Julie Doucet, Stripburger
58 "AVTOBIOGRAFIJA LAHKO POSTANE RAZVADA, PAST IN DUŠEVNA BOLEZEN!" Iztekajoče
se leto se bo gospodični Doucetovi vtisnilo v
spomin po dvojnem poklonu s strani slovenskih kulturnih
inštitucij. Punca ne
samo, da je letos dobila prevod svojega prvega romana v
stripu v slovenščino
(Moj newyorški dnevnik, izšel pri nas), temveč je tudi
posebna gostja in
članica žirije letošnjega festivala animiranega filma
Animateka. Kako to, da se
ji tukaj toliko posvečamo? Nekaj je sigurno v osebnih
zvezah in poznanstvih,
nekaj pa tudi v tem, da je dekle polno likovnega talenta,
ki ga upo-rablja na
različne načine in v različnih smereh. Čeprav se zdaj
ukvarja z animacijo in
drugimi umetnostmi, je nekoč slovela po dodelanih stripih,
ki jih je risala v
prepoznavnem slogu in brez kančka zadrege ali spodobnosti.
Nato je stripovskemu
svetu rekla 'adijo' in se usmerila v druge vode, vendar je
pečat, ki ga je
pustila na svetovni stripovski sceni, močno prisoten. O
njenem morebitnem
vplivu na prihajajoče generacije striparjev in stripark
(še) ne moremo soditi,
ampak avtorica, ki se po nekaj DIY revijalnih stripovskih
samizdatih pojavi kar
v Crumbovi reviji Weirdo, že ne more biti kar tako.
Z
vprašanji sva jo nadlegovala Ana in Bojan.
Na
tvoji spletni strani vidimo, da ustvarjaš tako
ilustracije kot poezijo, in da se poslužuješ tehnike
kolaža, kjer se besede in
podobe zlivajo v 'tekstovne podobe' oz. 'upodobljene
besede'. To je še vedno
precej blizu svetu stripa. Kakšen je po tvojem mnenju
odnos med podobo in
besedo v tvojem ustvarjalnem kontekstu?
Besede in podobe so bistvo mojega dela.
Obe bosta prisotni
ne glede na to, katere tehnike ali umetnostne zvrsti se
poslužujem. Ko sem še
risala stripe, to še ni bilo razvidno, toda s časom,
izkušnjami in eksperimenti
je to postajalo vse bolj očitno. Rekla bi, da so v mojem
delu besede in
naracija pomembnejše od podob, vključno s stripi, in tudi
postajajo vse
pomembnejše. Precej blizu svetu stripa pa ... mislim, da
ne. Tako bi vi to radi
videli. Zdi se mi, da to ni tako. Pišem poezijo, vizualno
poezijo s pomočjo
izrezanih besed iz revij. Vse, kar sem delala po tem, ko
sem opustila stripe,
je v obliki poezije: kratki teksti, polni podobja (ampak
nikakor ne lirični),
besedne igre ... besede, ki jih uporabljam v dejanskih
kolažih sploh niso
pripovedovanje zgodbe.
Material za
svoje kolaže jemlješ iz ženskih revij. Zakaj se
ti prav te zdijo tako navdihujoče? Precej stereotipne
podobe iz ženskih revij
spreminjaš v duhovito kritične kolaže,
s
spremembo konteksta se spremeni tudi njihov pomen – kaj
želiš sporočiti z njimi?
Te stare ženske revije sem začela
uporabljati za en
literarni projekt, ki je bil zamišljen kot moja
avtobiografija od 0 do 15 let,
sestavljena iz izrezanih besed. To je vse skupaj zneslo
200 strani nekakšne
poezije. Te stare revije so mi všeč, ker je v velika
izbira različnih fontov. V
sodobnih revijah te raznolikosti ni več, poleg tega pa
besede pogosto
postavljene v sliko, kar mi ne pomaga. In seveda
besedišče: besede, ki jih
lahko najdete v oglasih za hladilnike iz 60ih let, so res
izvrstne. Z njimi je
mogoče ustvarjati zelo dobre besedne igre in prav to je
bil moj namen. Mislim,
da so tudi teme precej blizu temu, kar sem hotela
povedati: otroštvo,
mladostniška ljubezen ...
Glede podob je tako, da mi očitno bolj
ugaja tedanji tip
estetike. Uporabljam tudi arhitekturne revije, hobi revije
itd. Izrezovanje je
lažje tudi pri slikah, ne samo besedah: danes je namreč na
slikah veliko preveč
besed in to pokvari vse skupaj. Mislim pa, da v moji rabi
ženskih revij ni
nekega globljega sporočila. Pač zabavne so in lažje je
priti do njih. Jaz sem
namreč zelo prizemljena in praktična oseba.
