Sara
Colaone, Stripburger 49Intervju s Saro ColaoneSara Colaone je rojena v Pordenonu (IT) leta 1970 in je avtorica stripov, ilustracij ter animiranih filmov. Na stripovskem področju je objavljala pri najbolj živahnih italijanskih založniških hišah, kot so Kappa edizioni, Coconino Press in Associazione Vivacomix. Na natečaju ilustracije Torino, Olimpijsko Mesto 2006 je prejela nagrado za tretje mesto. Originale je razstavljala v Neaplju, Bologni, Ljubljani, Ravenni, Luganu in Vicenzi. Na bolonjski Akademiji za lepe umetnosti poučuje predmeta strip in ilustracija. S Saro sva se srečali pri njej doma v Bologni, kjer živi in dela. Tako kot pri mnogih risarjih je njen dom, intimen in gostoljuben prostor, obenem tudi atelje. Sara je zelo urejena in natančna, med pogovorom mi kaže pripravljalne in dokončne table za Palmiro, zgodbo, ki jo dela posebej za Stripburger. Tukaj se začenja najin pogovor. Kako je nastala zgodba Palmira, ki jo delaš za Stripburger? Že nekaj časa si želim napisati zgodbo o balerah (tipične severnoitalijanske plesne dvorane, kjer se pleše liscio, ples v paru; op. prev.). Moji starši so pogosto zahajali tja in v njihovi izkušnji sem zasledila element, ki mi je zelo ljub, in sicer vitalnost; torej obstaja neke vrste druga mladost, ki jo podoživljajo predvsem starejše osebe, ki hodijo plesat. Zelo me zabava vsa ta atmosfera, ki obkroža ples: izbor oblek, dodatkov, frizur … To je skoraj najstniški pristop k zabavi, neke vrste druga adolescenca, ki jo živijo starejši. Ko pa se iz takih ali drugačnih razlogov par razide, se na nek način tudi to ravnovesje poruši, tako da imajo potem težave pri iskanju novega partnerja za ples … kljub temu, da obstaja célo gibanje vdov in vdovcev, ki se srečujejo na teh krajih. Želela sem se osredotočiti na bolj lahkotno plat te situacije, in sicer sem si zamislila lik, ki je zvest tako svoji drugi mladosti, kot tudi spominu na osebo, s katero je to mladost živel. Druga stvar, ki me je zanimala pri tem, je poskus pisanja zgodbe tako, da ne napišem najprej scenarija, temveč se najprej posvetim režiji in montaži. Tako sem neposredno spisala storyboard in se pri tem naslanjala na dogajanje ter ritmično poudarjanje podobe. Kako se je spremenil tvoj pristop k pripovedovanju glede na to, da si najprej vizualizirala sosledje podob? Pomagalo mi je pri osredotočanju na fluidnost pripovedi. Na primer, zgodba vsebuje cel kup podrobnosti z velikim pripovednim pomenom ravno zato, ker sem jih postavila v sredino dogajanja. Ena teh so recimo čevlji glavnega lika; za plesalca so čevlji mitski predmet - čevlje se neprestano menja zato, ker povzročajo bolečine nogam, saj čevlji za ples niso čevlji za hojo in niso primerni za vožnjo … Kdor zahaja v balere, pogosto s seboj nosi vrečke s čevlji. Na začetku zgodbe je vrečka, upodobljena v eni izmed prvih sličic, skrivnosten predmet in daje zgodbi pridih policijske zgodbe, saj ne vemo, kaj to je. Potem odkrijemo, da je to zgolj vrečka s plesnimi čevlji, takimi z visoko peto, črnimi in zelo lepimi. Gre za predmet, ki se zoperstavlja vsakdanji realnosti, vsakdanjosti rjavih mokasink. Frivolnost, a tudi sprememba stanja. Točno tako, preko čevljev se stopa v sanjsko dimenzijo, v sanje, ki se jih lahko dotakneš, v dimenzijo osebe, ki se kljub izgubi noče odreči delu svojega življenja, ki je obenem tudi del sanj, ekstaze in začudenja. Vse to se nahaja ravno v vsakdanjiku, saj zahajanje v balere ni isto kot potovanje