Novo Doba, Stripburger 57 Novo Doba za vse čase Ustvarjalcem
platforme Novo Doba je težil Bojan Albahari Da
ima Stripburger dobro raztegnjene lovke po celem
svetu, že veste. Še posebej je ‘ufuran’ in seznanjen s
stripov-skimi scenami nekdanje skupne države. Te,
kljub formalnim in manj formalnim težavam, še vedno
ohranjajo živ skupni kulturni prostor, ki sega čez
meje vrtičkarskih balkanskih držav. Hecno, tam, kjer
je na kupu veliko jezikov, postane jezik še najmanjši
problem. Lep primer je mednarodna ekipa alt-kult
festivala Novo Doba iz Beograda. Ekipa, dobesedno z
vseh vetrov znošena, tam uganja hude norčije in dela
zgago domorodnim snobom in puristom. Festival Novo
Doba, stripovski underground festival, ki zdaj
vključuje še mnogokaj drugega, in
poteka letos že tretjič, je namreč trn v
očesu tercialk in naravnost žali okus neukega plebsa. Kdo
in kaj je Novo doba? Radovan: Novo doba je
prijateljska/zadružna skupina, ena, morda nezavedno
nalašč nedefinirana idejna platforma za razvoj vzajemne
medčloveške interaktivnosti na področju več različnih
oblik aktivnega in miroljubnega sobivanja - v tej fazi
je morda najbolj očitno povezana z istoimenskim
festivalom stripa - toda zgleda, da tudi drugih,
podobnih delov neke večje celote. V tej eksperimentalni
fazi bi jo lahko nekako imenovali, ji dodelili ustrezno
poimenovanje ali uporabili kakšen neologizem, da bi vsaj
v formalnem pomenu bili čimbolj jasni potencialnim
sodelavcem ter prijateljem in prijateljicam, toda
definiranje samo po sebi nam že od samih začetkov
artikulacije te ideje ne gre najbolj od rok. Ta ideja se
nanaša, kot smo ugotovili, na nekakšno (morda
nedefinirano, toda vseeno) občutenje, za razliko od
racionalnega premisleka, če razumete, kaj hočemo
povedati, čeprav glede na prej implementirano dejstvo
dvomimo … oziroma nanaša se na stanje premoči emocije
nad nekim konkretnim mišljenjem ali idejo kot tako v
šolskem smislu, da se ne oddaljimo preveč od teme. Bruno: Novo doba je
obenem tako festival kot tudi krovni pojem za vse ostale
aktivnosti, ki sodijo pod Turbo Comix, Fijuk in, kmalu,
revijo Pionir. S temi poimenovanji je nastala cela
zmeda, ker so skupine, iniciative in projekti nastajali
stihijsko, toda treba je poudariti, da ko govorimo o
Novo doba, govorimo predvsem o stripovski sceni, toda
tudi o enem specifičnem segmentu alternativne scene v
Srbiji, ki jo skušamo predstaviti s pomočjo publikacij,
razstav, koncertov in podobnih dogodkov. Spletna stran
Novo doba bi morala ponuditi neko bolj pregledno sliko
te strukture, seveda, če taka struktura sploh obstaja, v
kar tudi mi sami dvomimo. Kako ste se omenjeni
sploh sestali, spoznali in prišli na idejo o
ustanovitvi stripovskega kolektiva? Prva omenjena je
Francozinja, drugi prihaja s Hrvaške, tretji pa je
beograjski domorodec … Johanna: Jaz sem pred
petimi leti prišla iz Francije z Akademije Saint Etienne
v Beograd na študentsko izmenjavo, in takrat sem se že
ukvarjala s stripom znotraj kolektiva Gestroco club iz
Angoulêma. Kar se tiče stripa, sem takrat že
vedela za vas in za Aleksandra Zografa, ki sem ga
kontaktirala, ko sem prišla sem. Preko njega sem hitro
spoznala ostale stripovske avtorje, kot sta npr. Wostok
in Radovan. Takrat sem imela idejo, da bi v francoščini
objavila knjigo o stripih iz Srbije in Hrvaške, zato sem
v Franciji ustanovila združenje Turbo Comix. Medtem sem spoznala
Bruna in skupaj sva Turbo Comix prese-lila v Beograd.
