Malin Biller, Stripburger 45 Ko zorijo maline Kdor je zadnjih nekaj
let
redno prebiral Stripburger, bi moral imeti kar dobro predstavo o tem,
kdo je
Malin Biller. Ne samo, da je ta mlada švedska avtorica (letnik 1979) že
kar
redna gostja na straneh Stripburgerja, v okviru avtobiografskega stripa
so
njene zgodbe gotovo med najbolj iskrenimi, da ne rečem
eksihibicionističnimi.
Ali obstajajo še kakšne plati njenega življenja, ki jih v stripih ne
razkriva,
ugotavlja Stripburger v pričujočem intervjuju. Welcome to Hammarö (mini album, 2003), Ernie (2005) G.: Bralci
Stripburgerja poznajo tvoje undergroundovsko orientirane stripe, ki so
večinoma avtobiografske
narave, preostanek tvojega ustvarjanja pa je za nas skrivnost. Nam
lahko kaj poveš o
njem? Je med tvojimi "osebnimi" deli in tistimi bolj
"mainstreamovskimi"
(če ta obstajajo) kakšna pomembna razlika? MB:
Hmmm....
Rekla bi, da razlika je, a o tem prej (nikoli?) nisem razmišljala.
Vedno sem
risala stripe različnih vrst, odvisno od razpoloženja. Večina je
avtobiografskih na ta ali oni način, celo tisti, ki so bolj
mainstreamovski. Kot
protest proti duhamornemu kritizerstvu, ki je pred nekaj leti zadelo
švedske
stripovske avtorice (bile smo obtožene, da proizvajamo samo dolgočasne,
tragične stripe o strtih srcih itd.), sem izumila nov žanr in ga
poimenovala "avtobiografska
fantastika" kot dober način, da malo začinim svoje zgodbe. Mislim, da
to pove veliko o mojem delu. Rada preizkušam
nove stvari, različne tehnike in tako naprej. Ampak vse moje delo je
osebno. Nikoli
ne bi mogla "prodati duše", če veste, o čem govorim. Enostavno
je
težko
izbrati en sam način izražanja same sebe. Enkrat se počutim
depresivno,
spet drugič bi želela z bralci deliti kakšno hecno, slikovito epizodo
iz
svojega življenja. Je pa na Švedskem med "umetniškimi", resnimi
stripi ter smešnimi, mainstreamovskimi, globok prepad in nekako ni
dovoljeno
imeti rad obeh strani, zato nekateri težko sprejemajo, da kdo dela
tako, kot
delam jaz. Včasih je težko, ampak trudim se ne poslušati snobovskih
komentarjev. In precej rada jezim ljudi ... J.: V svetu
stripa je malo avtoric, ki bi lahko držale štih tvoji pošteni, brutalni
direktnosti. Lahko poveš ime kakšne sorodne duše med striparkami (in,
zakaj ne,
striparji)? MB.:
Res? Ne
vem, če se strinjam. Ampak ker sama ne berem dosti stripov, moram
priznati, da
situacije ne poznam toliko, kot bi si želela. Vseeno vem, da je tukaj
na
Švedskem kar nekaj avtoric, ki v svojih delih razkrivajo veliko o sebi,
kot
npr. Liw Strömquist, Âsa Grennvall, Stina Hjelm itn. Tukaj
je veliko nadarjenih
avtoric! Veliko sorodnih duš je, saj imam med švedskimi striparji
veliko
prijateljev, tako moških kot ženskih, in nemogoče jih je imenovati le
nekaj... G.: Omenila si
mi, da trenutno delaš na novem albumu in da se ti zdi izkušnja dokaj
naporna.
Res je videti, kot da je forma kratke zgodbe kot ustvarjena zate. Se
strinjaš? MB: Ne
vem še. Ne,
pravzaprav mislim, da mi ustrezata obe obliki, le da je kratka zgodba
lažja, o
tem ni dvoma. Zgodba, ki jo pišem/rišem zdaj, je razdeljena na
poglavja, a še
vedno ima 180 strani! Naporno je, a zelo vznemirljivo. Glavni izziv ni
dolžina,
temveč dejstvo, da se ukvarjam z novo, zelo resno problematiko. Treba
je bilo
zakopati globoko vase in se spoprijeti z nekaj "demoni". Po drugi
strani pa je zgodba kar "stekla iz mene", če razumete, kaj mislim.
