Wostok. Avtentičen do jaja!

Vsi ste ga že brali, vsi ga že poznate, nekateri pa ste ga nemara celo pogrešali. Danilo Milošev aka Wostok aka Mediokritet, najbolj znani prebivalec Vršca, ki je kadarkoli objavljal na straneh Stripburgerja, se po letih premirja vrača na sceno bolj bizaren kot kadarkoli poprej. Z neverjetno hitrostjo je uspel nadomestiti izgubljeni čas, saj velja za enega najproduktivnejših avtorjev Balkana in Male Azije, ki s svojimi stripi, filmi, glasbo in multimedijskimi projekti poskuša predramiti stripovsko sceno. Pogovarjal se je Ivan Mitrevski.

Stripburgerjevi bralci te bolj ali manj poznajo, čeprav je minilo že nekaj let, odkar si zadnjič objavljal pri nas. Prva novost je zagotovo afera Ilegalni imigranti. Kaj se je sploh zgodilo in kako se je vsa stvar rešila? Kot vem, je bila v zadevo vmešana vsa stripovska scena, napadali so te z vseh strani, na koncu pa je stvar rešil Rambo Amadeus.
Hja, cel ta primer Ilegalnih imigrantov je pokazal koliko internet lahko naredi za promocijo alternativnega stripa. (Ilegalne imigrante lahko v celoti preberete na Stripburgerjevi strani. Pravzaprav Ilegalni imigranti skorajda ne obstajajo natisnjeni na papirju - obstaja le šest ali sedem fotokopiranih primerkov Krplja številka 400. Navkljub dejstvu, da v fizičnem smislu sploh ne obstaja, je to postal eden najbolj razvpitih in najbolj branih stripov v teh prostorih sploh!!
Vse se je začelo leta 2004, ko ga je moj brat postavil na svoj sajt in objavil reklamo zanj v stripovski spletni reviji Strip Vesti. Po tem je sledila reakcija Dejana Stojiljkovića iz Niša, enfant terriblea srbske stripovske kritike, ki se je ponorčeval iz stripa in ga verbalno zmasakriral. Kmalu je sledila množica drugih, povečini negativnih reakcij. Ko se je stvar končno polegla, sva se z bratom na obletnico ‘afere’ odločila, da zbereva vse negativne kritike in jih dava na sajt skupaj z javnim povabilom, ki je pozivala ljudi naj preberejo polemiko o “najbolj osovraženem, najbolj popljuvanem in najbolj prezrtem stripu v zgodovini srbskega stripa”. No, na tej točki se je javil Rambo Amadeus, ki je rekel, da je strip ‘vrhuski’ in ‘ful kul’ in me poprosil, da mu ga pošljem v boljši resoluciji, da ga lahko natisne in pokaže svojim prijateljem. Po tem so se opogumili tudi ostali, ki so imeli pozitivno mnenje o stripu in na koncu je prišlo do popolnega obrata v vrednotenju Ilegalnih imigrantov.

Nauk zgodbe je torej v tem, da mora stripar le najti zaveznika med lokalno estrado, pa se lahko v miru posveti svoji umetnosti. Ampak zgodbo si nadaljeval. Na našem sajtu si objavil nekaj različnih verzij Imigrantov, ki so nekakšni meta-stripi, ki so jih risali raznorazni striparji. Kako se nadaljuje zgodba, kaj se zgodi z imigranti?
P.S.: Je potem Rambo natisnil zadevo?
Nisem prepričan! Ampak po njegovi zaslugi je ta tako popljuvan strip s strani mainstreamovskih kritikov, avtorjev in bralcev uspel prebiti bariero zaprtosti cele te stripovske scene in uspel vzbuditi zanimanje znotraj krogov, v katerih o stripu ne vedo ničesar. Saj poznaš vsa ta pritoževanja, ki jih poslušamo že bogve koliko časa, o tem kako se strip vse manj in manj bere, kako padajo naklade itd. Seveda se strip vse manj bere in mu pada prodaja, ko pa je vse bolj in bolj klišejski, predvidljiv, dolgočasen, skorajda popolnoma mrtev. Vsa čast izjemam, pa naj so še tako redke.
Za Ilegalne imigrate, pa naj si še tako kritičen do njih, enostavno moraš priznati, da vsebujejo neko surovo, divjo, izvorno energijo. Neko tenzijo, intenzivnost, vzburjenje. Mislim celo, da je, pa naj zveni še tako nenavadno, ta strip povrnil dostojanstvo tem diznijevim likom, ki so prvič po celih desetletjih praznih in brezveznih dialogov zopet spregovorili z nekim življenskim, stvarnim glasom. Kot da bi vsi ti povprečni in brezlični liki zopet postali realni liki, pa čeprav so pri tem izpadli kot bedaki, cepci, zaostalci. Če imaš le malce srca, so ti liki bolj pri srcu, prijetnejši, kot so bili prej, ko so bili ‘normalni’. Ne?
Priznam, da sem se pošteno nasmejal  medtem, ko sem jih risal, na koncu pa mi je bilo malce hudo, ker na tak način končajo na koncu prve epizode. Še sreča, da sem narisal drugi del, ko jih najdejo tisti nekrofili in jih spet postavijo v akcijo. He, he, he! Odiseja se nadaljuje. Zdaj se riše daljši kolektivni strip na 45. straneh pod delovnim naslovom Trpljenje mladega ilegalnega imigranta. Ta strip pa je dejansko nekakšna odbita parodija na neko latinskoameriško nanizanko.
Kar se Ramba tiče, ne vem, če je strip potem res natisnil, je pa že s temi nekaj mejli toliko naredil za Ilegalne imigrante, da si zasluži Medaljo ilegalnih imigrantov prvega reda z rentgenskimi žarki.

