaj
boš, ko boš velik?, Mladinska knjiga,1981
Abecedeževnik,
Borec, 1983
Kdaj
smo veseli in kdaj smo žalostni, Borec, 1989
Kakšno?
(pridevniki), DZS, 1994
Kaj
delaš, Dajnomir? (glagoli), DZS, 1994
Hribci?
Kaj? Kdo? (samostalniki), DZS, 1994
Kje?
Kam? Kdaj? Kako? (prislovi in predlogi), DZS, 1995
Kdo?
Čigav? (zaimki), DZS, 1995
Koliko?
Kateri? (števniki), DZS, 1995
Iz
dnevnika čebelice Medke, Muzeji radovljiške občine,
Čebelarski
muzej, 2005
NAGRADE
IN PRIZNANJA (IZBOR):
Posebna
in druga nagrada - Svetska galerija na karikaturi,
Skopje 1971 in 1972
Nagrada
za slikanico na Slovenskem knjižnem sejmu, Ljubljana
1977
Plaketa
Zlatno pero Beograda, Beograd 1977
Levstikova
nagrada, Ljubljana, 1977
1.
nagrada na mednarodnem knjižnem sejmu, Beograd 1978
Častno
priznanje na 3. International Simavi Cartoon
Competition, Ankara 1985
Nagrada
Najlepša slovenska knjiga na Slovenskem knjižnem
sejmu, Ljubljana, 1995
Levstikova
nagrada za življenjsko delo, Ljubljana 2007
Priznanje
Hinka Smrekarja, 9. slovenski bienale ilustracije,
Ljubljana 2010
Častni
občan občine Cerknica, Cerknica 2011
AVTORSKI
ANIMIRANI FILMI:
Zavetje,
Viba film, 1’, 1983
Po
delu počitek, Viba film, 1’30’’, 1983
Ljubo
doma, Viba film, 5’, 1985
Na
liniji, Viba film, 6’, 1989
Hribci
- Prava pot, DZS Ljubljana, 6’, 1993
Hribci
- Trofeja, DZS Ljubljana, 5’, 1993
Hribci
- Zajtrk, DZS Ljubljana, 5’, 1993
Kako
se znebiš Mačota, E-motion film, 9’, 99
Be,
E-motion film, 8’, 2003
ANIMIRANI
FILMI:
Zimska
želja, (s. M. Manček, r. L. Fabiani)
DDU
Univerzum in Zagreb film, 7’, 1982
Ogledalce,
(s. M. Manček, r. P. Štalter)
DDU
Univerzum in Zagreb film, 8’, 1985
|