Wostok. Avtentičen do
jaja!
Vsi ste ga že brali, vsi ga že
poznate, nekateri pa ste ga nemara celo pogrešali. Danilo Milošev aka
Wostok aka Mediokritet, najbolj znani prebivalec Vršca, ki je kadarkoli
objavljal na straneh Stripburgerja, se po letih premirja vrača na sceno
bolj bizaren kot kadarkoli poprej. Z neverjetno hitrostjo je uspel
nadomestiti izgubljeni čas, saj velja za enega najproduktivnejših
avtorjev Balkana in Male Azije, ki s svojimi stripi, filmi, glasbo in
multimedijskimi projekti poskuša predramiti stripovsko sceno.
Pogovarjal se je Ivan Mitrevski.
Stripburgerjevi
bralci te bolj ali manj poznajo, čeprav je minilo že nekaj let, odkar
si zadnjič objavljal pri nas. Prva novost je zagotovo afera Ilegalni
imigranti. Kaj se je sploh zgodilo in kako se je vsa stvar rešila? Kot
vem, je bila v zadevo vmešana vsa stripovska scena, napadali so te z
vseh strani, na koncu pa je stvar rešil Rambo Amadeus.
Hja, cel ta primer
Ilegalnih imigrantov je pokazal koliko internet lahko naredi za
promocijo alternativnega stripa. (Ilegalne imigrante lahko v celoti
preberete na
Stripburgerjevi strani. Pravzaprav Ilegalni imigranti skorajda ne
obstajajo natisnjeni na papirju - obstaja le šest ali sedem
fotokopiranih primerkov Krplja številka 400. Navkljub dejstvu, da v
fizičnem smislu sploh ne obstaja, je to postal eden najbolj razvpitih
in najbolj branih stripov v teh prostorih sploh!!
Vse se je začelo leta
2004, ko ga je moj brat postavil na svoj sajt in objavil
reklamo zanj v stripovski spletni reviji Strip Vesti. Po tem je sledila
reakcija Dejana Stojiljkovića iz Niša, enfant terriblea srbske
stripovske kritike, ki se je ponorčeval iz stripa in ga verbalno
zmasakriral. Kmalu je sledila množica drugih, povečini negativnih
reakcij. Ko se je stvar končno polegla, sva se z bratom na obletnico
‘afere’ odločila, da zbereva vse negativne kritike in jih dava na sajt
skupaj z javnim povabilom, ki je pozivala ljudi naj preberejo polemiko
o “najbolj osovraženem, najbolj popljuvanem in najbolj prezrtem stripu
v zgodovini srbskega stripa”. No, na tej točki se je javil Rambo
Amadeus, ki je rekel, da je strip ‘vrhuski’ in ‘ful kul’ in me
poprosil, da mu ga pošljem v boljši resoluciji, da ga lahko natisne in
pokaže svojim prijateljem. Po tem so se opogumili tudi ostali, ki so
imeli pozitivno mnenje o stripu in na koncu je prišlo do popolnega
obrata v vrednotenju Ilegalnih imigrantov.
Nauk
zgodbe je torej v tem, da mora stripar le najti zaveznika med lokalno
estrado, pa se lahko v miru posveti svoji umetnosti. Ampak zgodbo si
nadaljeval. Na našem sajtu si objavil nekaj različnih verzij
Imigrantov, ki so nekakšni meta-stripi, ki so jih risali raznorazni
striparji. Kako se nadaljuje zgodba, kaj se zgodi z imigranti?
P.S.:
Je potem Rambo natisnil zadevo?
Nisem prepričan! Ampak
po njegovi zaslugi je ta tako popljuvan strip s strani mainstreamovskih
kritikov, avtorjev in bralcev uspel prebiti bariero zaprtosti cele te
stripovske scene in uspel vzbuditi zanimanje znotraj krogov, v katerih
o stripu ne vedo ničesar. Saj poznaš vsa ta pritoževanja, ki jih
poslušamo že bogve koliko časa, o tem kako se strip vse manj in manj
bere, kako padajo naklade itd. Seveda se strip vse manj bere in mu pada
prodaja, ko pa je vse bolj in bolj klišejski, predvidljiv, dolgočasen,
skorajda popolnoma mrtev. Vsa čast izjemam, pa naj so še tako redke.
Za Ilegalne imigrate, pa
naj si še tako kritičen do njih, enostavno moraš priznati, da vsebujejo
neko surovo, divjo, izvorno energijo. Neko tenzijo, intenzivnost,
vzburjenje. Mislim celo, da je, pa naj zveni še tako nenavadno, ta
strip povrnil dostojanstvo tem diznijevim likom, ki so prvič po celih
desetletjih praznih in brezveznih dialogov zopet spregovorili z nekim
življenskim, stvarnim glasom. Kot da bi vsi ti povprečni in brezlični
liki zopet postali realni liki, pa čeprav so pri tem izpadli kot
bedaki, cepci, zaostalci. Če imaš le malce srca, so ti liki bolj pri
srcu, prijetnejši, kot so bili prej, ko so bili ‘normalni’. Ne?
