Gipi, Stripburger 45

Intervju z Gipijem

Gipi (= Gianni Pacinotti, psevdonim je seveda italijanska izgovorjava monograma) je od leta 2006 verjetno mednarodno najbolj znani italijanski avtor nežanrskih stripov. Tega leta je - nekaj mesecev zatem, ko so ga za najboljšega avtorja proglasili v Lucci - januarja dobil nagrado za najboljši album v Angoulemu. Krajše stripe je Gipi, rojen leta 1963 v Pisi, začel v različnih italijanskih revijah objavljati leta 1994, od leta 2002 pa sodeluje z bolonjsko založbo Coconino Press, pri kateri je najprej izdal zbirko kratkih zgodb Esterno Notte (2003), za njo pa še daljša dela Appunti per una storia di guerra (2004), Gli Innocenti, Questa è la stanza (oboje 2005) in S. (2006).
Da je tako naslov zajetne antologije, ki je lansko jesen izšla v seriji Graphic Novel (tedenska priloga Repubblice oz. L’Espressa s sodelovanjem Coconina) kot Gipijeve spletne strani Baci dalla provincia, Poljubi iz province, ni naključje. Italijanska provinca, sicer topografsko ne natančno določena, je ob labirintih adolescence glavna rdeča nit novejših Italijanovih del. Tema dvema poloma nekako ustreza tudi likovna podoba, kadriranje, ki niha med z osebami ter oblački napolnjenimi sličicami in širokimi panoramskimi podobami. Gipi, sicer mojster navidezno ohlapne črtne risbe, dopolnjene z akvareliranjem ali laviranjem, je za objavo v Stripburgerju sam izbral zgodbo Dve gobi.

Bologna, 16. marec 2007  

P.: Zadnje čase si večkrat v Parizu, kaj tam počneš?

G.: Bivam pol v Parizu, pol doma. V Parizu imam majhno bivališče (16 m2, 4x4), kjer ne moreš prav dolgo zdržati, po določenem času se ti zmeša. Kaj tam počnem? Nič ... Ogledujem si mesto in na ta način izgubljam vse orientacijske točke, s katerih sem doslej pisal zgodbe.

P.: Ta sprememba bi te lahko pripeljala do novih zgodb, glede na to, da je kraj dogajanja zelo vpliven pri tvojem načinu pripovedovanja in risanja.

G.: Zagotovo. Pripovedoval sem zgodbe na osnovi svojega načina življenja in nisem se oziral na to, kako živijo drugi. Zadnje čase pa se je moj način življenja spremenil, malo zato, ker sem starejši, malo zato, ker sem začel služiti več denarja kakor prej, ko nisem zaslužil nič. Ne morem več pripovedovati istih stvari kot prej. Če pišem zgodbe o mladih s ceste ali kaj podobnega, se počutim kot hinavec. Zdaj sem v drugačnem svetu, ki se ga verjetno še nisem naučil videti. To je zame čudno in zelo težavno obdobje.

P.: Tvoje stripovske zgodbe imajo pridih province. So tudi intimna raziskovanja in odkrivanja resničnosti, v kateri življenje teče počasneje kakor v mestu.

G.: To je vprašanje prostorov in estetike. Zdaj, ko sem dvajset dni doma v Italiji, spet opažam stvari, ki so me vzpodbujale k risanju vsa ta leta. Problem pa je v tem, da jih ne doživljam več tako kot prej. Vračam se v svoje kraje, a nimam več tistega vzgiba za pripovedovanje, kot sem ga imel prej. To je prav zato, ker se mi je odprla še ena dimenzija in zato čutim, kot da govorim z lažnim jezikom.

P.: Razumem te. Ali po tvoje ni ta težava kar splošno italijansko vprašanje ...

G.: Zame je vprašanje vezano bolj na osebno rast in na preobrazbo socialnega statusa. Danes sem prišel sem v Bologno z  vlakom Eurostar v prvem razredu, kar bi bilo zame prej nepojmljivo. Težava je v tem, da je bila vsa struktura mojih pripovedi osnovana na ideji “biti na cesti in ne imeti ničesar”. Zato je pripovedovati o potovanjih v prvem razredu zame dosti težje. Nisem še našel pravega pogleda. Upam, da ga bom. Usmerjam se v pisanje zgodb, pri katerih je v ospredju zaplet, pripoved. Vendar se prav teme, ki me zdaj zanimajo, zelo spreminjajo in se jih bojim. Prej sem bil namreč na zelo nizkem socialnem položaju, nivoja, v katerega sedaj vstopam pa še ne poznam. Nimam še vizije in pravega ključa za pripovedovanje o njem. Govorim o tem, da sem dejansko na tleh. Fantastično!

