Andrej
Štular, Stripburger 49
Dober
dan, živali
Andrej
Štular se je rodil na koncu šestdesetih v Kranju, kjer še zdaj
živi in ustvarja. Njegovo ustvarjanje je, tako kot njegove
stripovske pripovedi, razpršeno v vse smeri. Udejstvoval se je v
fotografiji, kiparstvu, filmu, animaciji ... V zadnjem času se
izdatno posveča lutkarstvu. Pri tem sodeluje s svojo življensko
sopotnico Petro Stare, s katero sta leta 2001 ustanovila Lutkovno
gledališče Nebo.
Repertoar gledališča obsega že devet predstav, tako za odrasle kot
za otroke. Skozi celotno ustvarjanje ga vodi ista sila radovednosti.
Štular nas zanima kot celostni umetnik, a vendar predvsem kot
stripar. Intervju smo začeli s pogledom, usmerjenim osem let nazaj,
na začetek tisočletja, ko izidejo Lustri.
Z Andrejem Štularjem sta se pogovarjala David Krančan in Olmo
Omerzu.
Lustri
so strip album z izrazito izpovedno liriko in v abstraktni,
nenarativni formi ohranijo oseben, intimen pogled na svet. Niso
klasičen stripovski album. Pred zgodbo stopata v ospredje ekspresija
in impresija. Kakšen je tvoj proces ustvarjanja stripov?
Nikoli
se nisem ubadal s klasično zasnovo stripa. Dostikrat, ko začnem
delati strip, nimam pojma, kako se bo končal. Včasih nimam
pripravljenih niti dveh stavkov. Nimam scenarija, imam pa impulz,
asociacijo. Tako kot v skicirki. Pravzaprav mi je skicirka vedno bila
osnova. Nikoli se nisem usedel za mizo in začel delati strip. Tako
me tudi nikoli ni motilo, če sem se zmotil. Napako vedno lahko
popraviš, ali pa iz nje narediš tisti “žmrl”. Take
nepredvidljivosti sem namerno puščal notri. Tudi izbor za Lustre
je bil tak, naključen. Imel sem material, ki je bil veliko bolj
stripovski in dodelan, pa ga nisem vključil v album.
Ta album je kolaž različnih
idej,
občutij
in inspiracij iz konkretnih umetniških del. Navduševali so te
predvsem literatura, slikarstvo in film. Kosovel, Majakovski,
Eisenstein, Tarkovski ... so dobili v albumu posebno, intimno
obeležje. Hkrati pa jih vpeljuješ v neposreden dialog, ko ob bok
postaviš Tisnikarja in Prešerna, Volariča-Fea in Kosovela ...
Lustri
so preplet literarnih, zgodovinskih, medosebnih, jeznih zadev,
poigravanja s formo ... En lonec! Material je nastajal skozi leta in
se ga je nabralo ogromno. Lustri so bili izbor, selekcija gradiva, iz
katerega še danes črpam. Tako včasih uporabim stvari, ki so že
zelo stare. Naslonim se na nekaj, kar sem že pred leti zasnoval in
prosto nadaljujem. Lahko tudi v čisto drugo ali nasprotno smer, kot
sem si zamislil takrat.
Lustri
nam razsvetljujejo precej temačen svet. So indikator stanja nekega
obdobja, tebe. Atmosferski so in predvsem jezni.
Pa saj je humorno temno, ni tako
»dark dark«.
Recimo, da je to črni humor. Veliko ironije, jeze, revolta. Saj,
kdaj pa boš jezen, če ne pri 20-ih ali 25-ih. Takrat si lahko. Mene
je to kar dolgo držalo.
Zdaj
vem, da na marsikaj ne morem vplivati. Eni lažejo in se me ne dotika
več. Ne briga me politika. Pa ne, da sem apolitičen. Nočem več
biti nakurjen na ta način. Ni več svete jeze. Takrat mi je bila
tudi bližje anarhistična jeza, kar se vidi tudi v Lustrih.
Nenazadnje tudi v sami formi.
Nekaj skupnega je tebi,
Bolinu, Ataku
...
Zgodbe kot take dostikrat ni. Zanima vas govorica preko kadrov,
predvsem likovno, ne toliko sporočilno. Lahko nenarativnost prenese
daljšo formo?
Zograf je rekel, da je to
strip-poezija na
neki
drugačen način. Gre za neko čisto mejno območje stripa. V daljši
formi bi ta princip lahko hitro zašel v samo likovno variiranje in
montiranje.
Če bi imel recimo za
referenco
neko
zgodbo,
ki je vsem dobro znana, bi se toliko lažje od nje odaljil. V kolikor
pa je strip daljši, pa že potrebuje zgodbo.
Sam naprej preletim strip, da
dobim to
likovno
informacijo. Sem se pa naveličal tudi zelo lepih in fajn stvari.
