Z Jyrkijem Heikkinenom se je pogovarjala Kaja Avberšek

“Star sem 41 let in zdaj že štiri leta resno ustvarjam stripe. Moja dela ste morda lahko videli na straneh finskih revij Napa, Glömp in Suuri Kurpitsa.”

Tako se je Jyrki predstavil v Madburgerju, posebni izdaji Stripburgerja iz leta 2002. Takrat smo te spoznali. Zdel si se nam ... skrivnosten, morda rahlo odštekan možic srednjih let. Nekaj norega je bilo v tisti tvoji zgodbi, kar se je za ‘nori burger’ (Madburger) seveda tudi spodobilo! Začutili smo neko čudno, ne popolnoma razumljivo energijo ekscentričnega ustvarjalca. Zdel si se nam zanimiv in ... zgodila se je ljubezen! Stripburger te je že napol posvojil za svojega zunanjega hišnega avtorja ...

Zgodba, ki si jo prispeval za Madburger, je bila naslovljena This is my future. Zanjo si še uporabljal kvadratke, geometrično zamejene prostore sekvenc. tvoj stil se je zdel bolj klasičen, risba na nek način trdnejša. Hkrati je tvoja nekoliko tresoča linija in navsezadnje vsebina sama, kot iz ne ravno prijetnih sanj, že nakazovala zračni, poetični človeški karakter, ki se na svoj specifični in subtilni način nenehno sprašuje o bistvu in smislu. V večini tvojih kasnejših del so figure in pokrajine, kakor tudi dialogi in onomatopoije, taki, kot da bi lebdeli, oziroma še bolje: kot da bi valovali in se prelivali eden v drugega; kot poezija. Močna vez med poezijo in podobami je očitna; način, kako se ukvarjaš s prostorom, kako oblikuješ linijo, kako uporabiš tuš, akvarel ... Si bil najprej pesnik, ki upravlja z besedami, ali tak, ki upravlja s podobami? Si najprej pisal ali risal? Ali te morda sprašujem, “ali je bila najprej kura ali jajce”?

Malo namreč govoriš in veliko poveš ... in ko spregovoriš, poveš bistvo, ne klatiš ‘v tri krasne’. To nam je po godu ...

Najprej so bile besede. Ko sem konec srednje šole začel pisati pesmi, se mi je zdelo, da je pesnikovanje najboljša stvar na svetu. Ko sem stopil v dvajseta leta, so se temu pridružili stripi, v zadnjih letih pa še ilustrirane pesmi in neodvisne podobe.

Mislim, da način, kako uporabljam besede in iščem izraze, vpliva na to, kako rišem. Ko rišem, sledim neki napetosti v mojih likih in podrobnostih. Iščem nekakšno vez, podobno železni žici, ki včasih komaj drži skupaj celo sliko. Občutek nedotakljivega in negotovega je pomemben. Oko zavrača elegantno in voljno črto. Ta namreč ni resnična. Ljudje, pričakujoč nesrečo in pripravljajoč se na njo, so ne-ravni in okorni. Gre tudi za estetiko in ugodje.

Lotil sem se tudi neodvisne podobe, ker omogoča ločitev od besed. Risar se pomakne k figurativnemu razmišljanju, na neko drugo raven ali se posluži drugih sestavnih delov svoje zmogljivosti, da bi se povzpel na sanjske ravni.

Leta 2009 smo te povabili k sodelovanju pri še enem Stripburgerjevem mednarodnem projektu z naslovom Pozdravi iz Striponije (Greetings from Cartoonia). Ustanavljali smo nove, stripovske dežele, z vsemi socialno-kulturno-etnografskimi značilnostmi vred, naseljene s prebivalci posebnih in redkih sort ... Tuji avtorji ste dobili nalogo, da na osnovi (od domačih avtorjev) predlaganih zelo slovenskih reči upodobite Slowenio (in ne Slovenije, pozor!). Za temeljna elementa svoje stripovske zgodbe si dobil slo-venski električni transformator in slovensko velikonočno butarico. Zgodbo si naslovil A Promise (Obljuba), transformator transformiral v robota Transformerja, butarice pa v jelenje rogove ... v pripovedi se med drugim pojavi ogromna pošastna riba, opica vseznalka, veliki vrag, do ramen pokopan v zemljo, bog na oblaku, likajoči angel, palčki, netopirji ... od kod največ črpaš? Iz sanj, halucinacij, življenja samega?

