Andrej Štular, Stripburger 49

Dober dan, živali

Andrej Štular se je rodil na koncu šestdesetih v Kranju, kjer še zdaj živi in ustvarja. Njegovo ustvarjanje je, tako kot njegove stripovske pripovedi, razpršeno v vse smeri. Udejstvoval se je v fotografiji, kiparstvu, filmu, animaciji ... V zadnjem času se izdatno posveča lutkarstvu. Pri tem sodeluje s svojo življensko sopotnico Petro Stare, s katero sta leta 2001 ustanovila Lutkovno gledališče Nebo. Repertoar gledališča obsega že devet predstav, tako za odrasle kot za otroke. Skozi celotno ustvarjanje ga vodi ista sila radovednosti. Štular nas zanima kot celostni umetnik, a vendar predvsem kot stripar. Intervju smo začeli s pogledom, usmerjenim osem let nazaj, na začetek tisočletja, ko izidejo Lustri. Z Andrejem Štularjem sta se pogovarjala David Krančan in Olmo Omerzu.

Lustri so strip album z izrazito izpovedno liriko in v abstraktni, nenarativni formi ohranijo oseben, intimen pogled na svet. Niso klasičen stripovski album. Pred zgodbo stopata v ospredje ekspresija in impresija. Kakšen je tvoj proces ustvarjanja stripov?
Nikoli se nisem ubadal s klasično zasnovo stripa. Dostikrat, ko začnem delati strip, nimam pojma, kako se bo končal. Včasih nimam pripravljenih niti dveh stavkov. Nimam scenarija, imam pa impulz, asociacijo. Tako kot v skicirki. Pravzaprav mi je skicirka vedno bila osnova. Nikoli se nisem usedel za mizo in začel delati strip. Tako me tudi nikoli ni motilo, če sem se zmotil. Napako vedno lahko popraviš, ali pa iz nje narediš tisti “žmrl”. Take nepredvidljivosti sem namerno puščal notri. Tudi izbor za
Lustre je bil tak, naključen. Imel sem material, ki je bil veliko bolj stripovski in dodelan, pa ga nisem vključil v album.

Ta album je kolaž različnih idej, občutij in inspiracij iz konkretnih umetniških del. Navduševali so te predvsem literatura, slikarstvo in film. Kosovel, Majakovski, Eisenstein, Tarkovski ... so dobili v albumu posebno, intimno obeležje. Hkrati pa jih vpeljuješ v neposreden dialog, ko ob bok postaviš Tisnikarja in Prešerna, Volariča-Fea in Kosovela ...
Lustri
so preplet literarnih, zgodovinskih, medosebnih, jeznih zadev, poigravanja s formo ... En lonec! Material je nastajal skozi leta in se ga je nabralo ogromno. Lustri so bili izbor, selekcija gradiva, iz katerega še danes črpam. Tako včasih uporabim stvari, ki so že zelo stare. Naslonim se na nekaj, kar sem že pred leti zasnoval in prosto nadaljujem. Lahko tudi v čisto drugo ali nasprotno smer, kot sem si zamislil takrat.

Lustri nam razsvetljujejo precej temačen svet. So indikator stanja nekega obdobja, tebe. Atmosferski so in predvsem jezni.
Pa saj je humorno temno, ni tako »dark dark«. Recimo, da je to črni humor. Veliko ironije, jeze, revolta. Saj, kdaj pa boš jezen, če ne pri 20-ih ali 25-ih. Takrat si lahko. Mene je to kar dolgo držalo.
Zdaj vem, da na marsikaj ne morem vplivati. Eni lažejo in se me ne dotika več. Ne briga me politika. Pa ne, da sem apolitičen. Nočem več biti nakurjen na ta način. Ni več svete jeze. Takrat mi je bila tudi bližje anarhistična jeza, kar se vidi tudi v Lustrih. Nenazadnje tudi v sami formi.

Nekaj skupnega je tebi, Bolinu, Ataku ... Zgodbe kot take dostikrat ni. Zanima vas govorica preko kadrov, predvsem likovno, ne toliko sporočilno. Lahko nenarativnost prenese daljšo formo?
Zograf je rekel, da je to strip-poezija na neki drugačen način. Gre za neko čisto mejno območje stripa. V daljši formi bi ta princip lahko hitro zašel v samo likovno variiranje in montiranje.

Če bi imel recimo za referenco neko zgodbo, ki je vsem dobro znana, bi se toliko lažje od nje odaljil. V kolikor pa je strip daljši, pa že potrebuje zgodbo.
Sam naprej preletim strip, da dobim to likovno informacijo. Sem se pa naveličal tudi zelo lepih in fajn stvari. Postalo je monotono ali pa brezveze. Potrebuješ zgodbo. Nek način podajanja informacij, tudi če je to na ravni oglasnih sloganov. Jaz, če priznam, nimam kondicije za izdelavo nekega stripovskega romana.