Konstantno sodelujemo z Rašo (Radovanom, op. ur.),
njegova je bila namreč ideja organizirati stripovski
festival, dve leti nazaj pa smo začeli sodelovati tudi z
Mileto, tako da smo z njim dejavnosti razširili tudi na
sitotisk in glasbo. Radovan: Lahko bi rekli,
da so ustanovitelji Novo doba pravzaprav skupine, ki za
razliko od posameznikov že neugotovljeno dolgo ‘harajo’
po obskurnih delih podzemne kulture predvsem mest in
predvsem po teh naših področjih. Gre za skupine, ki se
ukvarjajo z ustvarjanjem in beleženjem tega ustvarjanja,
kakor tudi z razmnoževanjem ustvarjenih del, med
katerimi so tako stripi, knjige, glasba, plakati,
posterji, grafike, slike, ilustracije, dizajni, fanzini,
albumi, kompilacije, remiksi, predelave in hommagei,
kraje in kopije, kakor tudi video dela, filmi, radijske
igre in oddaje, kitarske solaže, torej skoraj vse razen
mode. Lahko bi rekli, da obstaja več skupin kot
posameznikov, kar se upira zakonom zgodovine, toda ne
tudi logike, kar sami si izračunajte, seveda je mogoče,
vsaj matematično, v teoriji, a zdaj je tudi v praksi. To
je naš majhen in skromen prispevek k ideji skupnega in
združevanja v plemenite namene. Poleg grafično
aktivističnega Turbo Comix, zvočno panoramske Klopke za
pionira in skupine Studiostrip so tukaj še druge
skupine, posamezniki in ostali sestavni deli, glave,
roke, oči, ušesa in udi vobče. Naši generaciji, kar koli
že to pomeni, je bilo in je še vedno zelo pomembno, da
se je s tihim dogovorom razvilo ogromno sodelovanje med
kolektivi, kot so Komikaze in Yga, Entropija iz
Subotice, in seveda legendarna ekipa Wostokovih prič.
Wostok je sicer v očeh naših privržencev veliki
inspirator, moderator in očetovska figura, čeprav je
medtem postal že dedek, tako da je zdaj bolj dedkovska
figura. V naših krogih je zelo popularno eno besedilo,
in sicer esej o domačem alternativnem stripu izpod
peresa enega od najbolj vplivnih osebnosti iz sveta
mainstream stripa, z naslovom Gomila
nadrogiranih manijaka teroriše srpsku strip scenu
(Gruča zadrogiranih manijakov terorizira srbsko
stripov-sko ceno). Esej je odličen, zato smo ga
uporabili za scenaristično predlogo enega daljšega
stripa, ki ga je risala večina aktivnih domačih
nekomercialnih avtorjev, objavljen pa je bil v posebni
številki fanzina Krpelj, sicer najvplivnejši domači publikaciji. Bruno:
Ne bi rekel, da je Novo doba kolektiv, temveč je
platforma. Zbrali smo se spodbujeni z okoliščinami in
idejami, ki so se oblikovale med druženjem in ki so nam
se zdele privlačne ter pomembne. Mene ideja kolektiva ne
zanima toliko, kolikor me zanimajo možnosti, ki jih Novo
doba lahko odpre za pojavljanje zanimivih avtorskih
osebnosti in skupin ter za spodbujanje in konsolidacijo
t.i. alternativne scene. Poleg stripov se
ukvarjate tudi s sitotiskom, ki je likovni grafični
žanr in se pri nas ne povezuje pogosto s stripom. Kako
to, da ste se odločili za širjenje dejavnosti v to
smer? Johanna: S sitotiskom
sem se ukvarjala že v šoli v Franciji, zame pa je precej
povezan s stripom, sploh z alternativnim, ker obstaja
veliko kolektivov, ki se ukvarjajo tudi s tem, na primer
Le Dernier Cri, Nicomix, Mathieu Desjardins, Allemane,
Bongoût … Še preden smo se začeli družiti, je
Mileta začel s tem, ko sta v Pančevu gostovala kolektiva
Le Dernier Cri in No Style Fuckers iz Berlina. Potem smo
začeli delati skupaj in nedavno smo v Pančevu odprli
delavnico. Radovan:
