RAKHMAD DWI SEPTIAN, Stripburger 58

"O INDONEZIJSKEM UNDERGROUND STRIPU"

Rakhmad Dwi Septian

 

Devetdeseta leta so bila težavno obdobje za razvoj stripovske scene v Indoneziji. K temu je pripomoglo obilje tujih stripov, ki se jih je uvažalo od osemdesetih let naprej, vendar se je v istem obdobju porodil tudi duh underground stripa. Razlog za nazadovanje domače indonezijske scene leži v veliki količini tujih stripov, ki so bralcem bili na voljo le v dveh oblikah: kot mange ali kot prevedeni evropski stripi. Ta vpliv uvoženih stripov je še dodatno utrdil splošno javno percepcijo stripa kot lahkotnega zabavnega čtiva za otroke in mladostnike.

 

Neodvisni strip je po drugi strani odprt do novih pristopov k ustvarjanju stripa. Indonezijski stripovski in popkulturni poz-navalec ter kritik Hikmat Darmawan pravi, da so stripi, ki so se v tistem času začeli pojavljati, bili tehnično dovršeni in vsebinsko ekspresivni. Sočasno so tudi prej omenjene mange in zahodni stripi postali za širšo javnost bolj sprejemljivi in prodrli tudi v večje knjigarne, medtem ko se je underground strip držal obrobja in bil aktiven le v manjšem obsegu.

Underground strip, ena od mnogih zvrsti stripa, je tako postal platforma za izražanje družbenih, ekonomskih in političnih vprašanj, ki so bila takrat aktualna. Kljub kratkoživosti posameznih stripov so pomembni in akademsko zanimivi, predvsem zaradi ozadja in konteksta, v katerem so nastajali, in seveda zaradi procesa njihovega nastajanja, ki vključuje raznorazne hib-

ridne ter druge nekonvencionalne ideje.

Ta tip stripa je v Indoneziji namreč poganjek preporoda lepih umetnosti v devetdesetih letih, ki so medse sprejele tudi ta medij. Likovna akademija Indonesian Fine Art Institution v Yogyakarti je glavna izobraževalna ustanova, ki je izšolala mnoge umetnike, ki so kasneje, individualno ali skupinsko, postali pionirji underground stripa. Yogyakarta je v devetdesetih letih postala sinonim za duha DIY, ki je pustil pečat tako recimo v glasbi kot v likovni umetnosti.

Underground strip se je od mainstream stripov razlikoval tudi po drugačnih vsebinah, ki jih je pokrival (in jih še vedno). Kontekst ‘podzemne’ scene namreč omogoča širok nabor obdelovanih tem, kot so vsakdanje življenje, humor, spolnost, nasilje, religija in identiteta. Te teme se v mainstream stripih ne bi mogle pojav-ljati, ker je država cenzurirala stripe in omejevala vsebine, ki so se v njih pojavljale.

Stripi so recimo v sedemdesetih letih za objavo potrebovali posebno dovoljenje policije. Laine Berman pravi, da je takšna stroga cenzura onemogočila nastajanje stripov, ki bi bili kritični do države ali do družbe.

Ena od poglavitnih idej underground stripa je tudi ta, da kdor koli lahko riše stripe, tudi tisti, ki nimajo ne predznanja ne veščine. To se je lepo pokazalo v knjigah Daging Tumbuh Eka Nugrohoja. Eko je izdajal knjižne stripovske zbirke, v kateri je kdor koli lahko objavil svoje stripe, saj ni bilo nikakršnih formalnih omejitev ali pogojev za uvrstitev v zbirko. Ta inovacija knjige kot zastonjskega galerijskega prostora za vsakogar je imela velik vpliv na sorodne sodobne projekte, ki so mu sledili, in tako danes obstaja več takšnih zbirk, ki se zgledujejo po ideji Daging Tumbuh. Vsi stripovski avtorji iz teh zbirk na žalost niso ostali v svetu stripa, vendar je uspeh te ideje in antologij, ki so sledile, dal vsakomur možnost, da ustvarja stripe po lastnih željah, predstavah in okusu.

Tukaj, v Indoneziji, se undergroundovski striparji ukvarjajo tudi z drugimi področji umetnosti, zato ne preseneča, da so ustvarjali stripe tudi v nekonvencionalnih oblikah. Takšni so bili recimo bili Apotik Comics (stripovski kolektiv, ‘apotik’ pomeni lekarno, op. ur.), ki so stripe risali na zidove javnih prostorov, medtem ko je umetniški kolektiv Mulyakarya izdelal ‘bankomat’, ki je namesto denarja izdajal stripe. Ob koncu stoletja se je stripovska dejavnost okrepila in postala bogatejša, vse zahvaljujoč boljšemu in večjemu kroženju informacij. Tako je underground strip dobil priložnost, da se splošni javnosti predstavi v novi luči, jo bolj naravnost naslovi in se ji tako bolj približa.

Omejitve v obliki produkcijskih stroškov so underground striparjem predstavljale le manjšo oviro, saj so ustvarjali stripe z bolj enostavno postavitvijo, za tiskanje so uporabljali kar fotokopirne stroje in tako v pristni maniri DIY karseda zmanjševali stroške izdelave stripov. Ta pristop je v manjši meri še vedno v uporabi.

Kakor koli, indonezijska stripovska underground scena se še vedno sooča z mnogimi ovirami. Te so slaba tržna in medijska prepoznavnost, ogromno uvoženih tujih stripov na tržišču ter malo publikacij, medijev in drugih platform za distribucijo in promocijo stripovskih del. Striparji se tako tukaj ne ukvarjajo samo z ustvarjanjem čim boljših stripov, temveč se morajo, da bi presegli te omejitve, čim bolj medsebojno povezovati, da bi tako lahko ustvarjali povezave med stripovskimi avtorji in stripi na eni ter splošno bralsko javnostjo na drugi strani.