Slovenske stripovske zamude (v nadaljevanju SSZ) navadno nastanejo kot odziv na pisanje drugih medijev na temo stripa. Naši mediji, če izvzamemo recenzije, o stripu pišejo povsem premalo. Zatorej niti ni čudno, če je povsem dovolj, da SSZ nastajajo s polletno ali celoletno frekvenco. Poleg tega se mora v moji knjižnici tudi nabrati nekaj svežih stripov, vrednih omenjanja v tej rubriki. Ker je od zadnje SSZ minilo že točno eno leto, se police šibijo pod težo stripov, ideje za pisanje pa kar same lezejo na plan. Začnimo torej.

V letošnjem letu so na programu slovenske nacionalne televizije predvajali dva dokumentarna filma o stripu. 16. maja smo si lahko ogledali film Stripi gredo v vojno. Film je bil odličen pregled t.i. dokumentarnega stripa, ki nam je postregel z intervjuji striparjev, ki se ukvarjajo z reportažami z vojnih žarišč. 11. septembra je bil na sporedu film Stripi Arta Spiegelmana, ki je klasičen portret umetnika od njegovih underground začetkov do mega uspeha z Mausom.

O filmih ne bom izgubljal preveč besed, njuna omemba bolj služi kot pohvala, da se tovrstni filmi sploh vrtijo, poleg tega pa so bili odlično prevedeni in celo prebrani, brez podnapisov, kar pa je za RTV pravzaprav že stalnica. Sta pa oba filma primerni iztočnici za pisanje tega članka.

Treba je namreč povedati, da je film Stripi gredo v vojno pozabil na La Guerre d’Alan (L’Association, 2000) avtorja Emmanuela Guiberta. Ta neverjetno dober strip je nujno branje že od leta 2000, a mu kljub temu kritiki ne posvečajo dovolj pozornosti. Razlog najverjetneje tiči v risbi, ki pod pretvezo, da naj bi si bralec sam predstavljal določene prizore, deluje nekoliko skopa in prazna. Boljši razlog za tako risbo je vendarle ta, da risar vojne ni nikoli doživel, temveč pripoveduje zgodbo vojnega veterana. To pomanjkanje informacij o videzu takratnih ulic, prevoznih sredstev, oblek in pokrajine je sicer mogoče nadomestiti z avtorjevim obsežnim raziskovanjem, vendar bi v tem primeru projekt trajal bistveno dlje (že tako gre za 304-stranski špeh!), rezultat pa morda niti ne bi bil toliko boljši. Pri risbi velja omeniti še izjemno zanimivo tehniko ‘risanja z vodo’, ki jo Guibert obvlada. V principu motiv najprej nahitro nariše z vodo, nato pa nanjo kapne črnilo, ki se nato nekoliko samovoljno razporedi po namočeni površini. Rezultat je odličen, škoda je edino ta, da angleška izdaja založbe First Second efekt popolnoma uniči s premajhnim formatom (isto je storila že s premajhnimi knjigami Gipija), zato vam priporočam branje francoske izdaje.

Bistvo Alanove vojne pa ni v risbi, temveč v pripovedovanju. Strip se suče okoli Alana Copea, ameriškega veterana druge svetovne vojne, ki nam predstavi povsem drugačno plat groznega obdobja v naši zgodovini. Cope je namreč v vojno prišel proti njenemu koncu in, razen v manjših spopadih, ni okusil, kako ne-verjetno ostudna je bila. S korakanjem v osvobojena območja so ga pričakali ljudje, polni novega upanja ter neizmerne hvaležnosti, in prav tako, kot je strip zgodba o Copeu, je to tudi zgodba o teh ljudeh. Resnično neverjetna izpoved človeka z veliko začetnico, ki se očitno zaveda opazk, ki jih vseskozi namenjam avtobiografskim stripom. Ni potrebno, da izvemo vsako intimno podrobnost človeka, da je strip iskren. Cope tako govori o svojih ljubezenskih razmerjih, pa tudi o problemih s higieno intimnih predelov s tako zrelostjo in človečnostjo, da se zdi pisanje kakšnega Joea Matta že skoraj kriminalno dejanje. Zares, če želite prebrati biografijo človeka, za katerega se zdi, da v današnjem času ne more več obstajati, je La Guerre d’Alan prava izbira. Definitivno eden boljših stripov, kar sem jih prebral.

