Spomini na petintrideseti Angoulême

Eden manj simpatičnih dejstev Festivala v Angoulemu je mraz, ki blizu atlantske obale januarja nikakor ne skriva zob in je že znal s seboj prinesti tudi snežne zamete. Letos so temu odpomogle globalne podnebne spremembe in ni dvakrat reči, da je bil obisk lokalov na račun stripofilov, ki so se s stripi v rokah raje nastavljali soncu, občutno manjši.

Sonce gor ali dol, vabili so tudi zaprti prostori. V CNBDI, Nacionalnem centru za strip in podobo, je tokratni predsednik, José Muñoz, kot osrednjo razstavo postavil pregled argentinskega stripa, historiete, ki je tukajšnjim bralcem vsaj z nekaterimi predstavniki najbrž kar znana (če ne iz Stripoteke, pa vsaj iz italijanskih Skorpio in LancioStory). Pri pregledu je bil izrazito, morda tu in tam včasih celo preveč na silo, poudarjen družbeni kontekst (tako v spremnih besedilih kot v scenografiji postavitve, npr. z mišnicami in kletkami), medtem ko je bil likovni vidik (iskanje vzporednic, skupin in smeri razvoja) precej zanemarjen. Sam Munoz je svoja dela razstavil (kronološko) po obodu nekakšne rotunde, sredi katere je na pesku stala mizica z bandoneonom, pod njo pa ženski in moški par čevljev. Glasbena spremljava je bila, tako kot na vsej argentinski razstavi, seveda tango. (Mimogrede, zadnji Muñozov album, ki je premiero doživel na festivalu, je prvi del biografije Carlosa Gardela). Nadstropje više je razstavljal Ben Katchor; ta razstava je bila postavljena izrazito preprosto, z originali (vključujoč enostranske barvne strani iz revije Metropolis) in s projekcijo odlomkov iz opere, za katero je Katchor naredil scenografijo. Manjša, a zaradi nekaj 3-razsežnostnih objektov in predvsem možakarjeve vitalnosti zanimiva je bila tudi razstava Sergia Toppija, pa razstavi študentov angoulemske »stripovske akademije« in preteklih »rezidenčnih avtorjev« ...

Dogodkov je kar mrgolelo; zdi se, da je bilo prizorišč več kot kdajkoli. Tako je npr. ob isti uri Munoz v šotoru velikih govoril in risal v živo, v šotoru novi svet, namenjenemu večjim alternativnim založnikom, pa je Joann Sfar razlagal o svojem pojmovanju risbe. Neprijetna dilema. Manjši alternativni založniki, fanzinarji itd. so imeli svoj šotorček na lokaciji, tradicionalno namenjeni glavnotočnim založbam, kar je sprožilo nemalo jeze.

Azijska invazija se nadaljuje, tokrat je kar mrgolelo Kitajcev. Svoj paviljon so postavili na dvorišču mestne hiše in od fotošopanja so bolele oči. K sreči se je v prvem nadstropju taiste mestne hiše (dostop je bil v izogib zastojem v ozkem, zavitem stopnišču omogočen le po kapljicah, a se je splačalo počakati) dalo videti čudovite akvarelne strani Guillauma Trouillarda. In ko smo že pri historičnih prostorih: eno sobo zakristije slavne angoulemske stolnice je s svojimi dokaj duhamornimi digitalnimi karikaturami (komentarji aktualnih dogajanj) za neko revijo ali časopis ali kaj zasedel Moebius; v drugi so veselo, kot da ne bi Kristus nikoli naganjal trgovcev iz templja, trgovali s stripi; v sami cerkveni ladji pa so na panojih didaktično predstavili srednji vek skozi Hermannove oči.

Ampak, kot rečeno, vreme je bilo lepo in dalo se je pobegniti ven, na skoraj neobljudene ulice iz sivega kamna, kjer (vsaj letos še) ni bilo nobenega dogodka, povezanega s stripom. (JK)