Studiostrip/Kosmoplovci se kot seniorsko uvrščeni
posamezniki glede na svoja leta in navade, toda tudi iz
spoštovanja do poklica, bolj zanašajo na starejšo
generacijo fotokopirnih strojev in brizgalnih
tiskalnikov, toda svoj dolg oddelujejo tudi do širšega
nabora eventualno zainteresiranih oseb NN in s tiskanjem
v tehniki sitotiska skozi serijo katalogov, knjig in
samostojnih albumov v okviru izdaje Studiostrip
uglednega beograjskega izdajatelja Fabrika knjiga, skozi
informativno aktivistično dejavnost, ki je prav tako
rezultirala v tiskovinah, in skozi delovanje knjigarne
Beopolis, ki je na žalost bila zaradi naskoka
korporativističnega terorja s stalnimi premeščanji in
ignorazumevanjem kulturnih instanc odstranjena in
marginalizirana. Bruno: Sitotisk je
tradicionalna DIY tehnika, ki je od nekdaj prisotna na
underground sceni, in posameznikom z majhnim proračunom
omogoča, da natisnejo svoje fanzine, plakate in majice,
s čimer naravno dopolnjuje aktivnosti nekega marljivega
in ustvarjalnega underground udarnika. Po pojavu
fotokopirnih strojev se mnogi danes k situ vračajo zato,
ker jim omogoča fleksibilnost, nadzor nad postopkom,
kvaliteto odtisa in hkratno možnost tiskanja na papir,
blago in druge površine. Mileta: Že dlje časa sem
se poskušal naučiti sitotiska, se zanimal pri mojstrih v
mestu, ki pa so mi vedno odvrnili, da je to zelo težko
in drago. Ko je Klopka za pionira (Miletova glasbena
skupina, op. ur.) nastopala na ladji Stubnitz v
Amsterdamu, sem imel srečo spoznati ekipo No Style
Fuckers iz Berlina. Imeli so samo štiri stvari: lepilni
trak, sito, rakelj in barvo. Malo zatem sem se na Fantom
Festu v Pančevu spoznal z delom Le Dernier Cri. Kmalu
sem izvedel prvo Ceger akcijo, v kateri sem prijateljem
tiskal dve deli, Wostokovo koruzo in Kiklopov eko strip.
To je na nek način izpolnitev mojih fantovskih sanj:
nositi majico, kakršno si želim. Zatem sem začel
sodelovati z Johanno, produkcijo smo precej izpopolnili,
začeli smo tiskati plakate, nalepke, knjige … Nazadnje smo se srečali,
ko ste imeli delavnico plakatov za klub Menza pri
koritu na Metelkovi. Gre za pogosto prakso? Johanna: Pogosto
potujemo in ponavadi postavimo stojnico in/ali razstavo,
delavnice so redkejše. Prvo delavnico smo organizirali
pred dvema letoma, prav tako v tiskarni Metatisk na
Metelkovi, tam smo bili Igor Hofbauer, Bruno in jaz. Dva
dni smo skupaj z udeleženci ilustrirali Miletovo
besedilo Tranziciona
kupoprodaja in nato tri dni
sitotiskali knjigo s pomočjo teh risb. Tokrat so nam pri
tiskanju pomagali tudi udeleženci delavnice. Namen teh
delavnic, ki jih organizira KUD Mreža, je spoznavanje
lokalnih avtorjev in skupin z delavnico Metatisk, ki na
Metelkovi obstaja že nekaj let. KUD Mreža je skupaj z
Matejem Vukovičem, ki prav tako ima delavnico na
Produkcijski šoli Jarše, priskrbela vse, kar je potrebno
za tisk, in delavnica je bila odprta za vse. Bruno:
Skupaj s kramarjenjem stripov, cekarjev in glasbenih
izdaj, ki jih vlečemo na vse dogodke, tu in tam, če je
priložnost, izvedemo še kako delavnico, ki je lahko
bodisi odprtega tipa, kot je bil na primer tokrat,
bodisi spontani jam session z raznimi avtorji, ki se znajdejo na licu
mesta. Rad bi dodal, da je praksa skupnega dela na
Hrvaškem in v Srbiji zelo prisotna še od devetdesetih
let dalje, in da predstavlja svojevrstno specifiko v
primerjavi z drugimi stripovskimi scenami. Avtorji