Vrnimo se k filmskim dokumentarcem. Drugi film je, kot že rečeno, govoril o Artu Spiegelmanu. Oče sodobnega stripa v filmu neprestano zatrjuje, kako se trudi, da Maus ne bi postal krava molznica, ki bi jo molzli v nedogled. A očitno bo postal ravno to. Ko bo Stripburger, ki ga berete, izdan, bo na policah namreč že njegova nova knjiga z naslovom Metamaus. O tem projektu je do sedaj znanega bore malo, niti se ne ve, ali bo sploh šlo za strip, ali ne, vsekakor pa bo knjiga vsebovala DVD, na katerem bodo originalni posnetki pogovorov s svojim očetom, kar zna biti zanimivo.

V slovenskih časopisih sta pred kratkim izšli dve daljši pisariji na temo stripa. V Pogledih je izšel članek z naslovom Kako je rasel strip na Slovenskem izpod tipkovnice Žiga Valetiča. Drugi je tekst z naslovom Če boste brali stripe, se vam ne bodo trajno okvarili možgani Uroša Zupana v Dnevnikovem Objektivu.

Valetič ima sicer od mene precej drugačno mišljenje o problematiki slovenskega stripa, vendar se svojega pisanja loti konstruktivno, razmišljujoče in vizionarsko, kar mu vsekakor štejem v prid. V tekstu zapiše, da med glavne problematike stripa spadajo predvsem neobstoj stripovske krovne organizacije, neobstoj slovenske nagrade za strip, nedorečenost ekonomske kategorije stripa, pomanjkanje stripov v dnevnem časopisu itd. Vse to sicer drži, vendar se zdi, da so tovrstne pobude vnaprej obsojene na propad. Večina izmed njih je celo že postala realnost, a je ta realnost zaradi takšnih in drugačnih razlogov propadla. Razlog je seveda v majhnosti trga in maloštevilnih avtorjih ter poznavalcih stripa. Tu lahko mirno pozabimo na množico slovenskih avtorjev v Slovenskih klasikih ali občasnih recenzentov, saj je v obzir treba vzeti le tiste, ki se z deveto umetnostjo ukvarjajo vsaj pol profesionalno ter kontinuirano, in s tem torej sooblikujejo slovensko stripovsko sceno, ki bi edina lahko bila kompetentna oblikovati pogoje za podelitev nagrad, organizacijo festivalov in ustanovitev združenja. Tako pa festival stripa (v času pisanja SSZ3 še ni potekal) organizira kar Mestna občina Ljubljana, ki očitno nikakor ni sposobna pripraviti spodobnega programa. Ta, trenutno objavljeni, je povsem pod kritiko, saj je povečini sestavljen iz projekcij filmov po stripovski predlogi. Res je, da, kot pravi Valetič, delček krivde leži kar na avtorjih samih, ki so mnogokrat premalo samoiniciativni pri splavitvi kakšnih projektov, vendar to pravzaprav niti ni nihova naloga. Njihova naloga je risati stripe in teh Slovenci (na)rišemo vse več! Potrebujemo nekoga, lahko je tudi stripar, ki ima zadostne organizacijske in podjetniške sposobnosti. Podjetniške omenjam zato, ker menim, da vsak podjetnik hitro ugotovi, da so stripi tvegan posel, bolje rečeno: so plavanje proti toku trenutnih trendov v željah potrošnikov. Predvsem slovenski stripovski avtorji smo odlični plavalci proti toku (izvzemši Lavriča, seveda). Resnici na ljubo se že vnaprej vsaj približno ve, kateri stripi se bodo prodajali, vendar je odločitev vsakega posameznika ali bo tovrstne stripe tudi risal, ali pa bo raje izražal svojo ‘avtorsko’ stripovsko pripoved.

Valetič se tudi ob to obregne z besedami:

“Nedorečenost ekonomske kategorije stripa je morda glavni krivec za to, da v Sloveniji praktično ne poznamo grafičnega romana (temveč avtorske stripovske albume, ki se – spet ne vedno posrečeno – zgledujejo po francoskem izročilu), ki ima v svetovnem merilu med vsemi stripovskimi panogami že nekaj časa največ ugleda.”

Slovenci bi večino svojih del lahko mirno označili za grafični roman (roman v stripu), saj gre le za zahodnjaško in neposrečeno poimenovanje stripovskih albumov. To bi, če se ozremo na zgled iz tujine, povečalo prodajo. Vendar ponovno poudarjam, da to ni težava avtorjev, temveč založnikov, podjetnikov, ki bi takšno poimenovanje lahko uvedli, če bi si tega želeli. Večina se žal takšnim ‘malenkostim’ posveča šele z večletno zamudo. Neki prodajalec založbe Sanje mi je denimo v letošnjem avgustu hitel razlagati, da so romani v stripu največja novost in na svetu trenutno velik hit. A dej ga srat’?!