Verjemite
ali ne, sem perfekcionist in hočem, da bo ta zgodba najboljša, kar se
da. Stalno
stopam izven sebe, jo gledam od zunaj in premišljujem: "Je to zanimivo
za
druge ljudi?" Mora biti! G.: Na tvoji spletni strani smo videli
nekaj
pasic ... Kakšen je dandanašnji trg za časopisni strip na Švedskem?
MB: Oh,
tako rada rišem pasice! Zame je
sicer nekaj novega, a sem dobila na tem področju nekaj nagrad in z
njimi več
samozavesti, tako da jih sedaj kar ne morem nehati risati. Švedski trg
bi lahko
bil boljši. Če nisi sindikaliziran (če tvojih pasic ne trži kakšen od
"sindikatov",
ki skrbijo za plasiranje tovrstnega materiala po časopisju, op. ur.),
je skoraj
nemogoče objavljati v časopisih. In tudi če si, je težko (pred kratkim
me je
pod svoje okrilje vzel Europa Press, zato upam na najboljše!).
Revije/časopisi
najraje posegajo po tujih, zlasti ameriških pasicah. Manj stanejo. Toda
trg se
izboljšuje z odpiranjem proti manj mainstreamovskim, ostrejšim zadevam
kot sta
"Nemo" in "Elvis". Vsi švedski risarji pa soglašamo v eni
stvari: premalo smo plačani! J.: Tvoji stripi dajejo vtis velike
spontanosti in dinamične izvedbe. Je to samo vtis? Koliko časa
povprečno
porabiš za narisano stran? MB:
Moja mama
pogosto pravi, da sem preveč spontana. Mogoče bi mi rada preprečila, da
bi o
sebi povedala preveč ... ampak taka pač sem. Nisem prav potrpežljiva.
Ko se
zgodba pojavi v moji glavi, jo preprosto moram spraviti na papir. Ampak
preden
sem zadovoljna s stripom (če sploh kdaj sem zadovoljna), je treba
veliko dela. Vendar
v prvi, kritični fazi, nikoli ne cenzuriram svojih idej. Na narisano
stran porabim, vključno s
pisanjem, skiciranjem ipd., od 3 do 8 G.: Moj veliki favorit med tvojimi stripi
je
"A Child is Made", medtem ko je Jakobu najbolj všeč "The
Surprise". Je tebi katera od zgodb posebej draga? MB: Ja,
"The Surprise" je tudi
meni ena od najljubših, ker govori o zelo težkem obdobju mojega
življenja. Hkrati
gre za nekaj, kar zadeva večino ljudi; smrt ljubljene osebe in
žalovanje. J.: Videti je,
da v tvojih stripih verbalni in vizualni del igrata takorekoč
enakovredni
vlogi. Se strinjaš? Na katerega od njiju se bolj zanašaš? Si že kdaj
poskušala
- ali o tem vsaj razmišljala - povedati zgodbo samo z besedami? MB: Se
strinjam! Spet - nimam izbire! Na umetnostni šoli, ki sem jo
obiskovala, sem
bila omejena zgolj na uporabo podob. Čutila sem, da potrebujem več.
Tako sem na
svojih slikah začela uporabljati besede. Učitelji
so
to kot strip, ne slike,
odpisali. Verjamete? Strip je oblika umetnosti. Vedno sem rada tudi
pisala in
dostikrat moram "pobiti svoje najljubše", ko besedilo prestavim v
strip. Ja, tekst je pomemben, ampak po mojem mnenju morajo podobe
povedati več.
Enkrat v prihodnosti bi rada napisala roman, amapak strip je moj medij.
