Stripburger
44
TEA HVALA: Nevihta
Po kosilu in kratkem
počitku sva s staro mamo zopet stali pred hišo. Z rokami uprtimi v
boke sva stali in gledali rjaste kose pleha, zasilno pločevinasto
streho, ki je po včerajšnjem razdejanju obležala v travi. Prejšnji
dan je bil sončen in vroč, vendar je nad planoto že zgodaj
popoldne legla sopara, za njo je prišel težak, temen veter z juga
in z njim naliv, ki je prerešetal celo vas. Mamino hišo, ki se
gola, brez drevja izpostavlja na robu planote, še toliko bolj: po
pobočju je pridivjal močan sunek, v hipu prevrnil vse rože,
raznesel perilo in dvignil strešnike, da so s truščem pristali na
dvorišču. Zjutraj, med pospravljanjem, se je nad nama sprenevedalo
jasno nebo.
Tudi premočena polena sva
pobrali in zložili že dopoldne, pred kosilom sva se lotili zlaganja
strešnikov in ostalo nama je še za slabe pol ure dela. Nadela sem
si rokavice in se vzpela na lestev. Stara mama mi je podala nov kos
pločevine. Povlekla sem ga k sebi, premerila razdaljo in ga s težavo
zalučala k ostalim. Vlažna rjasta površina je polzela iz rok,
tanka kovina se je upogibala pod lastno težo in ob vsakem zamahu sem
tudi sama vzvalovila nad tlemi. Delala sem brez volje, prepričana,
da bo pločevino in obtežilne deske že naslednja nevihta spet vrgla
v travo. Ko sva bili pri koncu, sem mami le rekla, da bi bilo bolje,
če bi namesto kolov uporabili kaj težjega.
»Ja,« je rekla, »streho
bi lahko prevezali s štrikom,« a namesto da bi, kot ponavadi, brž
stekla za mislijo, se je zazrla v smer proti privozu. Počasi je
pokimala moškemu, ki je v pozdrav dvignil roko in stopil korak
bliže. V drugi roki je držal usnjeno aktovko in nasploh deloval
dokaj fino, preveč, da bi od hiše do hiše prodal meglo.
»Nisem Vas hotel
presenetiti, da se Vam ne bi kaj zgodilo,« je rekel in se rokoval
z
mamo. Ni se predstavil, le nasmihal se je in gledal v obe hkrati,
čeprav sem še vedno stala vrh lestve. Končno se mi je posvetilo,
da škili in da kljub vnanosti verjetno vseeno prodaja meglo.
»Kaj ste nam lepega
prinesli,« sem se bila rezka, a me je preslišal. Obrnil se je k
stari mami in rekel, da vidi, da je bilo tudi pri nas včeraj hudo.
Poslala bi ga k hudiču, a
mu je mama že pravila, da se nevihta v teh krajih niti ni tako
razdivjala, huje da je bilo na tolminskem in idrijskem koncu, umrl je
otrok! Akviziter je sočustvoval, kako ne. Potem je odložil aktovko
in suknjič ter mi v beli srajci podal desko. Stara mama mu je vsa
vznemirjena hitro rekla, naj vendar pusti, da se ne bo umazal, on pa
jo je pomiril in miril za vsak kol posebej. Nisem imela izbire,
prijemala sem, vse dokler nismo obtežili cele strehe. Stara mama se
je prebrisancu zahvaljevala za pomoč in vedela sem, da moram čimprej
dol, stopiti mednju, reči besedo ali dve o vremenu in mu dopovedati,
da ne kupimo – preden ga mama povabi v hišo. A medtem je že
vprašal, kje si lahko umije roke ...
V kuhinji je stopil k
pomivalnemu koritu in menda kar tako, zavoljo pogovora vprašal, kje
so pri tej hiši vsi moški. Zasmejala sem se in vprašala, če jih
pogreša. Oplazil me je z enim samim očesom.
»Živiš tukaj?«
je vprašal.