v Bangkok, je namreč nekaj zelo dostopnega. Zgradila si karakterizacijo nekega lika, ki bi lahko bil anonimen, vendar postane oseba, če le poseduje neko fiziogonomijo znotraj družbenega statusa v teh skupinah, ki se srečujejo na takih ljudskih zabavah. Absolutno ljudskih. Pravzaprav sem spočetka razmišljala o tem, da bi ti liki morali govoriti v veliko močnejšem narečju in to ravno zato, da bi predstavljali navadne ljudi. Tukaj ne gre za elitno zabavo, gre za ljudsko zabavo, kjer si te osebe ostvarujejo sanje, ki so v temelju otroške, in sicer postati princeska na plesu. Plesna dvorana je prostor, kjer navadni človek postane protagonist, pa četudi samo za par minut. Uživala sem v predstavljanju teh situacij preko predmetov za vsakdanjo rabo. Starejše osebe imajo pogosto to fiksacijo s predmeti, s katerih brišejo prah, jih odlagajo s posebno skrbjo … zato, ker predstavljajo pomemben del njihovega življenja. To je oblika priklepanja na njihovo zgodovino. To so zelo reprezentativni predmeti, zato sem hotela načeti diskurz o risbi, ki bi dajala prednost ravno fizičnemu, risanemu pripovednemu elementu, torej začenjajoč s storyboardom pred literarno obliko. Po drugi strani pa je glavni lik tvoje knjige In Italia sono tutti maschi, ki si jo ravnokar izdala, postavljen v točno določeno zgodovinsko obdobje in v točno določen prostor. Odkod ta zgodba, iz kake raziskave, obstaja kak poseben razlog? To je delo, ki je ravno nasprotno od Palmire in je nastalo pod roko Luce de Santisa. Vse te zgodbe so povzete po policijskih dokumentih, ki so shranjeni v Državnem arhivu, po pričevanjih zapornikov … zgodbe, ki so potem bile obdelane v zelo podrobnem literarnem besedilu. To leposlovno besedilo, iz katerega je kasneje nastal scenarij, je že bilo polno podob; tudi v tem primeru je šlo za pripovedno osredotočanje na predmete, ki so bili prežeti z vizijo, kljub temu, da izhajajo iz besedila. Predmeti so postajali simbol prisile ali osvoboditve, upanja ali brezupa, pač glede na okoliščine. Znotraj popolnega scenarija sem skušala obnoviti idejo o vrednosti predmetov s tem, da sem prikazovala podobe, ki so vrednotile te elemente. Zgodba vsebuje več kot 10 likov, samih moških, med katerimi imajo mnogi enako pripovedno težo; večinoma je postavljena v trideseta leta, zato je bilo težko razločevati posamezne like. Veliko sem se ukvarjala z gestualnostjo in se skušala izogibati stereotipom. Tudi tu je bilo veliko dela s podrobnostmi. V In Italia sono tutti maschi, za razliko od prejšnjih zgodb, ki si jih risala črno-belo, npr. Pranzo di famiglia, pa tudi Monsieur Bordigon, uporabljaš barvanje v dveh barvah ... Pri vsakem delu skušam odkriti kaj je bolje, poskušam razumeti katere tehnike so najbolj primerne in se pri tem učiti ter naučiti novih stvari. Dvobarvnost, ki sem jo uporabljala v In Italia sono tutti maschi je moj prvi takšen eksperiment. Sicer veliko delam z barvami, predvsem pri ilustracijah, saj je uredniška dimenzija tista, ki mi to dovoljuje. Tudi pri stripu bi rada več delala z barvami. Tvoj pristop, način kako gradiš zgodbe, je precej »suh«, uporaba črne in bele precej poudarja ta ton, je to tvoj način dela? Opazila sem, da mi je rezultat všeč, če začnem razmišljati koloristično, všeč mi je tisto, kar se zgodi, ker tudi jaz odkrivam nove stvari, saj ima vsako delo neko svojo dimenzijo. Na primer v Tredici metri, projektu, za katerega sem razvila nekaj tabel za nek natečaj, sem začela črno-belo, potem