Zdi se, da katerakoli stripovska akcija, ki se je spomniš takoj privleče kup stripovskih avtorjev. Velik del tvojega poznejšega dela (kar se bo v encikopedijah umetnosti nekoč najbrž imenovalo Wostokovo zrelo obdobje) je aktivistično naperjen. Uporabljaš internet, računalnike, vse poteka zelo hitro, je komunikativno, dostopno … Neke sorte stripovski aktivizem.
Ja, zelo se razlikuje od mojih začetkov. Če za začetek šteješ začetek devetdesetih, ko sem risal v nekakšnem, pogojno rečeno, gotskem stilu. Takrat sem strip z osmimi stranmi risal tri ali štiri mesece! Po tem so stvari šle malce hitreje.
Ko pogledam te zadeve, se mi zdi, da sem v tem obdobju imel neko nagnjenje k trešu, recimo, ko sem v osnovni šoli s sošolcem delal na neki brutalni parodiji Velikega Bleka. A potem se je pojavila potreba, da rišem, da izrazim nek teman, mračen del svoje osebnosti. Tako sem pri šestnajstih že risal črno-bele stripe z izrazitimi kontrasti. Morda je to tudi povezano z mestom iz katerega prihajam in v katerem sem preživel celo svoje življenje. To mesto nosi v svoji kulturološki in zgodovinski osnovi neko nenavadno mešanico germanske, slovanske, romanske in balkanske kulture. Nenavadno je to malo mesto po imenu Vršac s svojimi še bolj nenavadnimi prebivalci. Nekoč me je nek beograjski novinar med intervjujem vprašal: “Pa je res, da je Vršac dejansko srbski Twin Peaks?”

Si ti naredil tisti film, kjer avtor snema svojega očeta, kako poskuša odmašiti WC in pri tem sočno psuje?
Ja! Ta film sem posnel 1998. Tega res gnilega leto za Srbijo, ko je prišlo do ekstrema v Miloševićevi politiki in tudi v mednarodni politiki. Že si lahko čutil neko zlo, ki je nekaj let po tem rezultiralo v bombardiranju Srbije.
Bolj kot karkoli drugega sem preizkušal neko staro VHS kamero. Videl sem, da se Boča (oče) muči s kanalizacijo in zamašeno WC školjko. Potem pa je, kot je vidno (in slišno), pričel monolog o vsej situaciji. Najbrž bi tako moral izgledati neodvisni strip. Najti je treba avtentična ljudska bitja in do maksimuma zabeležiti intenzivnost njihovega avtentičnega obstoja. Ne pa da se ukvarjaš s scenarijem, režijo, pro-dukcijo, s tem, kako bodo drugi ocenili film ipd. 

Posebno vprašanje si zasluži Krpelj - če bi ne bil le fanzin, bi bil institucija. Zadnja številka, ki sem jo bral, je bil slavna 400. številka. Ga še delaš? So kdaj v njem gostovali slovenski avtorji?
Krpelj je dosegel kakih 460 papirnatih številk, če pa vračunamo njegove digital-ne naslednike, je že preko številke 600. V njem so gostovali tudi Slovenci, se razume. Tu je bil Obscurator, zame najpomembnejši slovenski avtor sploh. Prevedel in objavil pa sem tudi nekaj stripov Matjaža Bertonclja, ki so, vsaj kar se mene tiče, vsebovali nek močan smisel za humor in komunikativnost, ki pogosto manjkata underground stripom, ki znajo odplavati v totalno hermetičnost in nekakšno egotripaško samozadovoljnost. In ja, uspel sem prepričati celo Igorja Prassla - ali bolje, nagnati ga - da nariše sličico ali dve za stripovski jam session Gusle v kozmosu, part II. Ne vem, če je po tem še kaj narisal.