P.: Ne, ni res, to je obdobje v razvoju, je raziskovanje nekega sloga, vendar je tudi v toku časa. Če je bila tvoja dimenzija pripovedi zelo koherentna, se je pa spremenila oblika predstavitve. Morda je bila v začetku bolj materialna, slikovita, bolj opisna. Potem je tvoj stripovski jezik postal bolj radikalen.  Zelo mi ugaja rafiniranost tvojih pokrajin, ta pozornost do naravnega, ki si jo tako dobro realiziral v obliki dnevnika, bodisi v tvojih širše zasnovanih zgodbah in končno tudi v zgodbi o Dveh gobah, ki si jo izbral za objavo v Stripburgerju.

G.: Vprašanje o pokrajinah zame ni bilo nikoli estetsko vprašanje. Zame je to upodobitev Duha. Ko rišem nebo, ga ne rišem zato, ker rad rišem oblake, ampak zato, ker čutim vse nesorazmerje moči, ko gledam sam vase in ven iz sebe. Ko gledam samega sebe kot primerek človeškega bitja, se vedno počutim majcenega ...

Edini način, da lahko prikažem notranjo bedo, majhnost, katere upodobitev me pri ljudeh zanima, je ta, da jih postavim nasproti nečemu izredno jasnemu in silnemu.

P.: Trenutno si v obdobju razmisleka o lastnem stripovskem jeziku, iščeš nove pripovedne oblike, denimo film in glasbo, druge načine izražnja, ki te bodo morda pripeljali do neke nove podobe tvojega sveta.

G.: Ta element je bil v moji ustvarjalnosti vedno prisoten. Vedno sem imel obdobja, ko sem se ogreval za druge izrazne jezike, za glasbo, video … Vsakokrat mi nek notranji glasek govori: "Gianni, samo čas izgubljas". In potem, ko se vrnem k pisanju ali risanju, v resnici spet najdem tisto, kar se je dogajalo pri snemanju, pri pisanju filmskega scenarija ali zdaj pri glasbi. Nekoč sem bil deset dni na snemanju v studiu in dopovedoval sem si: „Ne smeš igrati, risati moraš“. Potem, ko se spravim k pisanju, se zavem, da se je spremenil ritem pripovedi!  Razumeš? Kakor da bi imel jasno pot, ki jo stalno izgubljam izpred oči in vanjo neprestano dvomim. To je pot pripovedi, pripovedi z risbo. Če me zgrabijo te vročice, se mi zdijo absolutne, zdi se mi, da so moja pot.

P.: V osnovi so to drugi načini razmišljanja o neki zgodbi.

G.: Po mojem je tako.

P.: Tu obstajajo povezave. Tudi drugim risarjem se dogaja, da uporabljajo drugačne izrazne oblike. Raziskovanje ene oblike ni samo sebi namen. Lahko se uporabi nek drug medij, glasbo, video, ... To so vselej notranja raziskovanja ...

G.: Da, ker pri glasbi doživljaš energetski učinek, ki ga pri risanju za mizo v samoti ne moreš poustvariti. Prav ta energija mi potem ostane, ko rišem.

P.: Pa vendar tu še vedno obstaja nek izrazni jezik ...

G.: Obstaja izrazni jezik, predvsem pa obstaja ritem.

P.: In obstaja neka vizija.

G.: Vsekakor. Kar se tiče filma, se potem ta vizija vrne pri kadriranju, ali pa skozi podobe, ki so se ti nabirale ob dolgotrajnem gledanju z očesom kamere. Sam na primer nikoli ne uporabljam fotografij, zaradi česar moram vse, kar naredim, preučiti z analitičnim opazovanjem oblik, ne pa s površnim umetnim pogledom. OK? Če opazujem naravo z analitičnim očesom, mi ostane v spominu in domišljiji. Na ta način to postane  precej trden temelj za poustvarjanje. Pri risanju zgodb nikoli ne      uporabljam nevtralnih ozadij, po katerih se premikajo osebe. Pri meni je tako, kakor da bi imel pred sabo realno sceno, znotraj katere bi kadriral. Tako se to gledanje skozi kamero pretvori v skladišče podob, ki jih spet uporabim v zgodbah. Vse je povezano. Problem je v tem, da pozabljam na dejstvo, da je vse povezano, in se sekiram ...

P.: Torej nimaš skicirk, študij po naravi ...

G.: Veliko sem jih naredil, zelo veliko sem slikal po naravi, vendar je bilo to v preteklosti, zdaj sem se zaprl v studio in delam. Mislim, med drugim, da bi moja zadnja knjiga, S. (Coconinopress, 2006), tista o mojem očetu, lahko pomenila konec nekega cikla. Tu se končuje sedem let razmišljanj, načinov pisanja in risanja, in zdaj sem tu, zaključil sem eno partijo in moram najti način, kako otvoriti novo.