»Po potrebi,« sem se
skušala izmotati, a je bilo že prepozno; obrnil se je k stari mami
in ponovil vprašanje. Slepa in gluha za najin boj je začela
pripovedovati, da živi z možem, ki je trenutno odsoten, a je sicer
kar doma, upokojen je, zidar in mizar. Čakala sem, da bo naivno
dodala, da ima čez dvorišče delavnico, ki ni prijavljena, a tako
ali tako dela samo za ljudi, ki ga poznajo, in ni nevarnosti, da bi
ga kdo prijavil, čeprav je treba biti previden, ker v teh časih res
nikoli ne veš, s kom imaš opravka. A ni rekla nič. Stala je ob
štedilniku, škilavi je postaval ob jedilni mizi in imel je vsaj
toliko pameti, da si brez povabila ni drznil sesti. Jaz sem zasedla
skrinjo ob vratih in iz žepa povlekla cigareto, čeprav še nikoli
prej nisem kadila v hiši. Škilavi je odprl aktovko, na mizo je
odložil kompas in dve palici, kovinski, v obliki črke L. Prižgala
sem. Oplazil me je z levim očesom in staro mamo vprašal, kje spi.
Živčno se je prestopila.
»Tam,« je rekla in
oči uprla v strop. »A ne od zmeraj.«
»Pa spite z glavo
obrnjeno proti severu?«
»Ne,« je rekla, »tja
sem obrnjena.« Pokazala je na jablano pod balkonom in škilavi se
je
moral posvetovati s kompasom.
»Veste,« je rekel, »to
ni najboljše za Vaše zdravje. Že dolgo spite tam?«
»Ne,« je rekla, »v to
vas sem se poročila. Prej sem živela v vasi na hribu tam preko.
Vidi se jo s tega okna.« Vpričo tujca ni izrekla imena. Rojstni
kraj je bil svetejši od kuhinje, v kateri je delala in jedla že
štirideset let. Še kar je strmela skozi okno, zato sem akviziterju
jaz rekla, naj vendar že sede.
»Ne smem,« je
pohitel, »radiestezist, ki sede, preden opravi svoje delo, ni
pravi.« Škilavi je bil bajaličar, zato vsa nadležna vprašanja in
palice! Kar padlo je iz mene: »Zakaj? So Vaši podplati na sevanje
morda manj občutljivi kot Vaša tazadnja?« Stara mama je
poskočila,
pogledala me je z nekakšnim strahom in planila k možaku. Opravičila
se je za mojo nesramnost in najraje bi zarjula od besa in bede. Ko bi
se človek že končno pobral, ko sploh ne bi bil prišel! Z vrvjo
ali žico, s koli, vseeno mi je bilo s čim, bi z mamo utrjevali
plehasto streho, zdaj pa … Prižgala sem nov čik. Bajaličar je
prijel palici in se postavil na sredo kuhinje: čas je bil za
predstavo. Stara mama se je sesedla na stol in premetenec je vedro
začel razlagati, kako da je človekovo naravno stanje bodisi
pokončno ali ležeče, medtem ko je sedenje nenaravno, saj je
hrbtenica pokrčena, sile
v telesu pa so ovirane. Daljši konici palic je usmeril k tlom,
počakal, da sta se umirili, in ju nato dvignil pravokotno na tla.
Palici sta se lenobno razprli in ostali v tem položaju, dokler ju ni
ponovno povesil.
»Sevanje bi moral
izmeriti v vsakem prostoru posebej. Čeprav je Vaša spalnica, kot
pravite, nad kuhinjo, to ne pomeni, da so sile zgoraj enako močne
kot v pritličju,« je bil pameten. Z razprtima palicama se je
odpravil k meni. Med hojo sta vztrepetali in se začeli zbliževati.