Se mi zdi, da so vse te zadeve prenehali (ali pa se jaz  motim) delati po svetu. Samo še v Srbiji najdeš kup fotokopiranih fanzinov, ljubiteljskih striparjev, ljudi še vedno zanimajo takšne zajebancije … Kako da ravno v Srbiji obstaja interes za takšne zadeve?
Ne vem, v čem je štos. Mogoče zato, ker v Srbiji vlada še precejšen kaos in imamo veliko precej osnovnih problemov. Mogoče mentaliteta?? Ampak naj te vprašam: “Kako v državici kot je Slovenija, ki nima ravno neke stripovske tradicije, obstaja nek Stripburger, projekt s katerim se ne morejo pohvaliti niti večje, niti bogatejše niti bolj stripu naklonjene dežele? Kaj je razlog? Včasih lahko na vprašanje odgovoriš z nekim drugim vprašanjem, ki morda lahko pomaga vsaj k uvajanju v razumevanje kompleksnosti neke situacije.”

Se mi zdi, da obstaja določeno število ljudi, ki se fura na neko balkansko avtentičnost, slovansko dušo in podobne zadeve, ampak najbrž je vse to res samo izgovor, za to, da nimamo pravega odgovora.
Kljub vsemu pa je v tvojih stripih veliko lokalnih problemov, vprašanj, lokalnih posebnosti ipd. Objavljal si tudi v tujini, ampak zdi se mi, da moraš biti precej nerazumljiv onstran regije.
Objavljal sem v Angliji, na Nizozemskem, v Italiji, Grčiji, Franciji, v ZDA. V Angliji so mi celo izdali album s predgovorom Jima Woodringa leta 1998. Ampak večinoma sem si sam kriv, da ni kontinuitete v mojem objavljanju izven Srbije. Ko sem bil mlajši, sem bil nagnjen k težki depresiji in h globokim razočaranjem, tako da sem se pogosto povlekel v sebe in zavračal komuniciranje z zunanjim svetom, celo uničeval svoja stara dela. Mogoče je to bolj del Vršaške mentalitete in psihe - del neke izoliranosti na svojem planetu. Čeprav se vedno znova pojavi potreba po komunikaciji. Morda bi lahko vse moje, recimo temu, ‘umetniško delo’ označili kot nek poskus komuniciranja in odkrivanja vseh mojih obrazov in sveta, kakršen ta zares je.
In zanimivo je, da mi je najprej Stripburger leta 1995, pa potem nizozemski Thanks god it's ugly leta 1998, pa letos italijanski Inguine objavil strip Pes in človek: najboljša prijatelja. Strip, za katerega sem mislil, da je preveč lokalen in da je preveč nerazumljiv ostalim ljudem, predvsem ljudem iz Zahodne Evrope. A od vseh stripov narejenih po Kafkovih zgodbah je ravno ta padel v oko vsem urednikom. Mislim, da sta nerazumljivost in razumljivost nekaj relativnega, kar se lahko precej menja in obrača. Kar pa lahko zamerim samemu sebi, je to, da se nisem bolj trudil predstaviti svoje delo. Tako zunaj kot tudi tu, v Srbiji. Če ne bi bilo Zografa, kdo ve, kdaj bi jaz, zaprt v Vršcu, kaj objavil. Zdaj se veliko bolj poskušam odpreti in komunicirati, predvsem s pomočjo računalnika.

Kaj pa tvoje sodelovanje z očetom v stripih in filmih? Z bratom imata Tehno muda, z očetom filme in stripe. Nekakšna underground družina.
To z očetom se je zgodilo na videz povsem slučajno. Ampak, če se vrnem v otroštvo, vidim, da je bil moj oče nekakšen sanjač, precej nenavaden človek. Vsak večer nam je pripovedoval neke bizarne in nenavadne verzije bajk. Vedno je imel to potezo bizarnosti, drugačnosti. A ko je bil mlajši, ni imel možnosti izraziti teh svojih ekscentričnih umetniških pretenzij. In tako se je zgodilo, da je šele, ko je prišel v penzijo, prišel tudi v svet alternativnega stripa, glasbe in filma. Ta njegova avtentična energija je bila prepoznana in z navdušenjem sprejeta s strani mladih ljudi, ki so se takrat vrteli okoli multimedijske alternativne scene. Pravi, da je začel živeti šele po šestdesetem letu, ko je dobil priložnost, da se pokaže.
Tu je še moj brat, s katerim občasno narediva kak projekt, kot so na primer Tehno muda in Etno muda. Pred tem pa je bilo tu še sodelovanje z mojo hčerko Lolo, ki pa je vsa svoja pomembna dela narisala do šestega leta in od tedaj živi od stare slave. Ha!