skupaj rišejo stripe po izbranih besedilih iz raznih
virov (novinarski članki, besedila turbo folk pesmi,
slabe knjige, zgodnja poezija stripovskih avtorjev,
izpovedi s spletnih forumov ipd.), včasih pa se riše
tudi preko risb drugih avtorjev. V sklopu festivala Novo
doba skušamo vsakič prirediti tudi eno tako delavnico s
pomočjo katerega od udeležencev (Komikaze, Wostok). Vaša glasbena sekcija
rahlo spominja na Stripcorov kolektiv, ki je prav tako
imel svojo glasbeno skupino (2227). Kako se Klopka za
pionira umešča v vaš kolektiv in koncept? Mileta: Klopka za
pionira spada na neko nevidno sceno, za ka-tero ni
mogoče reči, da je glasbena. Naši edini dve gostovanji v
Zagrebu sta bili povezani z gledališkim in literarnim
festivalom, prvi koncert smo imeli na stripovskem
festivalu, prav tako tudi prvo turnejo. Verjetno
je razlog za to ta, da je glasba poceni zabava, ki je
izrinjena na surovo kapitalistično tržišče. Na samem
festivalu Novo doba se najbolje vidi povezanost med
stripom, glasbo ter videom in ta naš program predstavlja
to neobstoječo sceno. No,
izraz ‘scena’ ni ravno najboljši, ker gre bolj za
posamezne primere, ki niso vključeni v glavne tokove,
temveč samostoj-no obstajajo na periferiji. Izkazalo se
je, da so določeni bendi bližji določenim stripom kot
glasbi in obratno. Kmalu bomo objavili tudi prvo
glasbeno izdajo za Novo doba – gre za Nitkovov album Ako ne
prekineš rizikuješ da ti se pridružim.
Takoj za tem sledi kompilacija Šta je
bitno, ki bo predstavila
sceno, ki jo ustvarjamo. Organizirate lastni
stripovski underground festival Novo doba v Beogradu,
letos že tretjič. Kaj je razlog, da ste se odločili za
ta organizacijsko zahteven projekt? Se vam morda zdi,
da je stripovska underground scena v Srbiji (v
Beogradu) podhranjena in da potrebuje take dogodke?
Kakšen so sicer vaše izkušnje z organizacijo
stripovskega festivala? Johanna: To je
Radovanova ideja. Ko sem jaz, in za mano Bruno, prišla v
Srbijo, Zografovega Grrr! festivala ni bilo več, toda
ideja nam je bila všeč. Najprej se nam zdi pomembno
imeti neko priložnost, ob kateri se vsako leto srečajo
avtorji iz cele regije. Ljudje se pretežno že poznajo,
bodisi preko Komikaz ali Stripburgerja in raznih drugih
izdaj ter dogodkov, toda pogrešali smo to, da je vsaj
večina njih skupaj na istem mestu ob istem času. Zatem
gre tudi zato, da pridejo avtorji in izdajatelji iz
tujine, katerih delo bi lahko bilo zanimivo tudi
tukajšnjim avtorjem in občinstvu, in ki se tako lahko
spoznajo z lokalno produkcijo. Glede izkušenj s
festivalom se mi zdi, da je to za nas bila precej
ambiciozna ideja glede na naše izkušnje, toda človek se
hitro uči, ko je soočen s takšno količino obveznosti
naenkrat! Mi seveda nismo profesionalni organizatorji,
mi to delamo, ker hočemo, da se to zgodi, in naši gostje
to menda vedo in je na koncu vse OK. Prvo leto smo to
delali Raša, Bruno in jaz, drugo leto se nam je
pridružil Mileta in s tem obogatil glasbeni ter
sitotiskarski del festivala, medtem ko sta se nam letos
pridružili še Anna Ehrlemark in Marija Samardžić. Zdaj,
ko nas je v organizaciji več, je vse veliko lažje,
pomagajo pa nam tudi drugi prijatelji. Radovan: Organizacija
nečesa takega, kot je stripovski festival, z vse več
glasbe, tudi film bo, je težko opravilo, toda izredno
hvaležno, saj imate priložnost, da v mejah zmožnosti
vplivate na ‘tisto nekaj’, kar je zelo težko definirati.