Saj vprašanje je, če hočeš pripovedovati zgodbe.
Zgodb niti ne. Gre bolj za utrinke. Poezija se mi zdi pravi odmerek literature za te cajte. Trenutno se mi niti ne da brati štiristostranskih romanov. Dovolj mi je misel, notica, kratka forma. Na splošno mi manjka več eksperimenta. Ko postrgaš na “smetišno”, kot to dostikrat delam jaz.

Včasih so dovolj tudi deli romanov, samo sekvence filmov. Tako kot so tvoji Lustri razbiti na fragmente. Nisi pa raziskoval samo stripa, zanimajo te tudi drugi mediji.
Začel sem s fotografijo. Razvijal sem sam, eksperimentiral s solarizacijo, risal po foto-papirju ... Kmalu sem našel še strip in najdene materiale. Z doma skonstruiranimi instrumenti sem sodeloval v glasbeni skupini
Radostna destrukcija. Vse se je zelo prosto povezovalo.
Vmes pa je uletel film. Prišel je zelo spontano, kot čista fascinacija nad gibanjem, kjer zopet nisem potreboval scenarija. Skupaj sem montiral naključne stvari ali pa sem jih montirati kar v kameri. Na mestu snemanja.
Tisti del traku, ki ga nisem vključil v končno formo, pa sem kasneje spet uporabil, zrecikliral. Bil je predrag za metanje stran. Začel sem praskati po njem ... Delal animacije. Zanimiv mi je bil filmski trak. Ker je analogen, ki ga primeš v roke, ga lahko barvaš, režeš ... Padlo je tudi nekaj nagrad. Kmalu pa je ta fascinacija usahnila.

Si imel občutek, da si se naveličal filma, da si izžel nek medij?
Pri filmu je bila stvar v tem, da sem imel ogromno podob, utrinkov, ki pa jih nisem mogel nikamor vključiti. Snemal sem Kranj, mestne motive, delavce, ko gredo v službo. Posnetke sem kar nalagal, brez ambicije ali načrta. Tako kot je Grossman snemal
Na domačem vrtu in Odhod od maše v Ljutomeru. Čista fascinacija nad medijem.
Potem pa nisem vedel, kaj s tem narediti. Naj delam dokumentarni film, filmski esej, zgodbo? Kam se usmeriti? Verjetno bi se moral takrat samo prepustiti. Lepiti stvari naključno, kot sem delal pri stripu. Kot to še vedno počnem.

V zadnjih letih te zanima lutkarstvo. S Petro sta nanizala že kopico predstav. Za razliko od principov, ki jih uporabljaš pri drugih medijih, pa moraš lutkovne predstave predvsem načrtovati. Dramaturgija je zapisana in nastop izvežban.
Predstave so načrtovane tako, da je postavljen dramaturški okvir, seveda že zaradi glasbe. Improvizaciji se posvečam v mikro-dramaturgiji, kjer je pomemben odziv na publiko.
Pobud iz publike, predvsem otrok, ne smeš ignorirati, drugače se počutijo neupoštevane. Moraš odreagirati, ker te drugače povozijo ali pa se počutijo odrinjene.
Zdaj si pri lutkovnih predstavah veliko pomagam s stripom. Uporabljam ga kot storyboard ali pa kot inspiracijo. Prav tako sem v predstave že vključeval fotografijo in filmske posnetke. In glasba vedno igra pomembno vlogo. Tako se vse prepleta in povezuje.

P.S.: V času, ko se je dotični intervju pripravljal na objavo, je Andrej Štular pri Stripburgerjevi zbirki O izdal svoj novi album Kompost. Album je ob izidu spremljal njegovo septembrsko razstavo Omejeno v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici, ki je soizdajatelj publikacije.

STRIPOVSKI ALBUMI:
Lustri
, Strip Core / Forum Ljubljana (SI), 2000
Kompost
, Stripburger / FORUM Ljubljana (SI), 2008

OBJAVE V REVIJAH IN ANTOLOGIJAH:
Stripburek, Comics from Behind the Rusty Iron Curtain, Stripburger / FORUM Ljubljana (SI), 1997
Drozophile #5,
Drozophile éditions (CH), 2001
Mococo
, La Boîte d'aluminium (FR), 2006
Deveta soba,
Stripburger/Forum Ljubljana (SI), 2008
Komikaze/strip album
#4, Autonomna tvornica kulture / Komikaze (HR), 2005
Sunburn
#15: Beyond Words, Carl Thomsen (CA), 2001
Donga-A, European independent comics,
Dong-A Llbo Daily (KR), 2005