Postalo je monotono ali pa brezveze. Potrebuješ zgodbo. Nek način
podajanja informacij, tudi če je to na ravni oglasnih sloganov. Jaz,
če priznam, nimam kondicije za izdelavo nekega stripovskega romana.
Saj vprašanje je, če
hočeš
pripovedovati
zgodbe.
Zgodb niti ne. Gre bolj za
utrinke. Poezija
se
mi zdi pravi odmerek literature za te cajte. Trenutno se mi niti ne
da brati štiristostranskih romanov. Dovolj mi je misel, notica,
kratka forma. Na splošno mi manjka več eksperimenta. Ko postrgaš
na “smetišno”, kot to dostikrat delam jaz.
Včasih
so dovolj tudi deli romanov, samo sekvence filmov. Tako kot so tvoji Lustri razbiti
na fragmente. Nisi pa raziskoval samo stripa, zanimajo te tudi drugi
mediji.
Začel
sem s fotografijo. Razvijal sem sam, eksperimentiral s solarizacijo,
risal po foto-papirju ... Kmalu sem našel še strip in najdene
materiale. Z doma skonstruiranimi instrumenti sem sodeloval v
glasbeni skupini Radostna
destrukcija.
Vse se je zelo prosto povezovalo.
Vmes pa je uletel film. Prišel je
zelo
spontano, kot čista fascinacija nad gibanjem, kjer zopet nisem
potreboval scenarija. Skupaj sem montiral naključne stvari ali pa
sem jih montirati kar v kameri. Na mestu snemanja.
Tisti del traku, ki ga nisem
vključil v
končno
formo, pa sem kasneje spet uporabil, zrecikliral. Bil je predrag za
metanje stran. Začel sem praskati po njem ... Delal animacije.
Zanimiv mi je bil filmski trak. Ker je analogen, ki ga primeš v
roke, ga lahko barvaš, režeš ... Padlo je tudi nekaj nagrad. Kmalu
pa je ta fascinacija usahnila.
Si imel občutek, da si
se
naveličal
filma,
da si izžel nek medij?
Pri
filmu je bila stvar v tem, da sem imel ogromno podob, utrinkov, ki pa
jih nisem mogel nikamor vključiti. Snemal sem Kranj, mestne motive,
delavce, ko gredo v službo. Posnetke sem kar nalagal, brez ambicije
ali načrta. Tako kot je Grossman snemal Na
domačem vrtu
in Odhod od
maše v Ljutomeru.
Čista fascinacija nad medijem.
Potem pa nisem vedel, kaj s tem
narediti.
Naj
delam dokumentarni film, filmski esej, zgodbo? Kam se usmeriti?
Verjetno bi se moral takrat samo prepustiti. Lepiti stvari naključno,
kot sem delal pri stripu. Kot to še vedno počnem.
V zadnjih letih te zanima
lutkarstvo. S
Petro sta nanizala že kopico predstav. Za razliko od principov, ki
jih uporabljaš pri drugih medijih, pa moraš lutkovne predstave
predvsem načrtovati. Dramaturgija je zapisana in nastop izvežban.
Predstave so načrtovane tako, da
je
postavljen
dramaturški okvir, seveda že zaradi glasbe. Improvizaciji se
posvečam v mikro-dramaturgiji, kjer je pomemben odziv na publiko.
Pobud iz publike, predvsem otrok,
ne smeš
ignorirati, drugače se počutijo neupoštevane. Moraš odreagirati,
ker te drugače povozijo ali pa se počutijo odrinjene.
Zdaj
si pri lutkovnih predstavah veliko pomagam s stripom. Uporabljam ga
kot storyboard ali pa kot inspiracijo. Prav tako sem v predstave že
vključeval fotografijo in filmske posnetke. In glasba vedno igra
pomembno vlogo. Tako se vse prepleta in povezuje.
P.S.:
V času, ko se je dotični intervju pripravljal na objavo, je Andrej
Štular pri Stripburgerjevi zbirki O
izdal svoj novi album Kompost.
Album je ob izidu spremljal njegovo septembrsko razstavo Omejeno
v Galeriji
Šivčeva
hiša
v Radovljici, ki je soizdajatelj publikacije.
STRIPOVSKI ALBUMI:
Lustri,
Strip Core / Forum Ljubljana (SI), 2000
Kompost,
Stripburger / FORUM Ljubljana (SI), 2008
OBJAVE
V REVIJAH IN ANTOLOGIJAH:
Stripburek,
Comics from Behind the Rusty Iron
Curtain, Stripburger / FORUM
Ljubljana (SI), 1997
Drozophile
#5, Drozophile éditions (CH), 2001
Mococo, La Boîte d'aluminium (FR),
2006
Deveta soba, Stripburger/Forum Ljubljana
(SI), 2008
Komikaze/strip
album #4, Autonomna tvornica kulture
/
Komikaze (HR), 2005
Sunburn #15: Beyond
Words, Carl
Thomsen (CA), 2001
Donga-A,
European independent comics, Dong-A
Llbo Daily (KR), 2005
|