Nikolićev stil nas zadene v živo že v prvem trenutku, ker je v določenem pogledu tradicionalen, vendar istočasno zelo sodoben. Združuje posamezne grafične značilnosti, navezane na ikone, torej celo na bizantinske korenine, z znamenito avantgardo kubo-futurizma. Originalno posodabljanje in osebna interpretacija neke tradicije, vezane na genius loci, se v slikarskih delih razvije do ekstrema, ki se spušča v psihedelične vizualne učinke, zelo podobne tistim v računalniški umetnosti. To velja za stil, ki seveda postane bolj tekoč in pripoveden v stripovskih zgodbah. Če za primerjavo vzame-mo kar zgodbo Victory (glej Warburger) in slikarsko delo Bitka, razumemo odtenke, ki razlikujejo razvoj prizorov v stripovskem zaporedju, z zgoščenostjo istega motiva na platnu. Tema je ista, to je nesmiselnost vojne, seveda pa je likovni jezik drugačen. V Victory se zgodba začne z odsekano roko, križajo se kopja, padajo glave, v bojnem metežu se ne sliši glasu pogajalcev, konča se z zavzetjem otoka, ki je zgrajen iz gore mrtvih teles, nad katerimi krožijo mračni jastrebi. Risba je linearna, obrazi in telesa so naznačeni s črto, ki sledi njihovim potezam na srednjeveški način. Grotesknost situacije je v kontrastu s klasično risbo. V sliki Bitka so telesa, konji, kopja in bojevniki nagrmadeni v linearen splet kakor sestavljanka iz delčkov, kjer so prijatelji in sovražniki ista stvar. V stripu avtor uporabi črno belo kombinacijo, v sliki pa živahne barve: zelene, rdeče, rumene, modre v kubističnih odtenkih poudarjajo mehaničnost in abstrakcijo gibanja. Dva načina interpretacije iste teme, oba učinkovita, oba koherentna.

Pri platnih pride v določenem trenutku celo do abstrakcije, kakor je jasno videti v razvoju Piraje, preko Mehanične piraje, do del Akt-1 in Akt-2. V teh delih hieroglifičnost forme, ki se ovija in prepleta s hipnotičnimi dosežki, kaže navezanost na ruske kubo-futuristične konstrukcije. Enake tendence lahko zasledimo pri uporabi abstraktnih stilističnih elementov tudi v ilustracijah, do skrajnosti so pripeljane še posebej v delu Mondrijanov labirint, kjer je izvor razviden iz naslova, čeprav jih Nikolić interpretira na očitno ironičen način. Če dobro pogledamo, Nikolić prenaša abstraktni jezik tudi na strip, v tem smislu je jasna njegova grafična miselnost, ki je na ironičen način sposobna predstaviti različne tipe likovnih jezikov. Poglejmo si zgodbo Messiah (glej Madburger): že prvi dve sličici sta cel program za vse tisto, kar sledi: povečana črtna koda je abstraktni znak, ki ga dobro poznamo iz etiket nalepljenih na vsakršno komercialno blago. Tako se tudi  pogovarjajo ljudje narisani v naslednjih prizorih, v črtnih kodah, morda edinem resnično internacionalnem jeziku. Med množico se razlikuje samo eden, govori drugače, v neke vrste srednjeveškem rokopisu, a je nemudoma odstranjen. Ko beremo zgodbo dalje, sledi  telefonada, ki je spet označena z enim od mednarodno najbolj razširjenih simbolov: rdečim križem. Rdečim (čeprav je risba črno-bela), ker je tipičen po obliki. In res nemudoma pridrvi usodni rešilec, ki odpelje ubogega nesrečnika. Obsodi ga sodnik, ki govori v zanj nerazumljivem jeziku črtnih kod in šele za rešetkami v zaporu najde sorodno dušo. Črte, rešet-ke, ikone, simbole, abstraktne kode ... je v primarnih motivih tradicije in sodobnosti na novo ostroumno obdelal Vladan Nikolić. Ko beremo zgodbo Nenaklepni samomor za projekt Cirila Horjaka, ki povezuje več avtorjev z enotno temo, Mostovi, najdemo v njej številne junake, ki jih je Nikolić realiziral za druge zgodbe in ilustracije. Tako se nam zdi, da je ta zgodba tudi vizualni skupek njegovih karakterjev in načinov opisovanja. Stara kadilka pipe na ilustraciji Babica-čevelj je bolj zlovešča, vendar kljub temu podobna mnogim ženščinam, ki gnjavijo ubogega junaka v Mostovih, ki najde, tako se zdi, edini trenutek spros-titve pri branju Stripburgerja. Soseda zgoraj omenjenega junaka, seveda neznosna, je identična nakupovalki z vozičkom v ilustraciji Črtna koda, ki vozi, kot po naključju, spet črtne kode. Tipologije junakov se ponavljajo, saj so nujni produkt avtorjeve humorne žilice. Tudi junakinja v Falling old ladies lahko najde v zgodbi o mostovih svojo dvojčico. In ne ponavljajo se samo groteskne poteze junakov, kot smo rekli, ponavljajo se tudi pripovedne tehnike.

Mehanizem zgodbe Mostovi je ravno nasproten od tiste v Life is somewhere else (glej Stripburek), kjer se lahko zgodi karkoli, samomori, ugrabitve, celo vojne, vendar se nič ne dotakne glavnega junaka, ki se sprehaja, poglobljen v branje časopisa in brezbrižen do vsega, kar se dogaja okrog njega. Ko pride domov, kjer njegova žena visi s stropa, obešena na vrvi, se kljub totalnemu razdejanju okrog sebe zagleda v TV ekran. Kot po naključ-ju ga najdemo povsem enakega na osmi strani Mostov, kjer ubogi prega-njani glavni junak ne najde miru niti pri dokončni odločitvi, da se vrže z mostu. Konec, ki nima izhoda. Pesimizem in jedkost sta najbolj izraziti kvaliteti Nikoli-ćeve pripovedne žilice, ki se sijajno sintetizira v prekrasni ilustraciji Freedom: riba je spuščena iz steklene posode v morje, srečna, da bo končno svobodna, vendar pa jo pod vodo pričakuje večja, požrešna sorodnica ... Ni rešitve!

To kratko analizo del Vladana Nikolića bi želela zaključiti z emblematično podobo slike Cirkus, s čudovito melanholično in hkrati vznemirljivo vsebino. Onirična mandala, kjer se prepletajo ljudje in živali, lepo in grdo, v krogu brez začetka in konca; ni slučajno, da je krog priljubljena tema pisateljev, pesnikov in umetnikov, ki gledajo na življenje z mešanimi občutki občudovanja in melanholije.

Paola Bristot