Žiga Valetič je v članku tako predstavil mnogo pomanjkljivosti stripovske scene in spodbudil prepotrebno razpravo, česar pa ne moremo trditi za Uroša Zupana. Ta je spisal že najmanj stokrat napisano pripoved o odraščanju v času Bonellijevih

stripov in Mustra iz pokojne Jugoslavije. Podobno kot prodajalec založbe Sanje v letu 2011 ugotavlja, da je vse drugače, kot je bilo včasih. Zamuda in nezanimivo branje.

Tisti, ki ste že presegli to fazo začudenja nad spremembami, ki so se zgodile v svetu stripa že davno, hitro vzemite najnovejši album Chesterja Browna z naslovom Paying For It: A Comic-strip Memoir About Being a John (Drawn and Quarterly, 2011). Strip je na prvi pogled avtobiografska zgodba, ki pripoveduje o introvertiranem stripovskem umetniku, ki se v trenutku svojih poznih tridesetih odloči za vekomaj spremeniti svoje spolno življenje, prenehati z običajnimi zvezami in za seks le še plačevati. Nič novega, bi rekli tisti, ki veste, da se striparji vse preveč radi označujejo za introvertirance in so sposobni podobnih eksperimentov. No, ampak strip je vse prej kot le zgodba o uporabniku prostitucije. 

V prvi vrsti gre za neverjetno dober razmislek o smiselnosti takšnih in drugačnih razmerij, o tabuizaciji prostitucije, hkrati pa popoln odklon od zelo hollywoodskih ali evropskih filmskih predstav o prostitutkah. Nobenih zvodnikov, nasilja, blond vzhodnjakinj in hudih življenjskih zgodb. Gre le za seks in denar, uslugo in plačilo za to uslugo, po opravljeni storitvi pa gre za pogovore znotraj trojice avtorjev, pa izjave prostitutk, prijateljev in, kot se za pionirja avtobiografskega stripa tudi spodobi, velik delež monologov. Avtor bralca že od samega začetka, s predgovorom, pa tudi skozi pogovore, prav posiljuje s sporočilom stripa. Ta, hvala bogu, ni poizkus odstraniti prostitucijo iz tabu oddelka, temveč predvsem razmislek o odnosih, ki jih gradimo, razmislek o tem, koliko na nas vpliva družba, ali je v ljubezni, ki jo gradimo do svojega partnerja, sploh kaj, kar ni le navada? 

Strip je torej odličen katalizator razmišljanja z lastno glavo in nikakor ne deluje kot promocijski material kakšne nevladne organizacije, s čimer je avtor vsekakor zadel sedmico, saj je ravno tem nevladnim organizacijam, pa tudi mnogim drugim bistroumnežem, pokazal, kako se dela najboljši oglas za svobodno družbo. Ne s stalnim glasnim izražanjem argumentov, temveč s spretno uporabo medija, ki ga obvladaš, iskrenostjo in dobro bralsko izkušnjo. Z mano se strinja tudi aktivistka za pravice seksualnih delavcev Sasha, ki je v svoji recenziji stripa izjavila, da je strip največji možni zaveznik prostitucije, in povrh vsega dobra stranka.

Bralec se z avtorjem pogosto ne bo strinjal, saj je treba poudariti, da gre za hudo introvertiranega posameznika, ki na socialno življenje gleda povsem drugače kot večina populacije, prav tako so razmere za prostitucijo v Montrealu nedvomno drugačne kot v Sankt Peterburgu, vendar, kot že rečeno, avtor le podaja svoje mnenje in spodbuja nekakšen diskurz.

Ravno spodbujanje diskurza znotraj stripa je nekaj novega za ta medij. Ponavadi se avtor o neki temi nedvoumno izreče, tu pa se zdi, da bralca bolj pripravlja na zaključek knjige, ki predstavlja dodatnih petdeset strani v nestripovski formi, ki pojasnjujejo posamezne dogodke in dodatno osvetlijo nekatera avtorjeva razmišljanja. Del deluje povsem samostojno, niti ne nadgrajuje stripa, temveč predstavlja le sporočilo celotne knjige, ki ga

lahko strnemo v znan rek: Knowledge, Wisdom, Understanding (znanje, modrost, razumevanje).