Priznam, da sem se
pošteno nasmejal medtem, ko sem jih risal, na koncu pa mi je bilo
malce hudo, ker na tak način končajo na koncu prve epizode. Še sreča,
da sem narisal drugi del, ko jih najdejo tisti nekrofili in jih spet
postavijo v akcijo. He, he, he! Odiseja se nadaljuje. Zdaj se riše
daljši kolektivni strip na 45. straneh pod delovnim naslovom Trpljenje
mladega ilegalnega imigranta. Ta strip pa je dejansko nekakšna odbita
parodija na neko latinskoameriško nanizanko.
Kar se Ramba tiče, ne
vem, če je strip potem res natisnil, je pa že s temi nekaj mejli toliko
naredil za Ilegalne imigrante, da si zasluži Medaljo ilegalnih
imigrantov prvega reda z rentgenskimi žarki.
Zdi
se, da katerakoli stripovska akcija, ki se je spomniš takoj privleče
kup stripovskih avtorjev. Velik del tvojega poznejšega dela (kar se bo
v encikopedijah umetnosti nekoč najbrž imenovalo Wostokovo zrelo
obdobje) je aktivistično naperjen. Uporabljaš internet, računalnike,
vse poteka zelo hitro, je komunikativno, dostopno … Neke sorte
stripovski aktivizem.
Ja, zelo se razlikuje od
mojih začetkov. Če za začetek šteješ začetek devetdesetih, ko sem risal
v nekakšnem, pogojno rečeno, gotskem stilu. Takrat sem strip z osmimi
stranmi risal tri ali štiri mesece! Po tem so stvari šle malce hitreje.
Ko pogledam te zadeve,
se mi zdi, da sem v tem obdobju imel neko nagnjenje k trešu, recimo, ko
sem v osnovni šoli s sošolcem delal na neki brutalni parodiji Velikega
Bleka. A potem se je pojavila potreba, da rišem, da izrazim nek teman,
mračen del svoje osebnosti. Tako sem pri šestnajstih že risal črno-bele
stripe z izrazitimi kontrasti. Morda je to tudi povezano z mestom iz
katerega prihajam in v katerem sem preživel celo svoje življenje. To
mesto nosi v svoji kulturološki in zgodovinski osnovi neko nenavadno
mešanico germanske, slovanske, romanske in balkanske kulture. Nenavadno
je to malo mesto po imenu Vršac s svojimi še bolj nenavadnimi
prebivalci. Nekoč me je nek beograjski novinar med intervjujem vprašal:
“Pa je res, da je Vršac dejansko srbski Twin Peaks?”
Si ti
naredil tisti film, kjer avtor snema svojega očeta, kako poskuša
odmašiti WC in pri tem sočno psuje?
Ja! Ta film sem posnel
1998. Tega res gnilega leto za Srbijo, ko je prišlo do ekstrema v
Miloševićevi politiki in tudi v mednarodni politiki. Že si lahko čutil
neko zlo, ki je nekaj let po tem rezultiralo v bombardiranju Srbije.
Bolj kot karkoli drugega
sem preizkušal neko staro VHS kamero. Videl sem, da se Boča (oče) muči
s kanalizacijo in zamašeno WC školjko. Potem pa je, kot je vidno (in
slišno), pričel monolog o vsej situaciji. Najbrž bi tako moral
izgledati neodvisni strip. Najti je treba avtentična ljudska bitja in
do maksimuma zabeležiti intenzivnost njihovega avtentičnega obstoja. Ne
pa da se ukvarjaš s scenarijem, režijo, pro-dukcijo, s tem, kako bodo
drugi ocenili film ipd.
Posebno
vprašanje
si
zasluži Krpelj - če bi ne bil le fanzin, bi bil
institucija. Zadnja številka, ki sem jo bral, je bil slavna 400.
številka. Ga še delaš? So kdaj v njem gostovali slovenski avtorji?
Krpelj je dosegel kakih
460 papirnatih številk, če pa vračunamo njegove digital-ne naslednike,
je že preko številke 600. V njem so gostovali tudi Slovenci, se razume.
Tu je bil Obscurator, zame najpomembnejši slovenski avtor sploh.
Prevedel in objavil pa sem tudi nekaj stripov Matjaža Bertonclja, ki
so, vsaj kar se mene tiče, vsebovali nek močan smisel za humor in
komunikativnost, ki pogosto manjkata underground stripom, ki znajo
odplavati v totalno hermetičnost in nekakšno egotripaško
samozadovoljnost. In ja, uspel sem prepričati celo Igorja Prassla - ali
bolje, nagnati ga - da nariše sličico ali dve za stripovski jam session
Gusle v kozmosu, part II. Ne vem, če je po tem še kaj narisal.