Nehala
si risati stripe (in tvoji feni verjetno vedo, zakaj,
zato se v to ne bomo spuščali) in se posvetila linorezu,
sitotisku, kolažu ter
drugim grafičnim tehnikam. Zakaj takšno skakanje med
žanri? Je to razočaranje
nad stripovskim žanrom in medijem, nekakšna oblika
avtorskega razvoja in
dozorevanja skozi različne pristope, gola želja po
eksperimentiranju, finančna
izplačljivost ali kaj povsem petega? Kako vidiš
profesionalni karierni razvoj
umetnika v današnjem času? Mar stripovski avtor ne more
biti samo stripovski
avtor, ali se res mora ukvarjati tudi z drugimi
zadevami?
Gre predvsem za željo po eksperimentu,
željo poskusiti
različne reči, za katere nisem imela ne časa ne energije,
ko sem še risala
stripe. S stripi namreč nisem kaj dosti zaslužila, zato
sem morala nenehno
delati. Če prihajaš iz miljeja sodobne umetnosti, se zdi
normalno in
samoumevno, da se poskusiš v različnih stvareh, če pa
prihajaš iz vrst
striparjev, pa to kar nekako ne velja. Srečaš se s kar
precej nepripravljenosti
, da bi te drugi razumeli. Morda je nejevera boljši izraz.
Včasih sem pravila,
da je izstop iz stripov kot izstop iz duhovniškega stanu:
nekaj škandaloznega
in neodpustljivega. Vsi so mi govorili: “Saj se boš še
vrnila ...”. No, 12 let
je že mimo … in še vedno ne rišem stripov. Moram priznati,
da sem kar
naveličana te stripovske druščine. V tem moškem okolju se
nisem več dobro
počutila. Nekoč sem se, seveda, toda v splošnem sem se
morala začeti ukvarjati
s nečim drugim. Nikakor pa to ni bila finančna odločitev!
Res sem bila še vedno
prisotna v (lokalnem) polju sodobne umetnosti, toda bolj
kot satelit, nisem se
več počutila del vsega tega. Ne vem prav dobro, kako je s
tem drugje, toda
tukaj v Québecu so umetniki postali precej podobni
podjetnikom, zelo poslovni,
in se promovirajo skozi tekste o svojem kreativnem
procesu. Res ogromno jih ima
magisterije umetniških akademij. To je zdaj norma. Videti
je, kot da ga moraš
imeti, da bi sploh kam prišel, oziroma sami tako mislijo.
Ena moja
prijateljica, ki je prav tako kot jaz satelit, toda
prihaja s področja glasbene
umetnosti, pravi, da so udomačeni. Mislim, da jih to prav
dobro opisuje. Toda
to res ni zame. Jaz delam svoje in potem vidim, kaj
nastane. Precej pogosto je
to kakšna knjiga.
Hodila
si na katoliško srednjo šolo za punce, ki ni najbolj
samoumevno ozadje za neko precej kontroverzno umetnico.
V svoji biografiji
praviš, da si šele v srednji šoli začela brati in risati
stripe. Kaj si, torej,
takrat brala? Kdo so avtorji, ki so nate najbolj
vplivali in te najbolj
navdihovali? Težko si predstavljamo, da je v knjižnici
tvoje srednje šole bilo
kaj literature, ki bi bila navdihujoča in bi spodbujala
razmišljanje, toda
vemo, da se je krščanski verski tisk obilno posluževal
stripa, da bi širil svoj
nauk in posredoval svoje sporočilo. Glede na to, da si
po njej šla naravnost na
študij grafične umetnosti, si morala vsaj bežno poznati
tudi stripovski medij.
Se motimo?
Ne motite se. Stripe sem začela brati
že kot otrok. Saj ni
res, pa je: stripe je domov prinašala moja mati. Oboževala
je Tintina, Asterixa
in Srečnega Luko. Kupovala je tudi revijo Pilote, ki je
vsebovala več vsebin za
odrasle bralce, objavljali so Bilala, Moebiusa, Druilleta
... in mnoge druge.
Tako sem že v precej zgodnjih letih spoznala te nenavadne
stripovske avtorje.
Tako kot moja mati sem tudi jaz brala veliko književnosti,
vsak teden sva
skupaj šle v javno knjižnico. Moram priznati, da je
največji vpliv name kot
umetnico imela francoska pisateljica Christiane Rochefort.