Vendar dovolj o samem sporočilu. To je sicer glavni adut stripa, kar je lep zgled sodobni umetnosti, ki sicer nezadržno izgublja na sporočilnosti, smislu ter inovativnosti in postaja piarovska parada.

Naj nekaj besed namenim še stripovskemu jeziku: pri Brownu smo vajeni, da risba ni njegov najmočnejši adut, vendar jo je že v Louisu Rielu dodelal do te mere, da deluje kot preprosto, a prepričljivo orodje podajanja njegovih zgodb, ki temeljijo bolj na besedilu. 

A če je bila za Louisa Riela stripovska forma skorajda nepotrebna in zaradi svoje skrajne objektivnosti mestoma dolgočasna, pa je Brown tokrat očitno upošteval kritike in izrabil vse možnosti, ki mu jih ponuja grafični jezik. Odlično se loti predvsem režijskega dela stripa, strip ima odličen sistem poglavij, ki včasih služijo obravnavanju posamezne teme, večinoma pa eno poglavje pomeni eno izkušnjo s prostitutko. Slaba izkušnja s prostitutko navadno pomeni kratko poglavje in kakšno pikro na njen račun, kar deluje sproščujoče, saj znajo biti ‘seanse’ včasih naporne in odmor vsekakor sprosti bralsko izkušnjo.

Ravno odločitev, da strip ne bo skrajno objektiven in duhamo-ren, je pomembna za to, da knjiga ne deluje le kot zaveznik prostitutk, ampak tudi kot neverjetno dober strip. Šale so na izredno visokem nivoju, zagotovo gre za Brownov najbolj smešen izdelek.

Strip je neverjetno inteligentno zastavljen in izpeljan od začetka do konca. Po navadi vedno najdem kak minus, a tokrat ga vsaj s tehnične plati težko podam. Edini minus je ta, da je tematsko stereotipen. Nekdo, ki težko posluša bizarne usode stripovskih introvertirancev, bo v sodobnem stripu trenutno težko našel kaj zase. Zame, ki nekako še vedno prebavljam tovrstne zgodbe, ki me jezi posiljen aktivizem vseh vrst, ki z lupo iščem umetnost z namenom razvoja, kjer je dizajn v službi vsebine, pa je Chester Brown najlepše branje letošnjega leta. 

Paying For It je vstopil brez velikega pompa, kot je to storil

Asterios Polyp, a predstavlja nov mejnik v stripovski umetnosti. Z veseljem čakam avtorja, ki bo z enako kvaliteto predstavljal nove teme v sodobnem stripu.

V tokratni SSZ, ki je že kar preveč dolga, naj na kratko omenim še nekaj izdaj, vrednih branja. Nicolas Presl mi je bil do predkratkim še povsem neznan avtor, potem pa sem v belgijskem Liègu naletel na dve njegovi knjigi. Prva je Le fils de l’ours père (The Hoochie Coochie, 2010), druga pa L’Hydrie (Atrabile, 2011). Avtor v obeh dokaže predvsem to, da je mojster nemega stripa, ki ga imajo mnogi za najčistejšo, a tudi najzahtevnejšo obliko stripovske pripovedi. Le fils de l’ours père je preprosta zgodba o drugačnosti posameznika v okolju in iskanju samega sebe, vendar mi verjemite na besedo, da česa tako tekočega in hkrati prepričljivega redko beremo. Enako velja za L’Hydrie, ki posnema klasične grške tragedije, a je nekoliko manj berljiva zaradi večplastne zgodbe, ki jo bralec v prvem branju kar težko dojame. Šele po drugem, podrobnejšem branju sem odkril, za kako premišljen in odlično izveden strip gre. Obe deli toplo priporočam.

Poleg Chesterja Browna sta nova albuma izdala tudi Gilbert Hernandez in Daniel Clowes. Prvi je narisal Love From the Shadows (Fantagraphics Books, 2011)  drugi pa je v album zbral izseke iz stripa, ki jih je periodično objavljal v New York Timesu in jih naslovil Mister Wonderful (Pantheon, 2011). Za razliko od Paying For It tu v obeh primerih ne gre za revolucionarna izdelka, temveč sta izjemno tipična albuma obeh avtorjev. Če vam torej ležijo stripi omenjenih avtorjev, vam bosta tudi tadva.

Do naslednje stripovske zamude imate dovolj dobrega čtiva! Prijetno branje in, podobno kot Valetič in Brown, diskutirajte in razmišljajte! (Mimo)