Trdneje sem sedla na leseno skrinjo, v kateri je bil samo suh les:
trske, žaganje in papir, ki, kolikor vem, sevajo samo toploto in
svetlobo. Mogoče je bilo dno, če ga je ta prastara skrinja sploh
imela, okovano z železom, a mogoče to zdaj, ko je radiestezist stal
odločno preblizu, sploh ni bilo važno. Njegovi palici sta bili
naperjeni vame, z desno je ciljal naravnost v moje oko in me zraven
škilavo buljil.
»Vidiš,« je ugotovil,
»tukaj je sevanje zelo močno, pa še kadiš.« Nisem vprašala,
kaj
naj bi s tem imel čik, izmaknila sem se in stekla k mami. Še vedno
je stal ob skrinji. Vprašal je, če se kje v bližini nahaja tekoča
voda.
»Ja, se,« sem pohitela,
»vodovod ste zgrešil za slabe tri metre!«
»Govorim o
podtalnici,« je odvrnil, »podtalnica oddaja magnetno
sevanje, ki
neugodno vpliva na počutje in dolgoročno povzroča bolezni.
Gospa,«
je nagovoril mamo, »mar niste prej omenili, da imate težave z
zdravjem?« Le kdo jih pri njenih letih nima, sem godrnjala pri
sebi,
stara mama pa je s hvaležnostjo začela naštevati ščitnico,
ledvice, pritisk, a jo je gospod doktor nesramno prekinil in
ugotovil, da sta njeno oprsje in vrat gotovo že dolgo izpostavljena
sevanju.
»Saj tako ali tako ne bom
več dolgo,« je razočarano zavzdihnila, škilavi pa se je po
službeni dolžnosti razburil.
»Gospa, nikar tako. Mladi
ste še. Moji materi, ki je gotovo starejša od vas, sem rekel, da
vsako leto pomeni, če nič drugega, dvanajst penzij več. Dvanajst!
Paziti morate nase. Ko bo nastopila bolezen, bo že prepozno.«
Poiskal me je z iztirjenim očesom. »Bolezen je kot podtalnica.
Najprej teče globoko pod zemljo, nenadoma pa izbruhne na plano.
Razumeš?«
Nasmehnila sem se in
skomignila z rameni. »Veste, gospod, v teh krajih so tla porozna,
apnenčasta, in voda tu običajno res teče pod zemljo, potem pa
ponikne še globlje.«
Stara mama se je namuznila
in zdelo se mi je, da se je bajaličar pravkar predal. Zavzdihnil je
in počasi prikimal, odložil je palici in končno sedel za mizo.
Odkorakala sem h koritu in mu natočila kozarec vode.
»Ste že slišali
za Šumečo skalo,« ga je vprašala stara mama. »Veste, doma,
v
vasi, so pravili, da je v gozdu velika skala, v kateri šumi. Kdor je
prislonil uho, je slišal šumenje, kot bi v kamnu ali pod zemljo
tekla reka. Nekoč se je skala preklala na pol. Nastala je tako
velika luknja, da bi vanjo lahko stopil cel človek. Iz razpoke je
pritekla pitna voda, ker je bil v skali resnično izvir. Samo tam tla
niso iz apnenca …«
»Gospa, vrh Brkinov sem
naletel na podvodne izvire in reke, a mi ljudje niso verjeli. Tako
kot Vi so me prepričevali, da je to v tako kamnitem svetu nemogoče.
A prav tam sem srečal tudi ljudi, ki so z bajalico sami iskali vodo
in jo našli. Niso vedeli, kako zadeva deluje, a videli so, da dela,
in to jim je zadostovalo.« Počakal je, da besede naredijo
primeren
vtis, in ponovil, da pod hišo, blizu skrinje za drva, gotovo teče
podtalnica.
»Ne vem,« je rekla mama,
»vsi izviri so na drugi strani vasi, tam, kjer se konča apnenec
in
začne tisti zeleni kamen. Ko še ni bilo napeljave, smo hodile po
vodo tja, k vodnjaku. Tam je voda, strašno mrzla voda,« je dodala.
