Dakota McFadzean,
Stripburger 58 "RISANJE, MOJA PRVA LJUBEZEN"
Risanje je moja prva ljubezen in
pogosto sem se spraševal,
ali niso nemara risarji bolj v stiku s svojim otroštvom
kot navadni ljudje
zato, ker rišejo. Ko se pogovarjam z ljudi moje starosti,
se vedno izkaže, da
obstaja neka točka v njihovem življenju, ko so se nehali
zanimati za risanke in
like iz risank ter se začeli posvečati odraslim stvarem,
kot so kariera ali
nasprotni spol. Tako je verjetno prav, vendar v življenju
risarja risanje
predstavlja neprekinjeno črto: otroštvo se nikoli zares ne
neha in odraslost se
nikoli zares ne začne. Ne pravim, da se v puberteti nismo
zanimali za denar ali
spolnost, nikakor ne, ker smo se! Kljub temu so mnogi med
nami verjetno
poskušali razumeti te stvari tako, da so risali o tem.
Ko si še otrok, nenehno sprejemaš nove
informacije in vsak
nov podatek postopoma utrjuje tvoje razumevanje
resničnosti. Risanke so del te
resničnosti. Risbe imajo veliko moč. Spominjam se knjig v
naši hiši, ki sem se
jih bal dotakniti, ker so risbe v njih bile preveč strašne
(resno, poglejte
naslovnico knjige Jelly Belly Dennisa Leeja, pa vam bo
jasno, o čem govorim).
Zdelo se mi je, kot da se bo groza risb v knjigi prenesla
name, če se jih
dotaknem. Poleg tega se spominjam, da sem si želel, da bi
lahko jedel hrano, ki
so jo jedli liki v stripih. Pa ne resnične verzije torte,
hotel sem prav tisto
torto iz stripa. Ko je ven prišel film Who framed Roger
Rabbit, me je zelo
zanimala tekstura risanih likov v primerjavi z ozadjem
resničnega sveta. Videti
so bili, kot da so iz gume, kot balon, le mehkejši in
toplejši. Sanjaril sem o
tem, da bi moje telo postalo tako gumijasto, kot je pri
risanih likih.
Večina otrok riše. In večina otrok
ugotovi, da lahko s
pomočjo svinčnika komentira in ustvarja resničnost.
Obožujem otroške risbe, ker
pri njih ne gre za končni izdelek, temveč za postopek
ustvarjanja risbe. Te
risbe so tako resnične, žive in interaktivne. Vseeno pa
večina ljudi prav tako
doseže neko starost in bogsigavedizakaj neha risati.
Tisti, ki še naprej rišemo, se ne
moremo izogniti temu, da
ne bi večino časa risali sami. V mnogih službah ste
prisiljeni v druženje z
nekaj sodelavci, življenje risarja pa ponavadi poteka
doma, v samoti, od
risanja preko risanja do risanja. Meni osebno je to všeč.
Ponavadi me kar
napolni z energijo, ko ostanem sam s svojimi mislimi, pri
delu na nekem
projektu, družbo mi pa delata samo moje pero in moji
možgani.
Dejanje risanja, sploh pa tuširanja, je
meditativno. Tvoje
roke delajo bolj ali manj avtomatsko in izvajajo vajene
gibe ter premike,
medtem ko um prosto potuje. Ta um rad zahaja na domača,
znana mesta. Spomini.
Stvari, ki si jih izrekel prejšnji teden, pa jih zdaj
obžaluješ. Stvari, ki si
jih mislil, ko si imel šest let. Žalostne misli, strahovi,
veselje. Tvoji
možgani se, kot vedno, trudijo osmisliti vse to.
Tako sem na daljši način povedal to, da
razmislek o
preteklosti in otroštvu tako ali drugače pronica v moje
stripe. Moja zgodba v
tej številki z naslovom The Best Donald je ohlapno
avtobiografska. Z bratom
Jonahom (ki je tudi postal risar) sva vedno imela rada
stripe in risanke, v
mnogih igrah, ki sva jih igrala, pa se pojavljajo liki iz
risank, ki sva jih
gledala (na pamet sva znala celo epizodo Bugsa Bunnyja
Bunny Hugged). Še
posebej sva imela rada Donalda Ducka. Njegova čustva so
vedno bila tako surova
in neobrzdana, neke neobvladljive sile pa, kot da so se
vedno zarotile proti
njemu, kljub njegovemu začetnemu optimizmu in trudu. Ko si
še otrok, se z njim
kajpada zlahka poistovetiš. Na naše pogovore, igre, gibe,
misli, na vse to so
na nek način vplivali risani liki iz knjig, TV-oddaj in
video iger … četudi
nismo vedno razumeli tega, kar smo videli.
“Apple Core, Baltimore”, besedna igra
iz mojega stripa, je
neposredna referenca na Applecore, risanko Donalda Ducka
iz leta 1952. Ubogi
Donald v tej epizodi nastopa kot pridelovalec jabolk, ki
ga ustrahujeta tisti
dve barabi Chip in Dale. Liki v risanki se gredo besedno
igro tako, da Chip in
Dale držita jabolčno sredico in rečeta “Apple core”, na
kar jima Donald odvrne
“Baltimore”. Chip in Dale ga potem vprašata “Kdo je tvoj
prijatelj?“, Donald pa
odgovori “Jaz”, zato mu Chip in Dale vržeta gnilo jabolčno
sredico v glavo.
Glede na to, da sva odraščala v
kanadskih prerijah
Saskatche-wana, še nikoli nisva slišala za Baltimore, zato
sva to besedo, ko sva
med igro uprizarjala ta prizor, z najboljšim račjim
glasom, kot sva ga zmogla,
izgovarjala kar “bordabore”. Tudi tega nisem nikoli
razumel, zakaj Donald ne
imenuje koga drugega za svojega prijatelja namesto sebe,
tako bi se (verjetno)
izognil gnili jabolčni sredici. Verjetno zato, ker ni imel
veliko prijateljev.
Verjetno je hotel samo to, da ga pustijo pri miru z
njegovimi mislimi, da lahko
počne svoje stvari. Morda pa zdaj malo projiciram.
Rad pravim, da je risanje moja prva
ljubezen, ampak verjetno
je bolj res to, da je risanje način, kako sem vzpostavljal
odnos do skoraj
vsega ostalega: do mojega brata in ostalih v družini, do
drugih risarjev, do
moje žene in do risanih likov, ki se mi včasih še vedno
zdijo resnični. |