Kombiniram različne stvari, mite, vsakdanje pripetljaje, podobe iz knjig, časopisov in sanj. Čeprav pogosto imam samo eno sanjsko podobo ali sanjsko vzdušje, je ta ključni dejavnik, ki kaže pot.

Samo delo, kot je pisanje scenarijev, te naredi bolj dojemljivega za uporabno gradivo okoli tebe. Postaneš bolj občutljiv in dojemljiv za spominjanje stvari, premakne te v nek gost in svetel prostor, v katerem majhne stvari imajo velike pomene. Opazil sem, da so najpomembnejše stvari na dosegu roke. To so lahko napol premišljena izjava nekoga bližnjega, nek okrasek z bolšjega trga ali figurica-igračka. Ta material so zidaki, ki jih potrebujem, da bi se poigraval z njimi.

Cartoonia je bila pomemben projekt. Zadolžitve in naloge pogosto prinesejo intenzivnost v samo delo. Obljuba je ena od ključnih zadev pri tem.

Večkrat uporabiš molitev in nekateri deli besedil zvenijo kot deli že katerih religioznih besedil ... Verjameš v boga? Svojega lastnega, kakšnega staroslavnega, poganskega, v naravo samo, v kaos in red?

Vprašanje Boga se pojavlja v mojih pesmih in stripih zato, ker gre za vprašanje ljudi. Monoteistične religije so nevarne, so pot norosti in uničenja. Zaverovanost ljudi v njihova pravoverna prepričanja podrazumeva, da neverniki živijo v hudi zmoti. Očitno sem tak, da zavračam vsakršno ošabno in podcenjevalno samozaverovanost. Več kot je bogov, boljše je. Pri vprašanjih vere mora biti več prostora, sproščenosti in igre.

Po drugi strani pa sem zahodnjaški posvojenec krščanstva. Temu ne morem ubežati, toda vseeno tega ni treba jemati tako resno.

V knjigo Greetings from Cartoonia si mi ob posvetilo napisal, ali bolje, narisal, besedo ILOA, kar pomeni veselje. Zdi se, da se v svojem ustvarjanju veliko ukvarjaš z občečloveškimi vrednotami, nad katerimi vlada ljubezen. Univerzalna ljubezen in univerzalno razumevanje. Imam prav?

Janosch, poljski avtor knjig za otroke je v eni od svojih slikanic zapisal: “Veselje je čudovita stvar”. K temu ni nič za dodati.

Če bi živel v Striponiji, bi bil prebivalec regije Fineland (fina dežela op.p.). Je Finska fina dežela? Če ni fina, kakšna je torej? Verjameš v nacionalne stereotipe?

Kaj pa Slowenia (počasna dežela op. p.), se ti je zdela počasna, ko si jo ob otvoritvi razstave Greetings from Cartoonia (Slovenski Etnografski Muzej, 2009) obiskal? Takrat smo obiskali Škocjanske jame, ki so te nadvse očarale ... Spomnim se tvojega zamaknjenega nasmeška in ponavljajočega stavka “This is magic ...” In kako erotična podzemna pokrajina, si dejal. Narava je od vsega največja in najmočnejša, se strinjaš? Bežiš nazaj k naravi?

V Sloveniji sem doživel nekakšen občutek sproščenosti, da se bo vse na koncu vendarle izšlo, da se ni treba razburjati, če le obstajata pot in volja. Vzdušje je bilo mirno in ljudje prav prijazni. In ja, narava je vse.

Finska je severnjaška dežela voda. Ko v ledenem vremenu stojiš na ledu, se ti zdi, da razumeš nekaj o tej deželi in njeni zgodovini, toda nočeš se ubadati s tem. Skoraj vedno piha in pod tvojimi nogami je ista voda kot poleti. Čoln je pokrit s cerado. Nebo se temni iz sivega v vijoličasto. Ljudje smučajo in drsajo. Videti je, kot da je dovolj mesta za vse.

Nacionalni stereotipi so lahko smešni in uporabni kot orodje za razumevanje.