Kljub temu samo dej-stvo, da se na tukaj, istem mestu in
ob istem času, med poletjem in jesenjo že tretje leto
zapored, zbere ena monstruozna gruča tako različno
podobnih – da ne uporabim kake težje besede – ljudi
(vemo, od kod izvirajo ljudje), oseb, ki se mešajo z
osebami iz stripov ob bojnem klicu Temnega gozda s
severa, s svetlobo sveč večnega ognja, govori več, kot
se lahko stlači v neko defi-nicijo ali odgovor na
vprašanje kako, zakaj in zakaj ne?! Bruno: Moja izkušnja je
ta, da se take reči počnejo zato, ker si želiš, da bi se
zgodile, ne morem si predstavljati, da bi si nekdo zares
želel se ukvarjati s takimi zadevami. Kot ste
sugerirali: zdi se mi, da so take stvari, poleg spletne
platforme, periodičnih tiskanih izdaj in antologij,
ključnega pomena za eno sceno, in da se morajo redno
dogajati. Izdali ste katalog z
naslovom Fijuk. Kakšen je namen tega kataloga in kaj
vsebuje? Johanna: Fijuk mreža je
projekt, ki zdaj teče, do zdaj smo imeli prvo izkušnjo s
tem na Hrvaškem, ko smo bili na turneji v Zagrebu, Puli,
Reki in Splitu, ter tiskali ta katalog. Cilj mreže je
ustvariti neko spletno platformo za manjše izdajatelje
(stripa in glasbe), stripovske avtorje in glasbenike, na
kateri bi zbirali čim več informacij o njih, kjer bi
objavljali novice o novih izdajah in dogodkih v zvezi s
stripom in glasbo. Na naslovu www.fijuk.net
se bo zelo kmalu odprla ta spletna stran. Prva izdaja
Fijuka, ki ste jo lahko brali, je tiskana verzija te
spletne strani. Tukaj začenjamo objavljati tudi razna
besedila (poezijo, tekste o stripu itd), fotografije in
ilustracije. Nameravamo ustanoviti
tudi nov časopis Pionir, ki bo del tega projekta, kakor
tudi delavnice sitotiska na raznih festivalih (Škver na
Malem Lošinju, Crack v Rimu, v Angoulêmu … ) Radovan:
Internet je poln lepote, a tudi nevarnosti (prosto po
Tarzanu). Dejstvo je, da se je
informacijsko-aktivistična dejav-nost skoraj popolnoma
preselila iz tiska na internet, še posebej v kontekstu
obče devalvacije, privatizacije, kriminalizacije in
združevanja z namenom kriminalnih dejavnosti s strani
uradnih tiskanih medijev, medtem ko nas je to veselje
razbiranja prvega žita med plevelom informacij,
povezanih s tem, s čimer se ukvarjamo in razen nas
zanima še redko koga na tem svetu, kar nam pravzaprav
pravi, da smo na dobri poti, torej to veselje v
kombinaciji z veseljem, ki nas prevzema, ko delamo,
trgamo, režemo, lepimo, kopiramo, tiskamo, vohamo
tiskarsko barvo, raznašamo, distribuiramo, menjamo in
delimo, kar je očesu pogodu, nas je navdihnilo, da
začnemo s Fijukom tudi kot tiskano izdajo. Naslednji
korak je zagon večdimenzionalnega trans-avantgardnega in
metapsihičnega časopisa z naslovom Pionir. To je velik
projekt, ki se mu bomo mi vsi popolnoma posvetili, take
priložnosti pa izkoriščamo, da prenesemo zakodirana
sporočila skupinam in posameznikom, ki želijo in hočejo,
a se tudi lahko vključijo v ustvarjanje časopisa, ki bo
na povsem nov način pokrival vse, kar zadeva glasbo,
strip, film, torej predvsem ulične dejavnosti, fenomene,
mite, informacije, prekletstva, sporočila … Bruno: Kot je rekla že
Johanna, Fijuk je predvsem spletni projekt. V
prihodnosti se bo v skrajšani obliki pojavljal v reviji
časopisnega formata Pionir, ki je v nastajanju, in za
katerega smo že zagotovili prve tri številke. Kateri so vaši stranski
projekti? Vemo, na primer, za Miletov fanzin Ceger. Nam lahko poveste še kaj več o tem? Radovan: Vsi projekti so