sem si zaželela videti razvoj podob in sem poskusila dodati dve barvi. Rezultat se mi zdi zanimiv. Ugotovila sem, da je včasih moj stil določala omejitev, ki si je nisem sama postavila, ampak mi je bila dana. Trenutno skušam prebiti to omejitev. Tvoj način uporabe barve deluje slikarsko, čeprav v biti ostaja grafičen. Postaja bolj slikarski, vendar, po mojem mnenju, ne izgublja moči. Uporabljam digitalni efekt, ki je podoben skiciranju s čopičem. Tuš nanašaš s čopičem ... Da, da. Vendar barvaš pa računalniško … Da, všeč mi je ne najbolj precizen kontrast med čopičem, ki ga pri tušu uporabljam na precej suh način, in plosko barvo z računalnika. Zdi se mi, da oboje skupaj kar deluje. Konec koncev vedno delam »odštevajoče«, torej manj je bolje, dodatek barve ne služi obogatitvi risbe, temveč nadomeščanju delov, ki bi s črno postali pretežki. Očitno gre za stilske izbire, ki se nanašajo tudi na način dela, ki si ga prej opisala. Potem pa sem v neki reviji videla tablo iz zgodbe Orso, izvirno v črno-beli tehniki, ki si jo potem objavila v barvah, pa sem pomislila: »Glej, morda jo je zamikalo poskusiti z barvo.« Skušala sem uporabiti digitalno barvanje, kot da bi šlo za akvarel in vnesti svežino v risbo. Tak eksperiment me zelo zanima glede na to, da sem do sedaj poskušala ločevati ta dva svetova: barvo za ilustracije, črno-belo za stripe, v resnici pa sem opazila, da lahko barva dobro deluje tudi v stripu, kot sestavni del risbe. Kakšne načrte imaš zdaj? Rada bi nadaljevala z zgodbo, ki sem jo prej omenila, Tredici metri, ki jo je napisal Francesco Satta nekaj let nazaj, v kratkem pa bom začela z delom na novi knjigi, ki jo bom sama napisala in narisala. Kakšne so teme? Tredici metri govori o fantu, ki pride v deželo, odkoder izvira, na morje, kot vsako poletje. Tukaj je v posebnem odnosu z bratrancem, s katerim skupaj hodita na podvodni ribolov … vse dokler mu bratranec ne spelje punce in mu ne preostane drugega, kot da odraste. To je zgodba, ki govori o mitih otroštva in zaščitenih krajih, torej krajih, kamor se ljudje vračajo in mislijo, da bodo tam vsakič našli del sebe, kot da bi se otroštvo tam ustavilo, potem pa na neki točki spoznajo, da proces odraščanja zadeva vsa področja življenja in ne samo nekaterih. Druga zgodba, ki jo bom v kratkem začela, pripoveduje o italijanskih imigrantih v petdesetih letih v Švici. Že leta razmišljam o njej in zbrala sem že velik kup materiala, le naslova še nimam. Ti bolj ustreza delo s piscem oziroma scenaristom ali samostojno? Oboje. Včasih sem raje delala s pisci, ker me zelo zabava pogovor z ljudmi. Všeč mi je izmenjava idej, dialog z osebo, ki ti lahko hišo iz kart, ki si jo sestaviš v glavi, tudi poruši, da bi ti pokazala točno tisto, kar je še manjkalo. V tem trenutku mi ustreza tudi samostojno delo v tem smislu, da lahko sledim netradicionalnim ustvarjalnim kriterijem, tudi na intuitiven način. Poskušam pač, zdaj sem v taki fazi, ko iščem nove smeri. Knjižna dela In Italia sono tutti maschi (z Luco de Santisom), Kappa edizioni (IT), 2008 Pranzo di famiglia (s Francescom Satto), Kappa edizioni (IT), 2003 Lupin III Millenium: Nei panni di Zaza (z Massimilianom De Giovannijem), Kappa edizioni (IT), 2004 Monsieur Bordigon (s Francescom Satto), Stripburger/FORUM Ljubljana (SI), 2007 Animirani filmi Le malefiche disavventure di Mr. Hiv, 2001 Cream 000, 2003 (oba z Luco de Santisom) Monsieur Bordigon: Sublime luce, 2007 (z Branetom Solcetom)
|