Živim v Kuopiju, manjšemu mestu s približno sto tisoč prebivalci, in všeč mi je življenje tukaj. Imam rad tudi podeželje. Kljub temu tu in tam pogrešam ljudi okrog sebe. Pogrešam tudi oblike in prostore mesta, še najbolj od vsega pa odtise ljudi in plasti časa.

Ne morem pozabiti, kako si plesal na Metelkovi! In tukaj se zdi, da bo nacionalni stereotip kar držal ... tisti namreč, da pripadniki vase zaprtih, tihih, čistih narodov izživijo svoje demone tako, da na samem kričijo do onemoglosti (kot Mieskuoro Huutajat - tisti finski zbor, ki na vsa pljuča kriči državne himne ...), plešejo do krvavih žuljev ali pod vplivom alkoholnih hlapov pišejo, rišejo in slikajo najstrašnejše prikazni, ki živijo nekje globoko v podzavesti ...

In ko plešeš, ravno tako zapisuješ in zarisuješ, linije, smeri in oblike, v prostor ...

Za prav posebno, brazilsko obarvano številko Stripburgerja (SB #54) si nam poslal zgodbo Everything happens for a reason (Vse se zgodi z razlogom).

Videli smo te tudi v prejšnji, 56. izdaji Stripburgerja, za ka-tero smo želeli, da bi bila kuharsko usmerjena ... kakorkoli, ‘recept’ si je vsak avtor predstavljal po svoje (kar je tudi prav). Narisopisal si zgodbo Three Wise Men ... Zdi se, da si neutrudljiv. Da ustvarjaš in ustvarjaš, tvoje stvaritve pa si vedno bolj ti sam ... Občutek imam, da delaš na način toka zavesti in podzavesti, zgleda, da podobe in besede kar same iztekajo iz tebe na papir ... Je to res?

Kakšen je tvoj ustvarjalni proces? In kakšen tvoj najbolj značilen dan? Vstaneš, narediš nekaj predklonov, si pripraviš slasten zajtrk ... ?

Zjutraj sem najbolj deloven, ker se takrat lažje osredotočim na delo kot popoldne, in takrat je delo najbolj intenzivno. Najpomembnejše stvari napravim takoj po zajtrku, če je le možno.

Sicer pa sem začel ustvarjati dokaj pozno, pri 35 letih. Nekaj časa sem potreboval, da sem našel svojo pot in dosegel kakovost. V ogromno olajšanje mi je bilo, ko sem našel svoj glas, tako da od takrat delam s svetlobno hitrostjo. In nisem se prav pogosto ustavljal, da bi premislil, kaj počnem.

Največ časa mi, kot pri mnogih, vzame pisanje scenarijev. To je osnova, kateri sledi vse ostalo. Ko rišem, se moram večkrat ustaviti, da linija ne postane površna.

Zdaj nam je že popolnoma jasno, da si mojstrski pesnik in avtor stripov. Nekje pa sem prebrala, da si tudi oblikovalec kovin, v smislu umetnostne obrti, si mislim. Se še ukvarjaš s tem, kako naj rečem, hardcore materialom? Ukrivljaš, tolčeš, režeš, izžigaš, postavljaš velikanske kovinske kipe?

Odločitev, da bom delal s kovino, se je porodila iz želje po učenju nečesa, kar se mi ne zdi samoumevno, nečesa, kar gre proti moji naravi. In še vedno se mi zdi, da se moram prisiliti iti nekam, kamor sicer ne bi rad šel. Iščem to trenje. Po končani šoli sicer nisem več oblikoval kovine.

Trenutno se ukvarjaš z veliko osemmetrsko sliko za Kiasmo - Muzej moderne umetnosti v Helsinkih. Če se ne motim, si pred nekaj časa dobil naročilo iz neke finske osnovne šole. Tudi zanje si naslikal sliko velikega formata (ali morda serijo slik? za stopnišče? nisem prepričana). Torej si tudi slikar in zgleda, da ti naročil ne zmanjka ... V tem primeru že skoraj muralni slikar!

Za osnovno šolo Martti Ahtisaari v Kuopiju sem po naročilu naslikal dve seriji slik. To je bilo moje prvo umetniško delo v nekem javnem prostoru. To je bil pomemben projekt, ker sem imel priložnost ustvariti nekaj zares velikega.