Prvič sem jo brala pri 12 letih in
takrat sem se prvič lahko
popolnoma poistovetila z žensko junakinjo. Rochefortova
uporablja zelo oster
tip humorja in je polna jeze, ampak na konstruktiven in
pozitiven način. V
njenih knjigah je možno vse in vsakdo. Tam je toliko
svobode ... Stripov pa
nisem nehala brati. Potem sem spoznala francoskega
striparja z imenom F'murr,
ki je nedvomno tisti, ki me je navdihnil, da sem sama
začela risati stripe,
torej tisti, zaradi katerega sem pomislila, da tudi jaz to
lahko počnem. Vsi
mislijo, da je name vplival Robert Crumb, toda to ni res.
Šele kasneje, ko sem
že objavljala v samozaložbi, sem začela brati ameriške
stripe. No, seveda so mi
bili zelo všeč, a šele ko sem jih začela brati.
Tvoje
stripovske zgodbe so večinoma avtobiografske: se ti
zdi težko deliti svojo intimo z drugimi, gre morda za
nekakšen ekshibicionizem,
ki je pogosto značilen za umetnike, ali pa so ti
avtobiografske blizu, ker so
najbolj avtentične? Po drugi strani pa se stripovske
avtorice najbrž pogosteje
lotevajo prvoosebnih dnevniških zgodb kot njihovi moški
kolegi – bi se
strinjala s tem oziroma se ti zdi razlikovanje moških in
ženskih umetnikov
sploh smiselno?
Ne, to se mi ne zdi težko, toda imam
svoje meje, do katerih
grem. Obstajajo stvari, ki se jih v stripih nikoli ne bi
dotikala, kot je na
primer družina. No, pa sem se je kasneje pri pisanju ...
takrat se mi je to
nekako zdelo OK. Treba je namreč vedeti, da si pri tem
izberem samo eden ali
dva vidika zgodbe o enem samem dogodku, drugih plati pa se
ne dotikam. Zato je
zgodba na nek način prirejena, čeprav so vsa dejstva iz
nje 100 % resnična.
Edina zgodba, ki jo obžalujem, da sem jo narisala, je
Prvič (iz Mojega
newyorškega dnevnika). Mislim, da sem pri tej šla predaleč
in mi je zdaj zaradi
nje nerodno. Veliko preveč intimna je!
No, ja ... seveda so umetniki
zaverovani vase in rišejo po
lastnih življenjskih izkušnjah. Verjetno
iz tega pridejo dobre zgodbe, ne? Pri
meni je bilo tako, da sem začela risati stripe in
upo-rabljala sebe kot lik, da
bi pripovedovala bolj kot ne izmišljene in za lase
privlečene zgodbe. Za tem
sem ilustrirala svoje sanje.
V obeh primerih se mi ne zdi, da gre za
avtobiografski
material. K slednjemu sem se zatekla, ko sem morala
narediti korak naprej.
Nihče ne bi smel delati kariere iz avtobiografije, vsak
MORA raziskovati! Res
pa je, da se tega poslužujejo bolj ženske striparke kot
moški striparji. Zakaj?
Res ne vem ... a na srečo se tudi to spreminja in prihaja
do premika k fikciji.
Avtobiografija lahko postane razvada, past in duševna
bolezen!
Zaslovela
si kot kontroverzna, kritična, celo feministična
stripovska umetnica. Pred kratkim je v slovenščini izšel
tvoj Moj newyorški
dnevnik, se ti zdi, da je v njem ujet predvsem duh
nekega drugega časa, ali pa
je lahko aktualen tudi za današnjega bralca? Kakšen je
položaj stripovskih in
drugih umetnic danes?
O mojem vplivu in relevantnosti že ne
bom sama sodila. Ne
vem, kako je s tem danes, predolgo sem že izven teh
krogov, toda Dan Nadel,
urednik pri založniku PictureBox inc. (New York) mi je
pred nekaj leti povedal,
da se knjige ženskih avtoric še vedno slabše prodajajo kot
knjige moških
avtorjev. To me je kar šokiralo! Kljub temu se mi zdi, da
se položaj
stripovskih avtorjev nasploh ni kaj veliko spremenil ...
ljudje večkrat slišijo
zanje, to že, ampak še vedno mislijo, da so to nekakšni
klovni, ki jih ne gre
jemati preveč resno. Vsaj tako se meni dozdeva.
Letos
si glavna gostja letošnjega festivala animiranega
filma Animateka v Ljubljani. Kakšen je bil tvoj prehod
iz statičnega medija v
bolj dinamičen medij? Predpostav-ljamo, da se med
študijem grafičnih umetnosti
nisi učila o animaciji. Je to bil nekakšen naravni
prehod, če ne že evolucija,
iz stripa v animacijo oziroma v drugačen tip
pripovedovanja, ali enostavno
naključna odločitev, za katero si se pač takrat
odločila?