Se mi
zdi, da so vse te zadeve prenehali (ali pa se jaz motim) delati
po svetu. Samo še v Srbiji najdeš kup fotokopiranih fanzinov,
ljubiteljskih striparjev, ljudi še vedno zanimajo takšne zajebancije …
Kako da ravno v Srbiji obstaja interes za takšne zadeve?
Ne vem, v čem je štos.
Mogoče zato, ker v Srbiji vlada še precejšen kaos in imamo veliko
precej osnovnih problemov. Mogoče mentaliteta?? Ampak naj te vprašam:
“Kako v državici kot je Slovenija, ki nima ravno neke stripovske
tradicije, obstaja nek Stripburger, projekt s katerim se ne morejo
pohvaliti niti večje, niti bogatejše niti bolj stripu naklonjene
dežele? Kaj je razlog? Včasih lahko na vprašanje odgovoriš z nekim
drugim vprašanjem, ki morda lahko pomaga vsaj k uvajanju v razumevanje
kompleksnosti neke situacije.”
Se mi
zdi, da obstaja določeno število ljudi, ki se fura na neko balkansko
avtentičnost, slovansko dušo in podobne zadeve, ampak najbrž je vse to
res samo izgovor, za to, da nimamo pravega odgovora.
Kljub vsemu pa je v tvojih stripih veliko
lokalnih problemov, vprašanj, lokalnih posebnosti ipd. Objavljal si
tudi v tujini, ampak zdi se mi, da moraš biti precej nerazumljiv
onstran regije.
Objavljal sem v Angliji,
na Nizozemskem, v Italiji, Grčiji, Franciji, v ZDA. V Angliji so mi
celo izdali album s predgovorom Jima Woodringa leta 1998. Ampak
večinoma sem si sam kriv, da ni kontinuitete v mojem objavljanju izven
Srbije. Ko sem bil mlajši, sem bil nagnjen k težki depresiji in h
globokim razočaranjem, tako da sem se pogosto povlekel v sebe in
zavračal komuniciranje z zunanjim svetom, celo uničeval svoja stara
dela. Mogoče je to bolj del Vršaške mentalitete in psihe - del neke
izoliranosti na svojem planetu. Čeprav se vedno znova pojavi potreba po
komunikaciji. Morda bi lahko vse moje, recimo temu, ‘umetniško delo’
označili kot nek poskus komuniciranja in odkrivanja vseh mojih obrazov
in sveta, kakršen ta zares je.
In zanimivo je, da mi je
najprej Stripburger leta 1995, pa potem nizozemski Thanks god it's ugly
leta 1998, pa letos italijanski Inguine objavil strip Pes in človek:
najboljša prijatelja. Strip, za katerega sem mislil, da je preveč
lokalen in da je preveč nerazumljiv ostalim ljudem, predvsem ljudem iz
Zahodne Evrope. A od vseh stripov narejenih po Kafkovih zgodbah je
ravno ta padel v oko vsem urednikom. Mislim, da sta nerazumljivost in
razumljivost nekaj relativnega, kar se lahko precej menja in obrača.
Kar pa lahko zamerim samemu sebi, je to, da se nisem bolj trudil
predstaviti svoje delo. Tako zunaj kot tudi tu, v Srbiji. Če ne bi bilo
Zografa, kdo ve, kdaj bi jaz, zaprt v Vršcu, kaj objavil. Zdaj se
veliko bolj poskušam odpreti in komunicirati, predvsem s pomočjo
računalnika.
Kaj
pa tvoje sodelovanje z očetom v stripih in filmih? Z bratom imata Tehno
muda, z očetom filme in stripe. Nekakšna underground družina.
To z očetom se je
zgodilo na videz povsem slučajno. Ampak, če se vrnem v otroštvo, vidim,
da je bil moj oče nekakšen sanjač, precej nenavaden človek. Vsak večer
nam je pripovedoval neke bizarne in nenavadne verzije bajk. Vedno je
imel to potezo bizarnosti, drugačnosti. A ko je bil mlajši, ni imel
možnosti izraziti teh svojih ekscentričnih umetniških pretenzij. In
tako se je zgodilo, da je šele, ko je prišel v penzijo, prišel tudi v
svet alternativnega stripa, glasbe in filma. Ta njegova avtentična
energija je bila prepoznana in z navdušenjem sprejeta s strani mladih
ljudi, ki so se takrat vrteli okoli multimedijske alternativne scene.
Pravi, da je začel živeti šele po šestdesetem letu, ko je dobil
priložnost, da se pokaže.
Tu je še moj brat, s
katerim občasno narediva kak projekt, kot so na primer Tehno muda in
Etno muda. Pred tem pa je bilo tu še sodelovanje z mojo hčerko Lolo, ki
pa je vsa svoja pomembna dela narisala do šestega leta in od tedaj živi
od stare slave. Ha!
|