Delo za Kiasmo je že skoraj končano. Razstava z imenom Päin näköä (Na videz, op. prev.), ki je odprta od 9. marca do 9. septembra 2012 predstavlja finske stripovske ustvarjalce. Sestavljajo jo predvsem kipi, inštalacije in slike – izvirnih stripov je bolj malo.

Spomnim se videa Lost na YouTube-u. Človek (ti) hodi po visokem finskem snegu med šavjem, vse migota in se trese, zraven pa hrešči nekakšen jyrkijevski ‘noise’ ... si napravil več takih eksperimentov? Si se kdaj resneje posvečal glasbi?

Z glasbo se nisem nikoli resneje ukvarjal. S prijateljem Martijem Mujunenom sva pred nekaj leti posnela video z naslovom Luomiskertomus (Zgodovina stvarjenja), v katerem sva kombinirala črnobele podobe z recitacijo poezije. Lost je nastal kot nekakšen stranski proizvod tega projekta.

Dandanes igram mandolino, zgolj zase in svoje veselje, predvsem finsko ljudsko glasbo. Konec koncev se je pri vsem tem poskušanju in učenju igranja zabavno poigravati z inštrumenti.

Življenje se ti je pred časom obrnilo na glavo. Ko sem te nazadnje, spomladi lanskega leta, srečala v Linzu (Avstrija) na mednarodnem stripovskem festivalu Next Comic Fest, si se zdel kot nov, prenovljen, nehal si jesti meso, pustil si si rasti kratko bradico, oblečen si bil v pisana oblačila pastelnih barv, ponovno si začel kaditi mentolove cigarete ... s prenovo življenja se posledično zgodi prenova ustvarjanja ... Kakšen vzgib človek za kaj takega potrebuje? Kaj se je spremenilo v tvojem ustvarjanju?

Težko je odgovoriti na to vprašanje. Lahko me spet povprašaš po tem čez kakih pet ali deset let …

Kateri so tisti ustvarjalci, ki jih najbolj občuduješ in te navdihujejo? Kaj pa stripovski avtorji?

Vem, da si kot otrok oboževal Mumine švedsko-finske

pisateljice, ilustratorke, slikarke in avtorice stripov Tove

Jansson ... si se navduševal še nad kakšnimi drugimi stripi?

Umetniki me z lahkoto navdihnejo. Navdušenje sicer hitro mine, spoštovanje pa ne. Zadnjič sem bil navdušen nad zgodbo Sarah-

-Louise Barbett (v prejšnji številki Stripburgerja, op. ur.), liki iz te zgodbe so se me zelo dotaknili.

Ko sem bil otrok, so me na neizbrisen način zaznamovale zgodbe francoskega risarja Freda o Filemonu, v katerih se je lahko zgodilo karkoli. To so zgodbe, ki jim hočem verjeti, tople in modre na spokojen način.

Druge vrste vpliv je bila ameriška poučna revija Classics Illustrated, na Finskem je izhajala kot Kuvitetut klassikot. Klasični romani svetovne književnosti so bili s pomočjo neznanih ilustratorjev stisnjeni v 40 strani. Nekaj pri tem mi je bilo všeč, seveda tudi kombinacija pustolovščine in romance.

Zgodba mora biti prava. Lahko je sicer izmišljena, stvarna ali kak divji hibrid obeh, toda mora se poroditi iz čistega čustva.

Mislim, da sta moja favorita nasploh Ilan Manouach in André Lemos. Nikoli se ne naveličam njunih del. Pa še Bendik Kaltenborn. Na svoji ravni se giblje zelo spretno. Všeč so mi tudi dela skupine Tonto: Michael Jordan, Helmut Kaplan in Edda Strobl so prav tako pomembni pripovedovalci.

Si tudi sam kdaj pomislil, da bi ustvarjal za otroke (ali si morda že)?

Dejansko nikoli nisem ustvarjal stripov za otroke, toda vodil sem že delavnice zanje.

Toliko slišimo o finskem stripu. Se čutiš del te t.i. finske scene ali bi zase rekel, da si bolj volk samotar? Sodeluješ z raznovrstnimi kreativnimi kolektivi ... hkrati pa si samostojen ustvarjalec in pripadaš samo sebi ...?