»Je, pravim vam, da je,«
je vztrajal, »samo ne vem, kje izvira, in težko ocenim, kako
globoko pod zemljo teče.« Izpil je do konca in odložil kozarec,
oči so mu ušle k aktovki. Segel je po palicah.
»Lahko poskusim,« sem
pohitela, »saj jih ne bom razmagnetila ali kaj?«
»Kar,« je
zavzdihnil, »primi jih, niso magnetne, iz kroma so. Nič posebnega
niso.« Pokazal je na krajši konec, ročaja, ki sta bila vstavljena
v kovinska tulca tako, da je med bajanjem vrtljivi del ostajal prost.
Prijela sem ju in pazljivo sedla na skrinjo, saj sta palici že ob
najmanjšem premiku zanihali semtertja. Zravnala sem hrbet in se
razkoračila. Ročaja sem trdno stisnila in povesila konici. Počakala
sem, da sta se povsem umirili, potem sem ju, tako kot malo prej on,
zasukala navzgor. Gledali sta proti njemu, nato se je leva konica
zares premaknila in takoj za njo je v nasprotno smer zanihala tudi
desna. Zajela sem sapo in še bolj stisnila. Razmik med konicama se
je še kar povečeval, gledali sta vsaka po svoje, tvorili sta ravno
črto, potem pa je leva v eni sami potezi zanihala za devetdeset
stopinj in se ustavila na mojih prsih. Ne ena, obe sta strmeli vame!
»Kaj je s tabo,« sem
zaslišala radiestezista, »saj jih ni treba tako stiskati, jaz jih
nikoli ne stiskam. Spusti jih!«
Saj bi, vendar so se
dlani, kot bi ne bile moje, samo še bolj oklenile ročajev. Čutila
sem, kako pritisk iz pesti potuje proti ramenom in vratu ter me vse
bolj veže, drži v primežu. V trebuhu sem čutila drugačen
pritisk, nekakšno ščemenje, ki je pritiskalo ob želodec, mehur in
črevesje. Prijelo me je, da bi stekla na stranišče, vendar ni šlo,
obsedela sem na skrinji in še vedno stiskala palici. Komaj sem ju
razločila od rok in tal, tako iznenada se je stemnilo. Kam je šla
stara mama? Namesto nje sem v daljavi zagledala nekakšno vrtinčenje,
kresnice ali zvezde, ki so plesale v krogih. Rojile so in migetale,
me vlekle in srkale k sebi, in če sem se nagnila v temo, se mi je
zdelo, da je pritisk manjši. Še bolj sem se nagnila in potem sem
padla naravnost v vrtinec. Ujelo me je in zasukalo in pritisk je v
trenutku popustil. Pomislila sem, da je zdaj čisto zares vsega
konec, a je telo postalo še preveč stvarno in moje v trenutku, ko
sem se oprla na roke in pogledala okrog sebe. Sedela sem – na tleh,
poleg skrinje. Tam sta bili tudi prekleti palici. Kar naj ležita,
sem se bodrila, jaz sem tista, ki mora na noge. Oprla sem se ob
skrinjo in vstala. Počasi sem odkrevsala proti veži in že v vratih
sem videla, da stara mama in bajaličar stojita pred hišo. Strmela
sta v kup drv, ki je bil še pred pol ure pokrit. Zakaj so plehnate
plošče ležale na tleh?
»Kaj se je
zgodilo,« sem vprašala in mamo tako presenetila, da jo je kar
zasukalo.
»Bog pomagaj,« je
rekla in se mimo mene zrinila v kuhinjo. Vrnila se je s palicama in
ju brez besed dala radiestezistu. Bajalici je spravil v torbo in šel,
ne da bi pozdravil ali vprašal, kaj sta medtem, ko je pleh frčal po
zraku, palici počeli z mano ... jaz z njima? Stara mama ga je
spremljala s pogledom, dokler ni izginil za ovinkom. Potem mi je
rekla, naj se čimprej spravim na lestev.
|