S francoskim filmskim ustvarjalcem
Michelom Gondryjem sem delala na kratkem filmskem projektu
in on mi je bil v velik
navdih. Sodelovanje je bilo precej frustrirajoče in
rezultat je bil OK, vendar
ne odličen, a sem se vseeno odločila, da začnem delati
animirane filme. Moja
prijateljica Amy Lockhart me je naučila, kako to početi na
zelo DIY način s
kakršno koli digitalno kamero in zastonjskim programjem za
animacijo. Zelo me
je presenetilo to, da je dojemanje ritma pri filmu povsem
drugačno od tega pri
stripih. K projektu ne moreš pristopiti na enak način,
tudi tehnika decoupage
je drugačna. Torej ne, ni bilo tako naravno, kot sem si
predstavljala, sploh
ne. Moram priznati, da sem tukaj bila precej izgubljena.
Tudi tehnični vidik
cele zadeve me je skoraj spravil na rob živcev in vsakih
par dni sem hotela
opustiti vse skupaj. Vajena sem namreč peresa, črnila in
popolne neodvisnosti
ter tega, da ne rabim zapravljati, da bi lahko ustvarjala.
Tudi to sem zelo
težko sprejela, zdelo se mi je naravnost absurdno! Všeč pa
mi je bil ta
repetitivni del risanja, s tem nisem imela težav. Zelo mi
je všeč, ko vidim,
kako se moja risba giblje, to se mi zdi prava čarovnija.
Še najboljše se mi je zdelo, ko sem
sodelovala z lokalno
oblikovalko zvoka Anne-Francoise Jacques. Hotela sem, da
mi ustvari zvočno
podlago, ki bi zavzemala veliko mesta v filmu, približno
pol-pol glede na
podobo. Popolno sodelovanje ... in res se je izkazalo kot
prav takšno: moji filmi so z njeno
glasbo popolnoma oživeli. Zato sem jo morala omeniti.
Tvoje
delo poznamo predvsem iz Dirty Plotte in Mojega
newyorškega dnevnika, kjer si obdelovala teme, kot so
medčloveški odnosi,
spolnost, droge, stripi in umetnikovo profesionalno
dozorevanje. Katere teme
obdeluješ zdaj, ko ustvarjaš animirane filme? So to iste
stvari kot prej, le da
iz drugačne, morda modrejše perspektive, ali pa te zdaj
zani-majo čisto druge
stvari? O čem pravzaprav govorijo tvoja zadnja dela? Kaj
lahko pričakujemo, da
bomo v tvojih delih videli na letošnji Animateki?
Moji animirani filmi so predvsem
abstraktni eksperimenti ali
besede v gibanju ... ni vedno neke zgodbe ... pogosto je
tu samo en stavek. O
tem in vsebini teh del je težko govoriti. Ukvarjam se
precej z absurdnostjo
življenja, bi rekla, z obupom, izraženim skozi humor, kot
vedno ... Kar zadeva
formo so to risbe, razen ene, ki je serija besed na
zmečkanih fotokopijah. Ah,
da, in črnilo na filmskem traku, letraset na filmskem
traku. Morate priti na
projekcijo in si jih ogledati!
____________________________________
BIBLIOGRAFIJA; REVIJE:
Dirty Plotte (mini revija),
samozaložba, 12 številk,
1988–1989
Dirty Plotte 1-12
(redne številke), Drawn & Quarterly, 1991 – 1998
BIBLIOGRAFIJA; KNJIGE (IZBOR):
Lift Your Leg, My Fish is Dead!, Drawn
& Quarterly, 1993
My Most Secret Desire, Drawn &
Quarterly, 1995
Ciboire de criss, L'Association, 1996
Changements d'adresses, L'Association,
1998
My New York Diary, Drawn &
Quarterly, 1999
Monkey and the Living Dead,
L'Association, 1999
Long Time Relationship, Drawn &
Quarterly, 2001
Journal, L'Association, 2004
Lady Pep, D & Q, 2004
J comme Je, Seuil, 2006
Elle Humour, Ginkgo Press, 2006
365 Days: A Diary by Julie Doucet,
Drawn & Quarterly,
2007
NAGRADE IN NOMINACIJE (IZBOR):
nagrada Harvey za najboljši nov talent,
1991
96. mesto na lestvici najboljših 100
stripov revije The
Comics Journal, 1999
nominacija za nagrado Doug Wright za
najboljšo knjigo leta
za 365 Days: A Diary, 2009
www.juliedoucet.net |