Nisem volk samotar, sem posameznik znotraj kroga finskih risarjev, saj si delimo skupno agendo. V drugih finskih stripih prepoznavam svojo lastno pokrajino, njihove zgodbe mi pripovedujejo o pomembnih vprašanjih, in mentaliteta je ista. Da, čutim, da pripadam tej skupini. Finski stripi so morda kot nek okvir, znotraj katerega nekdo deluje, tudi ko se za to ne zmeni ali to pozabi. Redno, čeprav redko sodelujem z drugimi, na primer v reviji Kuti in na skupinskih razstavah.

Ne pripadam samo sam sebi. Pišem in rišem tudi za soljudi, a zdi se mi, da je moje ustvarjalno delo zgrajeno iz osebne potrebe, obsedenosti, ambicije in sočutja.

____________________________________

IZOBRAZBA:

Matura na Kemi High School, 1977

Študij kreativnega pisanja, Institut Orivesi, 1979-1980

Diploma iz umetniškega oblikovanja kovine, Institut Savonlinna za obrt in umet., 1995

POEZIJA:

Riemupolitiikan hautajaiset, Karisto Publishing, 1984

U pui uje mui, Otava Publishing, 2002

Pois voihke ja valitus!, Otava Publishing, 2004

Hieno, pieni kiekura, Otava Publishing, 2006

Kalevanpoika, Otava Publishing, 2010

STRIPI (IZBOR):

Ihan Tavallinen Kirjasto-uni, Mestna knjižnica Savonlinna, 1998

Tsirnam bai, Suuri Kurpitsa, 1999

Arjen vartijat, samozaložba, 2000

Aamulla varhain ja muita Jyrki Heikkisen sarjakuvia, samozaložba, 2001

Autuaat, samozaložba, 2002

Punajäkälä, Asema Publishing (prvi samostojni stripovski album), 2005

Seiniä päin, samozaložba, 2005

Tohtori Futuro, Asema Publishing, 2007

Lichen Rouge, La Cinquième Couche, 2008

Kiitosvirret ja ylistyslaulut, Asema Publishing, 2008

Paparoad, Boing Being, 2008

Hauska on tietää, samozaložba, 2009

The Moon Boy, Wormgod and Seriefrämjandet, 2010

Apua on tulossa, Asema, 2011

RAZSTAVE V TUJINI (IZBOR):

Soleil de minuit, Festival International de la Bande Dessinée, Angoulême, Francija, 2006

Sarjakuva, Stripdagen Haarlem, Nizozemska, 2006

Sarjakuva-Strips uit Finland, Vlaams-Nederlands Huis de Buren, Bruselj, Belgija, 2006

International Comics Festival BOOMFest-2007, Sankt Petersburg, Rusija, 2007

European Comics Cartography, Museo Nazionale di Ravenna, Italija, 2007

Le Cabinet damateur de La 5c Couche, Galerie Petits Papiers, Bruselj, Belgija, 2008

Sarjakuva BD Finlande, Aix-en-Provence, Francija, 2008

Finnish Comics, Moskva, Rusija, 2008

GlömpX, Bedeteca/Feira Laica, Lizbona, Portugalska, 2009

Greetings from Cartoonia, Slovenski Etnografski Muzej, Ljubljana, Slovenija, 2009

Kiitosvirret-stripi poezija (solo razstava), Kinodvor, Ljubljana, Slovenija, 2009

GlömpX, Notch, Peking, Kitajska, 2009

GlömpX, Printmaking, Kunstihalli, Pärnu, Estonija, 2010

Nascency, Boomfest, Sankt Petersburg, Rusija, 2011

Greetings from Cartoonia, Animafest Bukarest, Romunija, 2011

NAGRADE (IZBOR):

1. mesto na stripovskem natečaju društva The Finnish Salmiakki Society, Finska, 1999

2. mesto na natečaju Arctic Comics v organizaciji Kemi Comics Centra,Finska, 1999

3. mesto na natečaju Tammsaare Comics Contests, Estonija, 2006

ČLANSTVO:

Društvo finskih pisateljev

Društvo finskih stripovskih profesionalcev

www.jyrkiheikkinen.wordpress.com