stranski, Življenje je eno, kar se ne ujema z dogmami
vladajočih religij, tako da je težko in nehvaležno,
verjetno pa tudi nezanimivo naštevati vse ostale
stranske projekte, kot so interdisciplinarna ekipa
Kosmoplovcev, v okviru katere se, tako s teorijo in
prakso kakor tudi z aktivizmom, ohranja ideja
Studiastrip kot večnamenske, vseopravilne skupine
vzajemno pogojenih projektov, ki so obenem tudi ožje
povezani s stripom, kakor tudi vseh faz tega medija:
risanje, pisanje, brisanje, falzificiranje,
publicistika, teorija stripa vobče, cenzura,
psihedelične lastnosti in podobno. Močno ste povezani z
raznimi avtorji in aktivisti stripovske cene v bivši
Jugoslaviji ‘pa i šire’ (Wostok, Igor Hofbauer, Dunja
Janković …). Kaj vas pri tem združuje in kaj imate
skupnega s temi naštetimi? Radovan: Težko je reči,
kaj povezuje tako različne ljudi, avtorje in razne šole
z vseh vetrov. Verjetno to povezanost vsak tolmači na
svoj način in skozi teleskop, uperjen v lastni
mikroskop. Jaz osebno odnos do teh ljudi doživljam kot
nekaj, kar presega determinante, kot so vzajemno
spoštovanje, prijateljstvo in sodelovanje, oziroma ravno
to, toda veliko bolj nezmerno. Bruno:
Koalicija z namenom tržne monopolizacije, kompatibilne
nevrotične motnje, homoerotične napetosti, sorodstvene
prakse, razredni boj, kolektivni mazohizem, stockholmski
sindrom … Opažam(o), da dandanes
stripovski avtorji niso samo avtorji stripov, temveč
obenem tudi oblikovalci, ilustratorji itd. Ali gre za
to, da samo z risanjem stripov ni mogoče preživeti, in
se zato morate ukvarjati tudi z drugimi zadevami, ali
pa morda gre za sodobne identitete, ki niso več
monolitne, temveč kolaž raznih stvari? Johanna:
Kjer koli se je težko preživljati samo z ustvarjanjem
avtorskega stripa. Vsi ostali delajo še druge reči:
ilustracijo, oblikovanje, spletno oblikovanje, animacije
za oglaševanje … Jaz sem na primer
grafična oblikovalka, ampak s tem se le redko ukvarjam.
Enostavno se mi zdi, da se moraš prilagoditi, živeti pri
starših, ali delati še kaj poleg, če se hočeš ukvarjati
s tem. Radovan: Ukvarjanje s
stripom, kakor tudi z ostalimi sorodnimi in manj
sorodnimi zadevami, iz naše Studiostripovske
perspek-tive presega pojme, kot so preživetje, delo,
zaslužek, oziroma spreminja pomen ne-ukvarjanja kot
takega. Smo, kjer smo, je tako, kot je, vedno je lahko
boljše in slabše, tako da glede na to, kje smo in odkod
smo, kaj se je dogajalo, se dogaja in kot je in kot bi
lahko bilo, to, kar delamo, doživljamo smrtno resno,
fanatično, istočasno pa intenzivno delamo na spodnašanju
prav te resnosti z raznimi tehnikami samoranjevanja,
eksperimentiranja na samih sebi, igranjem tarota,
medsebojno skrajno kritiko, vse v smeri še bolj smrtne
resnosti, do samoiztrebljenja in s tem prečiščenja skozi
katarzo, ki vodi v smeri ideje neke vseobsegajoče večne
ekstaze. Tukaj se vrednote, kot so morala, tradicija,
vera, znanost itd. menjajo tako hitro in skrajno, da kar
je danes vse, je jutri nič, dva minusa data plus,
življenje smrt življenje, vse je neverjetno pomembno
kolikor tudi nepomembno in obratno, sorazmerno z
diametralno nasprotnimi, a vendar tudi različnimi smermi
iste usmeritve. Morda zveni malo zamotano, a v bistvu je
poenostavljeno do meje našega lastnega razumevanja. Tuje
izkušnje so pokazale, da se je izredno težko ukvarjati s
tistim, kar imaš rad, tega, kar počneš, pri tem ne
kompromitirati, in od tega dela tudi živeti. Zato nismo