Imam ga
v krvi ... Tukaj je še toliko za raziskati. J.: Ena od
ponavljajočih se tem v tvojih stripih so tvoje izkušnje s psihiatri in
psihiatričnimi zdravljenji vobče. Nekateri izmed nas smo mnenja, da je
v tvojih
stripih tudi nekaj avtoterapevtskega. Imamoprav? (Če je odgovor
pritrdilen -
kako učinkovita je metoda v primerjavi z drugimi?) MB:
Mislim, da
je vsako umetniško delovanje bolj ali manj avtoterapevtsko. Moje brez
dvoma je!
Vendar pa vedno želim povedati zgodbo, do katere drugi lahko potem
vzpostavijo
nek odnos. Mislim, da je to tisto, kar me sili v risanje stripov. Na
Švedskem vlada
tradicija tiščanja svojih problemov v sebi. Smo sramežljivo, mirno
ljudstvo. In
depresija ter druge duševne bolezni so zelo pogoste! Menim, da bi
ljudje o tem
morali govoriti in se ne sramovati. Večino svojega življenja sem
preživela
sramujoč se same sebe. To je boleče. Narisati strip je veliko bolj
učinkovito
kot obiskati psihiatra, kadar je treba potolažiti strto srce, se
soočiti z
mučnim otroštvom ali se preprosto za kaj maščevati!!! In tudi smejati
se tragediji do neke mere je
zdravo. J.: Neposredno samorazkrivanje se zdi
značilno za umetnike, ki pripadajo, grobo rečeno, protestantski kulturi
(Dürer,
Rembrandt, van Gogh, severnoameriški alternativni avtobiografski
striparji).
Kam ti postavljaš mejo samocenzure (če pri tebi obstaja)? MB:
Hmmm ... Če
obstaja ... Ja ... Trudim se, da ne prizadenem ljudi okrog mene. Sicer
pa povem
vse! Nekateri govorijo, da so samorazkrivajoči stripi iz mode, jaz pa
menim, da
ne bodo nikoli. Ljudje hočejo brati o življenjih drugih ljudi. To so
resnične
zgodbe in ko severnjaki svoje težave skrivajo pri sebi, jih hkrati tudi
radi primerjajo
s problemi drugih. Počutijo se bolje, če se tudi kdo drug počuti
usrano. Zelo egoistična banda smo, mi severni
protestantje. Redki od nas v teh časih verjamejo v kaj višjega. Zato
mislim, da
moramo odgovore iskati v nas samih. Glej ga no, tole začenja zveneti
globoko... G.:
Ko
beremo tvoje stripe, dobimo vtis, da
te ni sram pokazati ničesar o sebi. Je možno, da je ta fizični
ekshibicionizem
samo kamuflaža za nekaj, o čemer se ne upaš spregovoriti? MB:
Najbrž
imate imaš prav! Ni me sram razkriti zelo osebnih stvari, a le malo
ljudi ve
vse moje skrivnosti. Po pravici povedano, nisem čisto gotova, če ne gre
za
kamuflažo. Ampak sem že spregovorila o svoji vagini, svojem otroštvu,
izgubi
očeta, tesnobi, depresiji ... in v svojem novem albumu res razkrivam
vse. Mogoče
bi me lahko imenovali pogumno strahopetko? J. Kako vidiš
razliko med švedskim in finskim stripom? Naš vtis je, da Finci bolj
težijo k
umetniškemu izrazu, medtem ko so za Švede značilnejše direktne,
undergroundovsko orientirane zgodbe iz navadnega življenja. V
tem pogledu so tvoji stripi videti skoraj emblematično švedski. Kakšen
komentar?
MB: Ja, res je!
Ko sem šla v Kemi na Finskem (#? opomba o festivalu#?), sem tam
spoznala nekaj
finskih avtorjev. Ljubim nihova
dela! So zelo umetniška, hkrati pa imajo pogosto nek čudaško humoren
podton. V
tem smislu imam finske stripe raje od švedskih. Sama sem zrasla v
švedski kulturi
in odtod moj švedski način pripovedovanja zgodbe ali, če hočete, izbire
tem. Upam, da si
bom
razširila obzorja... Po drugi strani pa je bilo tistih nekaj stripov,
ki sem
jih brala med odraščanjem, v glavnem tujih, tako da je moj slog
najverjetneje mešanica
različnih elementov - od kod vse, pa ne vem. |