niti poskušali, kar ne pomeni, da menimo, da je to
nemogoče. Gverilska mentaliteta nas drži tukaj na pol
poti, tako da nimamo ničesar proti ničemer, in v
principu smo za, a tudi nismo. Morda smo malo
zapretiravali pri sakralizaciji ene tako banalne stvari,
kot je forma, v tem primeru stripa, ampak vsaj nimamo
nobenega pojasnila za to. Ta fanatizem je lahko
povzročen z zelo različnimi stvarmi, psihološko
določenimi, degenetskimi, neestetskimi in tako naprej,
da ne bomo zdaj naštevali vseh, prepisujemo, izmišljamo,
pretiravamo, lažemo, mitomaniramo … V teoriji se da
živeti od stripovskega ustvarjanja, toda izkušnje so
drugačne, seveda mislim na ta prostor tukaj. Stripi se
resno rišejo po garažah, kleteh, otroških sobah, parkih
in lokalih, ali pa se gre v drugo skrajnost in se
oblikujejo logotipi znamk nadnacionalnih kor-poracij ali
nogometnih klubov lokalnih strank za pet kopejk na uro,
toda najpomembneje je, da vsi jamrajo. Mislim, upam,
menda tudi delamo na tem, da se bo v neki boljši
prihodnosti ter uravnovešeni, sinhronizirani in
vseobsegajoči akciji, ki implicira vse aspekte in faze
ustvarjanja stripa, mogoče na dostojanstven način
ukvarjati s to tako plemenito in lepo veščino, kot je
strip. Avtor je renesančna osebnost, ki razen risanja
stripa producira in plasira strip, obenem pa se počuti
del neke antropomorfne globalne celote, pregleduje svoja
in podobna dela v nekem širšem teoretskem kontekstu,
kakor tudi v praksi, z lastnim zgledom, ter v neomajni
usmerjenosti k raziskovanju neznanega, ponovnem spoznavanju
ter redefiniciji znanega in brezrezervno vero v
‘boljše’, vpliva na to ‘boljše’ … Bruno: Pri delu z
organizacijo festivala in raznih izdajateljskih
projektih sem začel opažati, da stripovski avtorji, ki
me zani-majo, imajo močnejše vezi (estetske in politične
drže, humor in splošne kulturne značilnosti) z glasbeno
in na primer fanzinsko sceno kakor ravno s stripovsko
sceno. Mislim, da si z glavnim tokom ne delimo ne
občinstva ne tržišča. Festival se po naravi stvari mora
usmeriti glede na občinstvo in začrtati smer, v ka-tero
se bo razvijal. Novo Doba se je napotilo proti ljudem,
ki spremljajo underground sceno, toda tudi v smeri
ljudi, ki stripa niti nujno ne spremljajo, vendar so po
senzibilnosti nagnjeni k alternativnim, avantgardnim in
eksperimentalnim umetnostim ne glede na to, ali gre za
film, glasbo ali likovna dela. Ta usmeritev se je
zgodila tako spontano kakor tudi kot rezultat praktičnih
situacij in premislekov. Kakor že vemo, so lahko
reakcije običajnega stripovskega občinstva, ki ni
naklonjeno underground stripu, precej negativne in
agresivne (čeprav včasih prav zabavne), zato mislim, da
naših stvari ni treba riniti tja, kjer ne obstaja
interes za to ali obstaja odpor do tega, temveč je treba
širiti mrežo znotraj okvirov skupnega kulturnega polja.
Mislim, da je povsem naravno, da se neki grafični
umetnik, ilustrator ali pisatelj odloči preskusiti v
stripu. Morda to zveni poenostavljeno, toda strip je
narativen medij prav kakor ilustracija, film in velik
del glasbe. Po drugi strani je pomembna tudi likovna
komponenta, spet, kakor tudi v ilustraciji, grafiki ali
slikarstvu. Vse te discipline se prekrivajo s stripom
bolj, kot je to morda očitno. Prav ta prekrivanja
pogosto namigujejo na nove razburljive možnosti,
porajajo nove ideje in postopke, in ta interakcija je
nekaj, kar me osebno zelo zanima. Seveda, po drugi
strani, imam rad tudi ‘pošten’ klasični strip.
Eksperimentalni, avantgardni in underground strip je
zelo pomemben za vitalnost stripa nasploh, čeprav to s
površja ni prav očitno. Kakšni so vaši načrti za
prihodnost? Johanna: Zdaj
pripravljamo tretjo izdajo festivala Novo Doba, ki se bo
odvijal od 5. do 10. junija. Glede novih gostov je tako,
da pridejo belgijski izdajatelji Fremok, Aurélie
Levaux in Moolinex, Léo Quiévreux, Mathieu
Desjardins, sitotiskarska delavnica iz Berlina No Style
Fuckers, Miro Župa, Valerio in Chantal s festivala Crack
v Rimu, Nataša Serec iz KUDa Mreže, Neven Korda … Kar se tiče novih izdaj,
skoraj bo izšla knjiga o bendu Klopka za pionira Nervni
gas iz zvučnika, potem prva številka
časopisa Pionir ter katalog festivala Novo Doba. Glede delavnic je tako,
da bomo eno organizirali na tem festivalu, potem na
festivalu Škver na Malem Lošinju (Škver se letos odvija
od 11. do 18. junija), potem pa še na Crack festivalu v
Rimu (med 21. in 24. junijem). Septembra se z delavnico
vračamo na Metelkovo, zatem pa z njo gremo v Pulo v
sodelovanju s hrvaškim združenjem Otompotom. Radovan: Sezona
pomlad-poletje prinaša niz lepih slutenj v smeri
vsesplošne povezanosti in čeprav nedefiniranega, a
vendar skupnega cilja. Festivali se kar nizajo od
festivala Novo Doba naprej preko Škvera, Cracka,
Angoulêma, Altcomicsa … Obstaja sicer nekaj lukenj
v tej časovnici, za katere sem prepričan, da jih bodo
avtorji izkoristili za izvenfestivalske aktivnosti,
karkoli že to pomeni. Nove izdaje Turbo Comixa … ter še
nekaj tako neartikuliranih kakor tudi organiziranih
dogodkov iz sveta stripa, zvoka, slike, tona … Ne morejo
nas Oni toliko plačati, kolikor mi veliko delamo, toda
ni kompromisa niti srednje poti ali linije manjšega
odpora, tako da ukvarjanje s stripom presega tuzemske
odnose in probleme. S tem pripada svetu fiktivnega, v
upanju na znanstveno samopriznanje, ki bi koincidiralo
naslednjo novo dobo, veliko svetovno evolucijo, ki,
kakor beseda sama pove, evoluira, torej postopno se
dogaja in vendarle gre k nekemu trenutnemu spoznanju
Tega trenutka, ki ga vsi pričakujemo, pa če se tega
zavedamo ali ne, in ki je, kakor vsak naslednji, vse
bližji in vse bolj neizbežen. Bruno: Rad bi poudaril
izid revije Pionir, ki bo zajemala strip, glasbo, prozo,
poezijo, esejistiko, kritiko in podobne discipline. Gre
za poskus, da scena, oziroma točneje en vidik
underground scene, dobi svojo periodično revijo, v
kateri bo lahko objavljala in se razvijala. Tukaj bo
mesta tudi za novinarstvo, kritiko, oglase, horoskop,
vremensko napoved in podobno. Iz lastne izkušnje vem, da
je takšen projekt najboljše poživilo za opotekajočo se
sceno, in srbski sceni je mogoče tako reči, če se jo
primerja s časom izpred nekaj let. Ko se pojavi neka
periodična izdaja, ki redno izhaja in objavlja strip,
ljudje, ki so odnehali, se spet začnejo vračati in
pojavijo se novi akterji. Osebno menim, da je to morda
najpomembnejši in najrazburljivejši prihodnji projekt, s
katerim se ukvarjamo. ____________________________________ www.novodobafestival.net www.fijuk.net www.turbocomix.eu/blog www.kosmoplovci.net/studiostrip
www.pionirovglasnik.com/ceger |